Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
torek, 4. avgust 2020
ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS 10 LET PO EVHARISTIČNEM KONGRESU (1)
Dne 13. junija 2020 je minilo 10 let od prvega slovenskega evharističnega kongresa, ki je bil v Celju. Takrat je bil tudi dijak Alojzij Grozde uradno prištet med mučence in ga častimo kot blaženega. V več nadaljevanjih se bomo poglabljali v skrivnost svete Evharistije z besedili, ki so bila objavljena v našem glasilu pred 12 leti kot priprava na kongres. Da poudarim, da je Jezus v sveti Evharistiji navzoč živ in dejaven, besedo 'Evharistija' pišem z veliko začetnico.
nedelja, 2. avgust 2020
Sveta Devica je udeležena pri težavah svojega ljudstva
Leta 1696 so v vasi Pocs (današnji Máriapócs, Madžarska) Turki ugrabili osemletnega kmečkega sina Ladislasa Csigrija. Bil je rešen in njegovi starši so v zahvalo za domačo cerkev dali naslikati podobo Device Marije.
Dne 4. novembra 1696 je Devica Marija na tej sliki izločala
krvave solze in tako pokazala skrb za to deželo pod turško okupacijo. Ta čudež
je pred domačimi in okoliškimi verniki trajal 18 dni, in sicer od začetka druge
polovice novembra do prvih dni decembra 1696.
Glas o tem se je kmalu razširil do Dunaja, ki je bil
tudi madžarska prestolnica. Cesar Leopold je prosil in tudi izposloval, da so
čudodelno sliko pripeljali v njegovo prestolnico. Cesarsko mesto jo je na
začetku leta 1697 zmagoslavno sprejelo. Brezštevilna množica ljudi
Veliki poveljnik princ Evgen Savojski (+ 1736), ki je
bil na čelu avstrijskih množica vernikov je prihajala molit pred podobo, ki je
jokala in pričevala, da je bila sveta Devica Marija udeležena pri težavah
svojega ljudstva. armad, je tudi prišel prosit Devico Marijo za pomoč pred
pretečimi muslimanskimi vojskami. Uspeh pri svojih prizadevanjih je pripisal
Mariji. Cerkvena preiskava, pri kateri je sodelovalo prek petdeset prič, je
potrdila resničnost njegove izjave.
Medtem ko je bila prvotna ikona nameščena na Dunaju,
so njeno kopijo postavili v Máriapócsu, kjer je leta 1715 vnovič pretakala
solze. Od tedaj to marijansko središče privablja množice. Leta 1991 je papež
Janez Pavel II. v Máriapócsu ob prisotnosti 200.000 ljudi daroval sv. mašo.
Povzeto po: Notre-Dame
des Temps Nouveaux, 1967
petek, 31. julij 2020
»Skrbi zanje, saj so moji. Vodi jih k Jezusu.«
Bilo je leta 1947, po enem letu in pol skoraj vsakodnevnih izrednih razodetij, v katerih je Jezus materi Tereziji razkril to, kar je pričakoval od nje. Imela je videnje, ki je povzelo vse, kar ji je Jezus razodel … Videla je veliko množico revežev vseh vrst, mladih in starih … K njej so imeli iztegnjene roke, pri tem pa so kričali in prosili, da bi jih rešila in jih vodila k Odrešeniku – Jezusu … Pri njih je stala Marija. Mati Terezija je bila ob njej na kolenih. Obrnjena je bila k trpečim otrokom, zato ni mogla videti Marijinega obraza. Slišala je njene besede: »Skrbi zanje, saj so moji. Vodi jih k Jezusu, prinašaj jim Jezusa. Ne boj se ničesar. Uči jih, da bodo v družini molili rožni venec in vse se bo dobro izteklo. Ne boj se ničesar – Jezus in jaz bova s teboj in s tvojimi otroki, tvojimi sinovi in hčerami.«
Kmalu po
tem dogodku je mati Terezija spet videla isto množico. Tokrat so osebe stale v
temi. Tam, obdan z žalostno množico, ki se ni zavedala njegove prisotnosti, je
bil Jezus, zapuščen in z žeblji pribit na križ. Marija je bila pred njim …
Jezus je rekel materi Tereziji: »Prosil sem te. Oni so te prosili in tudi Ona,
moja Mati, te je prosila. Ali se boš branila, da bi to storila zame, da oni
ozdravijo in bi jih privedla k meni?«
Jožef Langford MC, Mother Teresa: In the Shadow
of Our Lady (Mati Terezija: v senci naše Gospe) – Our Sunday Visitor, 2007
sreda, 29. julij 2020
PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (6)
Zatekanje k Marijinemu brezmadežnemu Srcu
(p. Anton Nadrah,
nagovor v baziliki 28. 6. 2020)
Smo v baziliki Žalostne
Matere Božje v Stični. Spredaj, za oltarjem, Mati Marija drži mrtvega Sina v
naročju [vidimo jo na priloženi upodobitvi]. To je zelo zgovorna podoba
Najsvetejših Src Jezusa in Marije. Božji Sin v naročju Božje Matere je podoba
Jezusovega presvetega prebodenega Srca. Do smrti je izničeno, žrtvovano in
darovano za naše odrešenje, za vsakega izmed nas. Zate in zame. Na sebi je
Jezus popolnoma uresničil svoje besede: »Večje ljubezni nima nihče, kakor je
ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.« Vsi smo njegovi prijatelji.
Ob smrti Božjega in
Marijinega Sina se je tudi Marijino materinsko Srce najbolj razodelo. Nebeškemu
Očetu daruje tistega, ki ga je 9 mesecev nosila pod svojim srcem, ga z
ljubeznijo pestovala in hranila ter po človeški strani vzgojila za Odrešenika
sveta. Njeno geslo: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« se
je popolnoma izpolnilo. V njej sta se združili največja ljubezen in največja
bolečina. Daritev je končana. Marijina žrtev in daritev je združena z Jezusovo
žrtvijo in daritvijo. Nebeški Oče je to žrtev in daritev sprejel, kar je dobilo
zadnji pečat v poveličanju obeh. Jezus je poveličan vstal od mrtvih. On je
pozneje svojo Mater z dušo in telesom poveličal in vzel v nebeško slavo. Znamenje
tega poveličanja je Marijino srce, ki ga vidimo nad podobo Žalostne Matere
Božje. Iz srca švigajo plameni. So znamenje njene ljubezni do nebeškega Očeta,
do njegovega in svojega Sina ter do nas ljudi. To srce je prebodeno. Meč je v
njem. Toda je skupaj z mečem poveličano. Izpolnila se je Simeonova prerokba:
»Tvojo dušo bo presunil meč.« Kakor za Sina Jezusa je bil tudi zanjo najprej
potreben veliki petek, da je bila deležna Sinove in svoje velike noči, Sinovega
vnebohoda in svojega vnebovzetja.
Rože, ki obdajajo
Marijino srce, so znamenje njenega poveličanja in naše ljubezni do naše duhovne
Matere. Prav na vrhu vidimo krono. Dva angela jo držita. Krona nas spominja na
Marino nebeško slavo, na tisto, kar molimo pri rožnem vencu: »ki je tebe,
Devica, v nebesih kronal«.
Kip sočutne Marije z
mrtvim Jezusom v naročju bo čez dve leti star 400 let. Na njem še ni trnja, ki
obdaja srce fatimske Marije tristo let pozneje. Lahko se vprašamo: Ali je morda
to znamenje, da se je tristo let pozneje, v času, ko se je Marija prikazovala
fatimskim pastirčkom, človeštvo poslabšalo, da bolj žali Marijo in Jezusa? Trni
namreč kažejo na naše grehe.
Marijino telesno srce
je simbol, podoba Marijine osebe pod vidikom njene ljubezni do Boga, do
Odrešenika in do odrešenih. Ko častimo Marijino Srce in se mu priporočamo, s
tem častimo Marijo sámo in se njej priporočamo. Obračamo se na Marijino
notranje življenje, ki se je razodevalo tudi v vsej Marijini zunanji dejavnosti
in ravnanju v stiku s svojim Sinom in z ljudmi. Marija pravzaprav ne potrebuje
našega češčenja. Mi ga potrebujemo, da se s tem odpiramo njenemu materinskemu
vodstvu, kajti velja, kakor pojemo: »Marija, skoz življenje voditi srečno
znaš«.
Ko častimo Marijino
Srce, občudujemo, častimo in premišljujemo Marijino duhovno življenje z vsemi
krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in ljudi.
Namen češčenja
Marijinega brezmadežnega Srca je predvsem v tem, da bi se pomnožilo naše
zaupanje v moč Marijinega posredovanja pri Kristusu. Tako bomo bolj gotovo
prišli do prisrčne ljubezni do Marije in Jezusa pa tudi do vse ljudi. Češčenje
Marijinega Srca nam kaže, kako naj se bližamo Bogu z vero, upanjem in
ljubeznijo.
Upokojeni mariborski
škof dr. Franc Kramberger, ki letos obhaja biserno mašo, je zapisal: »Pristna
pobožnost do njenega Srca pomeni, da se popolnoma predamo njenemu vodstvu, si
osvojimo njenega duha, smo po njenem zgledu z molitvijo in žrtvijo sodelavci
pri odrešenju sedanjega sveta. Prava pobožnost do Marijinega Srca je tedaj, ko
si prizadevamo odstraniti iz svojega življenja sebičnost, ošabnost in
sovraštvo, ko se bližamo Bogu z vero, sočloveku pa z dejavno ljubeznijo.«
ponedeljek, 27. julij 2020
Papež Frančišek priporoča rožni venec
Papež Frančišek je pri generalni avdienci 23. avgusta 2017 spodbudil bogoslovce k vsakdanji molitvi rožnega venca.
Papež se
je v dvorani Pavla VI. pri svojem običajnem pozdravu italijanskih obiskovalcev
in romarjev še posebej obrnil na kandidate za duhovništvo, ki so se udeležili
25. poletnega tečaja. Poleg tega je nagovoril še člane oratorija sv. Filipa
Nerija ter bogoslovce iz Verone:
»Dragi
fantje in mladi, ki se pripravljate na duhovništvo. Ves čas se trudite živeti
evangelij z gorečim misijonarskim duhom in s posebno pozornostjo skrbi do
ubogih in pomoči potrebnih. Pri tem ne opuščajte vsakdanje molitve rožnega
venca!«
It.Zenit
Naročite se na:
Objave (Atom)