Fatimski pastirji VIII. Tretje prikazanje Marije

Včeraj smo končali pogovor o stiski, v kateri se je zaradi nerazumevanja domačih znašla Lucija.

»Čeprav je Lucija sklenila, da zaradi materinih obtožb ne bo več hodila v Irijsko globel, jo je zadnji trenutek prevzelo neko močno čustvo, ki jo je prisililo, da je vseeno šla. Po tistem ni nikoli več omahovala ali čutila željo, da bi klonila in rekla, da laže. Tretje srečanje z Gospo je bilo zelo pomembno. Otroci so jo prosili, naj naredi čudež, da bodo vsi verjeli vanjo. Obljubila jim je, da bo oktobra povedala, kdo je, in naredila čudež.«

»Ali niso vedeli, da je Marija?«

»Ne, niso bili prepričani. Rekli so ji preprosto Gospa. To srečanje z Marijo je bilo morda najpomembnejše, saj jim je razkrila veliko skrivnost. V prvem delu jim je za kratek trenutek pokazala pekel, v drugem je napovedala drugo svetovno vojno, v tretjem so videli prihodnje preganjanje cerkve in napad na papeža.«

»Kako jim je lahko pokazala pekel?«

»Gospa je razprostrla roke in odsev svetlobe je prodrl v zemljo. Otroci so zagledali ognjeno morje, v katero so se v strahotnih mukah pogrezale duše grešnikov. Videnje je trajalo le nekaj trenutkov, a je bilo strašno.«

»Ali jim je pokazala tudi vice in nebesa?«

»Ne, samo pekel.«

»Jaz ga ne bi hotela videti, ne maram peklenščkov in večnega ognja,« je vzkliknila Nika.

»Morda je treba kdaj ljudi prestrašiti, da bi se streznili in prišli k sebi. Včasih samo z lepimi besedami in prošnjami ni mogoče dopovedati, kaj ni prav.«

»Toda pastirji so bili pridni, zakaj so morali videti pekel?«

»Njim je Marija obljubila, da bodo prišli v nebesa. Toda skusili so grozo pekla, zato so se še toliko bolj trudili, da bi ljudi obvarovali pred pogubljenjem.«

»Kakšna je bila druga Marijina skrivnost?«

»V drugem delu skrivnosti je Gospa povedala, da želi Bog rešiti ljudi pred peklom, zato hoče, da se vpelje posebna pobožnost do njenega brezmadežnega Srca. Opozorila je, če je ljudje ne bodo poslušali in se poboljšali, bo izbruhnila druga svetovna vojna, hujša od prve. Ravno takrat se je v daljni Rusiji začelo obdobje še večjega brezboštva in sovraštva do Boga kot na Portugalskem. Marija je želela, da bi papež Rusijo posvetil njenemu varstvu.«

»Ampak druga svetovna vojna se je zgodila. Se pravi, da ljudje niso poslušali Marijinega svarila.«

»Ne, niso.«

»Kakšna pa je bila tretja skrivnost?«

»V tretjem delu skrivnosti je Marija prikazala preganjanje papeža in cerkve v prihodnosti. Otrokom je naročila, naj o tem z nikomur ne govorijo.«

»Toda, če so to skrivnosti, ki jih niso smeli povedati, kako vemo zanje?

»Niso jih smeli povedati takrat. Za prvi dve skrivnosti je dobila Lucija namig, da ju lahko pove, šele leta 1941, za zadnjo je dozorel čas šele leta 2000.«

Po vsem tem sta Nika in Miha umolknila; bila sta utrujena. Pravzaprav sem bila utrujena tudi jaz. Saj sem se zelo trudila, da bi jima čim bolj preprosto razložila dogajanje v Fatimi. Pa mi ni uspelo, saj še sama nisem vsega dojela. Kako so dojeli neuki pastirčki?

FATIMA PO STOLETNICI V Rimu je bil enak sončni pojav kot v Fatimi

Papež Pij XII. (izvoljen l. 1939, umrl l. 1958), ki je od blizu spremljal vprašanje fatimskih prikazovanj, je kot očividec potrdil isti sončni pojav, ki se je zgodil v Fatimi. Slednji se je trikrat ponovil v Rimu, in sicer 30. in 31. oktobra ter 1. novembra 1950. Zadnji datum je bil dan razglasitve verske resnice o vnebovzetju Device Marije.

O tem dogodku je kardinal Federico Tedeschini zvedel iz zaupnega pogovora s papežem. Vendar pa iz beležke Pija XII., ki je bila nedavno najdena v arhivih družine Pacelli (družina Pija XII.), tudi zasledimo poročilo o tem pojavu. Papež je pisal s svinčnikom na papir. Besedilo je včasih prečrtano, vendar zelo čitljivo. O pristnosti dokumenta ni nobenega dvoma:

Bilo je 30. oktobra 1950, dva dni pred slovesno razglasitvijo dogme o vnebovzetju Device Marije. Na običajnem sprehodu v vatikanskih vrtovih sem bral in študiral (…). Pogledal sem v nebo in prevzel me je pojav, ki ga nisem še nikoli videl. Sonce, ki je bilo še dokaj visoko, je postalo kot neprosojna rumenkasta obla, obdana s svetlim obročem.

Papež pravi, da je to mogel gledati brez bolečin v očeh, ker se je spredaj oblikoval lahek oblak. Nato piše: Neprosojna obla se je lahkotno premikala proti zunanjosti, pri tem pa se je vrtela in se premeščala od leve proti desni in obratno. V notranjosti oble je bilo povsem jasno in brez nikakršnih motenj mogoče videti zelo močne dejavnosti.

Pij XII. je v zaupnem pogovoru kardinalu Tedeschiniju pojasnil, da ga je ta pojav utrdil v njegovi odločitvi, da razglasi dogmo o Marijinem vnebovzetju. O njej so predhodno glasovali vsi škofje sveta. Od 1.181 škofov jih je samo šest izrazilo zadržke.

Bog je bil rojen iz Device.

Že od otroštva naprej, ko sem slišala in zvedela, da Bog obstaja, sem bila vedno skrbna in tankovestna glede svojega odrešenja in pokorščine. Ko sem nato spoznala, da je isti Bog moj stvarnik in sodnik vseh mojih dejanj, sem ga iskreno ljubila in se ga vedno bala ter sem sklenila, da ga ne bom nikoli žalila ne z besedami ne z dejanji.

Ko sem zvedela, da je dal postavo in svoje zapovedi izvoljenemu ljudstvu in je v njegov prid storil veliko čudežev, sem trdno sklenila, da ne bom ljubila drugega kot samo Njega. Posvetne stvari so mi postale skrajno nadležne.

Ko sem še zvedela, da je isti Bog odrešil svet in se rodil iz Device, sem ga tako vzljubila, da sem mislila samo Nanj in sem hotela imeti samo Njega.

Kolikor je bilo mogoče, sem se izogibala navzočnosti staršev in prijateljev ter pogovorov z njimi. Vse, kar sem imela, sem razdala ubogim. Obdržala sem samo nekaj malega hrane in obleke.

Sv. Brigita Švedska, Devica Marija, Nebeška razodetja, knjiga I, pogl. 10.

Zakaj moramo biti Marijini misijonarji?

Nihče od teh, ki so našli Marijo prek prave pobožnosti, ni rekel, da bi bil rešen križev in težav. Nasprotno! Takšen človek je z njimi obložen bolj kot kdo drug. Marija, ker je Mati živih, daje vsem svojim otrokom dele drevesa življenja, ki je Jezusov križ. Če jim Marija po eni strani nalaga velike križe, jim po drugi daje milost, da jih potrpežljivo in celo z veseljem nosijo. Na ta način so križi, ki jih daje svojim otrokom, zelo sladki in ne grenki …

Težava je v tem, kako najti Devico Marijo: z njo bi našli vse obilje milosti. Bog, vrhovni Gospod, lahko sam in neposredno sporoča to, kar običajno dela prek Marije. Ni predrzno trditi, da včasih to tudi stori. Vendar se Bog v skladu z vzpostavljenim redom Božje Modrosti na ravni milosti običajno razodeva prek Marije, kot pravi sv. Tomaž. Da bi se povzpeli do Njega in se z Njim združili, je potrebno, da uporabimo isto sredstvo, katerega je uporabil On sam, da se je spustil k nam, postal človek in nam posredoval svoje milosti: to sredstvo je prava pobožnost do svete Device.

Sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski

Brezmadežni

Brezmadežna.

Pa vendar človek kakor ti in jaz. Marija!

Deviška vsa.

Pa vendar žena, mati, kot katera izmed nas. Marija!

Ko k tebi obračam srce in oči,

se v mislih mi tvoja lepota blešči,

tvoj »Fiat«, ki vsemu je svetu resnično počelo,

in Sin tvoj, ki Bog je in smrti odvzel je nje želo.

Kako le, Marija, o tebi naj duša spregovori,

ko morje najlepših občutkov v njej prekipi?

Vsa lepa, vsa čista, vsa polna neskončne modrosti,

predana si Bogu, z naročjem vseh Božjih kreposti!

Je vera, je upanje in je ljubezen.

Vse troje, Marija, pa meni si ti.

Ko pomislim nate, se topi bolezen

in breme pretežko se lahko zazdi.

Olga