»Moja hči, tvoja rešitev ni tukaj!«

 

Nekateri kristjani, ki so se oddaljili od katoliške vere in so se potem vrnili vanjo, pripisujejo svojo vrnitev v Cerkev »Marijinemu posredovanju«. Navajamo nekaj primerov številnih pričevanj, ki jih je objavila internetna stran La Croix Africa:

»Potem, ko je zapustil katoliško Cerkev, se je po zaslugi svoje žene Franc, meščan Port Bouëta, ki se nahaja v okraju Abidjan (Slonokoščena obala), pri sedemdesetih letih odločil, da se bo vrnil k svoji izvorni veri. Njegova žena, članica Marijine legije, ga je spodbujala, da bi redno molil k Devici Mariji. Ker je opazil »pozitivne učinke« njenega posredovanja v življenju svoje žene, je Franc začutil željo, da bi tudi on molil rožni venec: 'Takrat sem pričel opažati Marijino poseganje v svoje življenje', pojasnjuje Franc in dodaja: 'Po njeni zaslugi sem spet objel svojo vero.'«

Triintridesetletna Estera je leta 2001 zapustila katoliško župnijo sv. Marka v Yopougonu (Slonokoščena obala). Od vere jo je oddaljil prepir s katehistom: »Ker nisem uspela sprejeti ponižanja, sem se odločila, da se bom oddaljila od katolicizma in bom molila drugje.« V letih oddaljenosti od katoliške Cerkve je Estera ohranila odnos do Device Marije: 'Ko sem spala, se je pred menoj pojavila Devica Marija. Rekla mi je: 'Hči moja, tvoja rešitev ni tukaj. Prosim te, da se vrneš v katoliško Cerkev, kjer si bila prej.'«

P. Jean Alla, župnik v Grand Bassamu (Slonokoščena obala) zatrjuje, da bodo morale te osebe biti vodene in izpovedati vero, ker so v preteklosti zanikale katoliško vero.

Magloire Madjessou (Abodjan)

Vir: La Croix

č) Povezanost z dnevi v tednu

Pa se kaj zahvaljujemo z rožnim vencem? Za vse, kar nam je dano DANES, dan za dnem? Meni se je zazdelo, da premalo. Pa bi se morali. Hvaležnost je bistvena. In tako se je rodil »moj« zahvaljevalni del RV, ki ga molim ob torkih. Za sedanjost. Za danes. In čez čas, ko mi je bila dana posebna milost, sem obljubila, da bom ne glede na to, kateri dan v tednu je, vsak dan, po svoji jutranji molitvi na prvo mesto dala to eno desetko rožnega venca, v zahvalo.

Potem nekega leta, ko se je iztekalo cerkveno leto, sem bila še posebej »ponosna«, da imam takega Kralja! Ko sem se ozirala na pretekla leta, sem videla, kako me je varno vodil skozi valove in med čermi, kako me je zasidral prav v tistih lukah, kjer sem se dobro počutila, kako se mi je vse na videz slabo sčasoma izkazalo za dobro in potrebno in koristno ... In ne le meni. Vsepovsod okoli sebe človek lahko to vidi, če se zares potrudi. In še in za vedno sem si želela občutiti in se spominjati takega Kralja, njegove vladavine, njegove pomoči, njegovega vodstva na vseh področjih življenja ... In izoblikoval se mi je kraljevski del rožnega venca, ki ga molim ob sredah.

Vzkliki s priprošnjami, ki jih molim po namenu pred vsako desetko, so se mi v nekem trenutku zdeli premalo, pa sem se tako odločila, da bom kar vsaki desetki dodala skrivnosti, s katerimi bom Jezusu in Mariji posvetila in priporočila vse izražene želje in potrebe, na način, kot se to pravzaprav že dogaja, če le zaupamo. In tako je nastal posvetitveni del rožnega venca, ki ga molim ob sobotah.

Šele pred nekaj leti sem v roke dobila tudi molitev Rožnega venca Božjega usmiljenja. Dotaknil se me je, kot Jezusovo usmiljenje samo. To moram moliti, sem si rekla! A vsi moji dnevi so bili že »zasedeni« z rožnim vencem za tisti dan. Kaj zdaj? Odločila sem se, da bom petkov žalostni del rožnega venca kombinirala z rožnim vencem Božjega usmiljenja, ker nekako najbolj spada tja. Gospodovo trpljenje za nas. In usmiljenje, ki iz Njega izhaja.

Tako skozi vse dneve tedna prepletam vseh 7 delov rožnega venca.

O.

c) Povezanost z našim časom

Potem ko sem premišljevala skrivnosti 4 delov rožnega venca, sem dobila občutek, da govorijo o Jezusovem in Marijinem življenju zgolj z vidika vsega, kar se je zgodilo pred 2000 leti. In to se nam lahko pri molitvi zdi oddaljeno, daleč od današnjega aktualnega časa, v katerem živimo. A mi danes iščemo in častimo Boga in Njegovo Mater ... Naš Odrešenik in naša Mati sta vendar z nami tudi danes, sta živa in prisotna danes z nami in med nami in imata na naše življenje velik vpliv, če jima to le dovolimo, če se tega le zavedamo in ju prosimo ... Sedanjost. Saj res – spomnila sem se, da Beseda govori, da moramo prositi tako, kot da smo že dobili. V tem je zaupanje. In ponižnost. Takrat in tako, kot bo Bog hotel. A zgodilo se bo. Gotovo. Ko bo čas. Tako kot prosimo, ali drugače – bolje za nas. Ker naša pota in naše misli niso Božja pota in Božje misli. In za to moramo biti iskreno hvaležni.

b) Za različne potrebe

 

Na začetku sem uvidela, da moram moliti za svojo družino in njeno spreobrnjenje. Potem je bilo vedno več potreb. Želela sem z določenim namenom in prošnjo osmisliti vsako desetko rožnega venca, da bi vsako molila prav za izbrani in tudi izrečeni namen. Ker sem tudi otrok Brezmadežne, mi je »v krvi« vzklik molitve: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo! In tako so se postopoma izoblikovali tudi moji »vzkliki« znotraj RV:

Pred očenašem 1. desetke: O Marija, brez madeža spočeta, prosi Jezusa za dar prave vere, zaupanja in ljubezni, za čistost, mir in modrost srca ter za svetost in zveličanje naše družine in vseh naših dragih!

Pred očenašem 2. desetke: O Marija, brez madeža spočeta, prosi Jezusa za edinost in svetost vseh udov Kristusove Cerkve ter za rast novih duhovnih in redovnih poklicev!

Pred očenašem 3. desetke: O Marija, brez madeža spočeta, prosi Jezusa za mir in blagostanje v naši domovini in v vseh človeških domovanjih ter za razumnost in pravičnost vseh državnikov, voditeljev, vodij in vseh, ki imajo vpliv na nas s svojimi besedami, dejanji in zgledom!

Pred očenašem 4. desetke: O Marija, brez madeža spočeta, prosi Jezusa za vse bolne, trpeče in osamljene; za vse, ki potrebujejo pomoč in razumevanje, ljubezen in spoštovanje!

Pred očenašem 5. desetke: O Marija, brez madeža spočeta, prosi Jezusa za resnično spreobrnjenje vseh nas grešnikov, za naše vsak dan bolj sveto življenje in srečno zadnjo uro!

*Pred očenašem 6. desetke: O Marija, brez madeža spočeta, prosi Jezusa za rešitev duš iz vic vseh naših rajnih sorodnikov (mojega in moževega rodu, posebej rajne/ga ... ), prijateljev in znancev, ter vseh tistih, za katere nihče ne moli!

Tako sem začela in s temi vzkliki vztrajam pred vsako desetko, ne glede na to, kateri del rožnega venca molim.

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Moj osebni rožni venec

Molitev »mojega« rožnega venca se je in se še razvija počasi in postopoma, kakor pač – tako predvidevam – počasi in postopoma raste in zori moja vera in ljubezen do Boga in bližnjega. Nova spoznanja, ki sem jih našla ob branju Svetega pisma in ki so se me dotaknila ob kaki drugi priložnosti – npr. ob besedi iz nedeljske homilije, ob navedku v kakem članku ali knjigi, ob spoznanju ali citatu kakega svetnika ali svetniške osebnosti, ob lastni izkušnji greha ali tolažbe,... – so me sproti usmerjala (in me še usmerjajo) k osebni molitvi »po meri«, za čas in za občutja, ki se v njih nahajam.

a)       Klasični rožni venec

Začela sem seveda z naučenim klasičnim rožnim vencem; najprej s tremi (veseli, žalostni, častitljivi) deli, kasneje še s četrtim svetlim delom, in vsak dan sem molila tistega, ki je bil za ta dan priporočen od Cerkve in na način, kot ga uradno priporoča Cerkev.

Čez čas sem se zalotila, da postajam ob taki molitvi preveč nezbrana in raztresena, da molitvene obrazce včasih ponavljam kot neko dolžnost, ki jo moram čim prej opraviti. Nisem bila zadovoljna s seboj, gotovo še manj ljubi Bog z mojo mlačnostjo. Pri takšni molitvi sem se dejansko počutila mlačna, tudi če sem poskušala v mislih risati podobe iz življenja Jezusa in Marije, na katere so me usmerjale posamezne desetke. Ob tem so v meni begale misli za vse mogoče potrebe in želje, ki so bile tisti čas aktualne in ki sem jih želela po Mariji izročiti Bogu. In tudi zahvale. In tudi kesanje za grehe, spodrsljaje, opuščene kreposti in dobra dela ... Potrebe in prošnje so se množile – zlasti za družino, za njeno spreobrnjenje, za posameznike in skupnosti v potrebah. In vsakič, ko je do mojega srca prišla ta ali ona spodbuda za molitev, ki je potrebna, sem si rekla: »Vidiš – za to tudi moraš moliti! A kdaj, kako? In na kakšen način res iskreno, zavestno in iz srca?«

Kako na nikogar in nič pozabiti? Kako pred Bogom dejansko osmisliti in izraziti vse osebne zahvale, kesanje, želje, potrebe, prošnje in jih iskreno in goreče izraziti, izročiti, ne da bi pri tem trpela pomanjkanje »klasična molitev«? Kako naj moja molitev ostane ponižna in preprosta, – cestninarjeva – in sočasno ne zgolj prazno farizejsko besedičenje pred Bogom? In kako naj kljub vsemu prihranim čas, da se vsakič sproti ne »izmišljujem«, za kaj, za koga in kako naj še molim? Kako naj pri tem upoštevam večne nauke Besede in hkrati ne zanemarim znanih mi priporočil zemeljskih pastirjev? Želela sem si ubrane in stalne molitve, kot sidra, ki v nemirnem morju sveta umiri in ustavi ladjo srca in duše v blagem pogovoru z Najvišjim, z Njegovo Materjo. Da ne bi begala. Da ne bi pozabljala. Da bi bila pred Njim vsaj malček tistega, kar želim biti in kar On najbrž želi in pričakuje od mene. Take so pač moje želje. In nekoč je nekdo zapisal, da nam Bog ne navdihuje želja, ki nam jih ne bi bilo mogoče uresničiti! Razumem, da so iskrene in čiste sanje in želje, ki se rodijo v nas, pravzaprav samo informacija, kaj nam Bog želi dati, kaj nam je namenil, če Mu bomo popolnoma zaupali in z Njim sodelovali na Njegov način in hodili po poti, ki jo bo On izbral. Tako, kot je to v izrečenem »Zgodi se« vse do zadnjega diha in vnebovzetja zaupala in delala Marija.