Preberimo del pisma nekega DVAJSETLETNEGA FANTA:
»Petnajst minut pred mašo sem imel navadno
prosto in takrat sem stopil v cerkev ter prebiral revije in časopise. Zaslišal
sem tiho molitev, ki jo je vodila neka ženska, drugi pa so potem molili za njo.
Stopil sem bliže in začel še sam moliti z drugimi. Tako sem počasi spoznaval
rožni venec. Doma sem v molitveniku poiskal vse tri dele rožnega venca, tiste
ženice pa so me potem 'učile, kako se moli'. Ko sem spet priel k molitvi, sem
veliko lažje sodeloval. Nisem še znal vseh besed, toda kmalu sem se naučil tudi
to. Spoznal sem, da je to najlepša molitev in v srcu mi je bilo žal, da jo
ljudje tako opuščajo.
Naša
družina ne bo verjetno nikoli tako urejena, da bi bilo možno kdaj moliti rožni
venec tudi doma. Zato pred spanjem vedno zmolim to molitev tudi za druge. Upam,
da mi bo Bog dal to srečo, da bom spoznal tako dekle, ki zna moliti rožni
venec, da bova lahko ob skupni molitvi vzgajala tudi najine otroke. To molitev
bi priporočil tudi vsem vernikom, saj to ni navadna molitev, pač pa je nekaj
več, nekaj velikega za vsako verno dušo.«
DUNAJSKI ŠTUDENT piše. »Že dolgo molim rožni
venec, in sicer vsak dan. Pa moram reči, da mi prav ta molitev vedno zopet
vliva novo moč in nov pogum. Zakaj naj bi rožni venec ravno v našem času
krajšali? Dovolj bi bilo žalostno, če bi za vse drugo našli čas, molitev pa
začeli krajšati. Če bi ljudje današnjega časa bolj posegali po rožnem vencu,
sem prepričan, da bi šlo vsakomur izmed nas bolje, kakor mu dejansko gre.
Vsakdo, ki se spotika nad dolgostjo te molitve, naj pomisli, da je s tem
združena tudi majhna žrtev, ki edina prinese dragocene sadove. Torej ne
premišljujmo, kako bi mogli kaj skrajšati, temveč vzemimo rožni venec in ga
spet začnimo moliti.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar