Obhajanje petih prvih sobot hoče Jezus

Ko je Lucija o Marijinem naročilu poročala predstojnici in spovedniku, nista bila navdušena za uvedbo nove pobožnosti. Zato se je za njeno uvedbo zavzel sam Jezus. Lucija piše, kako je 15. februarja 1926 nesla smeti iz vrta. Tam je srečala dečka, ki jo je vprašal:

»'Si razširila po svetu tisto, za kar te je prosila nebeška Mati?'

In v tem trenutku se je spremenil v sijočega Dečka. Ko sem spoznala, da je bil Jezus, sem rekla:

'Moj Jezus! Ti dobro veš, kaj mi je rekel moj spovednik v pismu, katerega sem ti brala. Rekel je, da je potrebno, da se tisto videnje ponovi, da so potrebna dejstva, da bodo verovali vanj in da mati predstojnica sama ne more širiti tega dogodka.'

'Res je, da mati predstojnica sama ne more nič; vse pa premore z mojo milostjo. Dovolj je, da ti spovednik da dovoljenje in da tvoja predstojnica uvede pobožnost, ne da bi drugi vedeli, komu je bila razodeta.'

'Toda moj spovednik je rekel v pismu, da ta pobožnost na svetu ni potrebna, saj je že veliko duš, ki te prejemajo na prve sobote na čast naši Gospe in petnajstih skrivnosti rožnega venca.'

'Res je, moja hči, da mnogo duš začne, toda le malo jih konča; in tiste, ki končajo, delajo to z namenom, da bi dobile tamkaj obljubljene milosti. Tiste duše, ki opravijo pet prvih sobot v gorečnosti in z namenom zadoščevanja Srcu tvoje nebeške Matere, so mi bolj všeč kakor tiste, ki to napravijo petnajstkrat, a mlačno in ravnodušno.'«

»V nekem razodetju okrog marca 1939 mi je naš Gospod rekel:

'Prosi, vztrajno prosi, da se razglasi zadostilno obhajilo v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu na prve sobote. Bliža se trenutek, ko bo strogost moje pravičnosti kaznovala hudodelstva raznih držav. Nekatere bodo uničene. Končno bo strogost moje pravičnosti padla z večjo težo na tiste, ki hočejo razdejati moje kraljestvo v dušah.'«

Kadar gre za napovedi kazni, so napovedane pogojno. Marija prihaja prav s tem namenom, da bi človeštvu pokazala pot, po kateri bi se moglo rešiti časnih in večnih kazni. Omenila je tri glavne pogoje, da se svet reši vojne in drugih kazni: spreobrnjenje človeštva, posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu in obhajanje petih prvih sobot na fatimski način.

Msgr. Bertone pravi v komentarju k tretjemu delu fatimske skrivnosti o kaznovanju:

»Ne recimo, da je Bog tisti, ki nas tako kaznuje; nasprotno: ljudje si sami pripravljajo kazen. Bog nas zaskrbljeno opozarja in kliče na dobro pot, spoštujoč svobodo, ki nam jo je dal; zato so ljudje odgovorni.«

Pontevedra 1925 in pet prvih sobot

Jezusovo in Marijino naročilo

Ko je bila Lucija v mestu Pontevedra v Španiji pri sestrah dorotejkah v postulatu, da bi se pripravila na redovniško življenje, je 10. decembra 1925 v svoji mali sobi videla Marijo z Jezuščkom v naročju. Marija ji je dala naročilo glede širjenja zadostilne pobožnosti petih prvih sobot in obljubila tistim, ki jo bodo obhajali, milost zveličanja. To je vélika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca. To obljubo je Marija napovedala Luciji že 13. julija 1917, v drugem delu fatimske skrivnosti. Kot smo že videli, je Marija med drugim rekla:

»Da bi to preprečila [drugo svetovno vojno, lakoto in preganjanje Cerkve ter svetega očeta], (…) bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote.«

To besedilo razodeva, da obhajanje prvih sobot na fatimski način (skupaj s posvetitvijo Rusije) ni le sredstvo zveličanja, ampak tudi pot do svetovnega miru.

Konec leta 1927 je videnje v Pontevedri in véliko obljubo zveličanja po naročilu duhovnega voditelja patra Aparicia DJ, v tretji osebi, zapisala takole:

Vidkinja je 13. junija 1917 prosila Marijo, da bi jih »vzela v nebesa. Presveta Devica je odgovorila:

'Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.'

'Bom ostala tu sama?' je z žalostjo rekla.

'Ne, hčerka. Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.'

Dne 10. decembra 1925 se ji je prikazala Presveta Devica v svetlečem oblaku in ob strani držala Jezuščka. Presveta Devica mu je položila roko na ramo in pokazala s trnjem obdano srce, ki ga je držala v drugi roki. Jezušček je istočasno rekel:

'Imej sočutje do Srca tvoje presvete Matere, obdanega s trni, s katerimi ga nehvaležni ljudje nenehno prebadajo, ne da bi kdo napravil eno samo spravno dejanje, da bi jih izvlekel.'

Nato je Presveta Devica rekla:

'Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.'«

Sobota kot Marijin dan

Devici Mariji je posvečena vsaka sobota. V Direktorij za ljudske pobožnosti in liturgijo je zapisano: »Med dnevi, ki so posvečeni blaženi Devici, izstopa sobota, ki je povzdignjena na stopnjo spomina svete Marije. Ta spomin gotovo sega v karolinško dobo (9. stoletje).« Sobota je »spomin blažene Device, njene materinske drže in drže učenke, ki je na veliko soboto, ko je Kristus ležal v grobu, edina močna v veri in upanju ter je edina med vsemi učenci čuječe pričakovala Gospodovo vstajenje.« Sobota je »preludij in uvod v obhajanje nedelje, ki je glavni praznik in tedenski spomin na Kristusovo vstajenje; je znamenje vsakega tedna, da je 'Devica nenehno navzoča in delujoča v življenju Cerkve'.

Tudi ljudska pobožnost je pozorna na ovrednotenje sobote kot Mariji posvečenega dneva« (CD 102, 188).

Posebej so poudarjene prve sobote vsakega meseca. Treba je razlikovati dvoje: pobožnost prvih sobot na splošno in pobožnost petih prvih sobot na fatimski način. Pobožnost prvih sobot vsakega meseca je nastala v Franciji v času francoske revolucije 1789. Začetnik te pobožnosti je ustanovitelj Hčera brezmadežnega Marijinega Srca Picot de Clorovière. Z njo zadoščujemo Mariji za krivice in kletvine, s katerimi jo mnogi žalijo. Posebej je priporočen pobožen prejem svetega obhajila v duhu zadoščevanja. V tem duhu naj bi preživeli vsako prvo soboto. Molili naj bi za duhovne poklice in svetost duhovnikov. Obhajanje prvih sobot je zelo priporočal zlasti papež sv. Pij X.

V skladu s fatimskim razodetjem pa gre za pobožnost petih prvih sobot na fatimski način. Marijina vélika obljuba, da bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, se nanaša na tiste, ki vsaj enkrat v življenju pet zapovrstnih prvih sobot izpolnijo vse naštete pogoje. To je najpopolnejša oblika prvosobotne pobožnosti. Glede na sadove je podobna obhajanju devetih prvih petkov.

Rožni venec je rešil Brazilijo

V Braziliji so v šestdesetih letih 20. stoletja kmetje zelo trpeli. Nujno potrebna je bila nova delitev posestev. Vladalo je obdobje hladne vojne in povsod je zaradi splošne velike revščine prišlo do formiranja komunističnih odborov. Z namenom, da bi izvedli državni udar in se hitro polastili oblasti, so hlinili navidezno razorožitev.

Malo kasneje je p. Patrick Peyton v Riu de Janeiru zbral približno dva milijona vernikov k molitveni akciji rožnega venca.

V času, ko se je v Belo Horizonte (eno večjih mest v deželi) pričel komunistični kongres, na katerem naj bi določili mere prevzema oblasti, je na mnoge tisoče žena iz mesta z rožnim vencem v roki, ki so ga molile zelo naglas, preplavilo ulice in zasedlo kongresno dvorano pred pričetkom zasedanja ter komunistom preprečile vstop.

Novica o polomu se je hitro razširila in povsod je prišlo do podobnih prizorov. Komunisti so morali bežati v tujino. Rožni venec je rešil Brazilijo pred državnim udarom in dogodek so poimenovali »novi Lepant«.

Albert Pfleger, v: Cvetnik Device Marije, Ephèse Diffusion

Molitev rožnega venca Božjega usmiljenja za ves svet

Ko sem prebrala knjigo Dnevnik sv. Favstine Kowalske, sem začela moliti rožni venec Božjega usmiljenja, kot ji je naročil Jezus. Ima veliko moč. Všeč mi je predvsem zato, ker s to molitvijo prosimo za ves svet. To je presežna vrednost te molitve. Pri vsaki desetki dodamo namreč : »Po njegovem prebridkem trpljenju usmili se nas in vsega sveta.« Na koncu pa trikrat dodamo molitev: »Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta«.

Takšna molitev je več kot potrebna v tem ranjenem svetu, kjer se na eni strani izgublja vera v Boga, na drugi strani pa se vero zlorablja za vojne in vsakršne krutosti. Najbolj trpijo otroci, ki so oropani varnosti, ljubezni in vere. Vabim vse, ki utegnejo in imajo voljo do molitve, da zmolijo ob Kristusovi uri, ob petkih ob 15h, eno desetko tega rožnega venca za domovino in eno desetko za cel svet. Nič hudega, če bomo kakšen petek izpustili. Morda bosta kakšen dan ob istem času molila samo dva, a Jezus je rekel: Kjer sta dva, sem jaz med njima. Več se nas bo odzvalo, večjo moč bo imela molitev.

Marjeta

Vrnil se je po rožni venec

Bil je ponedeljek. Rudar, mož in oče, je tistega jutra stopal po cesti proti rudniku, kjer je že vrsto let delal v rovih globoko pod zemljo. Spreletela ga je misel, kaj ga še vse čaka danes. Segel je v žep, da bi vzel v roke rožni venec, pa je opazil, da ga je pozabil v žepu nedeljske obleke, v kateri je bil včeraj pri sveti maši. Korak mu je zastal, nikoli ni šel v rove brez rožnega venca pri sebi! Vrnil se je domov, časa je bilo še dovolj. Žena in otroci so ga začudeni sprejeli: »Kaj si pozabil?« Stopil je k omari, vzel iz žepa nedeljske obleke rožni venec, ga poljubil in dal v žep tiste vsakdanje delavne obleke, se poslovil in odšel proti rudniku.

Ko je bil že v njegovi bližini pa je naenkrat zaslišal pretresljiv glas rudniške sirene …! Prebledel je! Videl je, da se kolo nad »šahtom« vrti brez jeklene »zajle«! V trenutku je razumel. Jeklena, pletena vrv, na kateri je bila pritrjena kabina, v kateri bi moral biti on, če se ne bi vrnil domov, se je utrgala in kabina je zgrmela v globino. Morda so vsi, ki so bili tam, mrtvi?!

Stopil je na rob ceste in pokleknil. V roke je vzel rožni venec ga dvignil k ustnicam in šepetal s solzami hvaležnosti v očeh: »Marija, hvala, da si po tem rožnem vencu rešila moje življenje, ohranila ženi moža in otrokom očeta!«

Marija, Kraljica svetega rožnega venca, bodi naša Mati, Pomočnica in Rešiteljica, saj še nikoli ni bilo slišati, da bi Ti koga zapustila, ki je pod Tvoje varstvo pribežal, Tebe pomoči prosil in se Tvoji priprošnji priporočal!

p. Leopold Grčar ofm