Savlov boj za judovsko vero
Savel je tiho šel proti domu. Ni znal opisati svojega občutja. Žalosten je bil, ker je izgubil prijatelja, toda prav se je zgodilo. Štefan bi lahko še bolj zašel in naredil še več škode med ljudstvom. V spominu mu je ostal njegov dobrohotni pogled. Ni bilo v njem sovraštva ali očitka. Bil je pogled dobrote. Ni razumel, kako bi mogel človek v tolikem trpljenju tako dobrohotno gledati. Ali ni čutil bolečine? Pa kaj je s temi učenci, da se ob trpljenju tako čudno obnašajo? Kot da bi bili veseli trpljenja! Zakaj tako? To je bila uganka.
Zadnje Štefanove besede so mu zvenele v ušesih: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Zakaj je Štefan tako rekel? Ali ni bil nič jezen na farizeje, ki so mu vzeli življenje? Kot da bi imel življenje v izobilju, kot da je vesel, da ga izgublja. Čudno, prečudno je bilo vse to, da bi mogel razumeti.
Savel se je vrnil v svoj vsakdan. Štefanov pogled ga je spremljal povsod. Toda bil je zadovoljen, da se je tako zgodilo. Čista vera se mora ohraniti. Bog bi se lahko razjezil in kazen bi zadela vse ljudstvo, če ne bi skrbeli za čisto vero očetov. Savel je veliko pomagal farizejem, ko je lovil po hišah Jezusove učence in jih zvezane vodil v mestne ječe. Pridobil si je velik ugled med farizeji in pismouki. Ti so mu zaupali in ga pohvalili, ko je privedel v ječo nove učence.
Nekega dne so se pogovarjali o razširjenosti tega novega nauka. V Damasku je že skupina, v Antiohiji jih je tudi nekaj. To je treba zajeziti. Savel se je ponudil, da gre v Damask in jih polovi. Veseli so bili tega navdušenja. Dali so mu priporočilna pisma. Ta so bila v Damasku pred oblastmi sicer brez veljave, toda pred Judi bi nekaj veljala. Iskal je priložnost, da bi odpotoval. Moral je najti karavano, ki bo potovala v Damask. Toda ali bo šel sam? Ne, sam ne bi šel. Mora najti nekaj somišljenikov, ki ga bodo spremljali.
Proti koncu pomladi je dobil štiri može, da bi ga spremljali. Čakali so samo še ugodno karavano, s katero bi odšli na pot. Savel je bil vesel te poti. Tam bo dobro opravil svojo nalogo. Glavne učence bo polovil, jih zvezal v verige in pripeljal nazaj v Jeruzalem.
Sedaj je na poti. Že se bližajo Damasku. Zvečer bodo tam. Sonce res pripeka, toda kak mesec, dva kasneje, bi bilo še bolj vroče. Vesel je, da se je vse tako izteklo. Nalogo je potrebno dokončati in vse bo v redu.
Savel stopa za oslom in nagonsko večkrat prime svojo torbo, ki mu visi na levem boku. Kot da bi hotel otipati zagotovilo za svoj pohod. Damaska še ne pozna. Toda pomagali mu bodo Judje, ki jih je tam veliko. Pri njih bo dobil prenočišče in stanovanje, dokler se ne vrne. Počasi dela načrte, kako bo vse uredil. Možje spredaj se veselo pogovarjajo različne reči. Tudi sami so bili jezni na kristjane, ki so se hitro množili. Ni jim bilo prav. Sedaj imajo priložnost, da skupaj s Savlom naredijo nekaj dobrega za Jude in vero očetov.
Počasi se karavana pomika naprej. V taki vročini ni pametno hiteti, ker je nevarno. Vse zajame neko veselje, saj se že bližajo koncu potovanja po suhih pokrajinah. V Damasku jih čaka pošten oddih in zanimiva kupčija. Savel je miren in zamišljen. Vesel je, da bodo Jezusove učence razgnali, preden se razmnožijo. Potem bo konec vseh nemirov in ljudje bodo počasi pozabili na Učenika. Ko bo vse urejeno v Damasku, bo mogoče šel še v Antiohijo in tudi tam naredil red. Tam so se Jezusovi učenci začeli imenovati kristjani po Kristusu ali Mesiju. Mogoče bodo ob takih preganjanjih le spoznali, da je njihovo praznoverje norost. Spet se bodo oklenili vere očakov in se trudili zvesto izpopolnjevati vse zapovedi.
Tako je premišljeval Savel na poti, ko so se bližali Damasku. Sonce se je že začelo nagibati čez poldan. Vse je bilo mirno. Jutranji veter je ponehal in sonce je neusmiljeno pripekalo. Iz karavane je bilo mogoče slišati klice gonjačev kamel, ki so se že veselili konca poti. Tudi trgovci, ki so jezdili na kamelah so se glasno pogovarjali s kamele na kamelo.
Savla je prevzel neznan občutek. Ni vedel, kako naj ga opiše. Bilo mu je, kakor bi nekaj silno pričakoval. Ni vedel, kaj naj pričakuje. Opravek v Damasku je bil pomemben. Malo se ga je bal. Vpraševal se je, ali bo lahko dovolj hitro polovil voditelje te ločine? Treba jih bo vkleniti v verige in odpeljati nazaj v Jeruzalem. To bo zahtevno početje. Mogoče mu bodo na poti omagali. Pot je dolga in vročina pritiska. Nič hudega, če bodo trpeli. Jih bo že pot streznila. Ko bodo napol mrtvi prišli v Jeruzalem, jih bo praznoverje mogoče minilo. Saj so sami krivi, da so se podali na pot praznoverja.
p. Branko
