Molitve srčne naše usliši milostno.

Carigrajski patriarh sv. Janez Zlatousti govori o trajnem dviganju duha k Bogu, kar razodeva posebno odprtost za Boga in vodi k združenju z njim: »Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.«

Kristjani verujemo, da je Jezus na poseben, stvaren način, kot Bog in človek, navzoč v evharistični skrivnosti. Da se bomo tam z njim srečevali, se je treba z njim srečevati v vsakdanji molitvi. Če je Bog naše središče, bodo naše misli pogosto pri njem. Nanj se bomo obračali z zahvalo. Prosili ga bomo v različnih težavah.

Na sveto daritev se je treba pripraviti, saj so sadovi v nas odvisni prav od priprave. Splošna priprava je vse naše življenje. Pogoj je truditi se, da bi bilo vse naravnano na Boga in na bližnjega. Iz izkušnje pa vemo, da pogosto ni tako. Zato je zelo koristna in potrebna posebna priprava, ki je prvenstveno v naši molitvi.

Zelo dobra priprava na mašno daritev je takrat, kadar berila, ki jih bomo slišali pri maši, že prej zbrano preberemo. Tako bomo za Božjo besedo pri maši bolj odprti.

Za dobro molitev potrebujemo vsaj nekaj samote, predvsem notranjo samoto. To je takrat, ko v naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim Bogom. V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Zato je zelo koristno, da pridemo k maši nekoliko pred začetkom, da se umirimo, zberemo in se zavemo, da stojimo pred Bogom.

Vprašanje odprtosti našega srca za Boga je vprašanje naše ljubezni do njega. Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni, nismo odprti zanj.

Potrebno bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je bolj blizu, kakor smo mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo. Če ne verujemo v Božjo navzočnost, molitev sploh ni možna. Tako je zavedanje o Božji navzočnosti naše prvo dejanje pri molitvi. Ko se postavimo v Božjo navzočnost, smo pripravljeni Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo tudi oklepati.

Zelo dobra priprava na mašno daritev je premišljevalna molitev. Pri njej ni poudarek na besedah, ampak na notranji dejavnosti, na mišljenju, čustvovanju in ljubezni. Prav bi bilo, da bi ustne molitve prehajale v premišljevalne. To je možno, če se naš duh in naše srce posebej ustavita ob kaki misli, ki nas zadene in gane.

Mašna daritev je najvišja oblika molitve in je več kot molitev. Čim boljše bodo naše vsakdanje molitve, tem boljše bo naše molitveno sodelovanje pri sveti daritvi in pri češčenju Najsvetejšega.

Naše sodelovanje z mašno daritvijo se ne začne šele takrat, ko pridemo v cerkev. Vse naše življenje je priprava na mašno daritev. Od njega je odvisno, kako bomo pri maši sodelovali. Če nam med tednom ni nič za Boga, se v nedeljo ne moremo tako spremeniti, da bomo pri mašni daritvi dobro sodelovali.