V hostiji skriti Jezus

Ko so pastirčki hodili v šolo, so med odmorom obiskovali skritega Jezusa v farni cerkvi. Vendar jim tudi tu ljudje niso dali miru. Jacinta je potožila:

»Zdi se, da so uganili. Brž ko stopimo v cerkev, je tam toliko ljudi, ki nas sprašujejo. Rada bi bila dolgo sama, da bi govorila s skritim Jezusom, pa nam nikdar ne dajo miru.«

Nekoč je Lucija nesla Jacinti podobico s kelihom in hostijo. Prijela jo je, poljubila in žareča od veselja rekla:

»To je skriti Jezus! Tako ga imam rada! O, ko bi ga mogla prejeti v cerkvi! Ali je tudi v nebesih obhajilo? Če je, bom šla vsak dan. O, ko bi mi angel spet prinesel sveto obhajilo v bolnišnico! Kako bi bila zadovoljna!«

Včasih, ko se je Lucija vračala iz cerkve in svojo ljubljeno sestrično mimogrede obiskala, jo je ta vprašala:

»Si šla k obhajilu?«

Če ji je Lucija pritrdila, jo je prosila:

»Stisni se prav tesno k meni, ker imaš v svojem srcu skritega Jezusa.«

Ko je Jacinta zbolela, je nekoč naročila Luciji, ki se je odpravljala v šolo:

»Poslušaj! Reci skritemu Jezusu, da ga imam zelo rada, da ga zelo ljubim.«

Drugikrat je rekla:

»Reci Jezusu, da mu pošiljam mnogo ljubečih pozdravov.«

Ob neki priložnosti je dejala Luciji:

»Ne vem, kako to, našega Gospoda čutim v sebi. Razumem, kaj mi pravi, čeprav ga ne vidim in ne slišim! A tako dobro je biti z Njim!«