(Odlomek iz nove knjige: A. Nadrah,
Sveta Evharistija, naše upanje)
Eden glavnih vzrokov, da marsikdo opušča
mašno daritev, ker ta ni več njegovo upanje, je nepoznanje njene vrednosti.
Znani kapucinski svetnik pater Pij iz
Pietralcine je nekemu svojemu spovedancu rekel: »Ko bi ljudje poznali
vrednost svete maše, bi morali priti vsak dan orožniki, da bi skrbeli za red
pri cerkvenih vratih zaradi take množice ljudi.« Sv. Frančišek Asiški je pisal svojim sobratom duhovnikom: »Vsa
zemlja se strese, nebesa glasno vriskajo, ko je na oltarju Kristus, Sin živega
Boga, v duhovnikovi roki.«
Veliko
oznanjevalno in pričevalno vrednost imajo mašne daritve svetih duhovnikov, ki
se popolnoma združijo s Kristusovo daritvijo in jo globoko podoživljajo.
Spomnimo se na primer Janeza Vianneya in
patra Pija iz Pietralcine. Pater Pij
je pri sveti maši dosegel vrh združenja z Bogom. Bil je stigmatik z ranami kot
Jezus na križu. Računajo, da je bilo pri mašah patra Pija okoli dvajset
milijonov ljudi. V knjigi 'Pater Pij, stigmatik današnjega časa' je o njegovi
mašni daritvi zapisano: »Bila je to živa maša, drhteča od bolečin in ljubezni,
ovita v skrivnostnost in tako prisrčna, ker je pater Pij odkrival v njej
globine skrivnosti s svojo krvjo, s svojimi solzami, s svojim načinom molitve,
s trpečimi potezami na obrazu. Miren in nepremičen pogled, nenavadne kretnje
rok, skoraj neopazni telesni gibi, težek glas, počasni in boleči pokleki, močno
udarjanje na prsi pri 'moja krivda' in pri besedah 'Gospod, nisem vreden',
skrivnostni odrazi na obrazu, solze, toliko solz! Kdo bi mogel pozabiti na vse
to pri maši patra Pija?
Križani Jezus in
pater Pij z ranami sta pri maši ustvarjala pretresljivo edinost. Obnavljala se
je kalvarijska žrtev brez razdvojenosti: isti Jezus se je daroval na križu in v
patru Piju!
Zlasti se je
opazilo to v trenutku spremenjenja, ko so se iz patra Pija boleče trgale
posvetilne besede, ker zaradi globokega doživetja ni mogel tekoče izgovarjati:
'To je moje telo … To je kelih moje krvi …'
Te besede je
bilo slišati kot udarce kladiva na žeblje, ki so prebadali roke in noge Jezusu.
Ko je držal v
rokah posvečeno hostijo in jo pokazal ljudem, je njegov obraz žarel in odseval
njegovo notranjo povezanost in srčno ljubezen do Gospoda.
Kako živo je
sodeloval pater Pij pri Jezusovem križanju, ki ga je ponovno doživljal na
oltarju med mašo, nam pove odgovor, ki ga je pater Pij dal neki svoji duhovni
hčerki. Ta ga je vprašala, kako more celo mašo nepretrgoma stati na ranjenih
nogah. Pater Pij ji je odgovoril: 'Draga hčerka, med mašo jaz na nogah ne
stojim, ampak visim.'«
Z Jezusom pribit
na križ, to je bila sveta maša patra Pija. Maševal je ob petih zjutraj, navadno
pri stranskem oltarju sv. Frančiška. Maša je trajala uro in petnajst minut.
Ljudje so vztrajali kot zamaknjeni. Še nikoli niso videli duhovnika, ki bi tako
pobožno maševal.
Seveda
je to edinstven primer karizmatičnega duhovnika z velikimi Božjimi darovi.
Vendar je lahko vsak duhovnik, ki je predan molitvi in se potrudi za lepo
maševanje, že s tem oznanjevalec Kristusovega evangelija in zgovorna priča
njegove ljubezni.
Globoko doživetje mašne daritve pa ni
prihranjeno le duhovnikom. Redovnica sv.
Favstina Kowalska je v Dnevniku zapisala: »Prizadevam si, da bi bila za
Jezusa vedno Betanija, kjer bi se po velikem naporu lahko odpočil. V svetem
obhajilu je moje združenje z Jezusom tako tesno in nepojmljivo, da bi se ne
znala izraziti z besedami, če bi to hotela opisati.« »Po svetem obhajilu sem v
svojem srcu začutila bitje Jezusovega srca.« Sveto obhajilo je sestro Favstino
povezovalo tudi z nebeškim Očetom: »Ko sem prejela sveto obhajilo, sem imela
globlje spoznanje nebeškega Očeta in njegovega očetovskega odnosa do duš.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar