Glej to Srce (10) Skupno češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca je povzetek in vrhunec vseh oblik češčenja Jezusa in Marije in je mnogo več kakor le neka »pobožnost«. Vedno morata biti v ospredju osebi Jezusa in Marije, naša tesna povezanost z njima. Gre za to, da bi Jezusa in Marijo z njuno ljubeznijo do nas globlje spoznali, ju vzljubili in v soglasju s tem tudi živeli. Gre za posebno duhovnost, ki je najpopolnejše praktično izpovedovanje krščanske vernosti, ker se ujema z bistvom krščanske vere, ki je vera nesebične ljubezni do Boga in do bližnjega, kot odgovor na neskončno ljubezen.

Obe Srci spadata skupaj. Pri tem seveda ne bomo pozabili, da Jezus ni samo pravi človek, ampak je tudi pravi Bog, Marija pa je samo človek. V litanijah Srca Jezusovega molimo: »Srce Jezusovo, v Materi Devici od Svetega Duha upodobljeno«. Po delovanju Svetega Duha je bil Jezus kot človek s človeškim srcem oblikovan v telesu Device Marije. Obe Srci sta bili že od začetka čudovito združeni. Marijino Srce je prvo počastilo Jezusovo Srce in je najgloblje doumelo globino njegove ljubezni. Ona je kot vzgojiteljica oblikovala Srce svojega Sina. Ko je bilo Jezusovo Srce na križu s sulico prebodeno, je tudi Marijino Srce prebodel meč bolečin. V Jezusovem Srcu odseva Srce njegove Matere. Papež Janez Pavel II. je zapisal: »Mati, stala si pod križem, gledala si to Srce. Mati, ker je to Srce tako hotelo, si postala Mati nas vseh. Kdo pozna skrivnost Jezusovega Srca, kakor jo poznaš ti – v Betlehemu, v Nazaretu in na Kalvariji?«

Češčenje Marijinega Srca se je v Cerkvi razvijalo vzporedno s češčenjem Srca Jezusovega. Danes je praznik Marijinega brezmadežnega Srca takoj za praznikom Srca Jezusovega, kar kaže na njuno tesno povezanost.

Pri vseh treh prikazanjih v Fatimi leta 1916 je angel miru skupaj z Jezusovim Srcem omenil tudi Marijino Srce. Kjer je Sin, tam je tudi Mati!

Chiara Lubich v knjigi Znati izgubljati v meditaciji Dvoje Src najprej omenja, da je papež Janez Dobri združil dvoje pobožnosti v eno samo: češčenje Jezusovega Srca v zakramentu svetega Rešnjega telesa. Nato piše:

»Gotovo se je iz tega Srca hranil, da je postal Dobri papež, iz Srca, ki obsega ves svet, iz Srca, v katerem je vse človeštvo.

Moramo ga posnemati, kajti tudi naše srce se mora razširiti tako, kakor je široko Jezusovo Srce.

In živa mora biti tudi pobožnost do Marijinega Srca, tega drugega ljubečega Srca, ki še vedno utripa za vsakega izmed nas.

Ti dve Srci nas res lahko oblikujeta, saj sta peč, ki nas žge, da postajamo Kristusove in Marijine podobe.«

An

Pogreb sestre Lucije kot zmagoslavje vere

Predstojnica je Lucijino smrt sporočila kardinalu Tarcisiju Bertoneju. Ta je telefoniral kardinalu Ratzingerju in izrazil željo, da sodeluje pri pogrebu. Sveti oče ga je poslal kot papeškega legata, da vodi pogrebno slovesnost. Vodil jo je v portugalščini. Sam pripoveduje:

»Kardinal Arinze, prefekt Kongregacije za bogoslužje, mi je sporočil, da je bilo dano dovoljenje za pokop Lucije v fatimskem svetišču poleg blaženih Jacinte in Frančiška. Toda do prenosa je prišlo leta 2006. Lucija je izrazila željo, da bi nekaj časa ostala s svojimi sosestrami, da bi bila pokopana v samostanu. Takoj smo se odločili, da upoštevamo to željo. In jaz sam sem blagoslovil grob, kamor je bila sestra Lucija položena.«

Kardinal nekoliko naprej nadaljuje:

»Za krsto sestre Lucije je šla celotna Coimbra in mesto se je spremenilo v neskončno polje belih vrtnic, v katedralo pod odprtim nebom, h kateremu so se vzdigovale najbolj koprneče pesmi portugalskega verskega in ljudskega izročila. Tam so bile delegacije z vseh koncev sveta in množica delavcev s področja obveščanja.«

Lucijin pogreb je bil zmagoslavje vere. Poštar je še precej časa nosil pisma zanjo. Dajali so jih v košarico in jo polagali na njen grob. Najprej so jo položili nekaj metrov od tabernaklja samostanskega notranjega oratorija, pod pogledom kipa fatimske Marije in blaženih pastirčkov Jacinte in Frančiška.

Lucijino truplo so prenesli v Fatimo 19. februarja 2006 in ga položili v baziliko poleg danes sv. Jacinte. Papež Benedikt XVI. je že leta 2008 dovolil začetek procesa za blaženo, ker je vse svoje življenje junaško izpolnjevala navodila angela in fatimske Gospe ter zavzeto širila njuna sporočila. Škofijski postopek za blaženo je končan in je zdaj v Rimu.

Pastirčki so bili spet skupaj v nebesih

V tistih dneh pred smrtjo se je pogosto pokrižala. To navado je imela zelo zakoreninjeno. Četudi je spila samo požirek vode, tega nikoli ni storila, ne da bi se pokrižala. Na dan smrti, 13. februarja 2005, je bila živahna, oči je imela odprte in zdelo se je, da ne trpi. Sestra Celina ji je s kazalcem pokazala v nebo, na kar je sestra Lucija pokimala. »Svoj križ sem postavila na razdaljo približno 30 centimetrov od njenih oči. Sestra Lucija je nepremično strmela vanj in privzdigovala obrvi kot nekdo, ki se na dolgo in široko pogovarja. Potem je nesla kazalec k ustom in me gledala proseč, naj ji približam križ, kar sem tudi storila. Poljuba ni več zmogla, vendar ga je gotovo dala s srcem.«

Popoldne se ji je znatno poslabšalo. Vedno težje je dihala. Škof, ki je prišel ob petih skupaj z zdravnico, je začel molitve za umirajoče.

Sestra Celina poroča, da je nemogoče »opisati mir, ki je tedaj zavladal. Da, tedaj se je njen pogled, ki je ugašal za to življenje, odpiral v večno božjo luč! Kar naenkrat so se tiste oči, ki so tolikokrat motrile Nevidno, nepričakovano odprle. Pogledala je vse sestre. Potem je usmerila pogled na desno, kjer se je ustavil na meni. Ne znam opisati, kako globok pogled je bil to. Bilo je presunljivo. Proti njej sem obrnila svoj križ in takoj je zaprla oči. To je bilo slovo. Sestra Lucija je pustila svoje posmrtne ostanke, da je z lahkotnostjo večne mladosti 'spremljala Jagnje in pela novo pesem'. Trije pastirci so bili spet skupaj v nebesih! Ura je bila 17 in 25 minut, bil je 13. februar 2005. Umrla je kontemplativna redovnica karmeličanka, ki je vtisnila globok pečat celemu 20. stoletju, s svojimi spisi pa bo vplivala tudi v naslednjih stoletjih.

Kar ostale bi tam in molile. V tisti celici, ki je bila osem mesecev celica nas vseh, v oni celici, ki je bila priča življenju v predanosti, darovanju in žrtvovanju za svet! Tisti celici, ki je bila majhno svetišče njenih zaupnosti z Materjo, Ženinom! … Celica karmeličanke varuje skrivnosti, ki jih bomo izvedeli šele v nebesih …

Kdor je videl sestro Lucijo v njeni veliki preprostosti, si ni zamišljal, kakšen ogenj plameni v tisti majhni in drobni postavi! Nikoli se ni razkazovala kot Vidkinja in po svoji volji ne bi povedala ničesar. Pravila je, da je spregovorila Jacinta!«

Umrla je stara skoraj 98 let z rožnim vencem v roki, ki ji ga je podaril papež Janez Pavel II

Zadnji dnevi sestre Lucije

Predstojnica sestra Celina poroča, kako je bila bolnica 11. februarja 2005, dva dni pred smrtjo, zelo raznežena ob križu, ki ga je navadno nosila na redovni obleki. Večkrat ga je poljubila in si ga hotela položiti na srce. V noči od 11. na 12. februar je zelo trpela zaradi kroničnega kašlja, ki ga je bilo slišati po vsem samostanu. Sploh jo je ta kašelj spremljal že dolga leta.

Sestra, ki je bila ob njej v noči od 12. na 13. februar, ji je opolnoči prinesla k ustom podobo fatimske Marije, ki jo je Lucija poljubila. Podoba jo je povezovala s fatimskimi dogodki, pa tudi s svetim očetom, ki ji jo je poslal novembra 2003. To je bil njen zadnji vidno izraženi poljub. Sestra Celina pravi: »Z njim je pozdravila Devico Marijo, ko je vstopala v dan, ko sta se končno spet srečali! Preostanek noči je, medtem ko je spremljevalka molila rožni venec, nizala jagode svojega molka.«

Nekaj ur pred smrtjo je prejela pismo papeža Janeza Pavla II., ki je bil že hudo bolan. Papeževo pismo je bilo zanjo zadnji veliki dar. Držala ga je v roki, ga obračala in stiskala ter z očmi sledila vrsticam. Predstojnica jo je takrat fotografirala. Bila je dobro razpoložena. Skušala je celo spregovoriti, a tega ni zmogla.

Darovala se je za svetega očeta

Sestra Lucija je bila zelo povezana s papežem Janezom Pavlom II. Predstojnica sestra Celina je o tem zapisala:

»Včasih smo jo spomnile na bolezen svetega očeta Janeza Pavla II. Privzdigovala je roke in ponavljala: 'Za svetega očeta!' Kako zelo je ljubila papeža! Opaziti je bilo, da je njeno srce vztrepetalo ob spominu na njej tako drago ime – to ljubezen pa ji je vlila v srce Devica Marija, ki se ji je nekega dne prikazala iz nebes v Irijski globeli. Od marca prejšnjega leta nikoli ni izpustila iz rok molka, ki ji ga je Njegova svetost poslala za rojstni dan. Ko je oče Droszdek povedal, da odhaja v Coimbro, je sveti oče potegnil iz žepa rožni venec, ki ga je uporabljal, in ga poslal sestri Luciji. Pri sebi ga je imela, dokler ni za vedno zaspala. Ta molek je isti duhovnik odnesel svetemu očetu po pogrebu sestre Lucije. Rade volje bi ga obdržale, vendar se nam je zaradi velikega prijateljstva, ki ju je vezalo, zdelo, da bi svetemu očetu rožni venec bil posebno pomenljiv.

Vedno jo je zanimalo, kaj je novega s svetim očetom. Izkoristila je obiske kardinalov in škofa, da jih je povprašala, kako mu gre. Ko smo prejemale L'Osservatore Romano,ga je z veseljem brala, saj od branja v jedilnici ni dosti odnesla, ker jo je zapuščal sluh. 10. [februarja 2005] jo je sestra, ki jo je spremljala, vprašala:

'Zelo trpite?'

'Trpim!'

'Darujete to trpljenje za svetega očeta?'

'Darujem ga za svetega očeta … za svetega očeta … za svetega očeta! …

Potem ni več spregovorila. Opazile smo, da je enkrat hotela nekaj reči, vendar se ji ni posrečilo.«

FATIMA PO STOLETNICI Zadnja leta Lucijinega življenja

Od leta 2001 dalje je predstojnica sestra Celina odpirala obilico pisem, ki jih je sestra Lucija dobivala, in odgovarjala na tista, ki jih je Lucija določila. Od leta 2004 pa pisem ni več sama brala, ampak jih je njej prebirala predstojnica, ona pa je določila, na katera naj odgovori. Zadnji teden pa ji je le na uho povedala, o čem govorijo pisma.

Leta 2003 so v ožjem krogu ob priložnosti obiska patra generala Luisa Arosteguija Gamboe obhajali zahvalno mašno daritev za Lucijinih 75 let redovniškega življenja, ki se je začelo z začasnimi zaobljubami pri dorotejkah v Tuyu leta 1928. Na koncu svete maše je bila 'botrica' pri blagoslovu Jezuščkove podobe, ki naj bi bila upodobitev prikazanja v Pontevedri. Ko so »jo vprašali, ali je bilo tako, je brez besed skomignila z rameni … Kdor je videl Resničnost, se nikoli ne zadovolji s tistim, kar je dano ustvariti ljudem!«

Pred svojim 97. rojstnim dnem je sestra Lucija začela tarnati nad hudimi bolečinami v nogah. S težavo se je za svoj rojstni dan, 22. marca 2004, udeležila mašne daritve. Vedno bolj je bila priklenjena na posteljo, kjer ni čutila bolečin. Za veliko noč, 11. aprila, se je počutila zelo dobro in je, vesela in živahna, opoldansko rekreacijo skupaj s sosestrami preživela na vrtu ob podobi Device Marije. Pozneje pa so se nadaljevale njene bolečine, ki so verjetno izvirale iz hrbtenice. Stanje se je vedno bolj slabšalo. Zato je bila stalno ena sestra ob njej.

Sestra Marija Celina piše: »Na koncu je živela popolnoma vdana Bogu. Ni se pritoževala, da je tako telesno omejena. Zdelo se ji je normalno. Govorila je: 'Nihče noče umreti, vendar ni lahko biti star!' Včasih je, ko je sedela na postelji ali ko smo jo peljale na vrt pred ploščo pastircev, pravila: 'Glejte, kakšna poredneža, odšla sta v nebesa in nikoli več ju ni zanimalo, kako je z menoj! Če bi mi dala nove noge! …' Oktobra mi je zaupala tole: 'Devica Marija je rekla, da bom še nekaj časa tukaj … a to traja že tako dolgo!' Pogrešala je tisto, kar ji je že bilo dano videti in slišati. Tistega 'še nekaj časa' pa se je že iztekalo.«

Od novembra 2004 se ji je zdravstveno stanje znatno poslabšalo in trpljenje povečalo. Ni imela teka pri hrani, večkrat je padla v nezavest.