Srce Jezusovo – neusahljiv vrelec žive vode

Že prerok Izaija je napovedal: »Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja« (Iz 12,3). Jezus je v samarijskem mestu Sihár, pri Jakobovem studencu, rekel Samarijanki: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,13s).

Ob šotorskem prazniku je Jezus zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega [Odrešenikovega] osrčja tekle reke žive vode« (Jn 7,37s). Evangelist Janez pojasnjuje: »To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj« (Jn 7,39).

Apostol Janez v 19. poglavju svojega evangelija na izredno slovesen način pripoveduje, da je vojak s sulico prebodel stran (in tudi srce, kakor to izrecno pristavljajo že zelo zgodnji cerkveni očetje) že mrtvega Odrešenika in kako sta tedaj pritekli kri in voda: kri kot znamenje, da se je s tem resnično izvršila daritev novozaveznega Jagnjeta v odrešenje sveta (prim. Jn 6,51); voda kot simbol Svetega Duha ter njegove duhovne rodovitnosti in očiščujoče moči – obenem pa oboje kot simbol evharistije in krsta, za življenje Cerkve najvažnejših zakramentov. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz Jezusovega Srca, se more spremeniti.

Papež Janez Pavel II. je dejal: »V prebodenem Srcu zremo Jezusovo sinovsko pokorščino Očetu, čigar naročilo je pogumno izpolnil (Jn 19,30), njegovo bratovsko ljubezen do človeka, ki ga je ‘ljubil do konca’ (Jn 13,1), to je do končnega žrtvovanja samega sebe. Prebodeno Srce je znamenje celostnosti te ljubezni v njeni vertikalni in horizontalni razsežnosti, kar ponazarjata pokončno in prečno bruno križa.«

Isti papež je tudi dejal: »Jezus je večna žrtev. Po vstajenju od mrtvih in poveličanju na Očetovi desnici nosi na svojem nesmrtnem telesu znamenja ran na rokah in nogah in na svoji prebodeni strani (Jn 20,27; Lk 24,39s) ter jih kaže Očetu v svoji nenehni molitvi, ko prosi za vse (Heb 7,25; Rim 8,34).«

Na kristjane vseh časov je imelo velik vpliv kontemplativno zrenje Kristusovih ran, zlasti srčne rane. Ko se je vstali Odrešenik drugič prikazal apostolom, je povabil Tomaža: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž je izpovedal vero: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,24-29). Ob prebodenem Srcu Jezusovem se utrjuje in poglablja naša vera.