Ali moram res sama umreti

Lucija je v tretjem Spominu zapisala, kako je svojo sestrično nekaj časa pred odhodom v Lizbono tolažila, ko se je zdelo, da jo bo bolečina zaradi ločitve od Lucije premagala:

»Ne žaluj, ker ne grem s tabo. Čas je kratek, lahko ga preživiš v mislih na našo Gospo, na našega Gospoda, in mnogokrat ponavljaš besede, ki ti tako ugajajo: Moj Bog, ljubim Te. Brezmadežno Srce Marijino, premilo Srce Marijino itd.!«

»Res!« je navdušeno odgovorila. »Do smrti se jih ne bom utrudila ponavljati. In potem jih bom vso večnost prepevala v nebesih.«

Jacinto je bilo še posebej groza ob misli, da bo morala sama umreti. Nekoč je poljubljala Marijino podobo in pri tem govorila:

»O moja nebeška Mamica, ali moram res sama umreti?«

Lucija jo je opogumljala:

»Kaj zato, če moraš umreti sama, saj te pride Marija iskat.«

»Saj res! Nič hudega ni. Ne vem, kako to, vendar včasih pozabim, da me pride naša Gospa iskat, spomnim se samo tega, da umiram brez tebe.«

Nekoč je Lucija vprašala Jacinto, kaj bo delala v nebesih. Odgovorila je:

»Zelo bom ljubila Jezusa, brezmadežno Srce Marijino, mnogo bom molila zate, za grešnike, za svetega očeta, za svoje starše in brate ter za vse tiste ljudi, ki so me prosili, naj prosim zanje.«

Kadar je bila mati žalostna, ker je videla svojo hčerko tako bolno, ji je Jacinta rekla:

»Ne bodi žalostna, mati moja, v nebesa grem. Tam bom veliko molila zate.«

Zelo si je želela, da bi za sveto popotnico prejela Jezusa. Pogosto je vprašala Lucijo:

»Bom umrla, ne da bi prejela skritega Jezusa? Če bi mi ga naša ljuba Gospa vsaj prinesla, ko bo prišla, da me vzame s seboj v nebesa!«

Čeprav starši na začetku niso bili za to, da bi Jacinta ponovno odšla v bolnišnico, je vendar Božja previdnost poskrbela, da se je uresničila Marijina napoved. Sredi januarja 1920 sta dr. Formigon in slavni klinik dr. Eurico v spremstvu Lucije obiskala Irijsko globel, kjer so skupaj zmolili rožni venec, in se nato ustavila pri Jacinti.

Dr. Eurico je v poročilu o srečanju zapisal:

»Mala Jacinta je bila zelo bleda, suha in je hodila s težavo. Domači so pravili, da je bila zelo bolna, vendar jih to ni žalostilo, kajti največja Jacintina želja je bila, da bi tudi ona šla k naši Gospe, ker je to bila volja nebeške Matere in kraljice, ki je Frančiška že vzela k sebi.

Ko sem jih pokaral, da niso storili vsega, kar bi bili mogli storiti, da bi Jacinti vrnili zdravje, so mi rekli, da se ne splača, ker jo naša Gospa želi vzeti v nebesa, in da je že dva meseca bila v bolnišnici v N: V. de Ourém in se ji ni prav nič zboljšalo.

Odgovoril sem jim, da je volja naše Gospe višja kot vse človeške moči. Morali pa bi izčrpati vso znanstveno pomoč, da bi ji rešili življenje. Samo tako bi bili gotovi, da jo naša Gospa zares hoče vzeti v nebesa.

Moje mnenje jih je spodbudilo, da so šli vprašat dr. Formigona, ki je bil tam blizu. Potrdil je, kar sem jaz rekel. Tako smo se kmalu domenili, da bo šla v Lizbono, kjer jo bodo v kakšni bolnišnici zdravili najboljši kliniki« (CS 150–173).

Ko je oče Jacinti sporočil, da bo šla v Lizbono in se bo morda tam pozdravila, mu je odgovorila:

»O moj oče!Tudi če se pozdravim, bo kmalu prišla druga bolezen in bom umrla. Če pojdem v Lizbono, mi lahko rečete zbogom.«

Jacinta je odšla v Lizbono, v zavetišče naše čudežne Gospe, 21. januarja 1920. Lucija v prvem Spominu na koncu takole popisuje slovo:

»Slovo je trgalo srce. Dolgo me je objemala in med jokom govorila:

'Nikdar več se ne bova videli. Mnogo moli zame, dokler ne pridem v nebesa. Tamkaj bom potem jaz prosila zate. Skrivnosti nikoli ne pravi nikomur, tudi če te ubijejo, ne. Zelo ljubi Jezusa in brezmadežno Srce Marijino in naredi veliko žrtev za grešnike!'

Iz Lizbone mi je sporočila, da jo je Marija tam že obiskala in ji razodela uro in dan smrti. Položila mi je na srce, naj bom zelo dobra.«

Pred odhodom v bolnišnico se je Jacinta želela posloviti od Irijske globeli. Ker ne bi mogla hoditi, jo je botra v spremstvu matere Olimpije vodila tja na oslici. Tam je Jacinta začela moliti rožni venec. Potem je natrgala nekaj rož, da jih je nesla v kapelico.

p. Anton

Šla bom v Lizbono v drugo bolnišnico

Oktobra 1919 je prišel dr. Formigon kot romar v Irijsko globel. Obiskal je tudi Jacinto. Zapisal je:

»Deklica je kot okostnjak. Lakti so strahotno drobni. Odkar je prišla iz bolnišnice, kjer se je zdravila brez uspeha, jo kar naprej kuha huda vročina. Njen izraz zbuja sočutje. Jetika neusmiljeno gloda njen slabotni organizem. Samo ustrezno zdravljenje v zdravilišču bi jo morda rešilo« (CS 147).

Vendar je Jacinta ostala doma še tri mesece. Staršem bi bilo težko plačevati bolnišnico, pa tudi zdravljenje bi bilo verjetno neuspešno, kot je bilo v prejšnji bolnišnici v Ourému.

Ko je Jacinto nekoč obiskala Lucija, ji je zaupala, da jo je ponovno obiskala Devica Marija in ji naznanila nove križe in žrtve. To je bilo nekako ob koncu meseca decembra 1919. Lucija je zapisala Jacintine besede v prvem Spominu:

»Marija mi je rekla, da pojdem v Lizbono v drugo bolnišnico in da te ne bom več videla, pa tudi svojih staršev ne. Veliko bom trpela in nato sama umrla, vendar se ne smem bati, saj me bo Marija sama prišla iskat in me odpeljala v nebesa!«

Ta Marijina napoved je povzročila Jacinti velike bolečine, da je jokala, a je trpljenje vedno znova darovala. Lucija je razgovor s svojo sestrično takole ohranila:

»Jokaje me je objemala in rekla:

'Nikoli več te ne bom videla. Prosim, mnogo moli zame, saj moram sama umreti.'

Jacinta je silno trpela vse dni do odhoda v Lizbono. Oklepala se me je in ihtela: 'Nikoli več te ne bom videla! In umrla bom sama!'

'Ne misli na to,' sem ji nekoč rekla.

'Pusti me, da mislim, kajti bolj ko mislim na to, bolj trpim in jaz hočem trpeti iz ljubezni do Jezusa in grešnikov. Bolečine me nič več ne brigajo! Marija me pride iskat in me bo odpeljala v nebesa.'

Včasih je poljubljala križ in ga objemala, rekoč:

'O moj Jezus, ljubim te in hočem veliko trpeti iz ljubezni do tebe.'

Kako pogosto je rekla:

'O Jezus, zdaj lahko spreobrneš mnogo grešnikov, ker je ta žrtev zelo velika.'«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (37) Tako rada trpim za Jezusa in Marijo

Od konca oktobra 1918 naprej je bila Jacinta, razen nekaj dni, ko se ji je nekoliko izboljšalo, ves čas v postelji. Po preboleli pljučnici se ji je na pljučni mreni naredila gnojna rana, zaradi katere je zelo trpela. Na nasvet zdravnika so se starši odločili za bolnišnico v Vili Novi de Ourém. Oče jo je na oslici odvedel v bolnišnico, a zdravljenje tam ni bilo uspešno.

Dva meseca, od 1. julija do 31. avgusta 1919, je bila Jacinta v bolnišnici Svetega Avguština v Ourému. O tem poroča Lucija v prvem Spominu. Za osemletno deklico, ki je bila povrhu še prvič v bolnišnici, je bil to zelo težak križ. Ko jo je obiskala mati, ji je hčerkica izrazila željo, da bi rada videla Lucijo. Ob prvi priliki jo je mati vzela s seboj. Prisrčno sta se objeli in si imeli veliko povedati.

Lucija jo je vprašala, ali zelo trpi.

»Trpim, da, a vse darujem za grešnike in v zadoščenje brezmadežnemu Marijinemu Srcu.«

Ko je z navdušenjem govorila o Jezusu in Mariji, je rekla:

»Tako rada trpim zanju, da bi jima ugajala. Rada imata tistega, ki trpi za spreobrnjenje grešnikov.«

Ko je mama Jacinto naslednjič obiskala, je na njeno prošnjo vzela tudi Lucijo s seboj. Lucija je zapisala o Jacinti:

»Našla sem jo v istem veselju do trpljenja iz ljubezni do Jezusa in brezmadežnega Srca Marijinega, za grešnike in za svetega očeta; to trpljenje je bilo njen življenjski cilj, o tem je nenehno govorila.«

Lucija naprej v prvem Spominu poroča, da se je Jacinta vrnila domov v Aljustrel z veliko odprto rano na prsih, ki jo je bilo treba vsak dan previjati. Ker ni bilo ustreznih pripomočkov, se je rana okužila in gnoj se je razširil po prsih ubogega otroka, ki je vsak dan bolj slabel.

Veliko je morala potrpeti s pogostimi obiski radovednih ljudi, ki so ji zastavljali različna vprašanja.

Luciji je vdano dejala:

»Tudi to žrtev darujem za grešnike. O, ko bi mogla iti v naše skrivališče na Cabeso in tam zmoliti vsaj en rožni venec. Pa ne zmorem več. Ko pojdeš v Covo da Iria, moli zame. Gotovo ne bom nikdar več mogla tja,« je rekla v solzah.

Čas Jacintine bolezni je bil čas globokih misli. Da bi bila bolj zbrana, je položila roki na obraz.

Ko jo je Lucija vprašala, na kaj misli, je pojasnila:

»Mislim na Jezusa, na Marijo, na grešnike in na … (in omenila je del skrivnostnega Marijinega sporočila). Zelo rada premišljujem.«

Lucija je ta Jacintin odgovor povedala Jacintini materi, ki je nato dejala Lucijini materi:

»Ničesar ne razumem. Življenje teh otrok je zame uganka.«

Lucijina mati je dodala:

»Ko so sami se pogovarjajo neprenehoma in ne da bi bilo mogoče razumeti vsaj eno besedico njihovega pogovora, naj še tako napenjam uho; takoj, ko pa kdo pride, povesijo glave in ne rečejo nobene besede več. Ne morem razumeti te skrivnosti.«

Šopek Materi Mariji

Posebno želim, da bi bila v krogu družine povsod razširjena navada molitve ROŽNEGA VENCA, ki se je ohranila in je vedno bolj razširjena. Zaman skušajo zdraviti negotovo usodo javnega življenja, če družine, ki je začetek in temelj človeške družbe, ne bodo skrbno vodili k evangeljskim normam. Da bi lahko opravljali tako zahtevno nalogo, odločno izjavljam, da je glede tega molitev rožnega venca v družini najučinkovitejše sredstvo.

Ne oklevam torej s ponovno javno trditvijo, kako veliko upanje polagam v rožni venec za ozdravljenje zlega, ki prizadeva naše čase. Ne z močjo, ne z orožjem, ne s človeško silo, ampak z Božjo pomočjo, doseženo s to molitvijo, se bo Cerkev, močna kot David s pračo, lahko neustrašeno spoprijela s peklenskim sovražnikom in ob tem ponavljala besede mladostniškega pastirja: »Ti prihajaš k meni z mečem, s sulico in s kopjem. Jaz pa prihajam k tebi v imenu Gospoda nad vojskami… in vsa ta množica bo spoznala, da Gospod ne rešuje z mečem in sulico« (1 Sam 17,44.47).

Pij XII., okr. Ingruentium malorum, 15. september 1951

Šopek Materi Mariji

V 17. stoletju sredi globokega verskega razdejanja, ki je bilo posledica duhovne krize, porojene iz renesanse in reformacije, je zgodba majhne »uboge in skrivnostne služabnice Božjega Srca našega Gospoda, SV. MARJETE MARIJE« (Janez Pavel II.) razširila ime tega mesta prek meja Francije in Evrope po vsem svetu.

Zgodba Marjete Marije Alacoque se pričenja leta 1647 z njenim rojstvom v Verovresu, majhni vasi v Burgundiji. Pobožna mladenka je želela posvetiti svoje življenje Bogu. Izročilo poroča, da je takrat, ko se je zaobljubila Devici Mariji, da postane redovnica, takoj ozdravela. Iz hvaležnosti je na birmanski dan svojemu krstnemu imenu dodala še ime Marija.

Vstopila je k sestram obiskanja sv. Marije. Red je leta 1610 v Annecyju ustanovila sv. Ivana Šantalska. Od prvega prikazovanja 27. decembra 1673 naprej je Gospod Marjeti v štirih velikih videnjih razodel svoje sporočilo: »Poglej Srce, ki je močno ljubilo ljudi!...«

www.paraylemonial.fr