Imel je srečo, da se je rodil pred sto leti, kajti danes bi se sploh ne mogel roditi, ker družin s trinajstimi (kaj šele s sedemnajstimi!) otroki ni več. Bil je povsod zadovoljen.
Njegov nasvet mlajšim: Ravnajte se po načelu MOLI IN DELAJ!
Tako imate več možnosti, da dosežete sto let. Njegova pet let mlajša sestra Lojzka živi v Zagrebu, vsi drugi pa so se že poslovili s tega sveta.
Obiskali smo ga na domu. Počuti se zdravega, le noge ga več ne ubogajo, da bi kaj več hodil. Pred štirimi leti je še bral berilo v župnijski cerkvi Ljubljana-Ježica.
Najbrž je bil pri 96 letih najstarejši cerkveni bralec v Sloveniji. Na branje berila se je doma tako temeljito pripravil, da ga je znal skoraj na pamet. Zato ga ni bral, ampak ga je govoril. Sploh je zelo rad bral v cerkvi. Bil je tudi cerkveni pevec in je 40 let pel na koru.
Šolal se je v Šentlovrencu, kjer je naredil dva razreda osnovne šole. Pri krojaču v Veliki Loki se je naučil šivanja. Izpit za pomočnika krojača je naredil v Novem mestu. Do 1937 je bil v službi pri privatniku, nato pa trideset let v tovarni nogavic Vidmar v Stožicah, kjer ni bil le krojač, ampak je tudi popravljal stroje.
Od 1981 pa do 2005 je z veseljem občasno prihajal v stiški samostan, kjer je vsej samostanski družini šival redovne in civilne obleke. Ker so redovne obleke precej drugačne od svetnih, se je moral najprej tega naučiti.
Sploh se je v samostanu zelo dobro počutil. Bil je že vdovec in je celo mislil, da bi tudi zase napravil redovno obleko, a Božja volja je bila drugačna.
Takratni opat Anton Nadrah ga je iz hvaležnosti za vse usluge samostanu, ki jih je delal za »Božji lon«, sprejel med samostanske častne člane – familiare. To je bilo na samostanski praznik svetega Bernarda, 20. avgusta 1990. Ko po 24 letih šivanja v samostanu ni mogel več šivati, je samostan zelo pogrešal, kajti v njem je z veseljem molil in delal.
Kot stoletnik živi v lastnem stanovanju (Tesovnikova 28, Ljubljana), za katerega pravi: »To je moj samostan.« Dejansko živi kot menih puščavnik in je z vsem zadovoljen. Dopoldanski čas je čas za molitev, saj zmoli po pet rožnih vencev na dan in še mnoge druge molitve.
V svoji skromnosti pravi: »Rad bi molil, pa ne znam. Ne vem, če je moja molitev kaj vredna.« Razumemo, da je pri teh letih težko biti zbran, saj se tudi nam mlajšim to ne posreči. A Bog gleda na srce in tudi neprostovoljno raztreseno molitev z veseljem sprejme in upošteva. Ker dragi Stanko ne more hoditi, zelo pogreša cerkev.
Dokler je mogel, je šel vsak dan k svoji pokojni ženi na pokopališče, zvečer pa v cerkev.
Vsak dan popoldne gospod Stanko veliko bere. Ima bogato knjižnico in večino teh knjig je tudi prebral. Dobiva tudi več revij. Rad pove, da se pozna s pisateljem Rebulo in v Družini vedno z zanimanjem prebere njegov prispevek.
Dobiva in bere tudi naše glasilo V Materini šoli, ki ga rad bere. Tako bi lahko rekli, da se zdaj v svojem življenju ravna po pravilu: MOLI IN BERI!
Dokler je mogel, je zelo rad delal. Poleg šivanja, tudi šivanja ministrantskih oblek in alb ter redovniških oblačil, je tudi zidal in sploh ljudem pomagal. Dejal je: »Je tako veselo, če človek dela!«
Člani samostanske družine, ki še vedno nosimo obleke, ki jih je on z ljubeznijo naredil, gospodu Stanku ob stoletnici iz srca čestitamo, zanj molimo in mu želimo blagoslovljen in v Bogu bogat večer njegovega življenja ter se mu zahvaljujemo za vse, kar je v življenju dobrega storil, tudi za njegove molitve, ki jih dobri Bog z veseljem sprejema.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar