Pogovori z Jezusom (18) Na daritev z menoj se dobro pripravi!

Predragi moj učenec, rad bi, da bi se dobro pripravil za sodelovanje z mojo daritvijo. To je pomembno, saj so sadovi, ki jih prejmeš pri mašni daritvi, odvisni tudi od tvoje priprave. Priprava na evharistično daritev je pravzaprav vse tvoje vsakdanje življenje. Sodelovanje z mašno daritvijo se ne začne šele takrat, ko prideš v cerkev. Od tvojega življenja doma v krogu svoje družine, na delovnem mestu in v družbi je odvisno, kako boš pri maši sodeloval. Prizadevaj si, da bi bilo tvoje življenje čimbolj naravnano na Boga in na bližnjega. Drugače povedano: Ljubi Boga in bližnjega! Spolnjuj Božjo voljo!

Za dobro pripravo na mašno daritev je potrebna redna in dobra molitev. Idealno bi bilo, če bi bil ne samo pri molitvi, ampak tudi med delom in razvedrilom čimbolj povezan z menoj in z Očetom. To je življenje v Božji navzočnosti. Treba se je na Boga večkrat spomniti.

Predvsem je potrebno, da se postaviš v Božjo navzočnost pred vsako molitvijo in mašno daritvijo. Tako je zavedanje o Božji navzočnosti tvoje prvo dejanje pred molitvijo in daritvijo. Ko se postaviš v Božjo navzočnost, si pripravljen Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo oklepati.

Zelo dobro se boš pripravil na mašno daritev, če boš mašna berila že doma zbrano prebral. Tako boš za Božjo besedo pri sveti maši bolj odprt. Tudi molitve, ki so namenjene za neposredno pripravo na sveto daritev, ti bodo v veliko pomoč.

Predragi Jezus, zavedam se, da je mašna daritev vrhunec našega življenja, vendar se čez dan skoraj ne spomnim nanjo. Moral bi upoštevati sv. Leopolda Mandića: Z mislimi in željami bodimo vedno navzoči pri sveti daritvi, ki se opravlja po vsem svetu, tako podnevi kakor ponoči! Čim bolj bom čez teden povezan z Bogom, tem bolj bo ta povezanost z njim v nedeljo pri sveti maši dosegla svoj pravi razcvet. Posebej se bom trudil za medsebojno ljubezen in edinost. Kjer vlada ljubezen in edinost, si ti med nami in smo drug drugemu začetek nebes. Naj s tvojo pomočjo tja, kjer vlada sovraštvo, prinašam ljubezen, kjer se šopiri needinost, posredujem za edinost, kjer je prepir, delam za mir.

An

Neskončno usmiljenje Srca Jezusovega

Vse Jezusovo delovanje je bilo izraz njegovega usmiljenja do nas slabotnih ljudi. Zavzemal se je za uboge, bolnike, otroke in še posebej za grešnike. Družil se je z njimi in jim odpuščal grehe.

Ko so mu farizeji očitali, da jé s cestninarji in grešniki, jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,11-13).

Jezus kot Dobri pastir gre v svojem usmiljenju iskat stoto izgubljeno ovco. S svojim usmiljenim pogledom presune Petra, ki ga je zatajil, da se skesa in bridko zjoka. Desnemu razbojniku odpusti grehe in mu obljubi raj.

Jezusov odnos do množic je izražal izredno usmiljenje. Evangelist je zapisal: »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene, kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36). Preden je Jezus nasitil štiri tisoč mož, je rekel svojim učencem: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti« (Mt 15,32). V Naimu je iz usmiljenja do matere vdove obudil od mrtvih njenega sina. Zaradi Jezusovega usmiljenega srca so se ljudje v stiski z zaupanjem obračali nanj in ga ponovno in ponovno prosili, naj se jih usmili.

Usmiljenje do grešnikov lepo razodeva prilika o izgubljenem sinu, ki je predvsem prilika o usmiljenem očetu. Ko se je izgubljeni sin vračal domov, »ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20).

V Jezusovem ravnanju z grešniki se razodeva Očetovo usmiljenje do njih. Usmiljenost Srca Jezusovega je odsvit Očetovega usmiljenja. Za še tako velikega grešnika je rešitev v zaupanju v neizmerno usmiljenje Srca Jezusovega. Papež Janez Pavel II. je ob beatifikaciji bl. sestre Favstine Kowalske, ki je oznanjala Božje usmiljenje, dejal: »Kje, če ne v Božjem usmiljenju, lahko svet najde zavetje in luč upanja?«

Kdor se hoče oblikovati po usmiljenem Srcu Jezusovem, mora v odnosu do bližnjega tudi sam postati usmiljen, kakor je bil v Jezusovi priliki usmiljeni Samarijan.

p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC, POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU (7)

Srce Jezusovo nas rešuje sebičnosti

Danes mnogi niso pripravljeni nositi svojega križa. V križu ne vidijo smisla in ne doživljajo Božjega blagoslova. Že sv. Pavel je ugotavljal: »Mnogi namreč živijo … kot sovražniki Kristusovega križa. Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh« (Flp 3,18s). Brez križa, brez darovanja in žrtve ni prave ljubezni. Življenje po veri ni možno, če ne sprejmemo križa. Če odvržemo križ, odvržemo z njim tudi Kristusa. Brez križa ne moremo premagati sebičnosti in stopiti na pot nesebične ljubezni. Jezusov nauk je jasen: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23).

Križ nas vodi k Bogu. Ko človek trpi, se pogosto spomni na Boga in začne moliti. Kdor išče Božjo voljo in jo hoče izpolnjevati, ta se mora odvrniti od iskanja sebe, kar je pogosto velika žrtev. Sebičnost je velik vzrok zla v svetu.

Ljudje si želimo ljubezni, dobrote, Boga, bojimo pa se odpovedi, križa, ki ga je treba nositi na poti do ljubezni, do dobrote, do Boga. Toda prav to odpoved moramo vzeti nase. Druge poti ni. »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil » (Lk 9,24). Na poti do nesebičnega služenja moramo biti pripravljeni, da zaradi Jezusa izgubimo svoje sebično življenje, življenje, ki se ravna po nagonih. Jezusov evangelij je zahteven. Spomnimo se na njegov govor na gori, zlasti na blagre.

Nesebična usmerjenost na Boga in bližnjega je možna le za ceno žrtve. Po evangeliju ni mogoče živeti brez križa. Te žrtve pa nismo zmožni iz svojih moči. Vsak dan izkušamo, kako resnične so Jezusove besede: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).

Srce Jezusovo nam hoče v svoji ljubezni do nas pomagati, da bi postali velikodušni in bi premagali sebičnost. Že ljubeč pogled na njegovo podobo nam bo dajal moči. On, ki je ljubezen, nam bo pomnožil moč za nesebično ljubezen. Vedno bolj mu bomo podobni. Tako bomo lahko vsak dan vzeli nase svoj križ, križ nesebičnega služenja, ne da bi pri tem pričakovali plačilo

Misli sv. Bernarda (18) Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava, niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč…

Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom.

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bil ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6).

Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega…

Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (20,6).

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE

Kristus je s križa objel sv. Bernarda

V starodavnem spisu Exordium magnum je o sv. Bernardu zapisano:

Menard, pobožen mož, nekoč opat v Moresu, v samostanu blizu Clairvauxa, je poročal: »Poznam meniha, ki je nekoč videl sv. opata Bernarda, kako je sam molil v cerkvi. Ko je ta ležal v cerkvi pred oltarjem, je videl nad njim križ s Križanim, katerega je blaženi mož v največji pobožnosti molil in poljubljal. Potem se mu je zdelo, da je Veličastvo sámo ločilo roke od koncev križa, objelo Božjega služabnika in ga pritegnilo k sebi. Medtem ko je menih to nekaj časa opazoval, je postal zaradi prevelikega začudenja negiben in je bil ves iz sebe. Nazadnje se je zbal, da bi užalil očeta, če bi ga ta videl blizu sebe kot raziskovalca njegovih skrivnosti. Zato je šel tiho proč, kajti ob tistem svetem človeku je spoznal in vedel, da je njegova molitev in njegovo življenje v resnici nadčloveško.«

Bernardova molitev je samostanskemu bratu olajšala božjastne napade

Nekoč je opat Bernard zapustil samostan, da bi obiskal svoje brate na polju pri žetvi. Ker pa je bil slaboten in ni mogel pešačiti, je jezdil na oslu. Vendar je menih, ki je šel z njim, padel nenadoma pred njim na tla, ker ga je mučil božjastni napad. Ko je sveti mož to videl, je sočustvoval z njim in prosil zanj Gospoda, naj se mu tisti napadi nepredvidoma ne ponovijo. Od takrat in do svoje smrti, skozi 20 let, ki jih je še preživel, mu je bilo dovoljeno, česar prej ni imel in kar se drugim božjastnikom komaj kdaj posreči. Kajti vsakokrat, ko mu je grozilo, da bo padel, je začutil napad nekaj časa prej. Tako je mogel na primeren način leči v posteljo in se pripraviti na napad, brez nenadnega padca. Verjamemo, da bi mu sveti oče, ki mu je izprosil ta dar pri Gospodu, lahko dosegel popolno ozdravljenje, če bi spoznal, da bi to bilo koristno za zveličanje njegove duše. Tega moža pa je bilo zaradi značaja težko prenašati in je bil zelo trdosrčen. Zato se je zdelo potrebno za njegovo zveličanje, da ima šibo za kaznovanje in palico za tolažbo. Tako mu je bilo milostno dovoljeno izogniti se nenadnemu padcu in ne pogrešati trna zdravilne bolezni.