Pri prvem
prikazanju, 13. maja 1917, je Marija pastirčkom obljubila, da bodo prišli v
nebesa. Nenavadna je Lucijina prošnja po preteku enega meseca, da bi jih Marija
takoj vzela v nebesa. Sestra Lucija v svojem zadnjem spisu pojasnjuje takratno
občutje:
»Počutila sem se
že utrujeno zaradi mnogih nadležnih zasliševanj, nereda in ugovarjanj. Nisem še
vedela, da je to pot, po kateri hoče Bog voditi moje korake. S svojim
Sporočilom me je obenem z mnogimi drugimi, ki so ga hoteli uresničevati z vero,
upanjem in ljubeznijo, hotel voditi v nebesa.
V takšnem
duhovnem razpoloženju sem upala vprašati nebeško Poslanko, ali nas bo vzela v
nebesa: 'Rada bi vas prosila, da nas vzamete v nebesa.' Za vse zemeljsko mi ni
bilo več mar. Želela sem samo, da bi me vzela s seboj v nebesa. To pa ni bilo v
Božjem načrtu.«
Jezus hoče z
Lucijinim sodelovanjem doseči, da bodo ljudje Marijo spoznali in ljubili. Zato
želi z njeno pomočjo na svetu vpeljati pobožnost do Marijinega brezmadežnega
Srca. Lucija nadaljuje:
»To je bilo
poslanstvo, ki mi ga je določil Bog. A brez družbe Jacinte in Frančiška se mi
je zazdelo bivanje na svetu puščobno in prazno. Svet je tako negotov brez
nekoga, ki bi me spremljal, razumel, mi pomagal in stopal po poti, po kateri me
želi voditi Bog. Četudi to pomeni spotikati se ob kamne, hoditi po osatu in
trnju, padati in ponovno vstati, mi bo Bog zmeraj ponudil roko in mi pomagal
dvigniti pogled k njemu. Vse svoje življenje sem mislila tako in še danes
mislim, takrat pa sem bila negotova in nesposobna tako razmišljati.« Ker je morala Lucija toliko trpeti in si je
želela, da bi jo Marija takoj vzela v nebesa, jo je Gospa pri drugem prikazanju
bodrila, naj ne izgublja poguma, ker je ona ne bo nikoli zapustila. Zadnja
fatimska vidkinja je v svojem zadnjem spisu zapisala:
»Zaradi te obljube sem se počutila
okrepčana in polna zaupanja, da me Gospa nikoli ne bo pustila same. Vodila me
bo in spremljala moje korake na življenjski poti, kamor me bo Bog hotel
pripeljati. Prepustila sem se njegovim očetovskim rokam in njeni materinski
skrbi.«
p. Anton
