Duhovne prireditve v Stični v letih 2015/16

DECEMBER

4. – 6. Skupnost Emanuel, mladi

10. – 13. P. Vital Vider, zakonci z otroki

11. – 13. P. Maksimilijan File, 9. r. in srednješolci

13. ob 14.30 Bernardova družina

19. – 20. Skupnost Emanuel

20. ob 14.30 molitev za duše v vicah

31. Ob 20.00 molitvena noč za vse

JANUAR 2016

9. – 10. Skupnost Emanuel

10. ob 14.30 Bernardova družina

16. – 17. Skupnost Emanuel

22. – 24. Domžale, družinska kateheza

28. – 31. P. Vital Vider, zakonci z otroki

29. – 31. Paul Tootill, duhovne vaje za odrasle

29. ob 20 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj, Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

Romar, tel.: 040/576 914

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letu 2015

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 13. decembra.

Srečanja častilcev JMS v letu 2015

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični: 27. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Srečanje župnijskih animatorjev za češčenje JMS 21. novembra

V pripravi na obisk Marije romarice iz Fatime bo v Stični v soboto, 21. novembra 2015, ob 9.30 srečanje župnijskih animatorjev skupaj z Odborom Združenja posvečenih JMS . Po rožnem vencu bo mašna daritev, nato seja, po njej pa kosilo. Moramo se temeljito pripraviti z molitvijo in spoznavanjem fatimskih dogodkov ter dobro izpolniti svojo vlogo v pripravi in izvedbi vseslovenskega Marijinega misijona. Molitvena priprava bo zlasti z obhajanjem petih prvih sobot na fatimski način in z molitvijo rožnega venca. Pridite, Mati Marija računa z vami!

Duhovno silvestrovanje v Stični

Kdor želi v molitvi, petju ter prijateljskem druženju in s polnočnico pričakati in začeti novo leto, naj se nam pridruži. Začetek v sredo, 31. decembra, ob 20.00 v Opatovi kapeli. Konec po polnočnici, zakuski in srečelovu. Prijave niso potrebne, lahko pa prinesete s seboj kaj za zakusko, da delimo med seboj.

Duhovne vaje za birmance v domu duhovnih vaj v Stični za leto 2016

V Stični bomo imeli duhovne vaje za birmance v naslednjih terminih:

- 19. do 21. februar 2016

- 26. do 28. februar 2016

- 4. do 6. marec 2016

- 11. do 13. marec 2016

Pripravljamo tudi duhovne vaje za prvoobhajance, ki bodo:

- 1. do 3. april 2016

Vse duhovne vaje bodo na temo svetega leta in Božjega usmiljenja. Nekoliko pa se bomo dotaknili tudi sporočila iz okrožnice papeža Frančiška ''Hvaljen bodi''.

Duhovne vaje se pričnejo z večerjo prvi dan (18.30) in končajo z mašo zadnji dan (12.30), k kateri so povabljeni tudi starši.

Priprava za animatorje, ki bi želeli sodelovati na duhovnih vajah, bo od 11. do 13. decembra 2015.

Zaradi lažje organizacije in zanimanja posameznih župnij, prosimo, da zainteresirani to čim prej sporočite na naslov: duhovnevaje@sticna.si. Za več informacij lahko pokličete: 041 398 380.

p. Maksimilijan File

Moliti rožni venec pomeni upirati oči v Kristusa,

hraniti se z njegovo besedo, tesno se z njim zedinjati, življenjsko se oklepati njega, ki je pot, resnica in življenje. Pri rožnem vencu moramo namreč premišljevati glavne skrivnosti Jezusovega življenja, trpljenja in poveličanja, torej glavna odrešilna dejstva, ki so navedena v evangelijih. Ob tem pa se hkrati obračamo vedno zopet na Marijo, katero je Jezus postavil za srednico vseh milosti, naj bi nam izprosila, da bi nas čim bolj do dna in zares življenjsko prepojile tiste milosti, katere nam je zaslužil Kristus s prav tistimi skrivnostmi, ki jih ravnokar premišljujemo. Dogodki iz Jezusovega življenja in trpljenja, npr. njegovo rojstvo v betlehemski revščini ali njegovo bičanje, so minili; toda v Kristusovi poveličani človeški naravi je za vedno ostalo tisto razpoloženje in tista ljubezen, s katero je Jezus tedaj za nas sprejel nase tisto skrajno uboštvo in bolečine. Ko se pri rožnem vencu teh dogodkov spominjamo, postanejo za nas navzoči s svojo močjo milosti in zasluženja, pa tudi zgleda, in delujejo v nas. Milostno delovanje teh skrivnosti v naši duši postane tem močnejše po priprošnji Nje, ki jo v rožnem vencu tolikokrat kličemo in ki je bila neločljivo zedinjena s Kristusom pri njegovih odrešilnih dejanjih in v njegovem nebeškem kraljevanju. Polagoma nas po delovanju Kristusovega Duha začno prežarjati in prenavljati Jezusova in Marijina načela, mišljenje in čustvovanje, da moremo bolj in bolj govoriti s sv. Pavlom: 'Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe (Gal 2,20).

Anton Strle

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (11) Strle in molitev rožnega venca

Svoj pogled na molitev rožnega venca je božji služabnik Anton Strle najlepše izrazil na listu, ki se je našel v njegovi zapuščini. Nima datuma, a ob njegovih besedah, da že petdeset let vsak dan moli to molitev, moremo sklepati, da je te misli zapisal po letu 1982, morda tudi nekaj let kasneje.

Strletov zapis se glasi: »Če sem odkritosrčen, moram reči, da v središču mojega molitvenega življenja, ki naj bi prešinjalo vse ostalo življenje, ni rožni venec, marveč sveta maša (pravim 'sveta', čeprav danes že kar težko izrečemo to besedo). Tudi na drugo mesto še ne pride. To mesto zavzema zame že skoraj 50 let vsakdanja premišljevalna molitev (ne 'transcendentalna meditacija'!), v kateri se mi ob božji besedi in ob živi navzočnosti troedinega Boga samega v občutju popolne svobodnosti 'srce navriska in izjoče' ter ogreje in razsvetli za vse, kar me bridkega in prijetnega čaka vsak dan, ogreje tudi za 'Središče' (Evharistijo), da bi moglo s svojo težnostno močjo navdihovati in prežemati celotno življenje. Na tretje mesto pride rožni venec: vsaj en del prav vsak dan že gotovo nad 50 let (kvečjemu za kak mesec zelo hudih bolezni je moral odpasti). Zdi se mi nepogrešljiv. Nekaj nepogrešljivega bi manjkalo brez njega. Kakor če hiša s svojim 'Središčem' ne bi imela okoli sebe lepega in bogatega vrta z varujočo ograjo! Ta vrt – rožni venec – nikoli ne zastari; vedno je svež in nov. Naj me prežema občutje veselja, bridkosti ali zmagovitosti – vedno grem rad na sprehod po tem vrtu, da se spet osvežim in okrepim: da mi veselje ne utone v valovih bridkosti, da se mi žalost in zaskrbljenost ne spremeni v brezupnost. Devica Marija me vodi h Kristusu, ob katerem ves svet postane luč, pa naj se na zunaj kaže še tako temnega. In ker je Kristusova stvar tudi moja stvar, zato sem glede nje popolnoma gotov. Kajti Kristusova stvar bo zmagala, prej ali slej, za časa mojega življenja ali pa po moji smrti: kakor Bog hoče!«

Težko je določiti čas, ko je prof. Strle začel vsak dan moliti rožni venec. Sam pove, da je bilo že v domači hiši nekaj povsem običajnega, da se je ob večerih molil rožni venec, in to kleče. Pristavlja pa, da so bili izjema dolgi poletni dnevi, ko se je delalo od jutra do večera. Kot bogoslovec se je že seznanil z Grignionovo knjigo, ki ima v slovenskem prevodu naslov »Popolna podaritev Jezusu po Mariji«. V tej knjigi je molitev rožnega venca zelo poudarjena. Tako je zelo verjetno, da je vsaj kot bogoslovec že začel z vsakodnevno molitvijo rožnega venca.

Kot duhovnik ga je vsepovsod vneto priporočal, pri popoldanskem nedeljskem krščanskem nauku ga je večkrat tudi razlagal.

Prof. Strle je bil človek reda. Sam je pripovedoval, da ga je redno molil, ko je šel iz svojega stanovanja na teološki fakulteti maševat in spovedovat v uršulinsko cerkev. Vsako desetko je povezal z določenim namenom. Skratka, sestavni del vsakega dneva je bila pri prof. Strletu tudi molitev rožnega venca.

p. Andrej Pirš FSO

Kako naj rožni venec molimo?

Molitev naj bo dostojanstveno počasna. Da tako zmolimo del rožnega venca, potrebujemo pol ure. Pri važnem pogovoru človek premisli, kaj reče. Molitev pa je najpomembnejši pogovor. Če molimo s svojimi besedami, tudi premislimo, kaj rečemo.

            Zaradi človeške pozabljivosti je dobro skrivnost za vsako zdravamarijo ponoviti. Tako bo več možnosti, da bomo o skrivnosti premišljevali.

            Skupna molitev rožnega venca mora biti ubrana, tudi na zunaj spodbudna. Popestrimo jo lahko z odlomkom božje besede pred vsako desetko. s prostimi mislimi o skrivnosti, z napovedovanjem namenov, za katere molimo, s primerno pesmijo. Naj bi spet postala družinska molitev.

            Rožni venec lahko molimo tako, da bolj pazimo na vsebino molitvenih obrazcev, ali pa smo bolj pozorni na posamezne skrivnosti, ki jih premišljujemo med molitvijo zdravamarij. Dobro je povezovati eno in drugo.

            Če gre samo za mehanično izgovarjanje besed brez vsaj nekega premišljevanja, je ta molitev podobna telesu brez duše. Zanjo veljajo Jezusove besede: »Pri molitvi pa ne blebetajte!« (Mt 6,7). Potrebno je naše prizadevanje, čeprav se nam zbranost pogosto ne posreči. Bog upošteva naše slabosti, starost, bolehnost itd.

            Kdor pri molitvi rožnega venca bolj napreduje, med to molitvijo z očmi vere in očmi srca gleda posamezne skrivnosti. Tako ta molitev postane odlična oblika krščanske kontemplacije.

            Rožni venec moremo moliti kleče, stoje, sede, ponoči v postelji, v avtu, na vlaku, v avtobusu, na sprehodu, med lahkim ročnim delom. Če moremo, je zelo primerno klečanje. Nekdaj je bil rožni venec najbolj priljubljena večerna molitev. Mnogo bolj srečne bi bile naše družine, če bi vsak večer dan končale s to prelepo starodavno molitvijo.

            Mnogim starim in bolnim ljudem je molitev rožnega venca velika tolažba, sredstvo za apostolat in odlična priprava za popotovanje v večnost.

An

Zelo prepričevalna je IZPOVED DUHOVNIKA:

            »Moja stiska je bila najhujša v času okrog vnebohoda. Takrat sem se čutil kot odvečen in zapuščen apostol sredi zbora drugih apostolov. Čutil sem, da nimam več svojega Učenika, kajti Jezus je zame odšel v nebo, nisem pa še imel njegovega Duha. To žalost sem čutil prav do fizičnih bolečin. Na svetu sem bil sam, prijatelji in znanci me niso več razumeli, edini resnični zemeljski prijatelj in svetovalec, ki mi je pomenil zares mnogo, je ob moji stiski ostal brez besed, knjige mi niso več govorile in me tolažile. Moj Učenik je bil daleč daleč od mene, molitev je bila pusta in brez okusa, tema v meni pa je bila zastrašujoča.

            In kaj mi je v tem stanju preostalo?   Kot apostoli po Jezusovem vnebohodu sem tudi jaz molil z Marijo, Jezusovo materjo, in čakal na prihod Svetega Duha. V tem času sem zopet odkril molitev ROŽNEGA VENCA. To je bila v stiski edina molitev, ki sem jo še zmogel. Ne samo en rožni venec na dan, včasih, kolikor mi je pač čas dopuščal, sem zmolil tudi po pet ali sedem rožnih vencev na dan. Molil sem tako rekoč neprenehoma in povsod, vsak prosti čas, kadar nisem imel strogega poklicnega dela. V molitvi z Marijo sem preživljal pričakovanje prihoda Jezusovega Duha tudi zame. To obdobje bi lahko imenoval obdobje INTENZIVNE VERE IN INTENZIVNE MOLITVE ROŽNEGA VENCA. V oporo mi je bila knjiga kardinala Newmana VODI ME, DOBROTNA LUČ. V njej sem na neki način našel nakazano pot zase.«