Lucija je 13.
junija svojo čredo zelo zgodaj odpeljala na pašo, da bi lahko šla k deseti maši
in potem v Covo da Iria. Toda kmalu po sončnem vzhodu jo je prišel klicat brat,
naj gre domov, ker hočejo neki ljudje govoriti z njo. Odšla je domov k ljudem,
ki so jo hoteli spremljati v Covo da Iria, brat pa jo je zamenjal na paši.
Najprej je odšla k osmi maši, nato k ljudem, ki so jo čakali v senci figovih
dreves na domačem dvorišču.
Ob enajstih se
je s temi ljudmi, s Frančiškom in Jacinto odpravila v Covo da Iria, z grenkobo
v srcu. Pozneje je v drugem Spominu
zapisala:
»Ta dan sem bila
zelo žalostna. Videla sem svojo razžaloščeno mamo, ki me je hotela za vsako
ceno prisiliti, naj priznam svojo laž. Rada bi ji ustregla, a nisem našla
načina, kako naj to storim brez laži. Svojim otrokom je od zibelke vlivala
grozo pred lažjo in je strogo kaznovala tistega, ki jo je izrekel.
'Vedno mi je
uspevalo,' je rekla, 'da so moji otroci govorili resnico, pri najmlajši pa naj
to kar dopustim? Ko bi bila vsaj kakšna majhna laž, ta pa je taka, da vleče za
nos toliko ljudi!' (…)
Moji sestri sta
se strinjali z materjo in okrog mene je vladalo ozračje pravega zaničevanja in
prezira (…)
Ko me je Jacinta
videla, da jokam, me je tolažila:
'Ne jokaj!
Gotovo so to žrtve, o katerih je angel rekel, da nam jih bo Bog poslal. Zato
trpiš v zadoščenje Njemu in za spreobrnjenje grešnikov.'«
Lucija je svoje
razpoloženje pred junijskim videnjem v drugem Spominu izlila v stavek: »Moje edino olajšanje so bile solze,
prelite pred Bogom, ko sem Mu darovala svojo žrtev.«
V Irijsko globel
je prihajalo vedno več ljudi. Ljudje in konji so vse pohodili, zato koruza,
sočivje in zelenjava tam niso več mogli uspevati. Domači so očitali Luciji, da
je tega ona kriva. Bolele so jo materine besede:
»Če hočeš zdaj
jesti, pojdi tja in prosi tisto Gospo!«
Prav tako grenke
so bile besede rodnih sester:
»Zdaj boš jedla
tisto, kar po vsem tem še sploh zraste v Covi da Iria.«
Lucijo je to
tako prizadelo, da si ni upala vzeti niti grižljaja kruha.
