Spreobrnjenje apostola Pavla (4)

Savlov boj za judovsko vero

Savel je tiho šel proti domu. Ni znal opisati svojega občutja. Žalosten je bil, ker je izgubil prijatelja, toda prav se je zgodilo. Štefan bi lahko še bolj zašel in naredil še več škode med ljudstvom. V spominu mu je ostal njegov dobrohotni pogled. Ni bilo v njem sovraštva ali očitka. Bil je pogled dobrote. Ni razumel, kako bi mogel človek v tolikem trpljenju tako dobrohotno gledati. Ali ni čutil bolečine? Pa kaj je s temi učenci, da se ob trpljenju tako čudno obnašajo? Kot da bi bili veseli trpljenja! Zakaj tako? To je bila uganka.
Zadnje Štefanove besede so mu zvenele v ušesih: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Zakaj je Štefan tako rekel? Ali ni bil nič jezen na farizeje, ki so mu vzeli življenje? Kot da bi imel življenje v izobilju, kot da je vesel, da ga izgublja. Čudno, prečudno je bilo vse to, da bi mogel razumeti.
Savel se je vrnil v svoj vsakdan. Štefanov pogled ga je spremljal povsod. Toda bil je zadovoljen, da se je tako zgodilo. Čista vera se mora ohraniti. Bog bi se lahko razjezil in kazen bi zadela vse ljudstvo, če ne bi skrbeli za čisto vero očetov. Savel je veliko pomagal farizejem, ko je lovil po hišah Jezusove učence in jih zvezane vodil v mestne ječe. Pridobil si je velik ugled med farizeji in pismouki. Ti so mu zaupali in ga pohvalili, ko je privedel v ječo nove učence.
Nekega dne so se pogovarjali o razširjenosti tega novega nauka. V Damasku je že skupina, v Antiohiji jih je tudi nekaj. To je treba zajeziti. Savel se je ponudil, da gre v Damask in jih polovi. Veseli so bili tega navdušenja. Dali so mu priporočilna pisma. Ta so bila v Damasku pred oblastmi sicer brez veljave, toda pred Judi bi nekaj veljala. Iskal je priložnost, da bi odpotoval. Moral je najti karavano, ki bo potovala v Damask. Toda ali bo šel sam? Ne, sam ne bi šel. Mora najti nekaj somišljenikov, ki ga bodo spremljali.
Proti koncu pomladi je dobil štiri može, da bi ga spremljali. Čakali so samo še ugodno karavano, s katero bi odšli na pot. Savel je bil vesel te poti. Tam bo dobro opravil svojo nalogo. Glavne učence bo polovil, jih zvezal v verige in pripeljal nazaj v Jeruzalem.
Sedaj je na poti. Že se bližajo Damasku. Zvečer bodo tam. Sonce res pripeka, toda kak mesec, dva kasneje, bi bilo še bolj vroče. Vesel je, da se je vse tako izteklo. Nalogo je potrebno dokončati in vse bo v redu.
Savel stopa za oslom in nagonsko večkrat prime svojo torbo, ki mu visi na levem boku. Kot da bi hotel otipati zagotovilo za svoj pohod. Damaska še ne pozna. Toda pomagali mu bodo Judje, ki jih je tam veliko. Pri njih bo dobil prenočišče in stanovanje, dokler se ne vrne. Počasi dela načrte, kako bo vse uredil. Možje spredaj se veselo pogovarjajo različne reči. Tudi sami so bili jezni na kristjane, ki so se hitro množili. Ni jim bilo prav. Sedaj imajo priložnost, da skupaj s Savlom naredijo nekaj dobrega za Jude in vero očetov.
Počasi se karavana pomika naprej. V taki vročini ni pametno hiteti, ker je nevarno. Vse zajame neko veselje, saj se že bližajo koncu potovanja po suhih pokrajinah. V Damasku jih čaka pošten oddih in zanimiva kupčija. Savel je miren in zamišljen. Vesel je, da bodo Jezusove učence razgnali, preden se razmnožijo. Potem bo konec vseh nemirov in ljudje bodo počasi pozabili na Učenika. Ko bo vse urejeno v Damasku, bo mogoče šel še v Antiohijo in tudi tam naredil red. Tam so se Jezusovi učenci začeli imenovati kristjani po Kristusu ali Mesiju. Mogoče bodo ob takih preganjanjih le spoznali, da je njihovo praznoverje norost. Spet se bodo oklenili vere očakov in se trudili zvesto izpopolnjevati vse zapovedi.
Tako je premišljeval Savel na poti, ko so se bližali Damasku. Sonce se je že začelo nagibati čez poldan. Vse je bilo mirno. Jutranji veter je ponehal in sonce je neusmiljeno pripekalo. Iz karavane je bilo mogoče slišati klice gonjačev kamel, ki so se že veselili konca poti. Tudi trgovci, ki so jezdili na kamelah so se glasno pogovarjali s kamele na kamelo.
Savla je prevzel neznan občutek. Ni vedel, kako naj ga opiše. Bilo mu je, kakor bi nekaj silno pričakoval. Ni vedel, kaj naj pričakuje. Opravek v Damasku je bil pomemben. Malo se ga je bal. Vpraševal se je, ali bo lahko dovolj hitro polovil voditelje te ločine? Treba jih bo vkleniti v verige in odpeljati nazaj v Jeruzalem. To bo zahtevno početje. Mogoče mu bodo na poti omagali. Pot je dolga in vročina pritiska. Nič hudega, če bodo trpeli. Jih bo že pot streznila. Ko bodo napol mrtvi prišli v Jeruzalem, jih bo praznoverje mogoče minilo. Saj so sami krivi, da so se podali na pot praznoverja.
p. Branko

Pomen sozakonca za iskanje Boga

V zakonu večkrat svojemu tovarišu izgladi pot do Boga sozakonec. Élisabeth Arrighi se je leta 1889 v Parizu poročila s Félixom Leseurjem. Oba sta bila katoličana, a Félix se je od vere oddaljil, obljubil pa je, da bo ženi glede vere pustil popolno svobodo. Sam je po poroki versko življenje popolnoma zanemaril in hotel izpodkopati vero tudi ženi. Toda ob branju evangelijev se je njena razrahljana vera zopet utrdila. Veliko je molila, zlasti za svojega moža. Spet je redno hodila k maši in zakramentom. Pisala je dnevnik.
Zbolela je za rakom. Molila je: "Gospod, posveti me s trpljenjem, ki ga prestajam. Po moji duši pripelji k sebi duše vseh, ki so mi dragi, posebno tistega, ki mi je najdražji, in napravi konec tej moji duhovni osamelosti, ki me tako hudo teži ..."
Po ženini smrti je Félix bral njen dnevnik in spoznal, kako je zasmehoval ženino vero. V Paray-le-Monialu, v svetišču Srca Jezusovega, je skoraj otipljivo začutil bližino svoje žene. Tedaj je pomislil: "Če Élisabeth živi, tedaj je duša neumrljiva ... Potem je tudi Bog resničen!" Élisabeth je prosil, naj zanj moli. Pozneje je slišal Élisabethin glas: "Pojdi v Lurd!" Odpravil se je tja in tam živo čutil navzočnost svoje pokojne žene.
Zapisal je: "Bila je ob moji strani, nevidno je usmerjala moj korak in me vodila k Bogu ... Prosil sem Mater Božjo, naj mi da doseči milost vere; naj mi pri svojem Sinu izprosi, da me razsvetli, mi odpusti in me sprejme." Začel je moliti in hoditi k maši. Po štiridesetih letih se je spovedal in prejel sv. obhajilo.
Zopet je zaslišal glas pokojne žene: "Félix, pojdi v samostan! Postani pater Leseur!" Pozneje je res stopil v dominikanski samostan Saulchoir v Belgiji, bil posvečen v duhovnika in sedemindvajset let do svoje smrti s pisano in govorjeno besedo oznanjal, koliko milosti mu je Bog naklonil po "njegovi ljubi Élisabethi". Zbral je njene spise, podatke o uslišanjih na njeno priprošnjo in vse, kar je potrebno, da steče postopek za njeno razglasitev za blaženo.

Tudi Sepp Maier, nekdanji nogometni vratar kluba Bayern iz Münchna, se je za svojo vero zahvaljeval svoji ženi:
"Nisem vernik iz navade. Moji doma niso bili pobožni, da bi jaz nadaljeval neke tradicije. Vernik sem postal precej kasneje, ob svoji ženi, in svojo vero globoko doživljam. Vedno nosim s seboj Sveto pismo, ki je moje najdražje čtivo. Bog mi je vodnik, svetovalec, prijatelj in sobesednik."
p. Anton

Prvosobotna pobožnost, osebna izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter vrtnice

Po priporočilu naših škofov se letos z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko pripravljamo na slovesno obnovitev izročitve slovenskega naroda Mariji 15. avgusta. Če kje še niste začeli s pripravo, je še čas za začetek s prvo soboto v aprilu.
Veliko bomo v letu vere prispevali k osebni poglobitvi v veri, če bomo pomagali pripraviti posameznike in družine na osebno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (ali na njeno obnovitev), ki so jo leta 1998 priporočili naši škofje. Na to dejanje bomo vernike pripravili z vsemi potrebnimi pojasnili v cerkvi in v župnijskem listu ter na internetni strani. V pomoč je knjižica Priročnik za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki jo dobite v Stični. Molitvena priprava na to dejanje pa je udeležba pri prvosobotni pobožnosti. Primeren čas za izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je mesec junij ali po koncu obhajanja petih prvih sobot. Ta osebna izročitev najsvetejšima Srcema bo hkrati odlična priprava na skupno izročitev slovenskega naroda Mariji 15. avgusta.
Letošnje vrtnice Z vrtnicami v letu vere je, kakor že lanske, napisala prof. Berta Golob. Pravočasno jih boste dobili pri založbi Salve na Rakovniku.

Vseslovenski shod posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Ptujski Gori

V soboto, 8. junija, na praznik Srca Marijinega, bo na Ptujski Gori vseslovenski shod posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki ga organizira odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Program:
ob 9.30 – molitvena ura kot prvosobotna pobožnost na fatimski način, po njej kratek nagovor g. Cirila Čuša.
ob 11.00 – sveta maša, ki jo bo skupaj z duhovniki daroval mariborski nadškof metropolit dr. Marjan Turnšek, obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu, pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim.

p. Anton Nadrah, predsednik Združenja

Pomen medsebojne ljubezni za rast v veri

K Bogu vodi zlasti človekova nesebična ljubezen. Če je Bog res ljubezen, je treba tega Boga pokazati z ljubeznijo. Danes je prepričljiva edino nesebična ljubezen.
Globoko verna mati je svoja dva sinova vzgojila krščansko. Na njeno veliko žalost sta se poročila z nevernima ženama. To jo je bolelo, vendar je obema mladima družinama izkazovala kar največjo ljubezen. Da je to zmogla, je vsak dan šla k sv. maši in obhajilu. Njena potrpežljiva ljubezen, poplemenitena z vsakdanjo mašno daritvijo, je prinesla sadove. Nekega dne jo je prva snaha vprašala:
"Mama, ali lahko tudi jaz grem z vami v cerkev?" Kmalu za tem jo je začela spremljati v cerkev tudi druga. Snahi sta priznali, da nista sposobni otroke versko vzgajati. To skrb sta prepustili stari mami.
Kako je za vero v Boga pomembna medsebojna ljubezen, lepo naglaša apostol Janez: "Preljubi, ljubímo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen. Boga ni nikoli nihče videl. Če se ljubimo med seboj, Bog ostaja v nas in je njegova ljubezen v nas izpopolnjena. Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem" (1 Jn 4,7–8.12.16).

Pričevanje matere Terezije iz Kalkute

Pričevanje matere Terezije iz Kalkute

Mati Terezija pripoveduje: "Dogodilo se je tudi, da so sestre našle starca v žalostni situaciji. Nekaj skromnega so naredile zanj. Čez dva dni je rekel: 'V moje življenje ste prinesle Boga. Pripeljite še duhovnika.' Pripeljale so duhovnika. Po 60 letih je opravil sveto spoved in naslednjega dne je umrl.
Ni pomembno, kaj in koliko delamo, ampak koliko ljubezni vložimo v dejanje, ker je to naša ljubezen v dejanju. Vsako delo ljubezni, narejeno z vsem srcem, vedno pripelje ljudi bliže k Bogu."
"Naš namen je prinesti Boga in njegovo ljubezen najubožnejšim med ubogimi, ne glede na njihovo narodnost ali vero, ki jo izpovedujejo. Naša pomoč ni odvisna od verskega prepričanja, ampak od človeške stiske. Nikoli ne poskušamo spreobrniti h krščanstvu tistih, ki prejemajo pomoč, ampak s svojim delom samo pričamo, da je božja ljubezen prisotna, in če katoličani, protestanti, budisti ali agnostiki postanejo zato boljši ljudje – preprosto boljši – smo zadovoljni. V rasti k ljubezni bodo bliže Bogu in ga bodo našli v njegovi dobroti."
"Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta.
Ljudje ne vedo, da so izgubili svojo vero. Če bi bili prepričani, da je oseba, ki leži v umazaniji, njihov brat ali sestra, mislim, da bi kaj storili zanjo. Ljudje ne vedo, kaj je sočutje. Ne poznajo ljudi. Če bi razumeli, bi nemudoma dojeli veličino ljudi, ki ležijo na cesti, in bi jih preprosto ljubili. In ljubezen bi jih gotovo privedla do tega, da bi sami sebe postavili njim v služenje."

Vpliv znamenitih vernih osebnosti

Veren človek, ki komu kaj več pomeni, ki je zanj avtoriteta, je to tudi na verskem področju. Friderik Ozanam (+ 1853), ustanovitelj Vincencijevih konferenc, je še kot študent doživljal versko krizo. Nekoč je stopil v neko pariško cerkev. Tam je videl, kako slavni fizik, njegov profesor André Marie Ampère (+ 1836), moli rožni venec. Nenavadno srečanje s tem slavnim učenjakom v cerkvi je na mladega Friderika tako vplivalo, da so zginili vsi njegovi verski dvomi in težave. Pozneje je rekel: "Molek v Ampèrovih rokah je zame pomenil več kakor tisoč pridig."

Kdor je s kom prijateljsko povezan, nanj vpliva tudi v verskem oziru. Francoski pisatelj Léon Bloy (+1917) je zapisal: "Zgodaj sem izgubil vero; vihar prirojenih strasti je prinesel vse drugo. Dolga leta so se v meni kopičile slabosti: napuh in počutnost, lenoba, zavist, prezir, sovraštvo. V neki dobi je bilo sovraštvo do Jezusa in njegove Cerkve edina misel mojega srca. To je bila moja najmočnejša in najbolj žgoča strast."
Léonov starejši prijatelj pesnik Barbey d'Aurevilly (+ 1889), ki je šel vsako nedeljo k maši in se je z Léonom veliko pogovarjal o veri, je nehote vplival na mlajšega prijatelja. Predsodki zoper vse Božje so padali drug za drugim. Léon je začel ceniti, kar je cenil njegov prijatelj. Predmet sovraštva je tako postal predmet njegove ljubezni. Léon je spet začel hoditi v cerkev in k zakramentom. Resno se je trudil za premagovanje neurejenih strasti. Postal je globoko veren.

Iskalci Boga iščejo opore v močnih verskih osebnostih. Dne 25. junija 1905 sta dva mlada strastna iskalca resnice in Boga, Jacques Maritain (+ 1973), sin protestantskih staršev, in njegova žena Raisa, Judinja, obiskala na griču Montmartru v Parizu globoko vernega Léona Bloya. Očarana sta bila od njegovih romanov, v katerih je bičal napake tedanjega časa. Ko sta prišla domov, sta zapisala:
"Ne da se povedati, kaj vse nama je razodel v nekaj besedah, še bolj pa po tem, kar je nevidno in neslišno izžarevala njegova tako samosvoja osebnost: krščansko ljubezen, usmiljenje in strah, kaj bo z nama – sploh nedopovedljiva čustva, ki so tega izrednega človeka prevzemala, ko je videl najini ubogi, goli, blodeči duši. Že nekaj minut potem, ko sva prestopila prag njegovega bornega stanovanja, se je nekaj prav na dnu najinih src porušilo. Brez vseh dokazov sva spoznala, da na svetu ni nič večjega, kakor biti svetnik, brezpogojen kristjan. Spričo tega je vse drugo nič."

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način v župniji Stara Loka

Prva sobota v mesecu januarju 2013, ura je 7.15 zjutraj in v starološki cerkvi sv. Jurija se začenja pobožnost petih prvih sobot na fatimski način, s katero se bomo v letošnjem letu pripravljali na slovesno posvetitev slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu na praznik Marijinega Vnebovzetja.

Občestvena molitev rožnega venca, premišljevanje skrivnosti iz knjižice V šoli najsvetejših src, 23 – Pet prvih sobot, obhajanje spovedi in prejem svetega obhajila pri sveti maši povežejo 60 zbranih v edinosti z Bogom in med seboj ter odpirajo pot do Jezusa po Mariji.

Ta jutranja pobožnost je še posebej lepa, ker se nanjo pripravimo s 24-urnim češčenjem Najsvetejšega, ki že vrsto let na pobudo našega starološkega župnika dr. Alojzija Snoja poteka vsak prvi petek v mesecu. Nič manj globoko ni doživeta večerna pobožnost ob 17.15, ko se nas zbere 40. In vsaj tako lepo bo sedaj vsako prvo soboto v mesecu v naši farni cerkvi.

»Čemu vse to?« se sprašuje marsikdo. Zakaj smo se mnogi farani naše starološke prafare čutili nagovorjeni ob povabilu Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da se letos temeljito pripravimo na izročitev slovenskega naroda Mariji? Nedvomno je vsakdo začutil povabilo na svojstven način, tako kot ga je vodil Sveti Duh.
Na prav poseben način pa nas farane za češčenje obeh Src že vrsto let goreče navdušuje naš domači župnik. Vsak četrtek imamo uro češčenja Najsvetejšega pred večerno mašo. Vsak prvi petek v mesecu je 24-urno češčenje Najsvetejšega, in enkrat letno imamo sedemdnevno nenehno češčenje Najsvetejšega. Vsa ta prizadevanja za poglobitev našega odnosa z Bogom kličejo Božje milosti na nas.

V letu vere smo povabljeni k poživitvi osebne vere, k iskanju naše poklicanosti, k življenju po evangeliju, k živemu pričevanju za Kristusa. Pri tem nas opogumljata dva dogodka, ki sta zaznamovala našo domovino pred 70 leti, in sicer: slovesna posvetitev slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu in tragična mučeniška smrt bl. Alojzija Grozdeta.

Pomenljivo je, da je Lojze daroval svoje življenje v noči s prvega petka na prvo soboto, 2. januarja 1943, ko so po vsej Sloveniji na povabilo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana pričeli s pobožnostjo petih prvih sobot na fatimski način kot pripravo na slovesno posvetitev. Ta dva dogodka nas v letu vere vabita, da se tudi mi odločimo »Biti ves na voljo Kristusu«, kot je bilo Lojzetovo življenjsko geslo, vsak v svoji poklicanosti. In, kot pravi naš župnik, je tudi Lojze živel v nemirnih časih, ko je bila slovenska domovina na veliki preizkušnji. Rešitev domovine je videl v dosledni zvestobi Kristusu. Pokončno krščansko držo si je izoblikoval z intenzivnim zakramentalnim življenjem in poglobljeno osebno molitvijo. Prepogosto se smilimo samim sebi in stokamo čez slabe čase, pa je treba kar zavihati rokave in na delo. Najprej v globino srca, potlej bomo pa z zgledom lahko sejali naokoli.

Tako kot mnogi Slovenci davnega leta 1943, med vojno vihro, smo se v letu 2013 mnogi starološki farani odločili za zavzeto pripravo na slovesno posvetitev slovenskega naroda Devici Mariji z obhajanjem pobožnosti petih prvih sobot na fatimski način, od 5. 1. 2013 – 4. 5. 2013. Priporočimo se bl. Lojzetu Grozdetu in bl. A. M. Slomšku, da nam izprosita potrebnih milosti, volje, poguma in gorečnosti, mi pa tudi naredimo, kar vsak zmore in hoče ter je dobro in prav! Ta priložnost ni ena od tistih (in teh drugih res ne manjka), za katere rečemo »Pa ne že spet, sej nimam časa, to ni zame, naj kar drugi!« – Upajmo si in naredimo prostor zanjo v svojem življenju. Raje odvrzimo proč kakšno drugo manj potrebno dejavnost, ki nam jemlje čas. Verjamem, da zmoremo skupaj izprositi mnogo blagoslova in milosti za nas same, naše družine, župnije in ves naš narod!
Urška Florjančič