Misli sv. Bernarda Vera in dela

Smrt za vero je, če se loči od ljubezni. Veruješ v Kristusa? Izvršuj Kristusova dela, da bo živela tvoja vera. Tvojo vero naj oživlja ljubezen in dokazujejo naj jo dela. Naj ne upogiba zemeljsko delo človeka, ki ga vzravnava vera v nebeško. Kdor pravi, da živi v Kristusu, mora tudi sam živeti tako, kakor je živel on (prim. 1 Jn 2,6).

Če iščeš lastno slavo, zavidaš tistim, ki se jim dobro godi, obrekuješ odsotnega, vračaš žaljivcu, vedi, da Kristus tega ni storil. Praviš, da poznaš Boga, z dejanjem pa ga zanikuješ. To pač ni nobena pravičnost, če daš jezik Kristusu, dušo pa hudiču. Poslušaj, kaj pravi: » Ta človek me časti z ustnicami, njegovo srce pa je daleč od mene« (Mt 15,18).

Prav tako tudi pravična dela brez vere ne morejo ustvariti pravičnega srca. Kdo naj imenuje pravičnega takega človeka, ki ni Bogu všeč? »Brez vere ne moremo biti Bogu všeč« (Heb 11,6). Kdor ni Bogu všeč, temu tudi Bog ne more biti všeč,

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (10) Odpusti nam naše dolge

V nadaljevanju Gospodove molitve izrečemo čudovite besede: in odpusti nam naše dolge. To prošnjo je Jezus postavil v očenaš zelo premišljeno. Zavedal se je naših slabosti, zato je naslovil na Očeta prošnjo, naj ljudem odpušča njihove dolgove. Tu seveda niso mišljeni denarni ali materialni dolgovi. Tu so mišljene naše grešne zadolženosti.

V življenju pogosto ne živimo po Božji volji. Sebično se oklepamo drugih nagibov in ti nas vodijo v zadolženost pred Bogom. To so naši grehi, ki nas ločujejo od Boga. Greh je posledica človeške samovolje in premajhne poslušnosti Bogu. Tudi te besede, ki jih je Jezus položil v očenaš, so znamenje Božje ljubezni do nas. Vedel je, da smo slabotni in pogosto padamo. Bremena grehov in padcev nas težijo, da postajamo še bolj slabotni. Potrebno je, da nam nekdo naša bremena odvzame in nam dá novih moči za zvesto življenje. Bog nas razume in ve, da velikokrat pademo iz slabosti. Nimamo jasnega spoznanja, kaj je prav in kaj ni. Jezus je to pokazal v usmiljeni prošnji k Očetu, ko so ga križali. Tisti, ki so ga mučili, so, človeško gledano, storili veliko zlo. Zaslužili bi kazen. Toda Jezus je vedel, da je odpuščanje bolj zdravilno kot kazen. Prosil je Očeta, naj jim odpusti, ker ne vedo, kaj delajo. Prav v tej prošnji odmeva Jezusova prošnja Očetu za odpuščanje.

Naše zadolženosti so lahko različne. Večje ali manjše, zavestne ali ne popolnoma premišljene. Bog to razume in upošteva. Toda vse so naše. Tega, da bi človek grešil, ni bilo v prvotnem Božjem načrtu s človekom. Bog je človeka ustvaril, da bi bival v popolnem soglasju z njim. Nobenega strahu ni imel človek pred Bogom. Bog ga je pogosto obiskoval in mu bogatil življenje. Človek se je Božjih obiskov veselil. Toda greh, ki ga je naredil prvi človek, je ves Božji načrt spremenil. V življenje je prišla sebičnost in človek je želel postati kakor Bog. Vse druge ustvarjene stvari so postale za človeka zanimive in privlačne. Pogosto si jih je želel prilastiti in gospodovati nad njimi. Boga se ni več tako veselil. Nek strah se je prikradel v odnos do Boga. Človek tudi ni več vedel, kaj je prav in kaj ne. Pred Bogom se je počutil nelagodno in strah ga je bilo, da bi ga Bog ne kaznoval za greh. Bog je obljubil odpuščanje grehov.

Po Jezusovem vstajenju je bilo odpuščanje grehov prvi dar, ki ga je Bog naklonil človeštvu. Želel je, da se obljuba, ki jo je dal že v raju, čim prej uresniči.

Odpuščanje ni tuj poseg v področje pravičnosti. Pravičnost je ena stopnja, odpuščanje pa je nad njim. Če bi Bog bil samo pravičen, bi nas moral vse zavreči. Vsi ljudje bi morali biti obsojeni, ker to po pravici zaslužimo. Toda Bog je več kot pravičen. Jezus pravi, da ni prišel zato na svet, da bi ga obsodil, marveč zveličal, rešil. Po poti pravičnosti ga ni mogoče rešiti, zato je moral izbrati usmiljenje. Človek se mu je tako zasmilil, da mu je moral izkazati usmiljenje, ker ga še vedno neskončno ljubi. Odpustil mu je grehe in jih odpušča vedno znova. Ni dovolj, da enkrat odpusti, ker je človek slaboten. Ko so učenci Jezusa vprašali, kolikokrat je treba odpustiti, jim ni rekel sedemkrat, temveč sedemdesetkrat sedemkrat. To pomeni vedno.

To je izraženo tudi v očenašu. Vedno, ko ga molimo, prosimo tudi za odpuščanje. Očeta prosimo, naj nam odpušča vsak dan znova, vsak dan večkrat. Mogoče se te prošnje navadimo in ne pomislimo dobro, kaj pomeni.

V tej prošnji nas Jezus kliče k ponižnosti, da bi se svojih grehov zavedali in zanje prosili odpuščanja. Bog se nas rad usmili, treba pa se je nagniti k njemu in reči: Oče, odpusti! Jezus nam razodeva, kako usmiljeno srce ima nebeški Oče. Očenaš molimo kristjani skoraj najbolj pogosto. Ali ne delamo nadlege Bogu, ko ga dan in noč prosimo za odpuščanje. Pomisliti moramo, da tudi noč in dan grešimo. Zato je potrebno tako pogosto prositi odpuščanja. Če to prošnjo izrečemo vedno z iskrenim srcem in premišljeno, je neke vrste kesanje in prošnja za usmiljenje. To so torej velike besede. Dobro se je zavedati njihove veličine.

Biti deležen odpuščanja pomeni, biti deležen ljubezni. Ko prejmeš ljubezen, te ta kliče, da bi jo tudi sam izkazal. Zato prejeto odpuščanje kliče človeka, da bi tudi sam odpuščal. Če Bog meni odpušča, sem tudi jaz dolžan odpuščati svojemu bližnjemu. Takoj za prošnjo po odpuščanju izrečemo besede obljube, da bomo tudi mi odpuščali svojim dolžnikom. V tej prošnji je čisto na kratko povzeta vsa prilika o gospodarju, ki je služabniku odpustil ves njegov velikanski dolg. Ta pa ni hotel odpustiti svojemu sodelavcu, ki mu je bil dolžan nekaj malega. V priliki je Jezus rekel, da je bil gospodar zelo žalosten. S temi besedami nam razodeva čuteče Očetovo srce, ki rado izkazuje usmiljenje in se žalosti, če človek sam ni usmiljen s svojimi bližnjimi.

p. Branko Petauer

MOLI IN DELAJ

Lojze, ki vztrajno sodeluje pri molitvi za duhovne poklice, je zapisal: »Pater Anton, kar ne morem mimo misli na duhovnike, ki prestopajo prag večnosti, in s tem na vrzeli, ki se ob tem dejstvu kažejo kot neizbežna resničnost. Za njimi ostajajo ovce brez pastirja in morda, žal, že tudi prazni tabernaklji ... V soboto pred tretjim svetim večerom so v zemljo na božji njivi v Vojniku položili telo umrlega župnika Antona Vriska. Pastiroval je v Črni na Koroškem. V soupravi je imel še dve sosednji župniji na hribovitem območju. Posebno skrb je posvečal otrokom in mlajšim varovancem tamkajšnje ustanove za osebe, ki so od rojstva prikrajšane glede zdravja na umu. Obiskoval jih je ter pripravljal na prejem zakramentov. Kdo ga bo nadomestil, koga naj škof pošlje? Razlogi za molitev, darovano trpljenje in žrtve po Jezusovem zgledu so dovolj močni in moč jih je zaznati. Zato, vztrajajmo!«

Fatimsko sporočilo, Panama in mladi

Od 22. do 27. januarja 2019 je bilo v Panami svetovno srečanje mladih. Bilo je zelo marijansko usmerjeno, z geslom: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Naravnanost na Devico Marijo kaže tudi dejstvo, da je bil tam navzoč tisti originalni kip fatimske Marije, ki je od leta 1947 pa do leta 2000 po večkrat preromal vse celine sveta (v 64 državah), zdaj pa je po letu 2000 prvič zapustil Portugalsko. Izjemo so dovolili zaradi pomena dogodka in njegove povezanosti s sv. Janezom Pavlom II., pobudnikom Svetovnih dni mladih, in njegove globoke pobožnosti do fatimske Device. V soboto in nedeljo (26. in 27. januar 2019) je bil kip navzoč pri bedenju in zaključni maši z mladimi.

Mladi so bili povezani s fatimsko Kraljico rožnega venca tudi tako, da so dobili v dar rožne vence, ki jih je približno dvesto betlehemskih družin več mesecev izdelovalo in jih naredilo kar en milijon.

Mladi se nahajajo v središču življenja in skrbi Cerkve. Oktobra 2018 se je v Rimu sestala sinoda škofov in razmišljala o mladih in o njihovem položaju v Cerkvi. V Panami, na svetovnem srečanju mladih, se je pri sv. maši papeža Frančiška zbralo okrog 700 tisoč udeležencev z vsega sveta. Ti pomembni cerkveni dogodki nam ponujajo možnost, da osvetlimo vez, ki obstaja med mladimi in Fatimo.

»Naslovniki fatimskega sporočila so namreč prav mladi,« pravi p. Carlos Cabecinhas, rektor fatimskega svetišča.[1] »Če drži, da je sporočilo Gospe rožnega venca in še prej sporočilo angela miru namenjeno prav vsem, ne glede na starost, drži tudi, da je namenjeno na poseben način mladim kot nenehni izziv. Je namreč sestavni del mladosti, ki želi nekaj več in se ne prilagaja polovičarskim ciljem ter gradi svojo lastno življenjsko pot. In fatimsko sporočilo je odgovor na ta hrepenenja mladih, saj jim odpira nova obzorja, ki morejo dati smisel njihovemu življenju.

Mladi niso izgubili zanimanja za vero: pogosto razodevajo razočaranje zaradi načina, na katerega v naših skupnostih to vero živimo. Če drži, da se mnogi mladi oddaljujejo od življenja v župnijski skupnosti, drži tudi, da ne nehajo iskati spodbudnih duhovnih poti in močnih izkušenj srečanja z Bogom. In fatimsko sporočilo predlaga duhovnost, ki je na odličen način utelešena v življenju Pastirčkov, ki more prebuditi mlade.

Fatima ima moč učinkovito spregovoriti današnjim mladim, če izhaja iz svoje specifičnosti: sporočilo, ki v izkušnji vere ne skrene v to, kar je v njej drugotno, ampak usmeri svojo pozornost v tisto, kar je v krščanski veri bistveno; sporočilo, ki črpa svojo aktualnost iz evangeljskega sporočila, se v njem napaja in k njemu vodi. Sporočilo, ki ima moč, da po Mariji privede mladega človeka do močne izkušnje Boga.«

---

[1] Fátima Luz e Paz, 13. novembra 2018.

Ljubil je Božjo naravo.

Frančišek je bil vesel in živahen pastirček, ki ni poznal zadrege. Rad je imel naravo in ga je očaral zlasti sončni vzhod in zahod. Bil je pogumnejši od Jacinte in se je večkrat tudi razjezil ter nikoli ni bil strahopeten. Ni se bal sam ponoči hoditi po temi. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine. Kuščarje je nosil v hišo in se jih ni bal, kakor se jih je bal celo njegov oče.

V četrtem Spominu Lucija poroča, kako se je Frančišek z obema deklicama hodil igrat na dvorišče. Sonce so imenovali »svetilka našega Gospoda«, luno »svetilka naše Gospe«, zvezde pa »svetilke angelov«. Zvečer so čakali, da naša Gospa in angeli prižgejo svoje luči. Vsi trije so jih navdušeno šteli. Vendar Frančiška ni nič tako očaralo kakor lep sončni vzhod ali zahod. Dokler je mogel videti še edini sončni žarek, ni pogledoval za svetilkami angelov, če že gorijo.

»Nobena svetilka ni tako lepa kot svetilka našega Gospoda,« je po navadi govoril Jacinti, ki je imela raje svetilko naše Gospe, ker ne slepi oči, kot je večkrat rekla.

Frančišek je imel zelo rad ptice in ni dovolil, da bi jim kdo praznil gnezda. Ptiče je hranil tako, da jim je na vrhu skal zdrobil nekaj kruha, ki ga je imel za malico. Potem se je umaknil in jih vabil, naj pridejo jest. Ni dovolil, da bi se kdo približal in jih splašil.

Govoril jim je:

»Revčki, zelo ste lačni. Pridite, pridite jest!«

Res so ptiči prileteli v velikih jatah, Frančišek pa jih je ves vesel gledal, kako so s polnimi golšami odleteli nazaj na drevesa in tam veselo žvrgoleli. Spretno jih je posnemal in se vključil v njihov zbor.

Ko so naši pastirčki nekega dne srečali dečka, ki je nosil ujetega ptiča, mu je Frančišek, poln sočutja, obljubil 2 vintena, če ptiča izpusti. Deček je hotel najprej denar, zato je Frančišek stekel domov po denar. Ko je ptič zletel, je Frančišek od veselja ploskal z rokami in mu klical:

»Pazi nase! Ne daj se več ujeti!«

Za premislek ob koncu: Srečali smo se s Frančiškovo svetostjo v navadnih življenjskih razmerah. Kot pastirček se je mnogo bolj kot njegovi vrstniki odlikoval v veri, upanju in ljubezni do Boga, do vsakega človeka in do Božje narave. Živel je krepostno na junaški način, seveda ob izdatni podpori Božje milosti. Lahko je naš zgled in priprošnjik pri Bogu in Materi Mariji.

p. Anton