Škof Rožman in Fatima

Dr. Jakob Kolarič poroča:

»Škofa Rožmana je mnogokrat mučilo vprašanje, ali je njegovo stališče med vojsko in ravnanje ljudstva, ki se je rdečemu terorju nazadnje z orožjem uprlo, bilo pravilno ali ne. Leta 1955 ali 1956 se je škof Rožman z nekim slovenskim duhovnikom v Ameriki sprehajal po Baragovem parku pri frančiškanih v Lemontu, III. Pogovor je prišel na naše žrtve od začetka komunistične revolucije do vrnjenih in pobitih domobrancev. Škof je na eni strani poudaril naravno pravico človeka po samoobrambi. Na drugi strani pa je omenjal Kristusov blagor: 'Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani' (Mt 5,10). Kakor ima človek pravico do samoobrambe, prav tako sme po tem blagru svoje življenje tudi žrtvovati zaradi Boga in njegovega kraljestva. Nato je dejal nekako takole: 'Morda bi bilo prelite manj krvi, ko bi se dali pobiti,' kakor se je na primer dal pobiti Lojze Grozde. Mislil je na ideološke nasprotnike komunizma. Škofa je potemtakem mučila misel, da bi bilo morda manj človeških žrtev, če bi se držali navedenih Kristusovih besed v osmem blagru. Z drugimi besedami: ali se je slovenski narod pravilno odločil, ko je zagrabil za orožje, da se je z njim branil pred komunisti. Škof je v tujini o tem razmišljal, ko je ugotavljal veliko število žrtev med in po vojni. Duhovnik mu je odgovoril: 'Ne nalagajte si krivde, ki je nimate. Ljudstvo je takrat ravnalo tako, kakor se je v tedanjih razmerah zdelo najboljše.'

Tako nam je popolnoma razumljivo, da je škof Rožman kako leto kasneje v Fatimi tako vneto prosil Marijo, naj ga teh mučnih dvomov reši.«(Rožman III, 564). Zato se je z gorečimi prošnjami obrnil na fatimsko Kraljico.

Dr. Jakob Kolarič je še zapisal: »Škofa Rožmana je srce vleklo v Fatimo. Odkar je zvedel za fatimska prikazovanja in za naročila, ki jih je Božja Mati tam svetu dala, se je na vso moč prizadeval, da bi jih izpolnil sam, verniki njegove škofije in ves slovenski narod. Med vojsko je uvedel pobožnost peterih prvih sobot. Svojo škofijo in vso Slovenijo je v nedeljo, 30. maja 1943, posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu« (Rožman III, 558). Slovenci smo za Portugalci prvi narod, ki se je posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kolikor je bilo v takratnih vojnih razmerah mogoče. »Leta 1955 smo jo v Lemontu, III. na njegovo pobudo in pod njegovim vodstvom ponovili. Usodo slovenskega naroda in njegovo bodočnost je položil v Marijino materinsko Srce.« (Rožman III, 558).

Priložnost, da poroma v Fatimo, se mu je ponudila, ko je bil 1957 od 9. do 13. avgusta tam VIII. kongres Kristusa Kralja. Škof je bil tja povabljen kot nekdanji predsednik stalnega mednarodnega odbora za prirejanje kongresov Kristusa Kralja in kot predavatelj. Kljub težavam na konzulatu v Rimu je končno dobil vizo za Portugalsko.

Sam je pripovedoval dr. Mihu Kreku o posebnem doživetju v Fatimi: »Tam, v Fatimi pa je bilo takole: Tistega dne zjutraj [12. avgusta 1957] sem rekel Mariji, da imam ta dan prav posebno prošnjo. Prosim jo, naj mi na kak način pokaže, dá kakšno znamenje, naj mi odgovori na vprašanje: Ali smo katoliški Slovenci med vojno in revolucijo ravnali prav ali ne? To me je namreč hudo mučilo. Ne morda zaradi komunističnih sodb in obsodb, pač pa toliko bolj zaradi strašnih nesreč, ki so nastale in deloma še trajajo. Vse tisto jutro sem prošnjo ponavljal: med molitvijo, pred in med sveto mašo in potem kar naprej. Vedno bolj sem postajal nestrpen in sem silil in prosil: Marija, usliši me, daj mi znak, saj veš, kak revež sem v tej negotovosti. Čim dalj sem o tem mislil in sam v sebi govoril, tem bolj me je vsega obšlo hrepenenje, da si moram to izprositi; prevzela me je neka nujna želja, kar gnalo me je nekaj, naj še in še silim in prosim. In sredi tega prosečega pogovarjanja z Marijo, sredi ponavljanja moje prošnje, sem opazil, da so roke, ki sem jih sklenil v molitvi, nekam osvetljene, da je na njih neki pramen močnejše svetlobe, ki se je bleščala v lahni modrini. Ozrl sem se in videl, da je ista modrina padala tudi po talarju. Moja prednja stran je bila v tej svetlobi. Tedaj mi je šinilo v spoznanje: Marija me je uslišala. To je znamenje, da smo delali prav. Spet sem se ozrl okoli. Sinjina v izredni svetlobi se je za spoznanje še bolj zasvetila in potem je ni bilo več.« (Rožman III, 561).

An