V četrtek po prazniku Svete Trojice obhajamo slovesni praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, ki je tudi po novi ureditvi ostal med zapovedanimi prazniki. Odločilen povod za uvedbo tega praznika je bilo Kristusovo posebno razodetje sv. Julijani iz Liègea (Lütticha) v Belgiji. Kristus ji je naročil, naj vse stori, da bi bil vpeljan poseben praznik. Tamkajšnji škof je praznik vpeljal leta 1246. Na vso latinsko Cerkev ga je leta 1264 razširil papež Urban IV., v naših krajih pa so ga praznovali že deset let prej. S praznikom so hoteli poudariti vero v Jezusovo stvarno navzočnost v Evharistiji, ki so jo nekateri zanikali. Hkrati pa »je bil praznik krona prizadevanj za gorečo pobožnost do čudovitega oltarnega zakramenta,« kakor ugotavlja Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje (CD 102, 160).
Svetemu Rešnjemu telesu je pravzaprav posvečen veliki četrtek, saj se na ta dan spominjamo postavitve najsvetejšega Zakramenta. Bližina velikega petka in zato misel na Gospodovo trpljenje pa ne dovoljuje slovesnega praznovanja tega praznika. Zato ga hoče Cerkev tem slovesneje obhajati na poseben praznik.
Če verujemo, da je Jezus pod podobo kruha ne samo pravi človek, ampak tudi pravi Bog, bomo razumeli, da ga je treba na najvišji način in po Božje častiti. To pride posebej do veljave na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, na dan celodnevnega češčenja in seveda na najbolj slovesen način ob evharističnih kongresih. Gre za slovesno in javno češčenje, pri katerem nadomestimo, kar smo med letom zanemarili.
Kmalu po nastanku praznika so ponekod začeli z njim povezovati procesijo z Najsvetejšim. V Srednji Evropi in pri nas se je v 15. in 16. stoletju uveljavila procesija z Najsvetejšim med polji in travniki s štirimi oltarji, štirimi evangeliji in različnimi prošnjami ter štirimi blagoslovi z Najsvetejšim. Pri prošnjah so v ospredju časne dobrine in odvrnitev časnih nesreč. S temi prošnjami priznavamo, da smo tudi v časnih zadevah odvisni od Boga.
Stremeti je treba za tem, da pri evharistični procesiji nihče ne bo navzoč le kot gledalec, ampak naj pri njej s srcem in na zunaj sodeluje. Papež Janez Pavel II. je v okrožnici »Cerkev iz Evharistije« zapisal: »Pobožna udeležba pri evharistični procesiji ob slovesnem prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi je Gospodova milost, ki vernike vsako leto napolnjuje z veseljem« (CE 10).
Kjer pri evharistični procesiji uporabljajo štiri oltarje in zato štiri postaje, »je prva postaja namenjena Cerkvi in njeni duhovni rasti, druga prizadevanju za mir, tretja blagoslovu polj, travnikov, vinogradov, gozdov in vrtov, četrta pa blagoslovu kraja in njegovih prebivalcev« (Obrednik Procesija sv. Rešnjega telesa).
Na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi se mora pokazati naša iskrena vera v Jezusovo stalno navzočnost v evharistični skrivnosti, naše zaupanje v njegov blagoslov, naša ljubezen in hvaležnost do Gospoda, ki nam je z ustanovitvijo najsvetejšega Zakramenta izkazal ljubezen do konca (prim. Jn 13,1).
Praznik svetega Rešnjega telesa in druge oblike češčenja nas povezujejo tudi med seboj. Velja, kar je zapisal sv. Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,17). Skupno evharistično opravilo, skupno obhajilo, skupna procesija – vse to nas zedinja v občestvo.
Z mašno pesmijo slednico na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi slavimo navzočega Odrešenika: »Hvali, Sion, Rešenika, nam pastirja in vodnika s himnami in pesmimi. Naj ga hvali, kar ga hoče, ni prehvaliti mogoče ga v nobenih hvalnicah.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar