»Moja
stiska je bila najhujša v času okrog vnebohoda. Takrat sem se čutil kot odvečen
in zapuščen apostol sredi zbora drugih apostolov. Čutil sem, da nimam več
svojega Učenika, kajti Jezus je zame odšel v nebo, nisem pa še imel njegovega
Duha. To žalost sem čutil prav do fizičnih bolečin. Na svetu sem bil sam,
prijatelji in znanci me niso več razumeli, edini resnični zemeljski prijatelj
in svetovalec, ki mi je pomenil zares mnogo, je ob moji stiski ostal brez
besed, knjige mi niso več govorile in me tolažile. Moj Učenik je bil daleč daleč
od mene, molitev je bila pusta in brez okusa, tema v meni pa je bila
zastrašujoča.
In
kaj mi je v tem stanju preostalo? Kot
apostoli po Jezusovem vnebohodu sem tudi jaz molil z Marijo, Jezusovo materjo,
in čakal na prihod Svetega Duha. V tem času sem zopet odkril molitev ROŽNEGA
VENCA. To je bila v stiski edina molitev, ki sem jo še zmogel. Ne samo en rožni
venec na dan, včasih, kolikor mi je pač čas dopuščal, sem zmolil tudi po pet
ali sedem rožnih vencev na dan. Molil sem tako rekoč neprenehoma in povsod,
vsak prosti čas, kadar nisem imel strogega poklicnega dela. V molitvi z Marijo
sem preživljal pričakovanje prihoda Jezusovega Duha tudi zame. To obdobje bi
lahko imenoval obdobje INTENZIVNE VERE IN INTENZIVNE MOLITVE ROŽNEGA VENCA. V
oporo mi je bila knjiga kardinala Newmana VODI ME, DOBROTNA LUČ. V njej sem na
neki način našel nakazano pot zase.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar