Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 7. maj 2012

POGLABLJANJE V VERI (6)


Sprejemam te z odprtim srcem

Judovski mislec je bil na obisku pri učenih možeh. V pogovoru jim je zastavil vprašanje:
"Kje prebiva Bog?"
Začudeni nad njegovo nevednostjo so mu odgovorili:
"Saj je vendar jasno! Ves svet je poln njegove lepote!"
Mislec pa jim je odvrnil:
"Bog prebiva tam, kjer ga sprejmejo."
Za resnico je treba biti odprt in jo že vnaprej z ljubeznijo sprejeti. To velja še v posebni meri za najvišjo Resnico, za Boga.

Vprašanje, ali je človek odprt za Boga, ali hoče stopiti z njim v prijateljski pogovor, je temeljno vprašanje. Hkrati je to za človeka usodno vprašanje.

KARDINAL NEWMAN naglaša pomen Božjega razsvetljevanja in pravega razpoloženja:
"Blagor človeku, ki mu Bog tako razsvetljuje zavest, da stalno doživlja, kako so za vsemogočnega Boga odprte vse njegove misli, vsi vzgibi njegove nravstvenosti, vse želje in nagibi."
"Pravo razpoloženje, s katerim se predamo Bogu, je to: 'Kaj hočeš, da storim? Ti sam me vodi po svoji poti! Kakršna koli bo – prijetna ali težka – po njej hočem iti.'"

TATJANA GORIČEVA pripoveduje v knjigi Govoriti o Bogu je nevarno, s kakšno pripravljenostjo se je odpirala Bogu:

"Prišla sem sèm, da bi se prvič v življenju spovedala. Šele pred kratkim sem po Božji milosti postala kristjana. Ne o krščanstvu ne o Cerkvi nisem imela globljega znanja. Kdo bi me bil mogel o tem poučiti?

Tako jaz kot moji na novo spreobrnjeni prijatelji, ki se jim je godilo podobno kot meni, smo se morali vsega šele počasi naučiti, tako da smo posnemali naše starke, ki ljubosumno hranijo pravoslavno vero. Ničesar nismo vedeli. Imeli pa smo tisto, česar se mora človek naučiti bolj ceniti kakor vedeti, neomajno zaupanje v Cerkev, vero v vsako njeno besedo, vsak njen namig ali zahtevo.

Še včeraj smo zavračali vsakršno avtoriteto in vse norme, danes smo odrešenje, ki smo ga doživeli, sprejeli kot čudež. Sprejeli smo svojo Cerkev kot nedvomno, absolutno resnico, tako v malenkostih kot v bistvu. Bog nas je spreobrnil in nam podaril otroštvo: 'Če ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo.'" 

Goričeva je z Božjo pomočjo iskala Boga iz vsega srca.

O takšnem iskanju pravi PASCAL:
Bog "hoče, da se pokaže očit tem, ki ga iščejo iz vsega srca, in skrit tistim, ki iz vsega srca bežijo pred njim, zato nekoliko oteži spoznanje o sebi, tako da je dal znamenja o sebi, ki so vidna tem, ki ga iščejo, ne pa tistim, ki ga ne iščejo.

Dovolj je luči za tiste, ki si res žele videti, in dovolj teme za tiste, ki so naravnani v nasprotno smer."
Pravzaprav je tragično, da je človek lahko naravnan tudi v nasprotno smer, proč od resnice, proč od Boga. Velja namreč, kar pravi Pascal na drugem mestu: "Edino resnica daje gotovost; samo iskreno iskanje resnice prinaša mir."

Odprtost za Boga pomeni tudi ustvarjanje pogojev za srečanje z Bogom. Med njimi so tudi tihota, zbranost, nesebičnost. MATI TEREZIJA pravi:

"Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog."

"Čim bolj izpraznimo sami sebe, tem več prostora damo Bogu ... Čim bolj pozabljate sami nase, tem bolj bo Jezus mislil na vas. Čim bolj se odtegnete sami od sebe, tem bolj boste povezani z Jezusom."

"Ni pomembno, koliko 'imamo', ampak koliko prostora smo pripravili v svoji notranjosti, da moremo v celoti sprejeti v svoje življenje Jezusa in mu dovoliti, da njegovo življenje živi v nas."

Carigrajski patriarh SV. JANEZ ZLATOUSTI (+ 407) govori o trajnem dviganju duha k Bogu, kar kaže posebno odprtost za Boga in vodi k združenju z njim:

"Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu."

Vprašanje odprtosti našega srca za Boga je vprašanje naše ljubezni do njega. Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni, nismo odprti zanj.

Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za hrepenenje po bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi, fant se hoče srečati z dekletom, mož z ženo. Sveto pismo je zgodovina srečavanja med Bogom in človekom. Bog je prisotnost-navzočnost, ker je ljubezen, ki hrepeni po prisotnosti. On ni samo Nekdo, ki 'biva', ampak tudi Nekdo, ki 'živi za'. To pomeni tudi ime, ki ga je Bog razodel Mojzesu, JAHVE: Jaz sem tisti, ki sem tukaj za vas in zaradi vas.
p. Anton

Duhovni poklic je poseben dar Svetega Duha


Duhovni poklic je karizma, to je nadnaravni dar, dar Svetega Duha posameznikom v korist skupnosti. Kogar Bog kliče, ga obdari s tem darom. V moči tega daru more poklicani slediti Božjemu klicu in nato v soglasju z duhovnim poklicem tudi živeti in delovati. Če npr. redovnik zvesto živi v skladu s prejeto karizmo, ne koristi le redovniški skupnosti, temveč vsej Cerkvi in vsemu človeštvu. Drugi vatikanski koncil uči, da so tisti, ki so poklicani v redovniški stan, deležni »posebnega daru v življenju Cerkve« (C 43)
.
O karizmah govori Sveto pismo, zlasti sv. Pavel in sv. Peter. Sv. Pavel našteva karizme apostolov, prerokov, evangelistov, učiteljev, predstojnikov. Govori o karizmi preroštva, služenja, učenja, spodbujanja. Najvišja med vsemi karizmami je karizma ljubezni, ki je kakor duša in temelj vseh drugih karizem.
Redovniška karizma je zelo celostna, v nekem oziru še bolj kakor služba preroka ali apostola v Svetem pismu. Redovniška karizma je še najbolj podobna karizmi ljubezni, saj zajame vsega človeka, vse njegovo zanimanje, moči in čas.

Bistveno za karizme je naravnanost na skupnost, na Cerkev. Ker je redovništvo karizma, ima velik pomen za Cerkev.

Čeprav je duhovni poklic Božji dar, tudi kristjan lahko prispeva svoj delež. Lahko moli tudi zase, da bi ga Bog poklical. Predvsem mora imeti v sebi razpoloženje: »Gospod, če hočeš poklicati tudi mene, glej, tukaj sem! Pomagaj mi, da bom tega vreden!«

p. Anton

O bratu Ansulfu, ki je videl Gospoda Jezusa viseti na križu


Mož z imenom Ansulf se je odlikoval po vdanosti in bil obdarovan z veliko milostjo, da je v nekem prikazanju videl, ko je bil še novinec v Clairvauxu,  Gospoda Jezusa Kristusa, kako je visel na križu. Kot se mu je zdelo, sta bila tam še dva druga novinca, ki sta bila z njim v času preizkušnje.

Ko je torej rotil Gospoda in ponižno prosil, naj se usmili njega in njegovih sobratov, ga je Gospod, ganjen od usmiljenja, pogledal, ga blagoslovil in z njim še enega od omenjenih novincev.

Ko je pa novinec, ki je imel to videnje, opazil, da Gospod tretjega ni okrepčal z blagoslovom, je z vso močjo prosil Gospoda iz bratske ljubezni, naj tega ne izključi od bogastva njegovega blagoslova. Toda Gospod je odgovoril, da ta ne sme biti blagoslovljen, ker pripada velikemu številu prekletih.

Pri teh besedah se je novinec zbudil in veselil zaradi blagoslova, s katerim je Gospod obdaroval njega in njegovega sobrata; pričakoval pa je poln negotovosti, kaj se bo zgodilo s tistim, o katerem je slišal tako žalosten stavek.

Po treh dneh je tisti tretji novinec pretrgal zvezo, ki je oklepala tri, da je izrazil žalosten pomen svojega imena s svojim slabim ravnanjem, kajti imenoval se je Malger (zločinec). Zapustil je Red, se vrnil k izvržku posvetnega življenja in postal zaničevanja vreden odpadnik.

Ostala dva pa, okrepljena z Gospodovim blagoslovom, sta vzela po Gospodovem usmiljenju blagoslov kot dediščino v posest in ker sta pripadala številu od Gospoda blagoslovljenih, sta vztrajala prav in pobožno do konca življenja.

petek, 20. april 2012

Sto let našega častnega člana Staneta Gorca

V soboto, 28. aprila 2012, bo minilo sto let, odkar se je rodil v Veliki Loki v družini s 17 otroki, kot trinajsti po vrsti, naš častni član (familiar) gospod Stane Gorec.

Imel je srečo, da se je rodil pred sto leti, kajti danes bi se sploh ne mogel roditi, ker družin s trinajstimi (kaj šele s sedemnajstimi!) otroki ni več. Bil je povsod zadovoljen.

Njegov nasvet mlajšim: Ravnajte se po načelu MOLI IN DELAJ!

Tako imate več možnosti, da dosežete sto let. Njegova pet let mlajša sestra Lojzka živi v Zagrebu, vsi drugi pa so se že poslovili s tega sveta.

Obiskali smo ga na domu. Počuti se zdravega, le noge ga več ne ubogajo, da bi kaj več hodil. Pred štirimi leti je še bral berilo v župnijski cerkvi Ljubljana-Ježica.

Najbrž je bil pri 96 letih najstarejši cerkveni bralec v Sloveniji. Na branje berila se je doma tako temeljito pripravil, da ga je znal skoraj na pamet. Zato ga ni bral, ampak ga je govoril. Sploh je zelo rad bral v cerkvi. Bil je tudi cerkveni pevec in je 40 let pel na koru.

Šolal se je v Šentlovrencu, kjer je naredil dva razreda osnovne šole. Pri krojaču v Veliki Loki se je naučil šivanja. Izpit za pomočnika krojača je naredil v Novem mestu. Do 1937 je bil v službi pri privatniku, nato pa trideset let v tovarni nogavic Vidmar v Stožicah, kjer ni bil le krojač, ampak je tudi popravljal stroje.

Od 1981 pa do 2005 je z veseljem občasno prihajal v stiški samostan, kjer je vsej samostanski družini šival redovne in civilne obleke. Ker so redovne obleke precej drugačne od svetnih, se je moral najprej tega naučiti.

Sploh se je v samostanu zelo dobro počutil. Bil je že vdovec in je celo mislil, da bi tudi zase napravil redovno obleko, a Božja volja je bila drugačna.

Takratni opat Anton Nadrah ga je iz hvaležnosti za vse usluge samostanu, ki jih je delal za »Božji lon«, sprejel med samostanske častne člane – familiare. To je bilo na samostanski praznik svetega Bernarda, 20. avgusta 1990. Ko po 24 letih šivanja v samostanu ni mogel več šivati, je samostan zelo pogrešal, kajti v njem je z veseljem molil in delal.

Kot stoletnik živi v lastnem stanovanju (Tesovnikova 28, Ljubljana), za katerega pravi: »To je moj samostan.« Dejansko živi kot menih puščavnik in je z vsem zadovoljen. Dopoldanski čas je čas za molitev, saj zmoli po pet rožnih vencev na dan in še mnoge druge molitve.

V svoji skromnosti pravi: »Rad bi molil, pa ne znam. Ne vem, če je moja molitev kaj vredna.« Razumemo, da je pri teh letih težko biti zbran, saj se tudi nam mlajšim to ne posreči. A Bog gleda na srce in tudi neprostovoljno raztreseno molitev z veseljem sprejme in upošteva. Ker dragi Stanko ne more hoditi, zelo pogreša cerkev.

Dokler je mogel, je šel vsak dan k svoji pokojni ženi na pokopališče, zvečer pa v cerkev.

Vsak dan popoldne gospod Stanko veliko bere. Ima bogato knjižnico in večino teh knjig je tudi prebral. Dobiva tudi več revij. Rad pove, da se pozna s pisateljem Rebulo in v Družini vedno z zanimanjem prebere njegov prispevek.

Dobiva in bere tudi naše glasilo V Materini šoli, ki ga rad bere. Tako bi lahko rekli, da se zdaj v svojem življenju ravna po pravilu: MOLI IN BERI!

Dokler je mogel, je zelo rad delal. Poleg šivanja, tudi šivanja ministrantskih oblek in alb ter redovniških oblačil, je tudi zidal in sploh ljudem pomagal. Dejal je: »Je tako veselo, če človek dela!«

Člani samostanske družine, ki še vedno nosimo obleke, ki jih je on z ljubeznijo naredil, gospodu Stanku ob stoletnici iz srca čestitamo, zanj molimo in mu želimo blagoslovljen in v Bogu bogat večer njegovega življenja ter se mu zahvaljujemo za vse, kar je v življenju dobrega storil, tudi za njegove molitve, ki jih dobri Bog z veseljem sprejema.

p. Anton

torek, 17. april 2012

Duhovne prireditve v Stični v letu 2012 - MAJ

  • 4. – 6. mag. Jože Kukman, zdravo življenje
  • 5. – 6. Zavod F. Baraga, pevke NM
  • 13. romanje Bernardove družine (Sladka Gora, Slomškov grob Maribor)
  • 13. ob 1930 g. apostolski nuncij, fatimska pobožnost v baziliki
  • 18. – 20. p. Branko Petauer, osnove fotografije
  • 19. popoldne Edson Glauber, Brazilija, pobožnost k najčistejšemu srcu sv. Jožefa
  • 20. molitvena skupina
  • 25 ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Opatovi kapeli
  • 26. – 27. Skupnost Emanuel

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC - Ljubezen Božjega Srca (4)

Bog ljubi grešnike z usmiljeno ljubeznijo

Božje usmiljenje do nas grešnikov lepo razodevajo Jezusove prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu (Lk 15). Presenetljivo je, kako veliko veselje povzroči v nebesih vsak grešnik, ki se spreobrne. Dobro je, da to vemo. Tako se bomo bolj potrudili za svoje spreobrnjenje.

Jezus je dobri pastir, ki z usmiljeno ljubeznijo išče stoto, izgubljeno ovco, dokler je ne najde. “In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.' Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja” (Lk 15,5–7).

V priliki o izgubljeni drahmi Jezus govori o ženi, ki ima deset drahem. Ko eno izgubi, jo “skrbno išče, dokler je ne najde. In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne” (Lk 15,8–10).

V priliki o izgubljenem sinu je oče, ki predstavlja nebeškega Očeta, pojasnil starejšemu sinu, ki ni mogel razumeti očetove naklonjenosti do mlajšega sina, ki se je skesan vrnil domov: “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden” (Lk 15,32).

Jezusu so njegovi nasprotniki očitali, da je “prijatelj cestninarjev in grešnikov” (Mt 11,19; Lk 7,34), ker je bil pri mizi skupaj z grešniki. S tem jim je pokazal svojo usmiljeno ljubezen. Ta nezaslužena in zanje presenetljiva ljubezen jih je vodila k spreobrnjenju.

Apostol Peter je Gospoda trikrat zatajil. Gospod se je z usmiljeno in nezasluženo ljubeznijo ozrl na Petra. Nič ni bilo očitanja, nič karanja v Gospodovem pogledu. Peter je šel ven in se v očiščujočem kesanju bridko zjokal (prim. Mt 26,75). Kako čudovito je Jezusovo usmiljenje do javne grešnice, desnega razbojnika in nevernega apostola Tomaža!

Mala Terezija je v Povesti duše izpovedala: “Da, čutim, tudi če bi imela na vesti vse grehe, ki jih je mogoče zagrešiti, bi se s srcem, strtim od kesanja, vrgla Jezusu v naročje, ker vem, kako ljubi izgubljenega sina, ki se vrne k njemu.”

Božjo usmiljenost je Mala Terezija slavila takole: “Meni je izkazal svojo neskončno usmiljenost. Skozi to lečo gledam vse njegove druge lastnosti. Vse se mi zdijo odete v ljubezen, tudi pravičnost: ta še bolj kakor katera druga.”

Dva meseca in pol pred svojo smrtjo je dala ista svetnica materi Agnezi Jezusovi navodilo, kaj bi še rada povedala v svoji Povesti duše: “To povejte, mati, da bi imela vedno isto zaupanje, tudi če bi storila vse zločine, ki so sploh možni. Čutila bi, da bi bila vsa ta množica grehov kakor kaplja vode na žarečo žerjavico.”

Bog nas ljubi tudi v trpljenju

Marsikdo se sprašuje: Zakaj toliko bolečin, solza in obupa? Zakaj toliko nedolžnih trpi? Zakaj je toliko naravnih nesreč, neozdravljivih bolezni, krivic? Zakaj Bog vse to dopusti? Človek težko razume, da zato, ker nas ljubi.
Bog je vedno ljubezen.
  • Človeka je ustvaril takšnega, da je sposoben ljubiti Boga in vsakega človeka.
  • Da človek more ljubiti, mora biti svoboden.
  • Zato je Bog človeku podaril svobodno voljo.
  • Človek se mora svobodno odločiti za ljubezen.
  • K človekovi svobodi pa spada tudi to, da se more odločiti za dejanje, ki je ljubezni ravno nasprotno.
  • To dejanje običajno prinaša trpljenje.
  • Za to trpljenje ni odgovoren Bog, ampak človek.
  • Človek, ki premalo skrbi za svoje zdravje, je kriv za različne bolezni.
  • Pijan šofer, ki povozi človeka, je sam kriv za smrt in nastalo trpljenje sorodnikov.
  • Tudi za marsikatero naravno katastrofo je človek sam kriv, ker se do okolja ne obnaša tako, kakor bi bilo treba. Povzročitelj je človek in ne Bog.
Ker je svoboda tako velika vrednota in je nujno povezana z ljubeznijo,
  • Bog pusti človeku svobodo, čeprav ve, da jo bo ta zlorabil in bo sebi in drugim povzročil trpljenje. Oče je v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu pustil, da je sin odpotoval v daljno deželo in tam “z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje” (Lk 15,13). Ko ga je zadelo trpljenje zaradi lakote in osamljenosti, je šel vase in se skesan vrnil k svojemu očetu.
  • Človek ne ve, kaj je zanj dobro. Edino Bog ve, kaj je za nas z vidika večnosti najboljše. Treba je, da Bogu kot svojemu duhovnemu zdravniku popolnoma zaupamo. Verovati moramo, da nas ljubi tudi takrat, ko nas zadene trpljenje. Hoče nam v trpljenju pomagati. Treba je, da se z zaupanjem obračamo nanj. Sv. Maksimilijan Kolbe je dejal: “Zunanje in notranje težave prihajajo zato, da nas posvetijo.” Večkrat nas šele različne preizkušnje pripeljejo k spoznanju Boga in njegove ljubezni.
  • Sv. Pavel, ki je veliko trpel po nedolžnem, je globoko doumel pomen in smisel trpljenja. Zapisal je: Za Kristusa “prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli rešitev, ki prihaja od Kristusa Jezusa, v večno slavo. Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali” (2 Tim 2,9-12).
  • Po vsakem trpljenju naših bližnjih nas kliče Bog: Pridi in pomagaj! Lajšaj trpljenje, briši solze, prinašaj veselje in tolažbo!
  • Mnoge nesreče so učinek narave, ki je prizadeta zaradi izvirnega greha in osebnih grehov, hkrati pa jih Bog dopušča iz ljubezni do človeka.
  • Da gre pri tem za posebno Božjo ljubezen, dostikrat ne spoznamo takoj. V marsikaterem primeru bomo to spoznali šele tedaj, ko bomo prestopili prag večnosti. Vsekakor je treba gledati z vidika večnosti. Ko bomo onstran smrti, bomo na trpljenje gledali drugače, kakor gledamo zdaj, ko smo še tujci in popotniki.
p. Anton

Naše spreobrnjenje, pogoj za novo evangelizacijo (2. del)

Škof dr. Peter Štumpf duhovnikom, Stična, pepelnica, 22. 2. 2012

Kako zelo se je Kalvarija dotaknila matere Terezije. Tega dolgo nismo vedeli, dokler nismo imeli možnosti prebrati njenih Zasebnih spisov. »Mi boš odrekla?«, je odmevalo vprašanje Križanega 55 let v njeni duši. Ves čas je v molitvi in službi najbolj ubogim tešila žejo križanega Gospoda po ljubezni, pri tem pa niti za trenutek ni doživela Božje bližine ali tolažbe.

Svojo duhovno temò je s pomočjo duhovnega voditelja dojela kot pot, po kateri križani Gospod prihaja do izmučenih, trpečih in izgubljenih duš. Svoje mesto v raju je razumela kot nenehno odsotnost, saj je obljubila, da bo tudi po smrti med ljudmi prižigala luč tam, kjer je temà. Tisti, ki so se pridružili materi Tereziji na poti, so se spreobrnili, spremenili način življenja.

Mati Terezija je menila, da sta zaskrbljenost in trpljenje znamenje Jezusovega poljuba. Nekemu prijatelju je zaupala: »Če sem nevesta križanega Jezusa, me mora poljubiti. Seveda, žeblji me bodo boleli. Če se približam kroni, me bodo trni ranili.« (Pridi, bodi moja luč, 305).
Gotovo je bil tega poljuba deležen spreobrnjeni razbojnik.

Na Kalvariji se srečamo dobri in hudobni. Na Kalvariji se odloča: za ali proti Jezusu.
Na Kalvariji so tudi ljudje, ki trpljenje s hudobijo delajo za še hujše in neznosnejše. S sarkazmom dodatno tolčejo svoje žeblje v Jezusa. To so voditelji ljudstva, rimski vojaki, eden od razbojnikov. Z zasramovanjem so šli do konca in si dali duška. Niso imeli nobenega usmiljenja. Celo eden od razbojnikov ga je sramotil: »Ali nisi ti Mesija, reši sebe in naju« (Lk 23, 39)!«

Luka pravi, da ga je razbojnik preklinjal. Ali je to razbojnik počel iz bolečine ali iz ihte, naj Jezus že enkrat nekaj stori in hitro reši vse tri?! Razbojnik je nestrpen, življenje uhaja, Jezus pa ne stori nič, da bi vsem trem ohranil življenje.

Vse tri skupine, voditelji ljudstva, rimski vojaki in razbojnik Jezusu na križu kričijo: »Reši sebe!« To pomeni, da od njega pričakujejo dejanja, ki bi dokazovala, da je Mesija. Hudobni ljudje na Kalvariji nehote pričujejo to, kar je namen celotnega Lukovega evangelija: Jezus je Rešitelj vsega stvarstva.

Že ob njegovem rojstvu so angeli oznanili: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod« (Lk 2, 11). Tako se Jezus razodeva kot Mesija na začetku svojega poslanstva in končno na križu. Na začetku so njegovo mesijansko poslanstvo oznanili angeli, sedaj na Kalvariji pa preklinjevalci, grobijani, vojaki in razbojnika.

V glasu te kalvarijske drhali odmeva hudičeva skušnjava: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu naj postane kruh …če mene moliš, bo vse to tvoje, …. če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol ...(prim. Lk 4,1–11).

Medtem ko v puščavi Jezus hudiču daje jasne odgovore, na križu molči. Prav ta molk s križa nam pušča dvome: »Pa je Jezus Kristus res Mesija, Odrešenik sveta, če pa ne more rešiti niti sebe ne razbojnikov?«
To vprašanje ni samo od takrat. Izziva ljudi tudi danes, tudi verne. Vsakič, ko nas prizadene prevara, krivica, pokvarjenost, nasilje, teptanje človekovih pravic, zločini ali pa celo grehi Cerkve, v nas butne dvom: Če je Jezus zares Odrešenik, Mesija, zakaj dovoli vse to? Ali ni Križani en sam poraz in nedorečenost?

Ozrimo se k spreobrnjenemu razbojniku. Grajal je svojega sotovariša v hudodelstvu in agoniji na križu.
Luka zapiše: »Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: 'Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi« (Lk 23, 40)? Razbojnik je očitno že prejel milost spreobrnjenja, saj se je pričel bati Boga.

Odprl se je Bogu in v njem dobil vse potrebno spoznanje in modrost. Zato je spreobrnjeni razbojnik lahko spoznal in priznal svojo krivdo in Jezusovo nedolžnost. To je tudi javno izpovedal: »In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega« (Lk 23,41)! S tem ko je spreobrnjeni razbojnik vključil svojega sotovariša v odgovornost za hudodelstva, je hotel tudi njega popeljati na pot spreobrnjenja. Na nek način je postal apostol.

Spreobrnjeni razbojnik je prvi pričevalec Jezusove nedolžnosti. Za njim je to storil rimski stotnik, ki je slavil Boga in pričeval: »Zares, ta človek je bil pravičen …« (Lk 23, 47)!