V zakonu večkrat svojemu tovarišu izgladi pot do Boga sozakonec. Élisabeth Arrighi se je leta 1889 v Parizu poročila s Félixom Leseurjem. Oba sta bila katoličana, a Félix se je od vere oddaljil, obljubil pa je, da bo ženi glede vere pustil popolno svobodo. Sam je po poroki versko življenje popolnoma zanemaril in hotel izpodkopati vero tudi ženi. Toda ob branju evangelijev se je njena razrahljana vera zopet utrdila. Veliko je molila, zlasti za svojega moža. Spet je redno hodila k maši in zakramentom. Pisala je dnevnik.
Zbolela je za rakom. Molila je: "Gospod, posveti me s trpljenjem, ki ga prestajam. Po moji duši pripelji k sebi duše vseh, ki so mi dragi, posebno tistega, ki mi je najdražji, in napravi konec tej moji duhovni osamelosti, ki me tako hudo teži ..."
Po ženini smrti je Félix bral njen dnevnik in spoznal, kako je zasmehoval ženino vero. V Paray-le-Monialu, v svetišču Srca Jezusovega, je skoraj otipljivo začutil bližino svoje žene. Tedaj je pomislil: "Če Élisabeth živi, tedaj je duša neumrljiva ... Potem je tudi Bog resničen!" Élisabeth je prosil, naj zanj moli. Pozneje je slišal Élisabethin glas: "Pojdi v Lurd!" Odpravil se je tja in tam živo čutil navzočnost svoje pokojne žene.
Zapisal je: "Bila je ob moji strani, nevidno je usmerjala moj korak in me vodila k Bogu ... Prosil sem Mater Božjo, naj mi da doseči milost vere; naj mi pri svojem Sinu izprosi, da me razsvetli, mi odpusti in me sprejme." Začel je moliti in hoditi k maši. Po štiridesetih letih se je spovedal in prejel sv. obhajilo.
Zopet je zaslišal glas pokojne žene: "Félix, pojdi v samostan! Postani pater Leseur!" Pozneje je res stopil v dominikanski samostan Saulchoir v Belgiji, bil posvečen v duhovnika in sedemindvajset let do svoje smrti s pisano in govorjeno besedo oznanjal, koliko milosti mu je Bog naklonil po "njegovi ljubi Élisabethi". Zbral je njene spise, podatke o uslišanjih na njeno priprošnjo in vse, kar je potrebno, da steče postopek za njeno razglasitev za blaženo.
Tudi Sepp Maier, nekdanji nogometni vratar kluba Bayern iz Münchna, se je za svojo vero zahvaljeval svoji ženi:
"Nisem vernik iz navade. Moji doma niso bili pobožni, da bi jaz nadaljeval neke tradicije. Vernik sem postal precej kasneje, ob svoji ženi, in svojo vero globoko doživljam. Vedno nosim s seboj Sveto pismo, ki je moje najdražje čtivo. Bog mi je vodnik, svetovalec, prijatelj in sobesednik."
p. Anton
