Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina

»Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16). On nas neizmerno ljubi. Ta resnica je najpomembnejše spoznanje v našem življenju. Veliko pomembnejše od tistih spoznanj, ki jih dobimo v šoli ali pridemo do njih s svojim izkustvom. Svetniki so postali sveti, ker jih je ta resnica popolnoma prevzela.

Bog nas je v svoji ljubezni tako zelo obdaroval in se nam vedno znova daje. Temeljni dar, ki smo ga od Boga prejeli, smo mi sami. V nas je združenih veliko Božjih darov: neumrljiva duša, razum, svobodna volja, zmožnost čustvovanja in spominjanja, telo s svojimi močmi, zdravje. Vsi smo izšli iz Božje roke. Vsak od nas je sad njegove ljubezni. Bog je vsakega želel imeti. Pri njem ni nezaželenih otrok.

Vse, kar nas obdaja, je dar Božje ljubezni za nas. Svetniki so videli v vsaki cvetlici, travi, ptici poseben Božji dar, posebno Božjo pozornost. Zadaj za vsemi stvarmi je Stvarnik, ki nas ljubi in s stvarmi razodeva svojo ljubezen do nas.

Največji dar, ki nam ga Bog daje, je on sam. Podaril se nam je z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem svojega Sina ter s prihodom Svetega Duha. Učlovečeni in na križ pribiti Božji Sin je najbolj čudovit in hkrati najbolj prepričljiv dokaz Božje ljubezni do nas. Ko nam je nebeški Oče daroval Sina in po njem poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost in dobrota.

Bog skrbi za vsakega posebej. Vsakega pozna v srce. Psalmist je zapisal: “Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti za vse čudeže, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, ki jih dobro pozna moja duša” (Ps 139,13–14).

Bog je ljubezen tudi takrat, kadar nimamo tega vtisa, ko se nam zdi, da je pozabil na nas, da mu nismo nič mar in nas je prepustil zlu, ki se bohoti okrog nas in v nas. Majhni smo in marsičesa (še) ne razumemo. Kardinal Tarcisio Bertone je v razgovoru s časnikarjem De Carlijem v knjigi Zadnja fatimska vidkinja dejal:

»Silam zla, za katere se zdi, da se v nekaterih zgodovinskih trenutkih združujejo v koalicijo, se upira neka druga sila, neki vir ljubezni, ki obrača tok dogodkov, jih tako rekoč 'iztiri'. Ta sila je videti zmagujoča, ker je v resnici zmagujoča!«

Ta »sila« izvira iz velikonočne skrivnosti, iz Kristusovega prebodenega srca. Pojdimo pod križ in glejmo Nanj, ki je rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).

An