Odslej so se naše misli osredinjale na
Pavlova misijonska potovanja. Na samem kraju smo poslušali njegova pisma
Solunčanom (2), Atencem (1), Korinčanom (2),
podkrepljena z zgodovinsko in teološko razlago, soočana s sporočili iz Apostolskih
del. Doživljali smo posebno lepoto bogoslužja v naravi. Tako tudi v Beroji, v
mestu na vzpetini nad rodovitno planjavo z bombažnimi in riževimi polji.
Stopnice na privzdignjenem malem trgu, kjer je apostol Pavel oznanjal, so
skrbno zavarovane s konkavno oblikovanimi stenami z dragocenimi mozaiki
svetnika, celoto pa obdaja zelen park s
kipom apostola in okrasnim vodnjakom. Spodaj pa je cesta z vsakdanjim
življenjem. To je Grčija v sožitju s slavno preteklostjo in zaskrbljujočo
sedanjostjo …
Naša presenečenja so se stopnjevala, ko
smo se vzpenjali po goratem, kraškem svetu vulkanskega hribovja preko globokega
kanjona temno zelene reke do naslednjega
čuda sveta – do Meteore. Med vožnjo smo poslušali vzneseno petje pravoslavne liturgije; segalo
je v srce, dvigalo duha in nas pripravljalo, da bi dojeli mističnost
pravoslavja, to neumorno iskanje uglašenosti človeka in stvarstva z Božjo
slavo, saj nam je vse dano iz dobrotne Božje roke! Ko se nam je odprl pogled na
v nebo kipeče, med seboj ločene vulkanske vrhove, ki so se ob vožnji razkrivali
iz različnih zornih kotov, nam je ob mogočni lepoti zastajal dih. Na vrhovih pa
meniško mesto s starimi, pravoslavnimi,
nedostopnimi samostani (od 12. do 17. stoletja), ki kljubujejo vremenu in času.
Tja so se pred svetom umaknili puščavniki in menihi, da bi se v zbranosti, v
molitvi (od 7 do 11 ur na dan) in postu približali Bogu in ga neprestano
slavili. Grški samostani: sv. Nikolaja, sv. Štefana, sv. Trojice, Gospodovega
spremenjenja na gori (Megálo Metéoro) in drugi, so v sodobnosti oblegani od
romarjev. Vsak dan je za obiske dostopen le en samostan. Imeli smo srečo, da
smo se lahko povzpeli v samostan Gospodovega
spremenjenja. Če spomnim, da je bilo do njega izpeljanih preko 240
stopnic, toliko tudi nazaj, je razumljivo, kako je bil naš trud poplačan! V
davnini je bil edini dostop do
samostanov v mreži na vrveh, ki so jih, kot »škripci«, vlekli menihi
sami…
Samostan z božjim hramom, temačnim od
kadila in sveč, ki se tu prižigajo od 15. stoletja, s svetimi ikonami, ki nam
prodorno govorijo o sijaju svetosti, o Božjem Veličastvu, z muzejem mučncev, s
starimi bogoslužnimi rokopisi, predmeti in oblačili – vse vrhunsko, skrbno izdelano v Božjo čast, s spoštovanjem in ponižnostjo! Kako čudovita mozaična freska,
cela stena! V spodnji vrsti se od leve
in desne strani vrat vrstijo grški misleci: filozofi, matematiki, dramatiki.
Nad njimi v naslednji vrsti apostoli, svetniki, mučenci. Na sredi nad vsemi
Kristus Gospod, sveta Bogorodica, angeli, nadangeli. Vse po hierarhiji
vzhodnega teološko-umetniškega kanona. Zakaj so tu? Doumeli smo, kot nas je že
g. Bogomir opozoril, kako so ti grški velikani, še pogani, iskali resnico,
etični smisel življenja, s tem pa
ustvarjali podlago, na kateri je apostol Pavel, poznavalec grške kulture,
utrjeval evangelij in gradil nauk Katoliške
Cerkve. Ali ikona: Kristus – vinska trta, iz nje pa poganjajo, kot mladike iz
debla, veje s cvetovi - apostoli! Kamor se oko ozre, neizčrpno umetniško
bogastvo v čast Vsemogočnemu Bogu -Pantokratorju. Vsak najmanjši prostorček na
ploščatem vrhu je smotrno izkoriščen, da
bi omogočal preživetje menihom. Na majhnem dvorišču vodnjak, po stopnicah
bogato cvetje, utica za obiskovalce, da s te višine (600 m nad morjem) lahko
občudujejo vasi in mesta po dolini …
Še Atene in Korint sta nam ostala za
zaključek. V Atenah smo se srečali z gospo Olgo, Slovenko, ki nas je vodila po pet milijonskem mestu.
Najprej sv. maša v katoliški cerkvi sv. Dionizija Aeropagita, prvega Pavlovega
atenskega učenca in mučenca, kjer je tudi prelep oltar sv. Helene.
Reprezentančni, politično-kulturni del mesta smo obvozili z avtobusom. Seveda
smo izstopili, da bi si ogledali veličastni športni stadion, tako tradicionalno
grško »napravo«, ki ni manjkala v nobenem prastarem uglednem kraju, kajti
»olimpijske igre« so iznajdba Grkov. Nato smo se povzpeli na Akropolo, do
razvalin nekdanje svetinje boginje Atene (in drugih božanstev), ki je dala
mestu ime. Postavili so jo na najvišji vrh sredi mesta, ki se je okrog in okrog
širilo na sedmih gričih. Kamor seže pogled, bele Atene, ogromno mesto, saj v
njem živi polovica Grkov. Na vrhu Akropole množice. Slišali smo vse znane in
neznane jezike, videli vse rase. Vse se je vzpenjalo na vrh, da bi se ob
ostankih mogočnih templjev ozavestilo o moči in razsežnostih arhitekture,
znanja in umetniške fantazije antičnih Grkov.
Mi pa smo se ustavili pod nekdanjim
obzidjem, Aeropagom, kjer je apostol Pavel spregovoril Atencem. Radi so namreč
poslušali novice popotnikov, se pogovarjali, diskutirali. Pavel je svoje
oznanjevanje navezal na njihovo vernost, na »oltar neznanega boga«, ki ga je v
Atenah našel. Ob njem jim je odkrival Stvarnika vesolja in ljubezen Jezusa Kristusa do vsakega človeka.
Ko pa je spregovoril o vstajenju od mrtvih, so ga neverno zavrnili, češ: »O tem
te bomo poslušali kdaj drugič.« Tu smo poslušali njegovo pismo Atencem in doumevali »težo oznanjevanja«, tako podobno
našemu sodobnemu »kulturnemu«, poganskemu okolju …
Tudi v slikovito trgovsko četrt Aten nas
je peljala gospa Olga, da bi se malo okrepčali in poiskali primerne spominke.
Kako priti iz Aten, iz te čudovite Grčije praznih rok? Trgovci so nam prijazno,
brez ihte, zavijali spominke in na našo zahvalo,«evharistó« z nasmehom
odgovarjali, »parakaló« (hvala – prosim). Nobenih demonstracij ni bilo, saj
mladi spijo vse dopoldne. V taki vročini, nad 35 °, se po Atenah potijo le
turisti, gostinci in trgovci …
Prehitro nas je presenetil zadnji dan.
Prelepa vožnja po Korintskem zalivu! Mikavne plaže, prelepo cvetje ob avtocesti,
vonj po soli in smoli, v hotelu pa obilna večerja. Bogat izbor nam
manj znanih jedi, sladic, sadja; tudi grško vino, »recino«smo poskusili.
Specialiteta z okusom po smoli. Skratka, spoznavali smo vse dobrine te zemlje
ob modrem morju, pod modrim nebom … Zadnje jutro pa Korint in Pavlovo pismo
Korinčanom. Nekoč bogato pristaniško mesto, polno razvrata. Leto in pol je
Pavel posvetil Korinčanom, jim napisal dve pismi in na Božjih zapovedih gradil njihovo novo, krščansko življenje.
Vzljubil jih je, kot oče izgubljenega sina. Sveto mašo smo obhajali sredi
korintskih razvalin, v borovi senci, pod budnim očesom paznice. Nismo smeli
peti, ker bi to pomenilo, da smo se na njihovih tleh preveč udomačili. Kaj vse
prekrivajo te skrivnostne razvaline! Grško dobo, rimsko nadgradnjo, templje, ki
jih je uničil potres, življenja ki so ugasnila, bogastvo, ki je prešlo! Nikjer
ni tako očitna minljivost in mogočnost
tega sveta, kot v Grčiji …
In tako se je v Korintu naš romarski čas iztekel. Kar neradi
smo zapuščali to toplo domovino nekdanjih Ahajcev in Korinčanov. Želeli smo
obiskati še Patras, mučeniško mesto apostola Grčije, Romunije, Moldavije in
Ukrajine, sv. Andreja. Ni se izšlo. Le mimo mogočnega svetišča smo se peljali v
pristanišče, kjer smo se ob 16-ih popoldne z avtobusom vred vkrcali na ladjo.
Ko je zatrobila, naznanila svoj odhod, smo se zbrali na krovu. Ladja je rezala
v morsko gladino široke, bele brazde. V soncu so se lesketale kupole mogočnega
hrama sv. Andreja in počasi kot potonile
na obzorju. Mi pa smo se, sredi morja, po večerji odpravili v kabine k počitku.
Po vsem, kar smo doživeli, smo se počutili popolnoma varne …
Naslednje jutro pa smo na moderni ladji,
ki ni imela kapele, v zbornični dvorani obhajali zahvalno sv. mašo za tako
milostno, bogato in varno romanje.
Kajti, kot je rekel naš komisar, p. Peter, »Boga je primerno in mogoče častiti
ob vsakem času, v vsakem kraju, ob
vsakih okoliščinah.« Tem bolj pa na globokem in brezbrežnem morju!
dr. Martina Orožen
Ni komentarjev:
Objavite komentar