LETO VERE SE NADALJUJE Znanost ni rešiteljica vseh vprašanj

Napetost med vero in znanostjo je v veliki meri posledica racionalizma, ki zavrača vse, česar ni mogoče spoznati s človeškim razumom. Vendar šele znanost in vera skupaj omogočata celostno podobo sveta in odkritje resnice.

Od filozofa Descartesa (+ 1650) naprej se je vedno bolj uveljavljalo prepričanje o neomejenosti razuma. Vera v neomejenost razuma je imela za posledico vero v neskončni napredek. Uveljavilo se je prepričanje, da je resnično le tisto, kar je mogoče izmeriti. Kvantiteta je stopila na mesto kvalitete. Človek teži po tem, da bi čim več imel. A človeka osrečuje predvsem kvaliteta, npr. medsebojna ljubezen.

Nič več ni prostora za skrivnosti. Obstaja le neznano, še ne odkrito, neraziskano. Človek se ima za neomejenega gospodarja vesoljstva.

Danes prihaja do streznjenja. Če se človek ne bo pravočasno spametoval, mu grozi samouničenje. Mnogi že nekaj stoletij pozabljajo, da je vse dar. Zato je treba imeti drugačen odnos do sveta.

Alenka Goljevšček (* 1933) je v knjigi New age in krščanstvo zapisala:

"Znanost danes ni izgubila le sveta; izgubila je tudi zaupanje, ki ga je tako neomejeno uživala polna tri stoletja. Hudo nas je razočarala, ko si ni mogla izmisliti nič zares učinkovitega zoper rak ali aids. In še huje, ko se je izkazalo, da nas je s svojim nenehnim napredovanjem spravila na rob atomske in ekološke katastrofe. Namesto vere, da deluje v dobro človeštva, narašča danes strah pred njo. In ta strah je v veliki meri upravičen. Kajti če je predvsem ona tista, ki vleče niti iz klobčiča, nam lahko zakuha vraga in pol; vsi skupaj smo njeni poskusni kunci, prepuščeni ji na milost in nemilost. Kdo nam lahko zagotovi, da se ne bodo njeni bodoči izumi še bolj uničujoče obrnili zoper človeštvo? Iznajdba nevtronske bombe, ki pušča reči nedotaknjene, ubija pa vse živo, je dovolj jasno opozorilo, se vam ne zdi? Pa začetki načrtnega poseganja v genetsko zasnovo živih celic (genetski inženiring), ki odpirajo možnosti, ob katerih se vam lahko naježijo lasje..."

Znanost gleda na človeka samo s posameznih vidikov, ne jemlje pa ga kot celoto, kot osebnost. Ekonomista zanima človek pod vidikom porabništva, psihologa pod vidikom njegove psihološke strukture, zdravnika pod vidikom zdravja ...

Človek pa je celota. Je bitje, ki išče srečo in smisel življenja. Je bitje, ki hoče ljubiti in biti ljubljen. Zato bi morali človeka vedno jemati pod vsemi vidiki hkrati.

Drugi vatikanski koncil opozarja na nevarnost pretirane zaverovanosti v znanost in tehniko:

"Seveda more današnji napredek naravoslovnih ved in tehnike, ki na osnovi svoje metode ne morejo prodreti do najglobljih temeljev stvarnosti, pospeševati nekak fenomenalizem in agnosticizem, če raziskovalna metoda, ki jo uporabljajo te stroke, začne po krivici veljati za najvišje pravilo pri odkrivanju celotne resnice. Obstoji celo nevarnost, da bi človek v prevelikem zaupanju v današnja odkritja mislil, da sam sebi zadostuje, in da ne bi več iskal višjih stvarnosti« (CS 57,5).

Bosmans piše: "Znanstvenike in tehnike sem prosil, naj mi napravijo travno bilko. Naredili so jo. Na videz je bila kakor pristna travna bilka, prav tako zelena, prav tako drobna, prav tako upogljiva. Ko sem si jo podrobneje ogledal, sem videl, da je mrtva. Ni mogla dihati. Ni mogla rasti. Ni mogla živeti in umreti. Pravzaprav od pristne travne bilke ni imela ničesar drugega, razen imena. Niti krava niti koza je nista mogli požreti in iz nje napraviti mleko. Slišal sem, kako so se vse travne bilke sveta smejale človekovi travni bilki: 'Veliki ljudje ne morejo z vso svojo znanostjo in tehniko napraviti niti ene same male travne bilke.'"

Poole v knjigi Vera in znanost pojasnjuje, kaj znanstvenik zmore in česa ne zmore:

"Znanstvenik lahko raziskuje svet snovnih vzrokov in posledic, ne da bi se kdaj skliceval na Boga. Toda kakor hitro se znanstveniki začnejo spraševati, zakaj obstaja vesolje, ki ga raziskujejo, ali zakaj deluje narava urejeno in enotno ter ali obstajajo za zakoni, ki jih raziskujejo, neki možgani, tedaj ne iščejo znanstvene razlage, temveč neko drugo.

Trditev, da fizikalne razlage, kako je nastalo vesolje, onemogočajo vero v Stvarnika, je prav tako napačna kakor trditev, da fizikalne razlage nekega izuma onemogočajo prepričanje, da ga je nekdo izumil. Naloga znanosti je poiskati razlage, vendar lahko poišče le nekatere vrste razlage ... Znanstvene razlage niso edina vrsta razlag niti niso vselej najboljše."

Znanost in tehnika sta sicer človeštvu prinesli veliko dobrega. Kar spomnimo se na različne pridobitve v zadnjem stoletju. Brez njih si danes življenja niti najbolj preprost človek pri nas ne more zamisliti.

Znanost pa ne rešuje vseh vprašanj, ki si jih človek zastavlja. So vprašanja, na katera znanost nikoli ne bo mogla odgovoriti. In to so najvažnejša vprašanja, vprašanja končnega smisla našega bivanja, trpljenja, smrti. Na ta vprašanja zadovoljivo odgovarja le vera, ki svoje odgovore črpa predvsem iz Svetega pisma. Ta knjiga posreduje Božje odgovore na najvažnejša človekova vprašanja: od kod je človek, kakšen pomen ima njegovo življenje na zemlji, kam potuje, kako naj živi, da bo dosegel svoj večni cilj, kako naj bo povezan z Bogom in človekom, kdo je Bog in kakšen je.

Resnično ni le tisto, do česar more znanost. Znanost obravnava zelo ozko področje. Življenje pa je čisto nekaj drugega. Znanost se ne more ukvarjati s tako pomembnimi dejstvi, kakor so ljubezen, dobrota, lepota, srčna omika, kulturno življenje. Vsega tega ne moremo z znanstvenimi merili zmeriti in stehtati. Resničnost je mnogo bolj obsežna in globlja, kakor je področje znanosti. Sama znanost človeka ne more zadovoljiti.

Tudi pri resnici znanost pogosto ne more imeti zadnje besede. Resničnost je mnogo bolj široko področje. Resnica ni le tisto, kar je mogoče natančno opisati, izračunati, s poskusi dokazati. Mnogo več je nevidnega kakor vidnega.

Čeprav ima znanost veliko veljavo, ni najvišji razsodnik pri vseh vrstah znanja, predvsem ne pri tistih, ki ne spadajo na njeno področje. Treba je tudi upoštevati, da človek ni samo razum.

Veliki znanstveniki so večinoma zelo skromni in odprti za skrivnosti in za Boga. Čeprav veliko vedo, se zavedajo, da je še mnogo več tega, česar ne vedo. To jim odpira obzorje za vero.

Young je zapisal: "Veliko znanja omogoča človeku, da odkriva svojo prostrano nevednost."

Tudi na področju znanosti ni mogoče vsega dokazati. Marsikaj je treba kratko in malo sprejeti. Verjeti je treba, da so naši miselni procesi smiselni in zanesljivi in da je svet mogoče spoznavati in razumeti, da je znanost vredna truda ter da v svetu vladajo zakoni, ki se ne spreminjajo.

Danes mislečim ljudem vedno bolj prihaja v zavest, da ima znanost meje, čez katere ne more. Znanost ne more podati prave podobe o celotni stvarnosti človeka in sveta. Prava znanost nikakor ni veri nasprotna.

Nekateri ljudje z manjšo izobrazbo so večkrat domišljavi in ne vidijo svojih omejenosti. Pravijo, da je vera v Boga samoprevara in da bo znanost v prihodnosti vero spodrinila. Neki kirurg je rekel, da je odprl že veliko človeških možganov, pa ni našel duše. 

Škof Rožman in Fatima

Dr. Jakob Kolarič poroča:

»Škofa Rožmana je mnogokrat mučilo vprašanje, ali je njegovo stališče med vojsko in ravnanje ljudstva, ki se je rdečemu terorju nazadnje z orožjem uprlo, bilo pravilno ali ne. Leta 1955 ali 1956 se je škof Rožman z nekim slovenskim duhovnikom v Ameriki sprehajal po Baragovem parku pri frančiškanih v Lemontu, III. Pogovor je prišel na naše žrtve od začetka komunistične revolucije do vrnjenih in pobitih domobrancev. Škof je na eni strani poudaril naravno pravico človeka po samoobrambi. Na drugi strani pa je omenjal Kristusov blagor: 'Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani' (Mt 5,10). Kakor ima človek pravico do samoobrambe, prav tako sme po tem blagru svoje življenje tudi žrtvovati zaradi Boga in njegovega kraljestva. Nato je dejal nekako takole: 'Morda bi bilo prelite manj krvi, ko bi se dali pobiti,' kakor se je na primer dal pobiti Lojze Grozde. Mislil je na ideološke nasprotnike komunizma. Škofa je potemtakem mučila misel, da bi bilo morda manj človeških žrtev, če bi se držali navedenih Kristusovih besed v osmem blagru. Z drugimi besedami: ali se je slovenski narod pravilno odločil, ko je zagrabil za orožje, da se je z njim branil pred komunisti. Škof je v tujini o tem razmišljal, ko je ugotavljal veliko število žrtev med in po vojni. Duhovnik mu je odgovoril: 'Ne nalagajte si krivde, ki je nimate. Ljudstvo je takrat ravnalo tako, kakor se je v tedanjih razmerah zdelo najboljše.'

Tako nam je popolnoma razumljivo, da je škof Rožman kako leto kasneje v Fatimi tako vneto prosil Marijo, naj ga teh mučnih dvomov reši.«(Rožman III, 564). Zato se je z gorečimi prošnjami obrnil na fatimsko Kraljico.

Dr. Jakob Kolarič je še zapisal: »Škofa Rožmana je srce vleklo v Fatimo. Odkar je zvedel za fatimska prikazovanja in za naročila, ki jih je Božja Mati tam svetu dala, se je na vso moč prizadeval, da bi jih izpolnil sam, verniki njegove škofije in ves slovenski narod. Med vojsko je uvedel pobožnost peterih prvih sobot. Svojo škofijo in vso Slovenijo je v nedeljo, 30. maja 1943, posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu« (Rožman III, 558). Slovenci smo za Portugalci prvi narod, ki se je posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kolikor je bilo v takratnih vojnih razmerah mogoče. »Leta 1955 smo jo v Lemontu, III. na njegovo pobudo in pod njegovim vodstvom ponovili. Usodo slovenskega naroda in njegovo bodočnost je položil v Marijino materinsko Srce.« (Rožman III, 558).

Priložnost, da poroma v Fatimo, se mu je ponudila, ko je bil 1957 od 9. do 13. avgusta tam VIII. kongres Kristusa Kralja. Škof je bil tja povabljen kot nekdanji predsednik stalnega mednarodnega odbora za prirejanje kongresov Kristusa Kralja in kot predavatelj. Kljub težavam na konzulatu v Rimu je končno dobil vizo za Portugalsko.

Sam je pripovedoval dr. Mihu Kreku o posebnem doživetju v Fatimi: »Tam, v Fatimi pa je bilo takole: Tistega dne zjutraj [12. avgusta 1957] sem rekel Mariji, da imam ta dan prav posebno prošnjo. Prosim jo, naj mi na kak način pokaže, dá kakšno znamenje, naj mi odgovori na vprašanje: Ali smo katoliški Slovenci med vojno in revolucijo ravnali prav ali ne? To me je namreč hudo mučilo. Ne morda zaradi komunističnih sodb in obsodb, pač pa toliko bolj zaradi strašnih nesreč, ki so nastale in deloma še trajajo. Vse tisto jutro sem prošnjo ponavljal: med molitvijo, pred in med sveto mašo in potem kar naprej. Vedno bolj sem postajal nestrpen in sem silil in prosil: Marija, usliši me, daj mi znak, saj veš, kak revež sem v tej negotovosti. Čim dalj sem o tem mislil in sam v sebi govoril, tem bolj me je vsega obšlo hrepenenje, da si moram to izprositi; prevzela me je neka nujna želja, kar gnalo me je nekaj, naj še in še silim in prosim. In sredi tega prosečega pogovarjanja z Marijo, sredi ponavljanja moje prošnje, sem opazil, da so roke, ki sem jih sklenil v molitvi, nekam osvetljene, da je na njih neki pramen močnejše svetlobe, ki se je bleščala v lahni modrini. Ozrl sem se in videl, da je ista modrina padala tudi po talarju. Moja prednja stran je bila v tej svetlobi. Tedaj mi je šinilo v spoznanje: Marija me je uslišala. To je znamenje, da smo delali prav. Spet sem se ozrl okoli. Sinjina v izredni svetlobi se je za spoznanje še bolj zasvetila in potem je ni bilo več.« (Rožman III, 561).

An

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (12) Ali je bilo vse Rožmanovo delo zaman?

Kolarič je v II. knjigi o škofu Rožmanu zapisal, »da se ga je v zadnjem desetletju njegovega življenja večkrat lotevala misel, da je vse njegovo delo bilo zaman. Bili so to trenutki velike duševne potrtosti.« (str. 326). Komunistična oblast je vse njegovo delo zatrla, več kot deset tisoč domobrancev je bilo pobitih, Baragovo semenišče, ki ga je dal zgraditi, se uporablja v druge namene, katoliška akcija je propadla, prav tako Marijine kongregacije.

Kolarič je zaključil: »Škof Rožman je s svojim ogromnim delom svojo škofijo in v veliki meri ves slovenski narod pripravil na čas, ki je nastopil po drugi svetovni vojni. Ne da se pa tajiti, da je tudi v tem velika tragika Rožmanovega življenja, ko je videl, da je vse njegovo delo vsaj na zunaj propadlo« (II, 326–327).

Danes nekateri mislijo, da zaradi Rožmanove posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu balkanska vojna v Sloveniji ni imela hujših posledic, kakor jih je imela v južnih republikah.

Počutila sem se že utrujeno

Pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, je Marija pastirčkom obljubila, da bodo prišli v nebesa. Nenavadna je Lucijina prošnja po preteku enega meseca, da bi jih Marija takoj vzela v nebesa. Sestra Lucija v svojem zadnjem spisu pojasnjuje takratno občutje:

»Počutila sem se že utrujeno zaradi mnogih nadležnih zasliševanj, nereda in ugovarjanj. Nisem še vedela, da je to pot, po kateri hoče Bog voditi moje korake. S svojim Sporočilom me je obenem z mnogimi drugimi, ki so ga hoteli uresničevati z vero, upanjem in ljubeznijo, hotel voditi v nebesa.

V takšnem duhovnem razpoloženju sem upala vprašati nebeško Poslanko, ali nas bo vzela v nebesa: 'Rada bi vas prosila, da nas vzamete v nebesa.' Za vse zemeljsko mi ni bilo več mar. Želela sem samo, da bi me vzela s seboj v nebesa. To pa ni bilo v Božjem načrtu.«

Jezus hoče z Lucijinim sodelovanjem doseči, da bodo ljudje Marijo spoznali in ljubili. Zato želi z njeno pomočjo na svetu vpeljati pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Lucija nadaljuje:

»To je bilo poslanstvo, ki mi ga je določil Bog. A brez družbe Jacinte in Frančiška se mi je zazdelo bivanje na svetu puščobno in prazno. Svet je tako negotov brez nekoga, ki bi me spremljal, razumel, mi pomagal in stopal po poti, po kateri me želi voditi Bog. Četudi to pomeni spotikati se ob kamne, hoditi po osatu in trnju, padati in ponovno vstati, mi bo Bog zmeraj ponudil roko in mi pomagal dvigniti pogled k njemu. Vse svoje življenje sem mislila tako in še danes mislim, takrat pa sem bila negotova in nesposobna tako razmišljati.«  Ker je morala Lucija toliko trpeti in si je želela, da bi jo Marija takoj vzela v nebesa, jo je Gospa pri drugem prikazanju bodrila, naj ne izgublja poguma, ker je ona ne bo nikoli zapustila. Zadnja fatimska vidkinja je v svojem zadnjem spisu zapisala:

»Zaradi te obljube sem se počutila okrepčana in polna zaupanja, da me Gospa nikoli ne bo pustila same. Vodila me bo in spremljala moje korake na življenjski poti, kamor me bo Bog hotel pripeljati. Prepustila sem se njegovim očetovskim rokam in njeni materinski skrbi.«

p. Anton

Letno srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Crngrobu

Letos bo v Crngrobu, župnija Stara Loka, na praznik Marijinega brezmadežnega Srca, 28. junija 2014, z začetkom ob 9.30. Poleg možnosti za sv. spoved bomo sodelovali pri skupni molitvi, poslušanju nagovora, mašni daritvi, obnovitvi posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pričevanjem in češčenju Najsvetejšega. Lepo vabljeni, da se z molitvijo pripravimo na srečanje, se ga sami udeležimo in povabimo še druge.

Molite rožni venec vsak dan

Po pričevanju domačega župnika se je 13. junija zbralo okrog petdeset ljudi. Pastirčki so pokleknili pred črniko in začeli moliti rožni venec. Lucija poroča:

“Po molitvi rožnega venca z Jacinto, Frančiškom in drugimi ljudmi, ki so bili navzoči, smo znova videli odsev luči, ki se je bližala (in smo jo imenovali blisk); in takoj zatem našo Gospo nad črniko, prav tako kakor v maju.

‘Kaj hočete od mene?’ sem vprašala.

‘Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da molite rožni venec vsak dan in da se naučite brati. Potem bom povedala, kaj hočem.’

Prosila sem za ozdravljenje nekega bolnika.

‘Če se bo spreobrnil, bo v enem letu ozdravel.’

‘Hotela bi Vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.’

‘Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.’

‘Bom ostala tu sama?!’ sem žalostno vprašala.

‘Ne, hčerka. Ali hudo trpiš? Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.’

V trenutku, ko je izrekla zadnje besede, je razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom te neizmerne svetlobe in v globino naših src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok: v njej smo se čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo. Zdi se mi, da je bil namen te čudežne svetlobe vliti v nas spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Na dlani desne roke naše Gospe je bilo srce, obdano s trni. Zdelo se je, da so bili vanj zabodeni. Razumeli smo, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja.

Od tega dne naprej smo v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca.”

Sestra Lucija ob koncu svojega dolgega, v Bogu bogatega duhovnega življenja takole poroča o Marijinem slovesu po drugem prikazanju:

»Nato je nebeška Poslanka razprostrla roke v znamenje materinskega varstva in nas ovila z odsevom luči neizmerne božje Biti.

To je bila milost, ki nas je za vedno prestavila v nadnaravno resničnost.

Ona je pribežališče grešnikov, Mati usmiljenja in Pomoč kristjanov, ki si jo poslal k nam, Gospod, da bi nas uvedla v ocean tvoje ljubezni, tvoje moči, tvoje neizmerne Biti, kjer nam bo ta žareči plamen omogočal vedno živeti skrivnost ljubezni treh Božjih oseb! S to ljubeznijo te molim, se ti zahvaljujem in te ljubim, spremenjena v pesem večne hvale. Tako moram hoditi za teboj, Gospod, zavzeto stopajoč po težavni poti, ki si jo ti prehodil zame.

Če stopam po tvojih stopinjah, odtisnjenih v prahu zemlje, po kateri si stopal, in hodim za teboj s pogledom, uprtim vate, nočem drugega zase razen goreti iz ljubezni do tebe. Iskrivi plamen, ki je žarel v meni dan za dnem, in je toliko bolj plamenel, kolikor si ga poživljal ti, ni več ugasnil! Rasel je in premagoval mrzlo zemljo, na katero je stopil!«

Ob koncu junijskega prikazanja se je slišal šum, kakor nekakšen pisk rakete, ki pridobiva na moči, ko se dviga. Od črnike se je proti vzhodu zelo visoko valil gost oblak dima. Končno ga ni bilo mogoče več videti. Sijalo je sonce in bilo je zelo vroče. Nebo je bilo precej jasno. Pred prikazanjem je priča videla, da so bile črnikine mladike ravne. Po prikazanju so bile na vrhu v krogu priklonjene proti vzhodu, kakor da bi jih bila Marijina obleka nagnila v to smer.

Ljudje so pričeli s črnike trgati vejice. Lucija jim je priporočila, naj jih ne trgajo z vrha, temveč od spodaj. Preden so odšli, so še nekoliko molili.

Ta dan sem bila zelo žalostna

Lucija je 13. junija svojo čredo zelo zgodaj odpeljala na pašo, da bi lahko šla k deseti maši in potem v Covo da Iria. Toda kmalu po sončnem vzhodu jo je prišel klicat brat, naj gre domov, ker hočejo neki ljudje govoriti z njo. Odšla je domov k ljudem, ki so jo hoteli spremljati v Covo da Iria, brat pa jo je zamenjal na paši. Najprej je odšla k osmi maši, nato k ljudem, ki so jo čakali v senci figovih dreves na domačem dvorišču.

Ob enajstih se je s temi ljudmi, s Frančiškom in Jacinto odpravila v Covo da Iria, z grenkobo v srcu. Pozneje je v drugem Spominu zapisala:

»Ta dan sem bila zelo žalostna. Videla sem svojo razžaloščeno mamo, ki me je hotela za vsako ceno prisiliti, naj priznam svojo laž. Rada bi ji ustregla, a nisem našla načina, kako naj to storim brez laži. Svojim otrokom je od zibelke vlivala grozo pred lažjo in je strogo kaznovala tistega, ki jo je izrekel.

'Vedno mi je uspevalo,' je rekla, 'da so moji otroci govorili resnico, pri najmlajši pa naj to kar dopustim? Ko bi bila vsaj kakšna majhna laž, ta pa je taka, da vleče za nos toliko ljudi!' (…)

Moji sestri sta se strinjali z materjo in okrog mene je vladalo ozračje pravega zaničevanja in prezira (…)

Ko me je Jacinta videla, da jokam, me je tolažila:

'Ne jokaj! Gotovo so to žrtve, o katerih je angel rekel, da nam jih bo Bog poslal. Zato trpiš v zadoščenje Njemu in za spreobrnjenje grešnikov.'«

Lucija je svoje razpoloženje pred junijskim videnjem v drugem Spominu izlila v stavek: »Moje edino olajšanje so bile solze, prelite pred Bogom, ko sem Mu darovala svojo žrtev.«

V Irijsko globel je prihajalo vedno več ljudi. Ljudje in konji so vse pohodili, zato koruza, sočivje in zelenjava tam niso več mogli uspevati. Domači so očitali Luciji, da je tega ona kriva. Bolele so jo materine besede:

»Če hočeš zdaj jesti, pojdi tja in prosi tisto Gospo!«

Prav tako grenke so bile besede rodnih sester:

»Zdaj boš jedla tisto, kar po vsem tem še sploh zraste v Covi da Iria.«

Lucijo je to tako prizadelo, da si ni upala vzeti niti grižljaja kruha.