K tebi zdaj se bližamo.

Neka redovnica je o svojem sodelovanju pri mašni daritvi zapisala: »Osrednje mesto ima maša. Pred Gospoda prihajam praznih rok, toda z iskreno željo, da jih on napolni, me osvobodi, se po meni daje drugim. Kolikor se le da, skušam zbrano slediti Božji besedi in molitvam ter dogajanju na oltarju. Najlepši pa so trenutki po obhajilu. Takrat se z vso prisrčnostjo pogovarjam z Božjim Prijateljem, se mu zahvaljujem, ga občudujem, mu priporočim dan, ki je pred menoj, duhovnike, ves svet. Navadno tudi obnovim redovne zaobljube in prosim za zvestobo.«

Drugi vatikanski koncil uči, kako ni dovolj, da smo pri maši kot »tuji ali nemi gledalci« (B 48). Evharistična daritev se tiče vsega zbranega občestva. Vsak mora pri njej sodelovati. Nikakor ne zadostuje, da je pri maši samo navzoč. Seveda je drugačno sodelovanje duhovnika, drugačno ministrantov, bralcev, pevcev, drugačno drugih vernikov. Vendar je marsikaj vsem skupno, na primer notranje zbrano sodelovanje s srcem, ki je najvažnejše. Za nikogar ne sme veljati Božja ugotovitev pri preroku Izaiju, ki jo je ponovil tudi Jezus: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene« (Mt 15,8). Vsi moramo priti k mašni daritvi dobro pripravljeni, s skrušenimi srci. Vsi moramo poslušati Božjo besedo, vsi moliti s srcem in z ustnicami. Dogaja se, da marsikdo med mašo ne odpre ust, ne za petje ne za skupno molitev. Da ne poje vsak, je razumljivo, saj nima vsak pevskega daru. Da vsi navzoči ne molijo ustnih molitev, ni opravičljivo. Vsi moramo nebeškemu Očetu darovati Kristusa in skupaj z njim sebe ter vso Cerkev.

Svoje sodelovanje z dogajanjem na oltarju pokažemo tudi s tem, da skupaj vstanemo, se priklonimo, klečimo, sedimo. S tem pokažemo, da sodeluje ves človek, ne samo duh, ampak tudi telo. Stoja, sedenje, klečanje, prikloni, vse to je povezano z vsebino mašne daritve in pomaga to vsebino tudi razumeti, hkrati pa nam pripomore k povezanosti z Bogom in tudi med seboj.

Ničesar ne moremo dobro razumeti, česar prej ne poznamo. Da poznamo kakšno stvar, se je treba o njej poučiti. Če se bomo dobro seznanili z obredi in molitvami, nas bodo vodili h globljemu razumevanju tega, kar se dogaja pri mašni daritvi.

Za takšno razumevanje pa ni dovolj le umska poučenost, ampak je potrebno dojemanje s srcem, z vero in ljubeznijo. Šele tedaj bo možno pri mašni daritvi dobro sodelovati. Takrat bomo izpolnili, kar od nas pričakuje 2. vatikanski cerkveni zbor: »Zavestno, pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanju« (B 48). Takšno sodelovanje je možno le pri tistem, ki živi iz osebne, poglobljene in žive vere. Če ni izbral za svoje središče Jezusa samega, ga tudi pri mašni daritvi ne bo tako doživljal. Sodelovanje je pravilno takrat, kadar s pomočjo Božje milosti sodeluje ves človek z vsemi svojimi sposobnostmi, z razumom, srcem in s telesom.

Mašna daritev je vrhunec našega življenja. Če je naše življenje plitvo, daleč od Boga, zakopano v praktični materializem, se v nedeljo pri mašni daritvi ne more dvigniti na višino Jezusove daritve na križu, kjer sta vztrajala Marija in Janez, skoraj vsi drugi pa so se razbežali. Čim bolj bomo čez teden povezani z Bogom, tem bolj bo ta povezanost z njim v nedeljo pri sveti maši dosegla svoj pravi razcvet.