Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako Molite. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Molite. Pokaži vse objave

sreda, 18. junij 2014

Molite rožni venec vsak dan



Po pričevanju domačega župnika se je 13. junija zbralo okrog petdeset ljudi. Pastirčki so pokleknili pred črniko in začeli moliti rožni venec. Lucija poroča:
“Po molitvi rožnega venca z Jacinto, Frančiškom in drugimi ljudmi, ki so bili navzoči, smo znova videli odsev luči, ki se je bližala (in smo jo imenovali blisk); in takoj zatem našo Gospo nad črniko, prav tako kakor v maju.
‘Kaj hočete od mene?’ sem vprašala.
‘Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da molite rožni venec vsak dan in da se naučite brati. Potem bom povedala, kaj hočem.’
Prosila sem za ozdravljenje nekega bolnika.
‘Če se bo spreobrnil, bo v enem letu ozdravel.’
‘Hotela bi Vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.’
‘Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.’
‘Bom ostala tu sama?!’ sem žalostno vprašala.
‘Ne, hčerka. Ali hudo trpiš? Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.’
V trenutku, ko je izrekla zadnje besede, je razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom te neizmerne svetlobe in v globino naših src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok: v njej smo se čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo. Zdi se mi, da je bil namen te čudežne svetlobe vliti v nas spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Na dlani desne roke naše Gospe je bilo srce, obdano s trni. Zdelo se je, da so bili vanj zabodeni. Razumeli smo, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja.
Od tega dne naprej smo v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca.

Sestra Lucija ob koncu svojega dolgega, v Bogu bogatega duhovnega življenja takole poroča o Marijinem slovesu po drugem prikazanju:
»Nato je nebeška Poslanka razprostrla roke v znamenje materinskega varstva in nas ovila z odsevom luči neizmerne božje Biti.
To je bila milost, ki nas je za vedno prestavila v nadnaravno resničnost.
Ona je pribežališče grešnikov, Mati usmiljenja in Pomoč kristjanov, ki si jo poslal k nam, Gospod, da bi nas uvedla v ocean tvoje ljubezni, tvoje moči, tvoje neizmerne Biti, kjer nam bo ta žareči plamen omogočal vedno živeti skrivnost ljubezni treh Božjih oseb! S to ljubeznijo te molim, se ti zahvaljujem in te ljubim, spremenjena v pesem večne hvale. Tako moram hoditi za teboj, Gospod, zavzeto stopajoč po težavni poti, ki si jo ti prehodil zame.
Če stopam po tvojih stopinjah, odtisnjenih v prahu zemlje, po kateri si stopal, in hodim za teboj s pogledom, uprtim vate, nočem drugega zase razen goreti iz ljubezni do tebe. Iskrivi plamen, ki je žarel v meni dan za dnem, in je toliko bolj plamenel, kolikor si ga poživljal ti, ni več ugasnil! Rasel je in premagoval mrzlo zemljo, na katero je stopil!«
Ob koncu junijskega prikazanja se je slišal šum, kakor nekakšen pisk rakete, ki pridobiva na moči, ko se dviga. Od črnike se je proti vzhodu zelo visoko valil gost oblak dima. Končno ga ni bilo mogoče več videti. Sijalo je sonce in bilo je zelo vroče. Nebo je bilo precej jasno. Pred prikazanjem je priča videla, da so bile črnikine mladike ravne. Po prikazanju so bile na vrhu v krogu priklonjene proti vzhodu, kakor da bi jih bila Marijina obleka nagnila v to smer.
Ljudje so pričeli s črnike trgati vejice. Lucija jim je priporočila, naj jih ne trgajo z vrha, temveč od spodaj. Preden so odšli, so še nekoliko molili.