V soboto, 14. maja, smo se člani Bernardove družine in člani posvečenih Presvetemu srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu srcu Marijinemu, namesto na srečanje v Stični, podali na romanje. Tokrat na Koroško. Zakaj? Da bi prav v maju, v vstajenjskem pomladnem cvetju in zelenju doživeli kraje, kjer je v 8. in 9. stoletju vzklila, ozelenela tudi krščanska vera naših slovenskih prednikov. Kot pričajo Brižinski spomeniki, so se v tem času odpovedali »zlodeju« in izpovedali vero v Presveto Trojico, božjo Mater Marijo, v angele in svetnike…
Obiskali smo Koroško deželo, nekoč
zibelko naše državnosti in svete vere, ki jo je v tamkajšnji deželi, poseljeni
s poganskimi Sloveni, oznanjal in utrjeval iz Salzburga (Solnograda) poslani
pokrajinski, misijonski škof, sv. Modest, po rodu Irec, s svojimi misijonarji.
Kar preveč smo pozabili nanj, in na premnoge, ki so »orali ledino.«
Pozabili smo, da je na tedanjem
slovenskem Koroškem dal postaviti kar tri zgodovinsko arheološko izpričane
cerkve, med njimi Gospo Sveto kot svojo škofijsko cerkev. Stala je že davnega
leta 760 kot prva Marijina cerkev, ne le slovenska, marveč slovanska sploh!
Gospa Sveta! Kako lepo, starodavno ime,
ko naši predniki še niso poznali besede »kraljica«.
In pri njej sv. Modest tudi počiva v
blaženem miru.
Čas, pretresljivi zgodovinski
družbeno-politični pretresi, vojne, mnoge stiske, lakote, bolezni. Vsi ti
žalostni dogodki so prekrili nekdanjo izvirno in pristno podobo življenja naših
tamkajšnjih rojakov. Žal, tudi zabrisali slovensko besedo do te mere, da komaj
kje še bolj prikrito klije na tleh prve slovenske kneževine 8., 9. in kasnejših stoletij – do
prve svetovne vojne, ki nas je ob propadu Avstro-Ogrske dokončno, usodno
razdvojila, ponižala naše rojake v lastni deželi na neznatno »manjšino«.
Podali smo se čez prelaz Ljubelj na
koroško stran, čez zasnežene vršace, ki so nas stoletja brezčutno ločevali.
Slabe so bile poti čez neprehodne hribe tja preko, zato nismo rojaki bili trdno
povezani. Za pot na kranjski strani je v »starih časih« skrbel stiški
cistercijanski samostan, na koroški strani pa vetrinjski. In v preteklosti so
potovali le tisti, ki so morali … Zdaj se po gorskih klancih vzpenja in vijuga
udobna avtocesta s predorom, ki je razdalje še skrajšal. Vendar so stare
prepreke dosegle svoje. Odtujenost rojakov ostaja, kljub sodobnim »človekovim
pravicam.«
Vso pot navzgor in navzdol nas je
spremljalo od sonca obsijano zelenje. Komajda smo opazili kakšno že napol opuščeno,
mrko hiško, kakšno koroško znamenje, cerkvico. Vendar nas je kljub vsemu
navdajalo pravo velikonočno veselje – prepevali smo. Kaj kmalu smo bili na
koroški strani, se ob vznožju Karavank hitro pomikali med polji, naselji, ob
prijazni zeleni Dravi. Bližali smo se našemu cilju. Kam smo bili najprej
namenjeni v tej danes dvojezični deželi? Najprej v sodobno središče slovenstva.
V Tinje/Tainach, s staro cerkvijo Marijinega vnebovzetja in sv. Valentina, s
častitljivo proštijo. Romali smo v Tinje, ki ležijo med hribovjem na robu
Gornjega Roža in Podjune, na »slovenski otok«, ki se dviga pod proštijo, v
Katoliški dom slovenske vernosti in prosvete. Tinje so bogato versko duhovno
središče Slovencev, ki deluje vse povojno obdobje (od l. 1961) kot Katoliški dom
prosvete. Tokrat pod uspešnim vodstvom častitega gospoda Jožeta Kopeiniga. Dom
duhovnih vaj in versko-prosvetnih in umetniških dejavnosti za vse Slovence, od
najmlajših do najstarejših. Odprt je za vse, ki se želijo duhovno okrepiti,
tudi za nas, preko meje. Mnogi smo bili tam prvič. Gostoljubno sprejeti,
pozdravljeni, povabljeni, da bi spoznali vsakdanji utrip življenja v zgledno
urejenem Domu, kjer ima prvo mesto vsakdanje bogoslužje, saj gre prvenstveno za
kraj molitve.
Ko smo vstopili v kapelo, nam je zastal
dih. Kot da smo vstopili v nebeško preddverje! Kapela Presvete Trojice, ki jo
je s svojimi sodelavci ustvaril in izoblikoval sloveči svetovni mojster sodobne
cerkvene umetnosti, p. Ivan Marko Rupnik. Kot povabilo k novemu življenju v
Duhu! Kako edinstveno umetnik povezuje biblijski dogodek, srečanje Abrahama in
treh popotnikov pod Mambrovim drevesom, z našo odrešenjsko stvarnostjo, z našo
zgodovino, s sodobnim vsakdanjim utripom danes dvojezične dežele! Vsi njeni
zaslužni zavetniki so prisotni. Domači in evropski, vsak na svoji strani.
Domači: sv. Modest, sv. Hema, blaženi A. M. Slomšek na zahodni, in sv.
Benedikt, sv. brata Ciril in Metod, sv. Janez Pavel II., na vzhodni steni. Pod
njimi, v zgodovini, pa še sv. Liharda Kamenska in njen sin, briksenski škof
Albuin…
Brez temeljite razlage g. Kopeiniga bi
ne mogli dojeti, razbrati tako bogate simbolike in umetnikove, nam zastrte
govorice. Vse te podobe so žive, nas nagovarjajo, v nas budijo upanje,
navdušenje, občudovanje. Vsa ta duhovna lepota nas očiščuje, vabi k ponižni
zbranosti. Tu ni kaj reči. Treba je v tišini strmeti, darovati … Da, naša mašna
daritev je bila zares sveta. Kar je izgubljeno, more biti po Božji milosti na
novo pridobljeno. Božji Duh ustvarja, »dela vse novo.«
Poživljeni, okrepljeni smo nadaljevali
romanje proti Gospe Sveti. Cerkev, prvotna stvaritev škofa Modesta, v večkrat
prenovljeni arhitekturni podobi, trdno stoji na Gosposvetskem polju. Stoletja
že čuva, spremlja Slovence, vse od časov ustoličevanja koroških vojvod v jeziku
Slovenov pri knežjem kamnu na Krnskem gradu. Tu smo se zazrli v preteklost, ki
nemo govori v različnih zgodovinskih slogih: na zunanjih stenah antično-rimske
umetnine, romanska zasnova cerkve, gotska predelava, nato z njo skladna baročna
prenova notranjščine. Ena sama veličastna lepota, postavljena v Božjo čast! Saj
v naglici ni mogoče vsega dojeti. V spominu sta mi ostala dva prelepa gotska
krilna oltarja in veličasten baročni oltarni okvir, kjer domuje s prijaznim
pogledom Gospa Sveta z Jezuščkom v naročju. Tako prijazno, domače! Kako bi ne
imeli zaupanja Vanjo? Saj vedno usliši prošnje, če so skladne z Božjo voljo …
Kot odkriva legenda, je z Gospo Sveto
povezan tudi praški škof, sv. Vojteh-Adalbert. Nekaj pred svojo mučeniško
smrtjo (+997 so ga ob misijonskem delu med Prusi, le-ti ubili), je še s Prage
poslal dva plemiča v Italijo, da bi v Recanato blizu Loreta vrnila čudežno
podobo Marije Device. Na dolgi poti sta se ustavila v Beljaku, da bi se
odpočila in prenočila. V sanjah jima je bilo naročeno, naj čudežno podobo
odneseta h Gospe Sveti. Sanjam nista verjela, vendar se zjutraj konji niso
premaknili z mesta. Tako sta spoznala, da je naročilo Božja volja. Množica
vernikov ju je v cerkvi na Gosposvetskem polju z veseljem pričakala. Romarji pa
so prihajali, in prihajajo, od blizu in daleč, da bi počastili Gospo Sveto…
Počastili smo tudi grob sv. Modesta,
našega prvega, blagega misijonarja. V oglejskem otroškem sarkofagu počiva, pod
oltarno mizo. Ljudstvo veruje, da se sarkofag premika; ko bo pridrsel ob
vzhodni rob oltarne mize, bo konec tega stvarstva! Nekoliko v desni kot oltarja
Sv. Križa odmaknjen, skromno stoji kip sv. škofa Modesta, ki se mu verniki še
dandanes živo priporočajo, mu prižigajo svečke. Tako velik misijonar! Pa ima
samo eno cerkev na Slovenskem. Nova župnija, Kranj-Zlato Polje, mu je
posvečena. Za nas vse pa se mu je oddolžil p. Marko Rupnik s prelepo,
skrivnostno oltarno upodobitvijo, ki nam živo in zgovorno kliče v zavest
veličino Modestovega misijonskega poslanstva v nekdanji Karantaniji …
Še vojvodski prestol na Gosposvetskem
polju smo obiskali, da bi si vtisnili v zavest veličino zgodovinskih dogodkov,
kje je »tekla naša zibelka«. Na Krnski grad se nismo podali, ker se je
približevala nevihta in naš program skrajšala. Morda pa se tja podamo še kdaj
drugič. Potrebno je in spodobi se.
Naše romanje je doseglo svoj namen.
Poglobilo je našo vero in našo narodno zavest.
Martina Orožen
Ni komentarjev:
Objavite komentar