Ko smo bili majhni, so nam starejši prijatelji pripovedovali, kako lepo je pri polnočni maši na božično noč. Toda šele, ko smo začeli hoditi v šolo, smo se jim lahko pridružili. Prvi kilometer poti je bil res imeniten. Svetili smo si z baklami in se veselo pomenkovali. Vendar nam je kmalu zmanjkalo besed. Starejši so šli naprej, mi pa smo lovili ravnotežje po ledeni cesti. V cerkev smo prišli utrujeni in premraženi. Niti slovesna maša, množica ljudi, jaslice in petje nas niso spravili k sebi. Pot domov je bila še bolj neprijetna. Naslednji dan v našem otroštvu ni bil praznik, vseeno smo šli v šolo pražnje oblečeni. Manjkal je samo sošolec Jože, ki je na božič manjkal vsa osnovnošolska in gimnazijska leta. Vedno je prinesel opravičilo, da je bil bolan, učitelji pa so bili dovolj pametni, da niso nič spraševali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar