Bil sem prisoten pri številnih posvetitvah Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS)

Moja misel sega v otroška leta, ko nam je babica govorila o Jezusovi obljubi sv. Marjeti Mariji Alacoque. Tistim, ki bodo opravili devet prvih petkov, Jezus zagotavlja vse milosti potrebne za zveličanje. To je, da ne bodo umrli brez zakramentov. Takrat sem bil star 12 let, ko se je prvič v meni oglašal Jezusov klic, naj postanem njegov učenec. Kaj to pomeni, takrat nisem razumel, toda to hrepenenje po Bogu mi je ostalo.

V naši družini nismo smeli prakticirati krščanstva, ker sta bila starša v državnih službah, kjer je bilo prepovedano hoditi v cerkev. Rad pa sem hodil na pogrebe in obiskoval babico v drugem kraju. Tam sem z njeno pomočjo opravil zakramente. Bog ni nehal klicati, jaz pa sem odgovarjal, kakor sem mogel. Leta so tekla in pri 48 letih sem postal duhovnik. Še prej sem končal študij lesarstva, poučeval sem 15 let na lesarskih šolah in se izpopolnjeval v Italiji –- Marijino delo – kako laik živi svoje krščanstvo doma, v službi, v šoli … Božja previdnost pa me je počasi vodila k oltarju.

Moje prvo kaplansko mesto je bilo v Lučah v Savinjski dolini. Tukaj sem se srečal s tradicionalno dobrimi in vernimi ljudmi. Ko sem župniku predlagal o poslanstvu vseslovenskega odbora za posvetitev JMS, je bil pripravljen za ta pastoralni korak tudi v njegovi župniji. V župnijskem listu sem v nadaljevanjih pisal in navduševal farane. Z devetimi prvimi petki smo opravili posvetitev JMS na dan celodnevnega čaščenja. V pripravo na posvetitev smo vključili celotno pastoralno leto in vse člane župnije: otroke, družine, birmance, ostarele …Takrat smo se pripravljali tudi na jubilejno leto 2000. Ker sva imela z župnikom v soupravi tudi župnijo Solčava, smo tudi tam opravili posvetitev JMS ob farnem žegnanju. Ob posvetitvi smo vedno poskrbeli tudi za liturgično lepoto obreda. Podelili smo jim posebne diplome in plakete, ter pripravili agape.

Preko sošolcev, ki so bili kaplani tako kot jaz po župnijah takratne Mariborske škofije, so se tudi oni navduševali za posvetitev JMS. Tako sem sodeloval v pripravi na posvetitev JMS in ob posvetitvi v mnogih župnijah: Velenje sv. Martin, Rogaška Slatina, Murska Sobota, Malečnik, Dobrovnik, Martjanci, Mirna Peč, Bakovci …

Med tem se je Odbor za posvetitev JMS vedno bolj uveljavljal, organiziral letna srečanja, letne duhovne vaje … in se vključeval v širše pastoralno dogajanje Slovenije.

Kaj je tisto, kar ostane ob posvetitvah?

Najprej odkrivam v teh 20-letih, da je posvetitev preprosta in globoka duhovnost, ki je dostopna vsem ljudem, slojem in poklicem. V pripravah na posvetitev in ob posvetitvi se dotakne najglobljega v človeku, dotakne se srca. Papež Pij XII. Je zapisal, da je posvetitev najvažnejša, da stvar Stvarniku vrača ljubezen. Posvetitev JMS je odgovor našega srca na ljubezen Božjega Srca. To je, da se v ljubezni popolnoma predamo z vsem bitjem Jezusu in Mariji in njuni volji. Posvetitev JMS je uresničitev Jezusovih besed: »…Nihče ne pride k Očetu, drugače kot po meni« (Jn 14,6). Posvetitev pomeni sprejeti nov način življenja, tako da mu damo smisel. Ali kakor pravi sv. Janez Krstnik: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30).

Neka starejša gospa Neža mi je ob mojem obisku na domu povedala tole: »Ko sem bila še deklica sem slišala, da so se nekateri duhovniki in redovnice posvetili JMS. To je bilo za mene nekaj nedosegljivega, toda ko je prišel župnik in povedal, da se bomo tudi v naši župniji posvetili JMS, sem bila presrečna in se takoj odločila, da to storim tudi jaz. Opravila sem devet prvih petkov, pet prvih sobot, nato pa po posvetitvi iz rok škofa dr. Petra Štumpfa prejela plaketo o posvetitvi JMS.«

Srečko Fras, Mala Nedelja, oktober 2019

Homilija upokojenega celjskega škofa Stanislava Lipovška v Brestanici

ob vseslovenskem srečanju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

(sobota, 22. junija 2019)

Ko smo zbrani na vseslovenskem romanju in srečanju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, smo poslušali evangelij, ki je po svoji vsebini nekaj izrednega. Evangelist Matej nam predstavi Jezusa sredi svojih nadebudnih učencev, ki so se pravkar vrnili s prvega, bi lahko rekli, misijonskega potovanja in so Jezusu navdušeno pripovedovali, kaj vse so doživeli, kako so jih ljudje poslušali in da so jim bili celo hudi duhovi pokorni. Ob pogledu na te učence se je tudi v Jezusu nekaj zganilo; evangelist Luka pravi, da se je »razveselil v Svetem Duhu« (prim. Lk 10,21) in radostno vzkliknil : »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razodel malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,25–27). Glejte, Jezus se veseli, da se je začel uresničevati Božji načrt odrešenja, vse tisto, kar mu je naročil Oče. Jezus se veseli, da to Božje oznanilo odmeva v svetu, da ga ljudje sprejemajo, ne modri in veliki tega sveta, ampak mali, tisti, ki jih Gospod v govoru na gori na prvem mestu blagruje, ko pravi : »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je Božje kraljestvo« ( Mt 5,3). Ti so Božji izvoljenci, Božji ljubljenci.

Res je vprašanje nekoliko drzno, zahtevno, in vendar se moramo danes, na našem romanju, resno soočiti s samim seboj in se iskreno vprašati: ali in v koliki meri nam pobožnost v čast Srcu Jezusovemu in v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu pomaga, oziroma, ali, in v koliki meri, nam posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu pomaga, da stopamo na pot svetosti, da se bližamo uresničenju prošnje: Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi nas po svojem svetem Srcu; ali, in v koliki meri, uresničujemo Jezusovo naročilo: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče nebeški, ki daje sonce dobrim in hudobnim, in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,48).

1. Jezus nam ne postavlja le visokega cilja, ki je novo življenje v Kristusu in naše posvečenje, ampak nas vedno znova in še posebej danes vabi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,28–30). To Jezusovo vabilo, pridite k meni, so Judje in Jezusovi učenci v nekoliko drugačni obliki znova slišali malo pred zadnjo večerjo, ko je Jezus zagotovil: »Ko bom povzdignjen z zemlje, se pravi, ko bom povzdignjen na križ, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). To se j res zgodilo v podobi kruha in vina pri zadnji večerji. To se je zgodilo na Kalvariji, ko nam je Jezus na križu izročil Marijo za našo mater, to se je zgodilo, ko iz njegove prebodene strani privrejo vrelci Božje milosti za naše posvečenje in za odrešenje sveta. Tu je začetek, tu je središče, od tu dalje se potem uresničuje delo odrešenja na valovih človeške zgodovine, v moči Jezusovega naročila: »To delajte v moj spomin, danes, jutri, dokler ne pridem v slavi« (prim. 1 Kor 11,23–26), prav kakor pravi kartuzijansko duhovno vodilo: »Stat crux, dum volvitur orbis.« –Križ stoji, medtem ko se svet vrti. Pomeni, delo odrešenja se, v moči Jezusovega naročila in zagotovila, »Ostanem z vami do konca sveta« (prim. Mt 28,20), vztrajno uresničuje, med preizkušnjami sveta in tolažbami Boga, ali še bolje, med »že in še ne« (prim. Rim 8,22–23) Božje odrešitvene zgodovine. To pomeni, Božje kraljestvo je že tu, to je naše veselje in naša sreča, ni pa še v vsej polnosti uresničeno, to ja naša naloga.

In potem so minevala stoletja, vedno novi rodovi so prihajali, ko se je uresničevala podoba, ki jo vidimo upodobljeno v starodavni rimski baziliki iz 4. stoletja, posvečeni sv. Klemenu, tretjemu nasledniku apostola Petra. V apsidi tega svetišča je upodobljeno »zmagoslavje križa« na mozaiku iz 12 stoletja. Izpod križa vrejo studenci žive vode in ovčke prihajajo, se odžejajo in nadaljujejo pot. Vsem razumljiva podoba človeštva, in še posebej podoba vseh verujočih, ki v vseh časih prihajajo in zajemajo iz studencev odrešenja in zajemajo navdih in moč za pot proti večni domovini.

Bog je v vseh časih obujal izbrane duše, osebe, ki so na mnogotere načine pomagale, da je bilo prav poskrbljeno za Božje ljudstvo. Eden izmed takih karizmatičnih osebnosti je bil sv. Janez Eudes, duhovnik iz 17. stoletja, ki velja za duhovnega očeta, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca. Močno spodbudo je to češčenje dobilo tudi po videnjih in spisih sv. Marjete Marije Alacoque, zlasti po uvedbi pobožnosti prvih petkov in prvih sobot in praznika presvetega Srca Jezusovega, ki ga je za vso Cerkev leta 1856 razglasil papež Pij IX. Ob 100-letnici tega dogodka pa je papež Pij XII. vse obogatil z okrožnico »Haurietis aquas«, v kateri nas s prerokom Izaijem vabi, da z veseljem zajemamo iz studencev odrešenja (prim. Iz 12,3).

Vse to je pripomoglo, da se je v Cerkvi v naši domovini v različnih obdobjih, zlasti pa pred 20 leti veliko posameznikov, družin, duhovnih skupnosti in župnij posvetilo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Nekoliko pozneje smo škofje izdali poseben Statut Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, kjer je med drugim rečeno, naj duhovniki in še posebej župniki priporočajo svojim vernikom in krščanskim družinam, da se posvetijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu za bolj goreče in dosledno življenje v duhovni blagor Cerkve in vsega človeštva.

2. Letos pa ne obhajamo le 20-letnice prizadevanj za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ampak tudi 100-letnico smrti sv. Frančiška, fatimskega pastirčka, ki je bil rojen 11. junija 1908 in je umrl za posledicami španske gripe 4. aprila 1919, ko še ni dopolnil 11 let. Njemu, kakor tudi njegovi mlajši sestrici Jacinti, ki je umrla eno leto za Frančiškom, velja beseda Svetega pisma, »da se svetost ne meri po številu let. Ker sta bila Bogu všeč, sta v kratkem času dosegla popolnost in izpolnila dolga leta« (prim. Mdr 4,13–14). To potrjujejo množice romarjev, ki se vse od 13. maja 1917, ko se je Marija prvič prikazala trem pastirčkom, zbirajo v Fatimi, med njimi pet papežev; tako sv. papež Janez XXIII., ki je Fatimo obiskal še kot kardinal leta 1956, sv. papež Pavel VI., ki je Fatimo obiskal leta 1967, in še posebej sv. papež Janez Pavel II. , ki je bil 13. maja leta 1981 na Trgu sv. Petra žrtev atentata, a je krogla zgrešila in je potem, ko je okreval, 13. maja 1982 poromal v Fatimo in se Mariji zahvalil za rešitev 13. maja, prav na dan njenega prikazovanja v Fatimi. Sv. papež Janez Pavel II. je poromal v Fatimo še 13. maja leta 2000, ko je fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto prištel k blaženim. Počastil ju je tudi papež Benedikt XVI., ko je 20. maja 2010 poromal v Fatimo.

In končno je prišel dan, ko je fatimski dogodek dosegel najvišje priznanje, ko je 13. maja leta 2017 v Fatimo priromal papež Frančišek, ki je Frančiška in Jacinto razglasil za svetnika. Takrat je zbranim romarjem dejal : »Hvala, bratje in sestre, da me spremljate. Nisem mogel, da ne bi prišel sem, da se skupaj z vami zahvalim Mariji, ki se je 13. maja prikazala otrokoma Frančišku in Jacinti, ki sem ju danes pridružil zboru svetnikov.

Zahvalimo se, bratje in sestre, Mariji za vse prejete milosti in darove, ki v teh 100 letih Božje bližine in svetlobe prihajajo iz Fatime. Dragi rimarji, imamo mater, oklenimo se je kakor otroci in živimo iz upanja, ki ga oznanjata nova mlada pričevalca Frančišek in Jacinta. Odkrivajmo mladostno obličje Cerkve, ki žari, kadar je misijonarska, gostoljubna, svobodna, mlada, privlačna, revna v sredstvih in bogata v ljubezni.«

3. Da, dragi bratje, drage sestre, dosedanji in tudi novi nosilci češčenja presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega, priromali smo na ta sveti kraj, na to vseslovensko srečanje posvečenih Srcu Jezusovemu in Srcu Marijinemu, da bi se ob srečanju z Marijo, ki nas tu na poseben način sprejema, z nami nekaj zgodilo, da bi tisti, ki menijo, da so dobri, postali boljši, in bi se tisti, ki dvomijo in omahujejo, vrgli v objem Božje ljubezni in dovolili, da nas Gospod po Mariji resnično preustvarja v novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti. Dovolimo, da nam Gospod odstrani naše kamnito srce in nam vstavi novo srce (prim. Ezk 36,26), ki bo bolj čuteče, ki bo dovolilo, da nas Gospod upodobi po svojem svetem Srcu, ki je dobrote in ljubezni polno, ki je potrpežljivo in neskončno usmiljeno, ki je bogato za vse, ki ga kličejo, ki je vir življenja in svetosti, ki je pa tudi ranjeno z našimi grehi in grehi vsega sveta, kakor nam govori sv. Favstina Kowalska. V resnici Cerkev v Evropi in po širnem svetu, pa tudi Cerkev v naši domovini izgublja kompas, izgublja smer, izgublja notranjo, duhovno prerajajočo in osvobajajočo moč, mladost, duhovni polet in misijonarsko gorečnost, ko se mnogi člani Cerkve in drugi ljudje množično oddaljujejo od Jezusa Kristusa in njegovega evangelija in se zapletajo v meglene globine in temine zla in hudobije vseh vrst, ki jih vsi poznamo. To se v resnici ne dogaja prvič. Svetovna zgodovina in zgodovina Stare in Nove zaveze pozna mnoga temna obdobja, ko so ljudje delali, »kar je bilo hudo v Gospodovih očeh« (prim. Sod 2,11sl.) in se je tudi zdelo, da se vse ruši in propada, pa je vedno prišla rešitev. Kako? Po kom? Bog je vedno reševal svoje ljudstvo po znamenjih, dogodkih, različnih duhovnih gibanjih in ustanovah in zlasti po svetniških, karizmatičnih osebnostih, ki so svoje življenje zastavili za Jezusa Kristusa, za Božje kraljestvo, za blagor sveta in človeka.

Vsi kristjani in z nami vsi ljudje, ki v srcu dobro mislijo, in še posebej mi, dragi v Gospodu, ki danes obnavljamo, utrjujemo, poglabljamo ali na novo sklepamo našo posvetitev presvetemu Srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu Srcu Marijinemu, smo poklicani k tej prenovi, k temu novemu začetku.

Eno moramo paziti. To, da prenove ne začenjamo pri drugem, ampak pri sebi. Če bi začeli prenovo pri drugem, nas zadene Jezusov opomin: »Kaj pa gledaš iver … Izderi bruno v lasnem očesu …« (prim. Mt 7,3–5), to se pravi, da začnemo prenovo pri sebi, mogoče kar tako, da znova vzamemo v roke pravila združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu in se škof, duhovniki in verniki vprašamo, kako smo usklajeni s črko in duhom teh navodil. Vsi smo člani naših domačih družin, vsi imamo sorodnike in prijatelje, vsi smo člani posameznih župnij in njihovih ustanov in po njih člani Kristusove Cerkve. Vsi smo člani krajevnih skupnosti in po njih družbe, v kateri živimo. To je naš svet, to je okolje, kjer naj sveti naša luč, kjer smo nosilci, pričevalci dobrote in ljubezni Jezusovega in Marijinega Srca.

Ne bojmo se! Nismo sami. Prav zato smo priromali k Božji Materi Mariji, da nas bo danes in vedno znova vodila k Jezusu in k tisti veseli pripravljenosti: Hvala Ti, Gospod, ker si me poklical. Tudi po meni, tudi po Združenju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, naj se zida in gradi tvoje kraljestvo, v Božjo slavo ter v časni in večni blagor vsega človeštva. Amen.

Našim dejavnostim daje vrednost ljubezen

V Jezusovih prilikah o zakladu in biseru sta oba človeka pokazala izredno ljubezen do teh dveh materialnih dobrin. Ti dobrini sta zanju pomenili nadvse veliki vrednoti, za kateri je vredno vse žrtvovati. S takšno ljubeznijo se je treba zavzeti za Boga in njegovo voljo.

Pri naših dejavnostih ni poudarek na kaj in koliko, ampak na kako, s kakšno ljubeznijo. Pri Bogu postanejo naše čisto vsakdanje stvari velike, če jih opravljamo z veliko ljubeznijo. Ljubezen je tisto, kar velja. Ljubezen poganja in spreminja svet, še posebej takrat, če je povezana s Kristusovim križem. Nasprotno pa so, po besedah Terezije Deteta Jezusa v Povesti duše, “največja in najslavnejša dela brez ljubezni: prazen nič”.

Ljubezen se uresničuje v izpolnjevanju Božje volje. Bog ne pričakuje zunanjih uspehov. Bog pričakuje našo ljubezen in zvestobo v malih stvareh. Pogosto se srečujemo s porazom, kakor se je z njim srečal Jezus na križu. Prav s svojo ljubeznijo in pokorščino do smrti na križu nas je odrešil. Božji pogled je drugačen od človeškega. Treba je izpolniti tisti načrt, ki ga ima Bog z nami. Čisto vsakdanja opravila v domači družini, v službi, v šoli, če so povezana z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, dobijo veliko vrednost. Z zlatimi črkami so zapisana v knjigi življenja v nebesih.

Kadar ljubimo z nesebično ljubeznijo, deluje Bog. Deluje po nas. Pravzaprav on sam ljubi po nas. On daje vrednost našim opravilom. Božja milost priteka na ta svet po naši ljubezni. Mi smo Božji sodelavci. Vsi lahko delamo drobne stvari z veliko ljubeznijo. Po tistih, ki ljubijo, Bog spreminja svet. Lep primer so svetniki. Sveti so postali ne zaradi na zunaj opaznih velikih del, ampak zaradi velike ljubezni, zaradi sodelovanja z Božjo ljubeznijo. Sv. Terezija Deteta Jezusa je izpovedala:

“Meni je le do enega in edinega: da ljubim tebe, o moj Jezus! Ne morem izvršiti sijajnih del; evangelija ne morem razširjati, krvi ne prelivati. Svojo ljubezen ti moram pokazati le s tem, da ti trosim cvetje, to se pravi: nočem ti odreči nobene žrtve v besedi ali pogledu. Vsako, tudi najneznatnejše delo, hočem opraviti iz čiste ljubezni do tebe. Iz ljubezni se hočem veseliti, iz ljubezni trpeti. Tako bom vsula pred tebe to dehteče cvetje. Nobene cvetice ob poti ne bom prezrla, vse bom potrgala zate. Zraven bom prepevala, noč in dan bom pela. Tudi če bi morala po rože prav med trnje. Čim daljši in ostrejši trn se mi bo zadrl v dlan, tem lepšo pesem ti bom zapela.”

Skritih Terezijinih del ljubezni niti njene sosestre niso opazile, saj je sama slišala, da so se nekoliko pred njeno smrtjo v kuhinji pogovarjale: “Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj še ni storila ničesar, kar bi bilo besede vredno.”

p. Anton

Z molitvijo rastemo v ljubezni do Boga

Dobra molitev nam pomaga, da napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Bog je sv. Katarini Sienski razodel: “Vedi, predragi otrok, da si duša s ponižno in neutrudno molitvijo pridobi vse kreposti.” Če v ljubezni ne vztrajamo in v njej ne napredujemo, je to znamenje, da z našo molitvijo nekaj ni v redu.

Popolna ljubezen se na poseben način kaže v zastonjskem češčenju Boga. Od Boga ničesar ne pričakujemo, nobene hvaležnosti ali kakega daru. Če Boga resnično ljubimo, ga občudujemo in slavimo. Občudujemo tudi vse tisto, kar je ustvaril. Občudujemo Stvarnika v stvarstvu.

Starozavezni psalmist, ves prevzet od veličine Božjega stvarstva, vzklika: “Gospod, naš Bog, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa “ (Ps 8,2).

Mar ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Po nas ljudeh dosega hvalnica stvarstva svoj vrh.

Naša prvenstvena naloga na svetu je, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo. To je poseben način molitve. Tako vnaprej izvršujemo tisto, kar bo naša naloga vso večnost. Ob tem večkrat doživljamo radost, ki nas spodbuja, da Boga vedno bolj slavimo in se mu za vse zahvaljujemo.

Ko iz ljubezni slavimo Boga, bi želeli, da bi ga slavili vsi ljudje, vse živali in tudi neživo stvarstvo. Svetopisemski psalmi so polni povabil, naj hvalijo Gospoda angeli, sonce in luna, zvezde, “morske pošasti in vse globine; ogenj in toča, sneg in megla, viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo; gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre; zveri in vsa živina, laznina in krilate ptice; kralji zemlje in vsa ljudstva, knezi in vsi vladarji na zemlji; mladeniči in mladenke, starčki in dečki!” (Ps 148). “Vse, kar diha, naj hvali Gospoda” (Ps 150,6). Podobno je sv. Frančišek Asiški zapel v Sončni pesmi. Kdor ljubi Boga, vedno išče Božjo slavo.

Lep primer slavilne molitve je Kristusova molitev k nebeškemu Očetu: “Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč'” (Lk 10,21).

Terezija Deteta Jezusa je vzor molitve, ki izvira iz popolne ljubezni do Boga. V zadnji bolezni pred smrtjo je zelo trpela zaradi notranjih preizkušenj in hudih telesnih bolečin. Neko noč jo je strežnica našla, kako je sklenjenih rok strmela v nebo. Vprašala jo je: “Kaj počnete? Vsaj poskušati bi morali zaspati.”

“O ljuba sestra, saj ne morem, preveč trpim. Zato molim…”

“In kaj pravite Jezusu?”

“Nič! Ljubim ga!”

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (7). Zveza med popolno ljubeznijo in molitvijo

V nekem smislu gre pri popolni ljubezni in dobri molitvi za isto stvarnost. Če Boga v resnici ljubimo, se ga bomo pogosto spomnili in se z njim pogovarjali. Cerkveni oče sv. Gregor Nacianški je zapisal: “Na Boga se je treba spomniti bolj pogosto, kakor pa dihamo.” To pravzaprav v pravem pomenu ni mogoče. Vendar Boga moremo vedno ljubiti in ga vedno moliti, če se ravnamo po Origenovem in Avguštinovem navodilu. Origen je dejal: “Nenehno moli tisti, ki zedinja molitev z deli in dela z molitvijo. Samo tako moremo imeti za uresničljivo načelo, da je treba nenehno moliti.” Sv. Avguštin je zapisal: “Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kakor neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti.«

V ljubezni napredujemo toliko, kolikor napredujemo v molitvi. Molitev nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako smo vedno bolj deležni njegove ljubezni. Če Boga resnično ljubimo, bomo težili k poglobljeni molitvi. Vedno bomo hoteli biti z njim.

Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Za izrecno molitev si moramo določiti v dnevnem redu dovolj časa. Tudi med delom nam mora biti Bog blizu, kakor je materi blizu njen otrok, čeprav nima vedno časa ukvarjati se z njim. Če ne najdemo časa za molitev, je v nas premalo ljubezni do Boga. Če se hočemo z Bogom pogovarjati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas.

Pri molitvi ne sme biti naš pogled usmerjen v naše lastno zadovoljstvo, v iskanje prijetnosti in tolažbe, ampak moramo moliti iz ljubezni do Boga. Če tolažba pride, smo zanjo Bogu hvaležni; če se umakne, tudi to hvaležno sprejmemo, v prepričanju, da je tako za naš duhovni napredek najbolje. Tako namreč zelo napredujemo v ljubezni do Boga. Za najpopolnejšo obliko ljubezni gre pri slavilni in zahvalni molitvi. Čim bolj naša molitev postaja nesebično češčenje in zahvaljevanje, tem bolj smo v ljubezni.

Sv. Janez Marija Vianney molitev in ljubezen povezuje z začetkom večne sreče. Molitev pospešuje rast v ljubezni: “Če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekove blaženosti. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. Če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas.”