Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 18. julij 2017

Kako so mašno daritev doživljali svetniki?



(Odlomek iz nove knjige: A. Nadrah, Sveta Evharistija, naše upanje)

Eden glavnih vzrokov, da marsikdo opušča mašno daritev, ker ta ni več njegovo upanje, je nepoznanje njene vrednosti. Znani kapucinski svetnik pater Pij iz Pietralcine je nekemu svojemu spovedancu rekel: »Ko bi ljudje poznali vrednost svete maše, bi morali priti vsak dan orožniki, da bi skrbeli za red pri cerkvenih vratih zaradi take množice ljudi.« Sv. Frančišek Asiški je pisal svojim sobratom duhovnikom: »Vsa zemlja se strese, nebesa glasno vriskajo, ko je na oltarju Kristus, Sin živega Boga, v duhovnikovi roki.«
Veliko oznanjevalno in pričevalno vrednost imajo mašne daritve svetih duhovnikov, ki se popolnoma združijo s Kristusovo daritvijo in jo globoko podoživljajo. Spomnimo se na primer Janeza Vianneya in patra Pija iz Pietralcine. Pater Pij je pri sveti maši dosegel vrh združenja z Bogom. Bil je stigmatik z ranami kot Jezus na križu. Računajo, da je bilo pri mašah patra Pija okoli dvajset milijonov ljudi. V knjigi 'Pater Pij, stigmatik današnjega časa' je o njegovi mašni daritvi zapisano: »Bila je to živa maša, drhteča od bolečin in ljubezni, ovita v skrivnostnost in tako prisrčna, ker je pater Pij odkrival v njej globine skrivnosti s svojo krvjo, s svojimi solzami, s svojim načinom molitve, s trpečimi potezami na obrazu. Miren in nepremičen pogled, nenavadne kretnje rok, skoraj neopazni telesni gibi, težek glas, počasni in boleči pokleki, močno udarjanje na prsi pri 'moja krivda' in pri besedah 'Gospod, nisem vreden', skrivnostni odrazi na obrazu, solze, toliko solz! Kdo bi mogel pozabiti na vse to pri maši patra Pija?
Križani Jezus in pater Pij z ranami sta pri maši ustvarjala pretresljivo edinost. Obnavljala se je kalvarijska žrtev brez razdvojenosti: isti Jezus se je daroval na križu in v patru Piju!
Zlasti se je opazilo to v trenutku spremenjenja, ko so se iz patra Pija boleče trgale posvetilne besede, ker zaradi globokega doživetja ni mogel tekoče izgovarjati: 'To je moje telo … To je kelih moje krvi …'
Te besede je bilo slišati kot udarce kladiva na žeblje, ki so prebadali roke in noge Jezusu.
Ko je držal v rokah posvečeno hostijo in jo pokazal ljudem, je njegov obraz žarel in odseval njegovo notranjo povezanost in srčno ljubezen do Gospoda.
Kako živo je sodeloval pater Pij pri Jezusovem križanju, ki ga je ponovno doživljal na oltarju med mašo, nam pove odgovor, ki ga je pater Pij dal neki svoji duhovni hčerki. Ta ga je vprašala, kako more celo mašo nepretrgoma stati na ranjenih nogah. Pater Pij ji je odgovoril: 'Draga hčerka, med mašo jaz na nogah ne stojim, ampak visim.'«
Z Jezusom pribit na križ, to je bila sveta maša patra Pija. Maševal je ob petih zjutraj, navadno pri stranskem oltarju sv. Frančiška. Maša je trajala uro in petnajst minut. Ljudje so vztrajali kot zamaknjeni. Še nikoli niso videli duhovnika, ki bi tako pobožno maševal.
Seveda je to edinstven primer karizmatičnega duhovnika z velikimi Božjimi darovi. Vendar je lahko vsak duhovnik, ki je predan molitvi in se potrudi za lepo maševanje, že s tem oznanjevalec Kristusovega evangelija in zgovorna priča njegove ljubezni.
Globoko doživetje mašne daritve pa ni prihranjeno le duhovnikom. Redovnica sv. Favstina Kowalska je v Dnevniku zapisala: »Prizadevam si, da bi bila za Jezusa vedno Betanija, kjer bi se po velikem naporu lahko odpočil. V svetem obhajilu je moje združenje z Jezusom tako tesno in nepojmljivo, da bi se ne znala izraziti z besedami, če bi to hotela opisati.« »Po svetem obhajilu sem v svojem srcu začutila bitje Jezusovega srca.« Sveto obhajilo je sestro Favstino povezovalo tudi z nebeškim Očetom: »Ko sem prejela sveto obhajilo, sem imela globlje spoznanje nebeškega Očeta in njegovega očetovskega odnosa do duš.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar