FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Kontemplacija, sočutje in oznanilo: karizme vidcev

9. Frančišek, Jacinta in Lucija so živeli duha češčenja na različen, a enako globok način, ki je izražal njihovo mistično izkustvo. Karizma vsakega od njih je globoko zaznamovala fatimsko duhovnost in še vedno priteguje romarje.

Frančišek doživlja Božjo presežnost in hkrati radost ob Njegovi prisotnosti. Izpove: »Najlepši se mi je zdel naš Gospod v tisti luči, ki jo je naša Gospa vlila v naša srca. Tako zelo ljubim Boga!« Občutil je, kot da so »goreli v tisti svetlobi, ki je Bog […].Kakšen je Bog! Tega ni mogoče povedati!« Ta združitev z Bogom mu daje čutiti Božjo bolečino zaradi človeških žalitev. Hudo mu je, ker je Bog »tako žalosten«, zato se v njem rodi ganljiv odgovor: »Ko bi ga le mogel tolažiti!«

Jacinta je imela posebno občutljivost za križanega Kristusa, v katerem je čutila strnjeno vso Božjo ljubezen, in je zato v njej prebujal neizmerno hvaležnost: v zrenju Križanega se je »raznežila in jokala«, »ker je umrl za nas«. Pritegnjena je v nenehen ljubeč pogovor: tako ima rada Jezusa in njegovo Mater, da se jima ne utrudi govoriti, da ju ljubi; išče samoto, da »bi bila veliko časa sama, da bi govorila s skritim Jezusom«.

Lucija sprejme za svoje življenjsko poslanstvo, da posreduje vsem ljudem Božjo ljubezen, ki se razodeva v Marijinem Brezmadežnem Srcu. Njeno življenje ima namen, da spominja svet, ne na bedo sveta, ampak na veličino Božjega usmiljenja, da bi se razodelo tisto, kar »je bilo v prikazovanjih Naše Gospe v dolini Iria najglobljega«. V zvestobi temu poslanstvu bo izpričala svetu, čeprav v klavzurnem življenju, da je skrivnost sreče, živeti v ljubezni.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Ponovno obrniti pogled v Troedinega Boga: češčenje

8. Od vsega začetka je središče fatimskega dogodka v Troedinem Bogu. Luč in lepota, ki sta ju izžarevala angel in Gospa in ki sta zajeli tri otroke, so bile odprte Božje roke, ki v dobroti svoje ljubezni objema vse ljudi. »Moč Božje navzočnosti« – se spominja Lucija – »je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila. Zdelo se je, da nam je za dalj časa omrtvila celo telesne čute [...]. Mir in sreča, ki smo ju občutili, sta bila zelo velika, vendar le v naši notranjosti, in sta naše duše popolnoma naravnala na Boga.«

Tega, tako globokega izkustva Boga, ne smemo razumeti preprosto kot neko izredno zaznavanje svetega ali neke skrivnosti. Bog ni preprosto le arhitekt sveta ali ključ za razlago stvarnosti. Bog je živa Oseba, ki je blizu svojim ustvarjenim bitjem. Pastirčki so se osebno srečali z Nekom, ki jim je prihajal naproti in jim razodeval svoje načrte usmiljenja: tako so razumeli »kdo je Bog, kako [jih] ljubi in kako želi biti ljubljen«. Ta Bog, ki ljubi in želi biti ljubljen, je »Presveta Trojica v tisti neizmerni svetlobi, ki [jih] je presunila do globine duš.« Zato je Sveti Trojici posvečena ena najbolj izvirnih in pristnih fatimskih molitev: »Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca ...«

Trije otroci so doživeli srečanje z Bogom kot virom globoke sreče in veselja. Zato molitev samodejno privre iz njihove notranjosti, kot nenehna razpoložljivost za živ pogovor z Bogom, ki bo dokončno spremenil njihovo življenje. Od vsega začetka čutijo, da je češčenje način bivanja pred Njim, ki je nad vsemi maliki, ki hočejo zapeljati človeka.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

Pastirsko pismo Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi

Dar in povabilo fatimskega sporočila

Sporočilo, ki nam danes sprašuje vest

7. Fatimsko sporočilo nam kaže univerzalno in trajno izkušnjo: spopad med dobrim in zlim, ki se nadaljuje v srcu vsakega človeka, v medsebojnih odnosih, na političnem in ekonomskem področju, znotraj vsake dežele in na svetovni ravni. Vsak izmed nas je poklican, da odgovori na Božji klic, da se bori proti zlu, najprej najgloblje v samem sebi, da razume smisel spreobrnjenja in žrtve v korist drugih, kot so to storili trije pastirčki v svoji čistosti in nedolžnosti.

Šopek Materi Mariji

25. marca 1945 se je Devica Marija v Amsterdamu na Holandskem prikazala Idi Peerdeman (+1996). To je bilo prvo od 56 prikazovanj, ki so si sledila od 1945 do 1959. Krajevni škof je 31. maja 2002 potrdil nadnaravni značaj prikazovanj Gospe vseh narodov. Devica Marija se je tam prikazala z novim imenom. V teh časih želi, da jo vsi ljudje spoznajo in ljubijo kot »Gospo vseh narodov« ali »Mater vseh narodov«. Znova je govorila o osupljivem stanju Cerkve in sveta. Prek njenih sporočil smo priča postopnemu razodevanju načrta, s katerim Bog namerava rešiti svet in ga po svoji Materi pripraviti na novo izlitje Svetega Duha. V ta namen Marija podarja narodom tole molitev:

»Gospod Jezus Kristus, Sin nebeškega Očeta, pošlji svojega Duha na zemljo. Stôri, da bo Sveti Duh prebival v srcih vseh narodov. Tako bodo obvarovani pokvarjenosti, nesreč in vojne. Naj bo Gospa vseh narodov, blažena Devica Marija, naša zagovornica. Amen«.

Sestra Katarina Marija je bila poganka, budistka in »antiklerikalka« … Takole pripoveduje: »Zahvaljujoč moji najstarejši sestri je moja mati hotela prestopiti v katoliško vero in me je prosila, da bi ji sledila. Moj odgovor je bil odločen: 'Ne in nikdar.' Dve leti duhovnega boja sta bili potrebni, da sem se končno odločila za krst. Toda nisem popolnoma verovala v Boga. Bog zame ni obstajal. Za krst sem zaprosila izključno zaradi ljubezni do moje mame in zato, da bi ji ugajala in nič več. Moja nevera je trajala do trenutka, ko je duhovnik oblil moje čelo s krstno vodo. V tistem trenutku, ko je voda curljala po obrazu, je moje kamnito srce drhtelo v neskončni ljubezni in moj pogled, uprt v križ, je govoril: 'Gospod, ljubim te.' Ob koncu maše mi je moja mati podarila rožni venec kot spomin na krst. Svojo mamo sem že videla vse dni moliti s to vrsto 'ogrlice'. Z njo je molila tudi ponoči. Njena podoba v molitvi, podobna obrazu lepe Gospe, je bila moja najljubša 'slika'. Vedela sem, da je molila zame, svojo 'izgubljeno' hčerko. Od mojega krsta naprej je molitev rožnega venca po zaslugi moje matere postala moja najljubša molitev.«

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ob fatimski stoletnici prvosobotna pobožnost tudi v Vremski dolini

S prvimi koraki smo stopili v letošnji postni čas, ko so v Vremski dolini na prvo soboto v mesecu marcu začeli z obhajanjem pobožnosti petih prvih sobot. Eno uro pred sveto mašo se nas je nekaj pripeljalo iz ljubljanske kotline v razgibano brkinsko pokrajino na Primorskem do cerkve Marije Vnebovzete, ki se je na koncu prostranega travnika mogočno dvigala k sivini oblakov. Cerkev je zelo velika in zanimivo je, da je postavljena daleč stran od kakšnega naselja. Delovala je tiho in samotno. Na drugi strani ji dela družbo le žuboreča reka Reka.

V pričakovanju, da podpremo to pobožnost, so nas že ob poti presenetili prvi zvončki, ki so pokukali iz zemlje in nas veselo pozdravljali. Ob cerkvi pa je tudi poslopje, ki je zdaj dom sedmih fantov, ki iščejo pravo pot iz sveta drog in zasvojenosti pod okriljem skupnosti Cenacolo. Ujeli smo jih ravno pri pospravljanju in urejanju okolice. Prijazno so nas sprejeli in z zanimanjem smo prisluhnili tudi njihovim zgodbam iz »novega« življenja.

Med pogovorom so odprli vrata cerkve in takoj so nas prevzeli kamniti oltarji in freske iz 15. stoletja. V cerkvi je tudi nekaj kipov Matere Božje, pa vendar smo kip Fatimske Marije postavili na glavni oltar. Ob njej še ni bilo svežega cvetja, zato smo stopili do prvih zvončkov, nabrali največje, in prijazni fantje so poskrbeli za ročno izdelano vazico in vejico zelenega bršljana, ki je obogatil prvi pomladni šopek, da smo ga lahko postavili ob Mariji. Tako nas je prvi dih življenja v cerkvi že objel.

Prihajati so začeli tudi farani in zbralo se nas je veliko. Kmalu smo se povezali v molitvi žalostnega dela rožnega venca in v prepevanju fatimske pesmi. V spovednici je bil na voljo duhovnik za zakrament svete spovedi in ob šestih smo začeli s slovesnim obhajanjem svete maše. V pridigi smo slišali o pomenu fatimskih prikazovanj, o spodbudah za spreobrnjenje, o zadoščevanju za grehe ubogih grešnikov in o prepotrebni molitvi rožnega venca.

Po sveti maši smo 15 minut namenili tudi premišljevanju skrivnostim rožnega venca, ki jih je tudi priporočila Mati Marija sestri Luciji 10. decembra 1925 v samostanu v Pontevedri za obhajanje pobožnosti petih prvih sobot.

Kljub temu, da je bil dan oblačen, tudi deževen, je iz notranjosti cerkve izžarevala toplina ljudi, ki so z zaupanjem pristopali k oltarju. Tako smo ob koncu slovesnega obhajanja z radostjo izmenjali nekaj besed in farani so nas povabili, da bi se jim v čim večjem številu pridruževali vseh pet prvih sobot, da bi jih podpirali z molitvijo pri čim boljši pripravi na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Nataša Šegula