Duhovni poklic je karizma, to je nadnaravni dar, dar
Svetega Duha posameznikom v korist skupnosti. Kogar Bog kliče, ga obdari s tem
darom. V moči tega daru more poklicani slediti Božjemu klicu in nato v soglasju
z duhovnim poklicem tudi živeti in delovati. Če npr. redovnik zvesto živi v
skladu s prejeto karizmo, ne koristi le redovniški skupnosti, temveč vsej
Cerkvi in vsemu človeštvu. Drugi vatikanski koncil uči, da so tisti, ki so
poklicani v redovniški stan, deležni »posebnega daru v življenju Cerkve« (C
43)
.
O karizmah govori Sveto pismo, zlasti sv. Pavel in sv.
Peter. Sv. Pavel našteva karizme apostolov, prerokov, evangelistov, učiteljev,
predstojnikov. Govori o karizmi preroštva, služenja, učenja, spodbujanja.
Najvišja med vsemi karizmami je karizma ljubezni, ki je kakor duša in temelj
vseh drugih karizem.
Redovniška karizma je zelo celostna, v nekem oziru še bolj
kakor služba preroka ali apostola v Svetem pismu. Redovniška karizma je še
najbolj podobna karizmi ljubezni, saj zajame vsega človeka, vse njegovo
zanimanje, moči in čas.
Bistveno za karizme je naravnanost na skupnost, na Cerkev.
Ker je redovništvo karizma, ima velik pomen za Cerkev.
Čeprav je duhovni poklic Božji dar, tudi kristjan lahko
prispeva svoj delež. Lahko moli tudi zase, da bi ga Bog poklical. Predvsem mora
imeti v sebi razpoloženje: »Gospod, če hočeš poklicati tudi mene, glej, tukaj
sem! Pomagaj mi, da bom tega vreden!«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar