Šopek Materi Mariji

Sv. Marija Evgenija Milleret je bila rojena 26. avgusta 1817 v Metzu (Francija) v bogati družini, ki ni hodila v cerkev. Po srečnem otroštvu so prišle preizkušnje: njen oče je propadel, starši so se ločili, mama je umrla in ostala je sama. Pri devetnajstih letih je v pariški katedrali Notre Dame poslušala pridige p. Lacordaira: »Resnično sem se spreobrnila in odločila sem se dati vse svoje moči ali, bolje rečeno, vso svojo slabost Cerkvi, ki je v mojih očeh imela edina na zemlji skrivnost in moč dobrega.« Sanjala je o ustanovitvi kongregacije, posvečene Devici Mariji. Eno leto kasneje je v Parizu srečala p. Combalota. Z njim, ki je bil njen duhovni voditelj, je ustanovila prvo skupnost v nekem pariškem stanovanju, v katerem je z drugimi tremi dekleti izpovedala redovne zaobljube. Leta 1842 so odprle šolo. Hitro so bile ustanovljene tudi druge skupnosti. Pod imenom Redovnice Vnebovzete se je rodila nova marijanska kongregacija.

Red se je širil. Nove skupnosti so se pojavile v Franciji, Angliji, Španiji, Novi Kaledoniji, južni Ameriki, Italiji in na Filipinih.

Vir: Avec Marie les enfants prient pour la paix

Bog nam je dal Jezusa po Mariji, zato je treba po Mariji iti k Jezusu. 'Nihče ne pride k Očetu, razen po meni,' pravi Jezus. 'Nihče ne more priti k meni, razen po Mariji' (...) Gospodova ljubezen do svoje svete Matere je edinstvena. Devica je vse za Božje Srce (...) Duša, ki izbere Marijo za svojo zaščitnico, je gotova, da bodo njene molitve in prošnje uslišane. Jezus Mariji ničesar ne odreče (...) Marija je Devica mogočna, Devica polna dobrote, vrata nebeška, naša ljubezniva Gospa. Marija posluša molitev, ki privre iz čistega, ponižnega, preprostega in globoko vernega srca (...) O ko bi si mogli predstavljati vse čudovitosti, ki jih Marija izvršuje v človeških dušah! Reči, da je Marija kraljica nebes in zemlje, je čudovito in zelo resnično; reči, da je Mati vseh src, srednica vseh prošenj, ki dospejo do nebes, je še bolj veličastno.

Marta Robin

Češčenje Marijinega Srca v zgodovini Cerkve

Izrecno češčenje Marijinega Srca se da zgodovinsko dokazati vsaj že v 12. stoletju pri izredno gorečem Marijinem častilcu sv. Bernardu, glavnem cistercijanskem svetniku. V enem izmed svojih številnih govorov Bernard takole slavi Marijino Srce: »Odpri, o Mati usmiljenja, vrata svojega milosti polnega Srca objokanim Adamovim otrokom. Občudujem tvoje Srce zaradi bogatega usmiljenja, o moja Kraljica!«

Sprva je bila pobožnost do Marijinega Srca le zasebna. Šele sv. Janez Eudes ji je sredi 17. stoletja s slovesnim opravljanjem molitvenega bogoslužja v čast Marijinemu Srcu dal javni in liturgični značaj. Od začetka 18. pa tja do začetka 19. stoletja je češčenje Marijinega Srca naraščalo in se širilo istočasno s češčenjem Srca Jezusovega. Marijina prikazovanja sv. Katarini Labouré leta 1830 so v zvezi s širjenjem čudodelne svetinje močno prispevala k razširitvi češčenja Marijinega Srca.

Arški župnik sv. Janez Vianney je dejal: »Ljubezen Marijinega Srca do nas je tako velika, da je v primeri z njo ljubezen src vseh mater kakor košček ledu. Vsaj jaz sem prejel iz Marijinega Srca že toliko milosti, da ne bi bilo nobene več, če bi to Srce ne bilo neizčrpno.« Pogosto je priporočal devetdnevnico v čast Marijinemu Srcu.

Češčenje Marijinega Srca so posebno pospeševale bratovščine v 18., 19. in 20. stoletju, in to tudi pri nas. Prva bratovščina Marijinega Srca na Slovenskem je bila ustanovljena leta 1718 v samostanu klaris v Mekinjah na Gorenjskem. Škof Anton Martin Slomšek je ustanovil leta 1861 v mariborskem bogoslovnem semenišču takšno bratovščino. Škof Friderik Baraga je imel v svojem škofovskem grbu Marijino Srce. Nadškof Anton Bonaventura Jeglič je bil goreč častilec in apostol Marijinega Srca, prav tako tudi škof Janez Gnidovec.

Leta 1902 je v Ljubljani začel izhajati Glasnik najsvetejših Src. Kasneje je bil preimenovan v Glasnik presvetega Srca Jezusovega, ki pa tudi češčenja Marijinega Srca ni nehal širiti.

Češčenje Marijinega Srca je po katoliškem svetu dobilo nov razmah z Marijinimi prikazovanji v Fatimi leta 1917, saj je bil eden glavnih namenov prikazovanj prav širjenje češčenja njenega brezmadežnega Srca, kar naj bi prispevalo k rešitvi človeštva in k svetovnemu miru.

Pri drugem prikazanju, 13. junija 1917, je Marija naročila Luciji: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi bom krasila njegov prestol.«

Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je Marija, potem ko je fatimskim pastirčkom pokazala pekel, rekla: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog vpeljati na svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca…«

Mala Jacinta je pred odhodom v bolnico Luciji naročila: »Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog na svetu vpeljati češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu…«

Ob 25. obletnici fatimskih prikazovanj, 31. oktobra 1942, je papež Pij XII. posvetil ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Isti papež je praznik Marijinega Srca raztegnil na vso Cerkev in ga nastavil na osmino Marijinega vnebovzetja, na 22. avgust. Po preurejenem cerkvenem koledarju je praznik Marijinega brezmadežnega Srca na soboto po prazniku Srca Jezusovega.

Marijino Srce v Svetem pismu

Evangelist Luka poroča, da je Marija vse besede, ki so jih povedali pastirji o Jezusu, »shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Ob najdenju Jezusa v templju isti evangelist še enkrat dostavlja: »In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,51). Ta svetopisemski pisatelj je tako opozoril na skrito življenje in misli Marijinega Srca, ki so bile vse posvečene Kristusu in skrivnosti odrešenja. Isti evangelist je zapisal Marijine besede angelu Gabrijelu: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Te besede najlepše razodevajo, kako je bila Devica Marija prva, ki se je popolnoma posvetila Jezusu, njegovemu Srcu. Ona je z ljubeznijo zanj skrbela in ga vzgojila.

Sv. Luka, ki je evangelist Marijinega Srca, je zapisal tudi čudovito Marijino hvalnico Moja duša poveličuje Gospoda, ki zelo lepo razodeva, kakšno je Marijino notranje življenje, njeno Srce.

O Marijinem Srcu govori tudi Simeonova napoved: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,35). Že Origen, duhovni pisatelj iz 3. stoletja, pravi, da sta tu duša in srce eno.

Marijino Srce je pri evangelistu Luku označeno kot središče njenega duševnega in duhovnega življenja in njenih kreposti. Ko govorimo o njenem Srcu, mislimo zlasti na njeno ljubezen do Boga in ljudi ter na njeno notranje življenje razuma, čustev in volje. Obenem pa je to Srce imelo prvenstveno vlogo pri učlovečenju, ob Kristusovem trpljenju pa je bilo pridruženo odrešilni kalvarijski daritvi. Ob navzočnosti pri Jezusovi odrešilni smrti na križu je globoka notranja usmerjenost Marijinega Srca dozorela do najgloblje dovršenosti.

Marijino Srce dobro razodevajo vse njene besede in dejanja, predvsem njen odnos do Jezusa, kateremu se je popolnoma posvetila, od spočetja ob angelovem oznanjenju pa vse do vznožja križa. Globina njenega Srca pride lepo do izraza v njenem odnosu do ljudi, v njenem nesebičnem služenju: ko hiti na pomoč k sorodnici Elizabeti, ko opazi zadrego v Kani in posreduje pri Jezusu, da napravi prvi čudež. Čudovit odraz njenega Srca je njena prelepa pesem Moja duša poveličuje Gospoda (Magnifikat).

Fatimsko veličastje 14. oktobra v Stični

Podoživljam Stično, kakršna je bila v soboto, 14. oktobra, z vsem fatimskim veličastjem, ki ga v svoji večstoletni zgodovini ni doživela in podobnega verjetno ne bo več. Velika slovesnost in slavje Fatimske Marije! Prelepo je bilo in globoko duhovno doživeto, a prepričan sem, da je tudi fatimska Gospa vse molitve, prošnje in namene romarjev in svojih ljubljenih sinov – duhovnikov – z velikim veseljem sprejemala v svoje Srce in bo vse oblikovala skupaj z Jezusovim Srcem ter uresničevala z materinsko ljubeznijo tudi v prihodnje.

Globoko v spomin in srce so se mi vtisnile razne stvari. Naj jih nekatere omenim. Množica romarjev – slovenskih in hrvaških – za tem slovesen sprevod številnih duhovnikov, znanih in neznanih, škofov slovenskih in hrvaških, a vseh z nekim slovesnim izrazom na licu, ko so stopali za Marijinim kipom. Med njimi je mojo pozornost vzbudil hrvaški škof, ki se je komaj zadrževal, da ga niso oblile solze ganjenosti. Menim, da je bil on, ki je med sveto mašo v nagovoru izzval odobravanje in aplavz premnogih romarjev za prelepo, fatimsko oblikovano in obarvano pridigo, ki jo je, prepričan sem, tudi fatimska Gospa hvaležno sprejela. Tudi Magnificat je tako mogočno in slovesno zadonel, da ga je prav gotovo fatimska Marija z vsemi zbranimi z veseljem sprejela in ona, zaradi lepega pevčevega glasu, po Bogu danega, zanosno podoživljala.

Lepo, prelepo je bilo, tako kot more in mora biti takšna slovesnost. Je velikanskega pomena in razsežnosti, katerih posledice se bodo v obliki Božjega in Marijinega blagoslova zlivale na Slovenijo in Hrvaško, prebivalce, družine, župnije, škofije in obe Cerkvi še daleč v prihodnji čas.

Nepozabni so bili fatimski pastirčki – domiselno opravljeni otroci. Njihova otroška prisrčnost in stalna prisotnost pred mašo, med njo in v cerkvi ob kipu fatimske Gospe smo romarji spoštljivo občudovali, a Marija jih je skupaj s fatimskimi pastirčki iz nebes z naklonjenostjo opazovala in jih blagoslavljala, zlasti zaradi njihovih žrtvic. Ko je sprevod duhovnikov prihajal v cerkev, sem mogel zopet opazovati lica prihajajočih. Slovesna so bila.

Menim, da je Stična na vse obiskovalce fatimskega slavja napravila podoben, velik vtis. Čez dan sem se v mislih večkrat vračal v čas slovesnosti. Ponoči dolgo nisem mogel zaspati in sem molil podobno, kot se mi dogaja takrat, ko dolgo časa častim Najsvetejše.

Pepi Dragar

Duhovne prireditve v Stični v letu 2017/18

NOVEMBER

12. ob 14.30 Bernardova družina

18. od 9.30 do 12.00 zahvalno romanje v Stično

18. – 19. Skupnost Emanuel, družine

24. ob 20.00 češčenje JMS

DECEMBER

7. – 10. P. Vital Vider, zakonci z otroki

10. ob 14.30 Bernardova družina

15 . – 17. Skupnost Emanuel, za vse

31. ob 20.00 molitvena noč, za vse

JANUAR 2018

14. ob 14.30 Bernardova družina

18. – 21. P. Vital Vider, zakonci z otroki

26. ob 20.00 češčenje JMS

26. – 28. Skupnost Emanuel, samski

FEBRUAR 2018

2. – 4. P. Maksimilijan File, starši birmancev

8. – 11. P. Vital Vider, zakonci z otroki

9. – 11. P. Maksimilijan, prejšnji birmanci

11. ob 14.30 Bernardova družina

16. – 18. P. Maksimilijan File, birmanci

23. ob 20.00 češčenje JMS

23. – 25. P. Maksimilijan File, birmanci

MAREC 2018

2. – 4. P. Maksimilijan File, birmanci

9. – 11. P. Maksimilijan File, birmanci

9. – 11. P. Branko, Bernardova družina

11. ob 14.30 Bernardova družina

16. – 18. P. Maksimilijan File, birmanci

22. – 25. P. Vital Vider, zakonci z otroki

23. ob 20.00 češčenje JMS

Prijave

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin.

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letu 2017

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 12. novembra in 10. decembra.

Shod častilcev JMS v letu 2017

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični ob 20.00: 24. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Zahvalno romanje 18. novembra v Stično

Vse Marijine častilce vabimo v soboto, 18. novembra, na zahvalno romanje v stiško baziliko. Zahvalili se bomo za vse obilne milosti v lanskem in letošnjem letu ob obisku Marije romarice in praznovanju fatimske stoletnice, še posebej ob skupnem slovensko-hrvaškem praznovanju 14. oktobra v Stični. Zahvalna slovesnost bo pod vodstvom celjskega škofa Stanislava Lipovška, voditelja pripravljalnega odbora za slovensko-hrvaško praznovanje. Zahvala je najboljša prošnja.

Okvirni program v baziliki:
9.30 rožni venec
10.00 slovesno somaševanje pod vodstvom škofa Stanislava Lipovška,

nato procesija s kipom fatimske Matere Božje med petjem Marijinih litanij

Prisrčen pozdrav in nasvidenje v Stični!

Cistercijani in Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Iz samostanske kronike

V soboto, 14. oktobra, smo v Stični obhajali slovensko-hrvaško stoletnico fatimskih dogodkov. Te nadvse pomembne slovesnosti se je udeležilo blizu sedem tisoč slovenskih in hrvaških vernikov. Bilo je 196 duhovnikov in 16 škofov. Dogajanje se je začelo ob 9.30 z molitveno uro, pri kateri so sodelovale različne romarske skupine iz Slovenije in Hrvaške pa tudi duhovnik iz Fatime. Slovesno somaševanje je ob 11.00 vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je skupaj z varaždinskim škofom Josipom Mrzljakom nagovoril zbrane romarje. »To, da se nas je toliko zbralo, ni naše delo, to je Njeno delo,« je v pridigi poudaril varaždinski škof Mrzljak. „Največje orožje proti zlu je rožni venec, ki uniči vsako zlo,“ je še dejal.

Srečanju je na duhovni način predsedovala fatimska Marija romarica, ki je v Stično prispela v petek, 13. oktobra, in smo jo zvečer, ob 18.00 pred mašno daritvijo, z velikim veseljem sprejeli in ob njej vso noč molili in prepevali. Priromala je v ljubo Slovenijo iz Češke in obiskala tudi naše kontemplativne samostane.

V nedeljo, 29. oktobra, je bil v Ivančni Gorici skupaj s petimi drugimi kandidati posvečen za diakona naš br. Jona Vene, doma iz župnije Ljubljana – Sv. Peter.

Na praznik Vseh svetih, 1. novembra, je začel enoletni noviciat, to je čas priprave na prve redovniške zaobljube, br. Blaž Stipančević iz župnije Borovnica.

Še opozorilo: Dogaja se, da dobimo glasilo nazaj s pripombo: Naslov pomanjkljiv; Preseljen; Neznan. Če imate spremenjen naslov, prosimo, da nam sporočite, drugače vam ne moremo pošiljati glasila, ker ga bo pošta vračala.

kronist

ODMEVI

Z lučko Ivanom sva prišla v Stično na srečanje slovenske verne mladine že pred jutranjo sveto mašo ob 6.30 in svoje služenje izročila Žalostni Materi Božji v varstvo. Čeprav sem v srcu upala, da ne bo dežja, sem bila vseeno presenečena, da ves čas dela na stojnici res ni deževalo. Ko je začelo deževati, se je že bližal čas za sveto mašo in smo morali stojnico pospraviti, tako da smo vse še varno umaknili pred dežjem.

S prijateljico Metko sva pripravile 106 srčkov. Zmanjkalo jih je že ob 12.00 uri. 106 mladih je po teh srčkih Gospod poklical po imenu in jim sporočil, da jih nosi v svojem Srcu. Da jih ima rad, da so ljubljeni, da naj mu dovolijo, da jih ima rad.

Ostali mladi, ki so prihajali po 12.00 uri so se ustavljali ob igri in pogovoru.

Iz pogovorov je bilo zelo razvidno, da mladi iščejo izzive v življenju, da so mnogi zelo razočarani nad slabim zgledom kristjanov, da so osamljeni, da pa je bilo zelo opazno veselje, da so skupaj in da so v Stični. Bilo je kar nekaj navdušenih vzklikov o lepoti naše stojnice in o lepoti sporočila, ki ga posredujemo. Zelo me je ganil srednješolec elektro smeri, ki se kar ni mogel posloviti od stojnice in po daljšem pogovoru sem začutila, da ima duhovni poklic. Ko sem mu to povedala, je dejal, da sem ga zelo zadela, ker razmišlja o tem. Čez nekaj časa se je spet vrnil, bil zelo resen in opazoval vse podrobnosti stojnice. Naj ga Marija varuje in spodbudi, da bo potrkal na vrata bogoslovja.

Šest mladih se je odločilo, da bo redno molilo za enega izmed ubogih, dvajset mladih pa je v spominsko knjigo napisalo svoje misli.

Ob stojnici so se ustavile tudi dijakinje iz Amerike, bile navdušene nad srčki in njihovimi sporočili in napisale nekaj misli v spominsko knjigo.

Bogu in Vam sem hvaležna, da sem smela biti orodje v Njegovih rokah; res sem bila presrečna, da sem smela mladim podariti tudi košček sebe, svojega časa, jih poslušati in spodbujati za zakramentalno življenje.

Ko sem se zvečer vračala domov, sem morala ustaviti avto pred zapornicami, ker je mimo pripeljal vlak z mladimi iz Stične. Potrobila sem jim in skozi okna se je vsul plaz veselih pozdravov. Naj ostane STIČNA MLADIH vir pravega veselja, ki ima svoj temelj na skali – Božji ljubezni.

Mojca

Ko sem danes bral Marijo Valtorto, sem v zakladnici modrih Jezusovih nagovorov našel prelep biser, v katerem spodbuja duhovnike. Jezus pravi: »Bog uporabi usmiljenje zato, ker je ljubezen. Božji služabnik mora biti usmiljen, da posnema Najvišjega. Bog uporabi usmiljenje, da privede k sebi izgubljene otroke. Božji služabnik mora uporabiti usmiljenje, da privede izgubljene otroke k Bogu.

Zapoved ljubezni je obvezna za vse. Trikratno obvezna pa mora biti za Božje služabnike. Brez ljubezni se ne da priti v nebesa. A to velja za vse verujoče. Božjim služabnikom pa pravim: 'Vernike ne boste mogli pripeljati v nebesa, če jih ne boste ljubili s popolnostjo [...] Vaš cilj: Služiti. Kako? Tako, da Bogu vrnete tiste, ki so jih svet, meso ali demon njemu ukradli. Na kakšen način? Z ljubeznijo. Z ljubeznijo, ki se kaže na tisoč različnih načinov, a ima en sam namen: zbuditi ljubezen« (Evangelij VII. del, str. 32).

Pepi

Močno sem molila in se udeleževala svetih maš za svojo sestro, bolno za rakom, naj je Bog ne vzame prej, dokler ne bo imela pogojev za nebesa. Umrla je. Enkrat v novembru sem šivala na šivalni stroj in ona se mi je prikazala do pasu – lebdela je v zraku – z veliko milino in me je s hvaležnostjo gledala. Vzkliknila sem: »O, Mojca, ti si prišla k meni! Nato je odšla. Še danes vidim njen obraz. Pri delu nisem mislila nanjo. Nisem pa vedela, kaj to pomeni, in sem v kapeli pred oltarjem klečala in vprašala, ali je moja sestra že v nebesih. Kar naenkrat se pojavi na oltarju močna svetloba, ki je tekla od zgoraj navzdol. V veselju sem vzkliknila:

»O, Mojca, Bog te je sprejel v nebesa. Zahvaljevala sem se Bogu za to rešitev. Ona ni bila ne vem kako verna, a ko je bila pri meni, jo je župnik spovedal in jo mazilil. Bila mi je za to hvaležna.

Ana

Sedem let sem vsak dan vztrajno molila, da bi se moj vnuk cerkveno poročil in da bi hči postala verna. Ravno za 13. avgusta sem dobila vabilo na cerkveno poroko in krst dvojčkov, mojih pravnukov. Zadnje leto, ko pride hčerka k meni na obisk, me povabi, da bi skupaj molile rožni venec. Ne morem verjeti, da so moje žrtve in molitve res všeč Mariji in jih je uslišala.

Ivanka

Bog vlada in sedi na prestolu. Pokoren mu je celo vihar. Jaz čutim ob grmenju Božjo bližino, ne kot tistega, ki se krega, ampak ki nas drži v objemu in varuje. Ne moti me grmenje. Čutim se varno, kajti Bog je dober in usmiljen. Ni kakšen tiran ali strog sodnik. Rekel je, da ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. Usmiljenja hočem in ne daritve, pravi. Kajti zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi.

Kati