»Devica Marija mi je naročila, naj molimo za duhovnike!«

»Prepričana sem, da Devica Marija močno želi, da verniki molijo za duhovnike!« S tem preprostim stavkom nas je Sveti Duh povabil k poslanstvu, da bi z molitvijo podpirali duhovnike in bogoslovce ter obenem ljubili Cerkev.

Našli smo torej rešitev: treba je prenehati kritizirati naše duhovnike in izpostavljati njihove šibkosti. To ne velja za njihova kriminalna dejanja. Devica Marija nas vabi, da svoje obtožbe spremenimo v molitve in ji izročamo vse duhovnike, ker je njihova Mati! Skrbi za svoje sinove in jih vodi v vsem času njihovega duhovništva.

Po Mariji duhovniki obnavljajo svoje obljube v Svetem Duhu in nas vodijo k večnemu veselju. Bolj ko bodo duhovniki povezani z Devico Marijo, močneje jih bo lahko uporabila, da bo vse nas prek njih vodila k svetosti in bodo tudi sami polagoma postajali vedno bolj sveti.

Lahko izberemo način, kako bi Devici Mariji izročali duhovnike: med sv. mašo, ko skupaj z Marijo stojimo pod križem ali zanje darujemo sv. obhajilo, še posebej ob petkih, da bi se milosti Jezusove smrti in vstajenja spustile na njihovo duhovništvo v večjo slavo Boga in Cerkve.

Sveta Devica Marija, Mati duhovnikov, tebi zaupamo duhovnike in bogoslovce vsega sveta.

Ana Izabela Chartier-Kastler

Članica misijona Marija Mati duhovnikov

PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (5) Marijino vodstvo skozi dva tisoč let

V prvih stoletjih krščanstva so gledali na Marijo kot na tisto, ki je najtesneje povezana z njenim Sinom. Ko so brali Novo zavezo in premišljevali o Jezusovem življenju ter ga podoživljali v bogoslužju, niso mogli mimo njegove matere. Kjer je sin, tam je tudi mati! Zato je tudi posredniško delovanje Marijinega Srca tako staro kakor krščanstvo, čeprav izrecnega češčenja prav Marijinega »srca« od začetka ni bilo. Sv. Avguštin v 214. govoru razpravlja o Mariji in poudarja, da je njena ljubezen temelj vse njene veličine, tudi devištva in Božjega materinstva: »Spočela je kot devica, s srcem je spočela, to je z ljubeznijo svoje vere je spočela.« Ko so kristjani premišljevali, kakšna je bila Marijina notranjost, predvsem njena izredna ljubezen do Boga in ljudi, so vključno že častili Marijino Srce.

Izrecno češčenje Marijinega Srca se da zgodovinsko dokazati vsaj že v 12. stoletju pri izredno gorečem Marijinem častilcu sv. Bernardu, glavnem cistercijanskem svetniku. Pri njem se kaže veliko zaupanje v Marijino vodstvo in pomoč. V enem izmed svojih številnih govorov se takole zateka k Marijinemu usmiljenemu Srcu: »Odpri, o Mati usmiljenja, vrata svojega milosti polnega Srca objokanim Adamovim otrokom. Občudujem tvoje Srce zaradi bogatega usmiljenja, o moja Kraljica!« V govoru o trpljenju žalostne Matere Božje razlaga: »Bolečina, ki je napolnjevala Marijino Srce, se je dvigala k Jezusovemu Srcu. Udarec smrti, ki je zadel Božjega Sina, je zadel tudi Srce njegove Matere.« »Hujša kot njeno telesno trpljenje je bila žalost njenega Srca.« Ko so leta 1135 cistercijani začeli z rednim meniškim življenjem v Stični, so to marijansko usmerjenost širili tudi med našim ljudstvom.

Sprva je bila pobožnost do brezmadežnega Srca Marijinega le zasebna. Šele sv. Janez Eudes (izg. Ed) ji je sredi 17. stoletja s slovesnim molitvenim bogoslužjem v čast Marijinemu Srcu dal javni in liturgični značaj. Od začetka 18. pa tja do začetka 19. stoletja je češčenje Marijinega Srca naraščalo in se širilo istočasno s češčenjem Srca Jezusovega. Marijina prikazovanja sv. Katarini Labouré leta 1830 so v zvezi s širjenjem čudodelne svetinje močno prispevala k razširitvi češčenja Srca Marijinega. Temu se je pridružila že tudi misel na posvetitev človeštva njenemu Srcu.

Arški župnik sv. Janez Vianney je povedal: »Ljubezen Marijinega Srca do nas je tako velika, da je v primeri z njo ljubezen src vseh mater kakor košček ledu. Vsaj jaz sem prejel iz Marijinega Srca že toliko milosti, da ne bi bilo nobene več, če bi to Srce ne bilo neizčrpno.« Vzkliknil je: »O Marija, vsi narodi naj te slavijo. Vsa zemlja naj se zateka k tebi in vsi naj poveličujejo tvoje brezmadežno Srce.« Pogosto je priporočal devetdnevnico na čast Marijinemu Srcu.

Češčenje Marijinega Srca so posebno pospeševale bratovščine brezmadežnega Marijinega Srca v 18., 19. in 20. stoletju, in to tudi pri nas na Slovenskem. Prva bratovščina Marijinega Srca na Slovenskem je bila ustanovljena leta 1718 v samostanu klaris v Mekinjah na Gorenjskem. Škof bl. Anton Martin Slomšek je ustanovil leta 1861 v mariborskem bogoslovnem semenišču takšno bratovščino. Škof Friderik Baraga je imel v svojem škofovskem grbu Marijino srce. Nadškof Anton Bonaventura Jeglič je bil goreč častilec Marijinega Srca. Goreč apostol Marijinega Srca je bil tudi naš svetniški kandidat škof Janez Gnidovec. Ne smemo pozabiti na našega mučenca bl. Alojzija Grozdeta, ki je zelo častil Marijino Srce in obhajanje petih prvih sobot. Prvo je orosil s svojo mučeniško krvjo v noči od prvega petka na prvo soboto v gozdu pri Mirni.

Češčenje Marijinega Srca je po katoliškem svetu dobilo nov razmah z Marijinimi prikazovanji v Fatimi leta 1917 in s posvetitvijo vsega sveta brezmadežnemu Marijinemu Srcu, ki jo je ob 25. obletnici fatimskih prikazovanj sredi največjih vojnih grozot druge svetovne vojne, 31. oktobra 1942, izvršil papež Pij XII. Isti papež je praznik Marijinega Srca raztegnil na vso Cerkev in ga nastavil na osmino Marijinega vnebovzetja, na 22. avgust. Po preurejenem cerkvenem koledarju je praznik brezmadežnega Srca Marijinega na soboto po prazniku Srca Jezusovega. Tako je bolj vidna tesna povezanost med češčenjem Jezusovega in Marijinega Srca. Izredno pomembna je posvetitev vsega sveta in Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je skupaj s škofi sveta izvršil papež sv. Janez Pavel II. 25. marca 1984 pred originalnim kipom fatimske Gospe na Trgu sv. Petra v Rimu.

p. Anton

Moj rožni venec

Vsak dan molim vse tri rožne vence in včasih še četrtega ali tudi več. To sem začela že takrat, ko sem bila na romanju v Medžugorju. Ko se zaradi hrbtenice bolj slabo počutim, moram počivati. Takrat začnem moliti rožni venec, da ne izgubljam časa. Sem samska in živim sama. Pogosto hodim na romanja. Vsak dan molim tisto molitev na podobici Žalostne Matere Božje za duhovne poklice v Stični. Srcu Jezusovemu smo se posvetili v naši družini in župniji že v letu 1925 ali 1926. Moji starši so kupili tudi sliki Jezusovega in Marijinega Srca. Takrat se je posvetila skoraj vsa naša fara. Moja mama so zelo zboleli. Zaobljubili so se, da bodo postavili znamenje s kipom Marijinega Srca, če bodo ozdraveli. To se je tudi zgodilo. Med vojno smo bili izgnani in je bilo vse pokradeno in razbito, samo križ v kotu in sliki Srca Jezusovega in Srca Marijinega ter kip Srca Marijinega so ostali nepoškodovani.

Marija

Življenje zakonskega para je rožni venec.

»Akademija ljubezni« je celica virtualne molitve za zaročence, zakonce, ločene in vdove, skratka deluje na področju zakonske pastorale; ustanovitelj močno poudarja pomembnost molitve za pare:

«Menim, da je sveti zakon kot trojica, kjer je tretja oseba v zakonu Bog. Zakonca mu morata dovoliti, da postane sestavni del njunega zakona, da bi se zakon lahko v polnosti uresničil. Molitev je duhovno dihanje zakonskega para, ki umešča Boga v srce zakonskega življenja.

Obstajajo seveda različne oblike skupne molitve. Jaz svetujem rožni venec. Svetujem ga zato, ker se katoličani radi izročamo Marijini priprošnji, in je rožni venec, poleg svete maše, naša priljubljena molitev. In tudi zato, ker se običajno ob sklepu podelitve zakramenta svetega zakona, zakonca izročita Devici Mariji in ji podarita šopek rož.

Poleg tega menim, da skupna molitev rožnega venca pomaga povezati zakonski par. Ko sem pripravljal premišljevanja za rožni venec za zakonce, sem prosil za pomoč sveti zakonski par, Marijo in Jožefa, da bi se molitev dotaknila Jezusovega Srca. Zame je življenje zakonskega para rožni venec.«

Guy Aimé Eblotié

Vir: Africa, La Croix

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Živi rožni venec, izvir moči za duhovne poklice

Živi rožni venec za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice in za njihovo stanovitnost ter svetost se imenuje molitev desetke svetega rožnega venca, za katero se ljudje odločijo ob spoznanju, da manjka danes v svetu več kakor sedem milijonov novih duhovnih poklicev, in da mora biti vsak duhovni poklic od nekoga izmoljen in iztrpljen! Predvsem pa je ta molitev rožnega venca odgovor na Jezusovo naročilo: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,37.38; Lk 10,2).

Živi rožni venec (ŽRV) pomeni skupino molivcev, zbranih v enem ali več vencih po 20 oseb, ki ob premišljevanju Jezusovega in Marijinega življenja molijo eno desetko od 20 skrivnosti rožnega venca. Tako en venec molivcev izmoli vsak dan vse 4 dele rožnega venca. Namen Živega rožnega venca je zahvala Kristusu in Mariji, Božji Materi ter prošnja za velike potrebe vesoljne Cerkve, med katerimi je na prvem mestu potreba in nujnost edinosti, pa tudi molitev za obuditev novih duhovnih poklicev. Molivci darujejo svojo desetko za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice: duhovnikov, redovnikov, redovnic, misijonarjev, ljudi v svetnih ustanovah in v drugih oblikah Bogu posvečenega življenja sredi modernega sveta ter za njihovo stanovitnost in svetost. Jezus nenehno kliče dovolj delavcev na »ŽETEV«, vendar se vsi ne odzovejo njegovemu vabilu. Manjka jim poguma in ljubezni za popolno darovanje Bogu in ljudem. Z molitvijo živega rožnega venca prosimo vsak dan MARIJO – MATER VEČNEGA IN VELIKEGA DUHOVNIKA JEZUSA KRISTUSA, naj jim izprosi jasnega spoznanja, odločnosti, poguma in vztrajnosti v njihovi odločitvi.

+ p. Leopold Grčar OFM