Po pričevanju
domačega župnika se je 13. junija zbralo okrog petdeset ljudi. Pastirčki so
pokleknili pred črniko in začeli moliti rožni venec. Lucija poroča:
“Po molitvi
rožnega venca z Jacinto, Frančiškom in drugimi ljudmi, ki so bili navzoči, smo
znova videli odsev luči, ki se je bližala (in smo jo imenovali blisk); in takoj
zatem našo Gospo nad črniko, prav tako kakor v maju.
‘Kaj hočete od
mene?’ sem vprašala.
‘Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca;
da molite rožni venec vsak dan in da se naučite brati. Potem bom povedala, kaj
hočem.’
Prosila sem za ozdravljenje nekega
bolnika.
‘Če se bo
spreobrnil, bo v enem letu ozdravel.’
‘Hotela bi Vas
prositi, da bi nas vzeli v nebesa.’
‘Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa
ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo
ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega
brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te
duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.’
‘Bom ostala tu
sama?!’ sem žalostno vprašala.
‘Ne, hčerka. Ali hudo trpiš? Ne izgubljaj poguma!
Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in
pot, ki te bo vodila k Bogu.’
V trenutku, ko je izrekla zadnje besede,
je razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom te neizmerne svetlobe in v globino naših src vtisnila svetlobo, ki
je odsevala iz njenih rok: v njej smo se čutili kakor potopljeni v Boga.
Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala
proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo. Zdi se mi, da je bil namen te čudežne
svetlobe vliti v nas spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega
Srca. Na dlani desne roke naše Gospe je bilo srce, obdano s trni. Zdelo se
je, da so bili vanj zabodeni. Razumeli smo, da je bilo Marijino brezmadežno
Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja.
Od tega dne
naprej smo v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega
Srca.”
Sestra Lucija ob koncu svojega dolgega,
v Bogu bogatega duhovnega življenja takole poroča o Marijinem slovesu po drugem
prikazanju:
»Nato je nebeška Poslanka razprostrla
roke v znamenje materinskega varstva in nas ovila z odsevom luči neizmerne
božje Biti.
To je bila milost, ki nas je za vedno
prestavila v nadnaravno resničnost.
Ona je pribežališče grešnikov, Mati
usmiljenja in Pomoč kristjanov, ki si jo poslal k nam, Gospod, da bi nas uvedla
v ocean tvoje ljubezni, tvoje moči, tvoje neizmerne Biti, kjer nam bo ta žareči
plamen omogočal vedno živeti skrivnost ljubezni treh Božjih oseb! S to
ljubeznijo te molim, se ti zahvaljujem in te ljubim, spremenjena v pesem večne
hvale. Tako moram hoditi za teboj, Gospod, zavzeto stopajoč po težavni poti, ki
si jo ti prehodil zame.
Če stopam po tvojih stopinjah,
odtisnjenih v prahu zemlje, po kateri si stopal, in hodim za teboj s pogledom,
uprtim vate, nočem drugega zase razen goreti iz ljubezni do tebe. Iskrivi
plamen, ki je žarel v meni dan za dnem, in je toliko bolj plamenel, kolikor si
ga poživljal ti, ni več ugasnil! Rasel je in premagoval mrzlo zemljo, na katero
je stopil!«
Ob koncu
junijskega prikazanja se je slišal šum, kakor nekakšen pisk rakete, ki
pridobiva na moči, ko se dviga. Od črnike se je proti vzhodu zelo visoko valil
gost oblak dima. Končno ga ni bilo mogoče več videti. Sijalo je sonce in bilo
je zelo vroče. Nebo je bilo precej jasno. Pred prikazanjem je priča videla, da
so bile črnikine mladike ravne. Po prikazanju so bile na vrhu v krogu
priklonjene proti vzhodu, kakor da bi jih bila Marijina obleka nagnila v to
smer.
Ljudje so
pričeli s črnike trgati vejice. Lucija jim je priporočila, naj jih ne trgajo z
vrha, temveč od spodaj. Preden so odšli, so še nekoliko molili.
