FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

Nagovor kardinala Dionigija Tettamanzija, milanskega nadškofa
Fatima, 13. septembra 2011

Predragi!



 Kardinala Dionigi Tettamanzi

 Med najbolj dragocenimi dediščinami, ki so nam jih zapustila Marijina prikazovanja v Fatimi, je pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca.

V tretjem prikazanju pastirčkom, 13. julija 1917, Devica razodene skrivnost, ki je sestavljena iz treh delov.

 Potem ko jim pokaže kraj možnega večnega pogubljenja ljudi, jim pove, da Bog namerava – zato, da bi jih obvaroval te tragične usode – vzpostaviti v svetu pobožnost do Brezmadežnega Srca Jezusove Matere.

V letih, ki sledijo, v videnjih, ki jih Devica Marija nakloni redovni sestri Luciji, doreče vsebino te pobožnosti z dvema poudarkoma: prvi je zadostilna molitev na pet zaporednih prvih sobot v mesecu, drugi je posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo bo izvršil sveti oče v občestvu z vsemi škofi sveta.


In prav v tej luči duhovnosti Marijinega Srca želimo danes premišljevati Božjo besedo te votivne maše na čast Devici Mariji, “Tempelj Gospodov”.

Marijino deviško naročje, “Gospodovo svetišče”

V resnici nam evangelij oznanjenja in molitveni obrazci te svete maše govorijo, da je “Marijino deviško naročje” “Gospodovo svetišče”. “Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus” (Lk 1.31). Skrivnost tega oznanjenja mlademu dekletu iz Nazareta je poudarjena v uvodni prošnji tega evharističnega zbora, ki se obrača na Očeta kot tistega, ki je “v deviškem naročju Device Marije pripravil vredno bivališče svojemu Sinu Kristusu”.

Prav ta liturgični obrazec nam pomaga razumeti globoko vez med edinstveno Marijino izkušnjo in splošno izkušnjo vere, h kateri smo vsi poklicani. Liturgično besedilo nam namreč pove, da najprej obstaja “skrivnostno delovanje Duha,” s katerim Bog pripravlja sebi bivališče “v srcih vernikov”.

Da, to je čudovita obljuba, dana vsakemu izmed nas, to je dragocen dar, podarjen slehernemu verniku: Bog prihaja, da bi prebival v nas, Bog se ne boji “postaviti svoje bivališče” v srca, ki so pogosto tako raztresena, negostoljubna, zaprta v svojo samozadostnost in vklenjena od strahu. Samo Božja navzočnost “očisti, razsvetli in posveti” ta tako neodzivna in neprodorna bivališča, kot smo mi.

In ravno zaradi tega “prebivanja Boga v njej” – o katerem so govorili mnogi teologi, predvsem pa številni preprosti kristjani in veliki mistiki – je Marija postavljena pred vse človeštvo kot najbolj vzvišena in najbolj osupljiva pričevalka.

Kot opeva liturgična molitev “to Svetišče Božje slave, je Devica Marija zaradi pokorščine v veri postala zgledno uresničenje Božjega učlovečenja” (hvalospev maše v čast Materi Božji “Tempelj Gospodov”). Njo je doletela povsem edinstvena usoda, da je postala “hiša zlata, okrašena z darovi Duha…, skrinja zaveze, ki prinaša svetu Jezusa Odrešenika”.

V večnem načrtu Božje ljubezni pa ta privilegij ni naredil iz Marije nedostopno bitje, daleč od nas in od našega vsakdanjega potovanja v veri. Velja ravno nasprotno! Ta privilegij je velikanska odgovornost, ki jo je Bog zaupal Mariji, ko jo je naredil za znamenje krščanskega poklica, ki zadeva nas vse, brez izjeme.

Jezusova Mati je edinstvena in “zgledna uresničitev” skrivnosti Boga, ki želi nadaljevati svoje učlovečenje v vsakem izmed nas, da bi bili sredi sveta “živ tempelj njegove slave”.

Ponovimo: Božja Mati ni oddaljena od nas! Ni nam tuja! Če je nedosegljiva v tem, da je bila samo ona poklicana nositi Jezusa v svojem deviškem naročju, se je vendarle ta izredna realnost uresničila “zaradi pokoršine njene vere”.

Zaradi tega, predragi, nam pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca kaže pot, da tudi mi postanemo “tempelj Gospodov”, njegovo bivališče, njegov dom, kraj, v katerem se on – z veseljem – nastani in se odpočije, kot pravi sveti Ambrož: Ob koncu šestega dne, potem ko je Bog ustvaril “svojo največjo mojstrovino, človeka”, “se je Gospod odpočil od vsega dela, ki ga je storil”. “Odpočil se je v globinah človeka, odpočil v njegovem razumu, v njegovi misli …” In Ambrož dostavlja: Stvarnik “se je odpočil, ker je imel pred seboj nekoga, ki mu je lahko odpustil grehe”, s čimer je napovedal “skrivnost Gospodovega trpljenja« Ambrož nas tudi uvaja na izrecen način v skrivnost Marijinega materinstva. Takole piše: “Vsaka duša, ki veruje, spočne in rodi Božjega Sina … Če je po mesu Kristusova Mati le ena, po veri vse duše rojevajo Kristusa.”

Kakšno je bilo Marijino Srce? To lahko izvemo predvsem iz pripovedi svetega Luka, ko dvakrat poudari, da je “Marija ohranjala in premišljevala v svojem srcu” stvari, ki jih je videla in slišala in ki so se nanašale na njenega Sina (prim. Lk 2,19.51). V Marijinem Srcu prebiva predvsem Božja beseda, ki jo Devica posluša in v nekem smislu vidi, kajti ona zre tisto, kar se dogaja z njenim Sinom, kar o njem govorijo ljudje in kar Jezus sam dela in govori, na način, ki je popolnoma nepričakovan in presenetljiv. Marijino Srce je bogato z odmevi na Jezusove besede in njegova dejanja. Zanimiv je glagol, ki ga uporablja evangelist: ta pomeni, ne le premišljevati, ampak tudi “tolmačiti”. Marija v svojem srcu vedno znova prebira dogodke, ki so povezani z Jezusom, jih “povezuje”, primerja, usklajuje besede in dogodke, odkriva globoke povezave in jih tolmači “na duhoven način”, to je skladno z Božjim Duhom.

Toda, dragi bratje in sestre v Gospodu, to velja tudi za nas, saj smo tudi mi prejeli Svetega Duha, ki – kot pravi prerok Ezekijel – oblikuje v naši notranjosti “novo srce”, “meseno srce” (Ez 36,26), srce, ki je sposobno razumeti in živeti Božji zakon, njegovo besedo, njegove zapovedi (Ez 36,27).

Lahko bi rekli, da Sveti Duh v nas, kot v Mariji, ustvarja “modro srce”: srce, ki zna prebirati resničnost, tako da v njej najde znamenja Božje navzočnosti in njegovega delovanja, srce, ki zna premagati strah ne-smisla dogodkov, ki ga mi pogosto doživljamo, in se odpreti smislu stvari, ki je “skladen z Bogom”.