Vse Jezusovo delovanje je bilo izraz njegovega
usmiljenja do nas slabotnih ljudi. Zavzemal se je za uboge, bolnike, otroke in
še posebej za grešnike. Družil se je z njimi in jim odpuščal grehe.
Ko so mu farizeji očitali, da jé s cestninarji
in grešniki, jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.
Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem
namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,11-13).
Jezus kot Dobri pastir gre v svojem usmiljenju
iskat stoto izgubljeno ovco. S svojim usmiljenim pogledom presune Petra, ki ga
je zatajil, da se skesa in bridko zjoka. Desnemu razbojniku odpusti grehe in mu
obljubi raj.
Jezusov odnos do množic je izražal izredno
usmiljenje. Evangelist je zapisal: »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile,
ker so bile izmučene in razkropljene, kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt
9,36). Preden je Jezus nasitil štiri tisoč mož, je rekel svojim učencem: »Smili
se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti« (Mt
15,32). V Naimu je iz usmiljenja do matere vdove obudil od mrtvih njenega sina.
Zaradi Jezusovega usmiljenega srca so se ljudje v stiski z zaupanjem obračali
nanj in ga ponovno in ponovno prosili, naj se jih usmili.
Usmiljenje do grešnikov lepo razodeva prilika o
izgubljenem sinu, ki je predvsem prilika o usmiljenem očetu. Ko se je
izgubljeni sin vračal domov, »ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je,
ga objel in poljubil« (Lk 15,20).
V Jezusovem ravnanju z grešniki se razodeva
Očetovo usmiljenje do njih. Usmiljenost Srca Jezusovega je odsvit Očetovega
usmiljenja. Za še tako velikega grešnika je rešitev v zaupanju v neizmerno
usmiljenje Srca Jezusovega. Papež Janez Pavel II. je ob beatifikaciji bl.
sestre Favstine Kowalske, ki je oznanjala Božje usmiljenje, dejal: »Kje, če ne
v Božjem usmiljenju, lahko svet najde zavetje in luč upanja?«
Kdor se hoče oblikovati po usmiljenem Srcu
Jezusovem, mora v odnosu do bližnjega tudi sam postati usmiljen, kakor je bil v
Jezusovi priliki usmiljeni Samarijan.
p. Anton
