Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca 2013

Mesečna srečanja so v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00:  25. oktobra, 29. novembra in 31. decembra.

Mislim, da je bil angel varuh

Lucija je začela pasti domače ovce leta 1915. Sestra Karolina, ki jih je do tedaj pasla, je bila stara že dvanajst let, zato je morala delati na polju. Lucija je za svoje tovarišice na paši izbrala Terezijo Matias, njeno sestro Marijo Rosa in Marijo Justino. Ko so nekega dne med aprilom in oktobrom 1915 pasle ovce na hribu Cabeso in opoldne pomalicale, jih je Lucija povabila, da so skupaj molile rožni venec, kar so z veseljem sprejele. Lucija v drugem Spominu pripoveduje:
»Komaj smo začele, zagledamo pred svojimi očmi, kot da lebdi v zraku nad drevjem neki lik, kot da bi bil iz snega, prosojen zaradi sončnih žarkov.
'Kaj je tisto?' so tovarišice napol prestrašene spraševale.
'Ne vem!'
Nadaljevale smo molitev s pogledom, uprtim v tisti lik, ki je izginil takoj, ko smo končale.«
Lucija je o dogodku molčala, njene tovarišice pa so vse povedale svojim družinam. Novica se je razširila in jo je zvedela tudi Lucijina mati ter je svojo hčerko izprašala o dogodku ter pogovor končala s prezirljivo kretnjo:
»Otročarije!«
Čez nekaj časa se je na istem kraju dogodek še dvakrat ponovil in so ga videle vse štiri pastirice. Lucija je bila tiho, njene tovarišice pa so doma zopet vse izklepetale. Ljudje so se začeli iz Lucije norčevati, ona pa je trpela. To tem bolj, ker je bila doslej navajena samo na izraze ljubezni. Pozneje je glede tega trpljenja zapisala:
»Ampak to ni bilo v resnici še nič. Nisem vedela, kaj mi je dobri Bog prihranil za prihodnost.«
Trpela pa je tudi mati. Precej slabe volje je vprašala svojo hčerko:
»Poglejmo torej; kaj pravite, da vidite tam?«
»Ne vem, mama, ne vem, kaj je.«

V Klicih fatimskega sporočila Lucija piše: »O tem prikazanju, ki se je velikokrat ponovilo na drugih krajih, so me veliko spraševali. Še vedno odgovarjam kot takrat: 'Ne vem, kaj je bilo, niti kaj je pomenilo.' Vendar pa mi je v duši ostalo tiho prepričanje, ki ga nočem skrivati: mislim, da je bil angel varuh. Morda je tako, ne da bi spregovoril, hotel, da bi začutili njegovo prisotnost in bi s tem pripravil duše, da bi se lahko izvršil Božji načrt.«
V četrtem Spominu glede vtisa, ki ga je to videnje pustilo, Lucija ugotavlja:
»To prikazanje mi je v duhu pustilo vtis, ki ga ne znam razložiti. Polagoma je ta vtis izginil. Mislim, da bi ga popolnoma pozabila, če mu ne bi sledili novi dogodki.«
p. Anton

FATIMA – OKNO UPANJA (9) Bog si je izbral, kar je na svetu slabotno

Angel in Devica Marija nista izbrala slavnih kristjanov, visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ampak tri neuke otroke, ki si fatimskih dogodkov nikakor ne bi mogli izmisliti, če se ne bi resnično zgodili. Bog izbira majhne, slabotne in neuke, da osramoti tiste, ki mislijo, da so veliki, močni in učeni. Tako se bolj razodene veličina delovanja usmiljenega Boga. Sv. Pavel nas poučuje: »Kar je na svetu nespametno, si je Bog izbral, da bi osramotil modre. In kar je na svetu slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil to, kar je krepko. In kar je na svetu neplemenito in zaničevano, si je Bog izbral, to, kar ni nič, da bi uničil to, kar je, da se nobeno meso ne bi ponašalo pred Bogom« (1 Kor 1,27–29).
Ko je Bog izbral tri preproste pastirčke, da v svoji ljubezni po njih svetu razodene velike reči, se je v Fatimi odprlo okno upanja. Tega okna noben človek s svojo hudobijo ne more zapreti, čeprav mu pogosto zapira vrata.
Glede sposobnosti fatimskih otrok za sprejem in posredovanje Marijinih sporočil je v razgovoru z De Carlijem kardinal Bertone tole povedal:
»Neizobraženi otroci imajo to prednost, da imajo prost um. Njihov um je tabla, ki je na razpolago Bogu. Še svež um fatimskih pastirčkov je bil namreč sposoben sprejeti sporočilo Naše Gospe in ga nespremenjenega sporočiti naprej. Prav zato so njihova poročila preprosta in neposredna; odsevajo preprostost in pristnost, ki sta značilni le za otroke ali za tiste, ki imajo otrokom lastno prostodušnost.«

Predstavitev zbornika o p. Simonu Ašiču in 70-letnica mučeniške smrti p. Placida Grebenca

 
Mnogi že poznate Ašičeve priročnike o zdravilnih rastlinah. Letos pa je pri celjski Mohorjevi družbi, v sodelovanju s Cistercijansko opatijo Stična, izšla knjiga, ki nam omogoča še pogled v ozadje: SAMOSTAN STIČNA - DOMOVANJE PATRA SIMONA AŠIČA. Ta lepo opremljena in bogato ilustrirana knjiga, ki so jo napisali: Anton Nadrah, Luka Vidmar, Maja Ficko in Jože Kukman,  opisuje zgodovino cistercijanov od 12. stoletja dalje, pomembne osebnosti stiških menihov ter umetnostne in zgodovinske zaklade stiške opatije. Bralec bo p. Simona Ašiča doživel v novi luči, ko bo bral prikaz njegove duhovne podobe in predane pomoči bolnikom. Predstavitev zbornika bo v četrtek, 24. oktobra, ob 19.00 v župnijskem domu v Stični.
    Na isti dan ob 18.00 bo v stiški baziliki spominska mašna daritev ob 70-letnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca, ki je bil ubit 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah in je v cerkvenem postopku za razglasitev blaženim. Zbornik o p. Simonu Ašiču in knjigo o p. Placidu Grebencu si boste ob prireditvi lahko nabavili po znižani ceni.

Lepo vabljeni!

Sitik d. o. o.   in Cistercijanska opatija Stična

Buenos Aires 1998, »Mati, dobrodošla doma!«

Fatimsko svetišče se z veseljem spominja 19. aprila 1998, ko je msgr. Jorge Mario Bergoglio, sedanji papež Frančišek, v Buenos Airesu slovesno sprejel kip Marije Romarice iz Fatime.
Tisti dan je kip iz argentinske province S. Luis prihajal v argentinsko prestolnico, kjer ga je na »stičišču drevoredov« čakal sedanji papež Frančišek, ki je imel nalogo, da sprejme »Belo Romarico«.
Poleg msgr. Maria Bergoglia in številnih duhovnikov iz nadškofije Buenos Aires in škofije Avellaneda ter množice vernikov vseh starosti je bil tudi škof iz Avellanede msgr. Ruben H. di Monte, ustanovitelj »Fatimske misijonske družine« in pobudnik obiska fatimske Romarice v Argentini.
Po slovesnem sprejemu se je kip Marije Romarice s procesijo napotil med molitvijo in petjem po ulicah Buenos Airesa vse do Zavoda Fatimske Marije, kjer je sveto mašo daroval sedanji papež. Svoj nagovor je začel z besedami: »Mati, dobrodošla doma!« O Mariji je dalje govoril kot o materi, ki sprejema in tolaži svoje otroke, ki pozna njihove prošnje, želje in radosti. Dejal je: »Odprimo ji vrata svojih src in svojih domov. Odprimo ji vrata našega mesta. Ona ve, kam mora vstopiti. Ona ve, kje potrkati, koga potolažiti, katere rane pozdraviti. Ona ve za najbolj skrite prošnje in želje našega srca, ki jih ne upamo niti povedati.« Dalje je molil takole: »Draga mati! Dobrodošla doma! Prepričaj nas, da je Jezus živ, pomagaj nam, da ga zaznamo živega med nami. Nauči nas govorico nežnosti. Dobrodošla doma, Mati! Ozri se na naše družine, ti veš, kaj potrebujejo. Ozri se na naše mesto, ti dobro več, kam se moraš napotiti. Ozri se v moje srce, poznaš ga bolje od mene. Dobrodošla doma! Utrdi v meni vero, da je Jezus živ, da ne bi nikoli pomislil, da je on zame mrtev. Daj mi moč, o Mati. Podari mi nežnost, da bom drugim v oporo. Podari mi mir srca. Dobrodošla doma!«
Po sklepu bogoslužja, proti večeru, so kip prenesli v cerkev, ki je bila prva v Argentini posvečena fatimski Mariji, kjer je ostal do 23. maja.
Ta cerkev v Buenos Airesu je bila postavljena v zelo siromašni četrti, ki se je na začetku imenovala »Bajo Flores«, sedaj pa »Villa Soldati, kamor so prihajali delavci v velikih težavah. Leta 1950 je skupina prebivalcev te mestne četrti nabavila kip fatimske Marije in pred njo molila, da bi bili njihovi domovi obvarovani razlastninjenja, ki jim je grozilo. Bili so uslišani.
Fátima Luz e Paz

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Marija Romarica v letu 2013

Portugalska, Francija, Španija, Italija, Brazilija in Filipini v letu 2013 gostijo kip Fatimske Marije Romarice.
Portugalska nadškofija Evora ima dolgo tradicijo ljudskih misijonov ob navzočnosti Marije Romarice iz Fatime. Sedanji nadškof msgr. Jose Francisco Sanches Alves se je po nastopu svoje službe odločil obnoviti in poglobiti to tradicijo, ki ima za cilj, da Fatimska Romarica postopoma obišče vse župnije v nadškofiji. Letos je bila od 16. februarja do 8. julija na ljudskem misijonu v župniji Arrailos. Od marca do julija je kip Marije Romarice št. 5 obiskal župnijo Mafra v nadškofiji Lizbona. Od 2. – 16. aprila je kip št. 6. obiskal župnijo Quinta do Anjo v škofiji Setubal ob 25. obletnici njene ustanovitve. V mesecu juniju (4. – 26.) je kip št. 6 obiskal župnijo Fatimske Gospe v Lizboni ob 75. obletnici župnije. Kip št. 2 je bil od 24. – 26. maja v župniji Naše Gospe od Luči v Maceiri, škofija Lizbona.
Od februarja do julija je bil kip Marije Romarice št. 4 v italijanski škofiji Livorno v organizaciji Marjanskega gibanja za razširjanje Fatimskega sporočila, ki ima sedež v tej škofiji. V organizaciji istega gibanja bo kip št 4. od aprila do oktobra obiskal še druge italijanske škofije. Geslo romanja je: »Z Marijo pred Evharistijo!« Romanje želi poglobiti vero in oznanjati Kristusa svetu po Marijinem Brezmadežnem Srcu. Tudi kip št. 11 bo v Italiji od aprila do septembra, in sicer v različnih škofijah. Zanj je zaprosil msgr. Russatto Mario, predsednik sekcije Svetovnega fatimskega apostolata. Kip št. 10 je od 19. do 24. maja gostoval v baziliki svete Marije v Impruneti - škofijsko svetišče v Firencah. Konec maja se je kip št. 10 napotil v župnijo sveta Maria Pancole v škofiji Siena in je tam ostal do 17. junija 2013.
13. maja je minilo 25 let, odkar je kardinal Lustiger izdal dekret, ki je baziliko Marije Srednice milosti v Parizu povzdignil v svetišče Fatimske Gospe in jo zaupal portugalskim izseljencem, čeprav je še naprej v službi škofije. Uradna otvoritev svetišča je bila 2. oktobra 1988 z mašo, ki jo je daroval pariški nadškof ob somaševanju patriarha iz Lizbone msgr. Antonia Roberia. Kip št. 2 je bil v tem svetišču v Parizu od 1. do 13. maja letos. Dogodka se je udeležilo več škofov in kardinalov, ki so na različne načine povezani s tem svetiščem.
Konec aprila pa je Fatimsko svetišče, da bi se moglo odzvati prošnji škofovske konference iz Brazilije, ki jo je predstavljal nadškof in metropolit iz Ria de Janeira msgr. Orani Joao Tempesta, nabavilo nov kip št. 12. Po blagoslovu v kapelici prikazovanj se je Marija Romarica podala na pot v Brazilijo, kjer bo obiskala večino škofij v tej deželi. To romanje, od 12. maja 2013 – 13. oktobra 2017, bo potekalo v koordinaciji  Fatimskega svetišča v Braziliji v Rio da Janeiro in Združenja  Tarde com Maria, iz iste škofije. Škofje brazilske škofovske konference so pokazali veliko zanimanje za udeležbo na tem dogodku evangelizacije ob stoletnici fatimskih dogodkov.
Od 24. – 26. maja se je odvijalo romanje kipa št. 3 v Španiji v škofiji Getafe v organizaciji Svetovnega Fatimskega apostolata.
Od 1. julija do 30. septembra bo kip Marije romarice št. 6 obiskal vsaj 25 škofij na Filipinih. Po besedah nadškofa iz nadškofije Jaro msgr. Angela N. Lagdameo je cilj tega Marijinega obiska poglobiti in poživiti pobožnost filipinskega ljudstva do najsvetejše Matere. Romanje koordinira Svetovni fatimski apostolat na Filipinih.
In končno bo kip št. 2 gostoval v portugalski župniji Cascais od 13. – 20. oktobra 2013. Želja župnije je: skleniti leto vere pod Marijinim varstvom.
Antonio Valinho

Sadovi posvetitve in sprave

Prihajamo iz župnije Borovnica. Bilo nas je sedem otrok in smo doma živeli na kmetiji. V zgodnjem otroštvu sta nam zbolela oba starša; oče je imel raka sarkom in je umrl pol leta po odkriti bolezni, mama pa je imela levkemijo, s katero se je borila deset let. V tej svoji bolezni drugega ni mogla, kot da je za nas molila in darovala to trpljenje. Zaradi bolezni staršev smo živeli zelo skromno, vendar nas je ta preizkušnja zelo povezala. Naša mama je bila globoko verna žena. Zelo je častila Jezusovo in Marijino Srce in tudi nas spodbujala k obisku prvih petkov in sobot.
Drug za drugim smo si ustvarili družine in mislili, da bo bolje, saj nas je preizkušnja trpljenja naših staršev zelo zaznamovala. Vendar je kmalu po mamini smrti umrl brat in zapustil ženo z dvema malima otrokoma. Nato pa je še moj takrat dveletni sin dobil napade, podobne epileptičnim, ki so se ponavljali. Bila sem čisto iz sebe, kajti nisem vedela, zakaj se nam vse to dogaja. Zakaj toliko trpljenja? Naš gospod župnik Janez Šilar nas je potem povabil, da bi se pripravili na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu kot posamezniki in kot družine. Takrat še nismo vedeli, da je ena izmed Jezusovih obljub tudi ta, da bo zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršni koli stiski. Odzvali smo se povabilu gospoda župnika. Ko sem premišljevala o trpljenju naše družine in rodbine, sem pomislila, če ni morda to tudi zato, ker smo bili sorodniki po očetovi strani med seboj zelo sprti zaradi imetja. Neka gospa nam je svetovala, naj darujemo sveto mašo za pokojne in to smo tudi storili. Čez nekaj časa sem sanjala o starem očetu, ki me je v sanjah prosil pomoči. Oči so tako milo prosile, da nihče ne bi mogel odreči. To me je tako ganilo, da sem brata, ki je ostal na domačiji, prosila, da bi vse sorodnike povabili k spravni sveti maši in nato na našo domačijo. Brat se je tega bal, saj ni v človeški moči ozdravljati notranje rane, to lahko samo Jezus, vendar je privolil. V tednu pred to sveto mašo je zbolel sestrin mož za smrtonosno bakterijo mrso. Odpovedale so mu ledvice. Bilo je kritično. Sestra, torej njegova žena, mu je pred odhodom v bolnišnico skuhala čaj iz blagoslovljene vode. To je bilo vse, kar je lahko storila. V bolnici je bil tri dni, čakal je na transplantacijo. Po treh dneh so ledvice začele nenadoma delovati, stanje se je tako izboljšalo, da so ga takoj poslali domov. Preko tega posega nam je Jezus dal moči za spravno dejanje. Prišel je dan, ki smo si ga na tihem vsi tako želeli. Zbralo se nas je skoraj dvesto. Bilo je zelo lepo in blagoslovljeno. Vsi so dejali, kako so si tega trenutka sprave želeli. Verujemo in smo prepričani, da je bil ta dogodek sprave med nami sad Jezusovih obljub posvetitve Jezusovemu Presvetemu Srcu in Marijinemu Brezmadežnemu Srcu – zedinil bom sprte družine, pomagal družinam v kakršnikoli stiski ter naklonil mir njihovim družinam. Po tej spravi je nad nas zares očitno prišel Božji blagoslov, tudi epileptičnim podobni napadi, ki jih je imel moj sin, so se končali.
Vedno bolj smo se začeli povezovati tudi z različnimi duhovniki. Veseli smo, če pride k nam na obisk gospod župnik ali kakšen drug duhovnik. Njihova pričevanja in molitve nas zelo  nagovarjajo. Ob vsem tem tudi spoznavamo pomen in moč, ki jo je Jezus zaupal duhovnikom.
Na binkošti leta 2012 smo bili povabljeni, da se posvetimo in obnovimo svojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Posvetitev smo obnovili tudi na binkošti 2013. Na posvetitev smo se želeli čim bolje pripraviti z molitveno devetdnevnico in postom. Dogovorili smo se, da se je vsak dan nekdo postil ob kruhu in vodi. Eden izmed sadov te posvetitve je, da smo se od takrat naprej začeli z otroki zbirati ob sobotah k molitvi po Marijinih namenih. Molimo vsak zdravamarijo s skrivnostjo, preberemo odlomek iz Svetega Pisma ter kaj zapojemo. Čutimo in doživljamo, kako ob molitvi rastemo. Kljub velikim stiskam, ki jih otroci doživljajo, imajo močno zaupanje v Jezusa in Marijo. Vsi otroci se zelo razumejo med seboj in se borijo za resnico. Obhajamo tudi prve petke in sobote. Kadar imamo priložnost, gremo molit pred Najsvetejše. Naša odločitev je, da bomo Boga resno vzeli in se trudili živeti posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki je življenje po evangeliju. Ob vseh preizkušnjah, ki jih ni malo, doživljamo velike milosti in resničnost Jezusove obljube, ki jo je dal sveti Marjeti Alacoque (Alakok), da bo tolažil v trpljenju, dal obilen blagoslov pri njegovem delovanju in gorečnost tistemu, ki se bo posvetil Njegovemu Srcu.
Kot enega izmed sadov posvetitve doživljamo, da z veseljem sodelujemo v naši župniji. Nekateri otroci in mladi pojejo v zboru, drugi so ministranti, bralci beril, večji so animatorji in obiskujejo verouk, med nami je tudi ključar in sodelavka ŽPS.
Smo številčne družine, odprte za življenje. V naših otrocih zares vidimo velik Božji blagoslov in sad številnih molitev, še posebej naših pokojnih staršev. Hvaležni smo za milosti, ki jih prejemamo. Kljub negotovi prihodnosti z zaupanjem v Boga in s pogumom zremo naprej in molimo za blagoslov in prave odločitve. Danes naša širša družina sedmih bratov in sester šteje 44 otrok ter vnuka in vnukinjo. Za vse se sedaj zahvaljujemo Mariji.
Danes smo prišli in smo tukaj, da obnovimo svojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Želimo si in prosimo Gospoda, naj to našo posvetitev poglobi, in naj nas v tem letu vere v veri še bolj utrdi. Naj na Marijino priprošnjo nam vsem Bog obilno pomaga in nas blagoslavlja! Bogu hvala!
Jelka Kos

Sadovi molitve rožnega venca

Neka mati in sin sta prosila Frančiška, naj bi pri Devici Mariji izprosil zdravje za očeta in milost za sina, da mu ne bi bilo treba iti k vojakom. Frančišek ju je povabil, da so skupaj kleče molili rožni venec. Pridružili so se jim še drugi ljudje. Po poti do Irijske globeli so skupaj molili drugi del rožnega venca, v Irijski globeli pa še tretjega. Kmalu sta se vrnila v Irijsko globel mati in sin skupaj z zdravim očetom.
Lucija pripoveduje, da je k Jacinti prišel neki mož, ki je jokal kakor otrok. Dobil je poziv, da mora na vojsko, doma pa je imel bolno ženo v postelji in tri majhne otroke. Prosil je za ozdravljenje žene ali za preklic poziva. Jacinta ga je povabila, naj z njo moli rožni venec. Potem mu je rekla:
“Ne jokajte! Marija je tako dobra! Zanesljivo vam bo dala milost, za katero prosite.”
Ni pozabila na moža. Na koncu rožnega venca je zanj vselej zmolila zdravamarijo. Čez nekaj mesecev je prišel s svojo ženo in tremi otročiči, da se zahvali Mariji za obe prejeti milosti. Zaradi vročine, ki jo je dobil pred odhodom, je bil oproščen vojaške službe, njegovo ženo pa je Marija čudežno ozdravila.
Frančišek in Jacinta sta imela velikokrat v rokah rožni venec zlasti v svoji zadnji bolezni. Njuna mati je povedala, da sta zmolila tudi po sedem do osem rožnih vencev na dan.

Fatimska pobožnost 2013 - v nedeljo 13. oktobra.

Fatimska pobožnost bo v stiški baziliki z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20.00 mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanje je:  v nedeljo 13. oktobra.

»Sem Gospa rožnega venca«

Molitev rožnega venca je zelo poudarjena pri prvosobotni pobožnosti. Ne molimo samo enega dela rožnega venca, ampak o eni ali več skrivnostih tudi petnajst minut premišljujemo. Tako rožnemu vencu posvetimo več kot pol ure.
Molitev rožnega venca so v zadnjih stoletjih zelo priporočali papeži, a tudi Marija v več od Cerkve priznanih prikazovanjih, zlasti v Lurdu in Fatimi. Ta dragocena molitev je pri fatimskih prikazovanjih zelo v ospredju. Marija je med njimi vedno imela v rokah rožni venec. Zmeraj je pastirčkom naročala, naj rožni venec molijo vsak dan. Tega so se držali, čeprav domači družini nista imeli navade, da bi ga redno skupaj molili. Pastirčki so ga molili tudi pred začetkom prikazovanj.
Ko sta Lucija in Jacinta po prvem Marijinem prikazanju Frančišku povedali, da bo prišel v nebesa, a da bo prej po Marijini želji moral zmoliti še veliko rožnih vencev, je zelo zadovoljen vzkliknil: “O moja draga Gospa! Zmolil bom rožnih vencev, kolikor boš hotela!” Pogosto se je oddaljil od Lucije in Jacinte ter sam zase premišljeval ali molil rožni venec. Če mu je Lucija prigovarjala, naj se pride igrat, saj bo pozneje molil skupaj z njima, je odgovoril:
“Tudi pozneje bom molil. Ali se ne spomniš, da je rekla naša Gospa, da moram zmoliti veliko rožnih vencev?”
Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Marija razodela, da je “Gospa rožnega venca”. Pastirčkom je naročila:
»Še naprej vsak dan molite rožni venec!« 
Tako je rožni venec postal njihova vseživljenjska molitev.

Srečanja Bernardove družine 2013

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 13. oktobra, 10. novembra in 8. decembra

pred Najsvetejšim

Kadar molimo rožni venec v prisotnosti Najsvetejšega zakramenta, takrat ljubimo Jezusa z Marijinim Srcem. Kadar molimo rožni venec pred Najsvetejšim, takrat darujemo Jezusu popolno češčenje Matere Božje.
Jezus sprejme našo uro češčenja, kot če bi jo molila Marija sama. Nista pomembni slabotnost naše vere in uboštvo naše ljubezni, Marija nas sprejme v svoje Srce in Jezus sprejme našo molitev kot molitev, ki prihaja z Srca njegove Matere. Marijino Brezmadežno Srce nadomesti pomanjkljivosti naše ljubezni.
Mati Terezija iz Kalkute

Šopek Materi Mariji

Papeži in rožni venec

Blaženi Janez Pavel II., ki je uvedel svetli del rožnega venca, ga je vsak dan molil v vatikanskih vrtovih. Rožni venec so stalno molili vsi papeži.
Po dobi svetega Dominika (+1221) so številni papeži izdali dekrete, pisma in vsakovrstne spodbude za pospeševanje in poglabljanje ter naštevanje sadov molitve rožnega venca. Oglejmo si nekatere starejše:
- »Krščanski narodi prejemajo vsak dan po molitvi rožnega venca velikanske koristi« (Urban VI., + 1264).
- Zaupanje, ki ga je imel v rožni venec Bonifacij VII. (+1303), je bilo tako veliko, da je naročil, naj ga pokopljejo v oblačilih, ki so bila okrašena s skrivnostmi rožnega venca. To njegovo sinovsko zaupanje v sredniško vlogo Matere Marije je bilo tako izredno, da so po 300 letih našli njegovo telo nestrohnjeno.
- Klemen VIII. (+1394) je avtor vsaj devetnajstih dokumentov o rožnem vencu. Ob njegovi izvolitvi za papeža, ko je moral svoje kardinalsko oblačilo zamenjati s papeškim, so ga videli, kako je po žepih iskal svoj rožni venec.
- »Z rožnim vencem je sveti Dominik pomiril Božjo jezo nad Francijo« (Pavel II., + 1471).
- »Rožni venec nam je bil podarjen predvsem kot zaščita in varstvo v hudih nevarnostih, ki grozijo svetu« (Leon X., +1521).
- »Z molitvijo rožnega venca odženemo hudiča« (Hadrijan VI., +1523).
Un minuto con Maria

Prof. dr. Anton Strle kot častilec Jezusovega in Marijinega Srca (1)

V letih 1961 do 1964 je prof. Strle redno ob sobotah in nedeljah prihajal kor teološki profesor pomagat v župnijo Preska, ker je bil župnik Mirko Bartol bolan (odrezali so mu nogo nad kolenom). Prof. Strle je pisal tudi oznanila in iz njih vidimo, kako zelo je pospeševal češčenje Srca Jezusovega in Marijinega brezmadežnega Srca, oboje v povezavi s prvimi petki, prvimi sobotami in prvimi nedeljami v mesecu.

a) Prvi petki
Poglejmo si najprej nekatere njegove zapise glede prvih petkov. 25. 2. 1962 je zapisal: »Zvečer v četrtek ob 5h sv. maša, pred njo in po njej spovedovanje pred prvim petkom. Petek je prvi v mesecu, ob 6h sv. maša (po možnosti z ljudskim petjem), po njej litanije presvetega Srca Jezusovega s posvetilno molitvijo in blagoslovom. Pred sv. mašo od 5h dalje in po njej spovedovanje.« Temu podobna so oznanila pred vsakim prvim petkom.
Zlasti v letu 1962 so vabila še bolj izrazita. Tako je 29. 7. 1962 vabil k prvim petkom tudi mlajše, tj. mlade in otroke: »V petek je prvi v mesecu, spovedujem uro pred sv. mašo in tudi med njo: pri sv. maši ljudsko petje. Tudi mlajši ste vabljeni, da opravljate pobožnost prvih petkov z zadostilnim sv. obhajilom v čast Srcu Jezusovemu.« Podobno povabilo zasledimo tudi 2. 9. 1962 z navajanjem razlogov: »V četrtek popoldne spoved pred 1. petkom: ob ½ 4 za šolsko mladino, proti večeru in v mraku za odrasle. Petek je prvi v mesecu. Zjutraj spoved od 5h dalje in tudi med sv. mašo, ki bo ob 6h z ljudskim petjem. Po sv. maši pred izpostavljenim Najsvetejšim litanije Srca Jezusovega z blagoslovom. Tudi mlajši in šolska mladina ste toplo vabljeni, da opravljate pobožnost prvih petkov z zadostilnim obhajilom v čast Srcu Jezusovemu. Tistim, ki 9 prvih petkov v mesecu zaporedoma pobožno prejmejo zadostilno sveto obhajilo v čast Srcu Jezusovemu, je Gospod sam po Marjeti Alacoque posebej obljubil srečno smrt v milosti Božji. In kaj si moremo želeti bolj važnega kakor to, kar je odločilno za vso našo večnost? Seveda zlasti otroci ne bodo opravljali prvih petkov, če ne boste za to poskrbeli starši, ki se pač ne smete bati, da bi otrok zbolel, če bo enkrat na mesec malo bolj zgodaj vstal in nekaj žrtvoval za svoj največji blagor.« Zelo podobno je oznanilo za naslednji mesec, ki ga je zapisal 30. 9. 1962: »V četrtek popoldne spoved pred prvim petkom; ob ½ 4 za šolsko mladino, proti večeru za odrasle iz bližine cerkve. Za ostale spoved zjutraj od 5h dalje in tudi med sv. mašo, ki bo ob 6h zjutraj z ljudskim petjem. Po sv. maši pred izpostavljenim R. T. litanije Srca Jezusovega z blagoslovom. Tistim, ki 9 prvih petkov zaporedoma pobožno prejmejo zadostilno sv. obhajilo v čast Srcu Jezusovemu, je posebej obljubljena srečna smrt v milosti Božji. Če količkaj morete, opravljajte prve petke, ki prinašajo toliko blagoslova in milosti. Poskrbite, starši, tudi za otroke, da bodo čim več opravljali prve petke.«
Opravljanje prvih petkov je bilo povezano z določeno žrtvijo. Tako je 2. 12. 1962 zapisal: »Petek je prvi v mesecu, zjutraj bo spovedovanje od 5h dalje, ob 6h tiha sv. maša … Ne pozabite na posebno obljubo presv. Srca Jezusovega tistim, ki pobožno opravljajo prve petke. Ne ustrašite se nekaj žrtve za najvišje dobrine.«
K vztrajnosti je spodbujal tiste, ki so redno opravljali prve petke in vedno znova vabil nove. Tako beremo 30. 12. 1962: »Petek je prvi v mesecu. Ne pozabite na zadostilno pobožnost v čast presvetemu Srcu Jezusovemu, zlasti na zadostilno sv. obhajilo. Vztrajajte v pobožnem opravljanju prvih petkov oziroma začnite jih opravljati. »Blagor njim, ki umrjejo v Gospodu!« In pravim častilcem Srca Jezusovega je takšna smrt še posebej obljubljena.« 27. 1. 1963 pa je zapisal: »Ne utrudite se v opravljanju prvih petkov; dosedanjim se pridružite novi, zlasti mlajši … Častilcem Srca Jezusovega Gospod sam obljublja : »Dal jim bom vse milosti, katere potrebujejo v svojem stanu.« In kdo izmed nas ne potrebuje veliko milosti za izvrševanje stanovskih obveznosti, tako važnih za našo zemeljsko, zlasti pa za večno srečo.«
Prof. Strle je očitno prišel v Presko vsak mesec že v četrtek pred prvim petkom, da je bil na razpolago za spoved in je bil v župniji tudi na prvi petek. Prvi petki so bili izrazito povezani z zakramentom spovedi. Da bi bilo bolj slovesno, je bilo po možnosti na ta dan pri maši ljudsko petje. Po maši so bile litanije Srca Jezusovega in obnovitev posvetitve Srcu Jezusovemu. Praktično je bila to neke vrste mesečna duhovna obnova na ravni župnije. Leta 1962 so bile maše po župnijah redno zjutraj, le izjemoma zvečer. Iz oznanil župnije Preska pa vidimo, da so bile prav zaradi prvih petkov maše občasno zvečer. Vse zato, da bi čim več ljudi moglo biti navzočih pri spovedi in pri maši za prvi petek.
dr. Andrej Pirš

Učitelj blaženega Alojzija Grozdeta

Naš gimnazijec in gojenec Marijanišča Lojze Grozde je zelo upošteval škofa Rožmana in se je glede češčenja Jezusovega in Marijinega Srca ter obhajanja prvih petkov in sobot zvesto ravnal po njegovih navodilih. Svojega škofa je upošteval tudi v vseh drugih zadevah. Tako so tudi naslednje škofove besede iz leta 1942 našle odmev pri našem mučencu, prefektu Marijine kongregacije, v njegovem nagovoru članom Marijine kongregacije v Marijanišču, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo.
»Spreobrnjenje grešnikov vsebuje vse, kar si želimo: pravico, red, mir, ljubezen in tudi pravo svobodo. Ko bi se grešniki spreobrnili in začeli vestno izpolnjevati vse Božje zapovedi, bi med nami ne bilo več sovraštva, krivic, tatvin in laži, vladala bi pravica in Božja ljubezen, ne bilo bi bogokletja, ampak bi vsi vsepovsod Boga častili, molili in slavili. To bi bil res nov red, o katerem se danes toliko govori in ki ga od vseh strani obljubljajo. Novega reda pa ne bo in ga ne more biti, če ljudje ne bodo novi, pravičnejši in boljši. Iz brezboštva ne bo zrastel boljši red, ampak le še slabši, kot je sedaj. Nov, boljši red bo nastal, ko se bodo ljudje, v veliki večini vsaj, povrnili k Bogu in bodo osnovali na njegovih zapovedih novo družbo. Če tega ne bodo storili, je vsako upanje na zboljšanje prazno. Nikdar nam še ni bil tako potreben opomin sv. Pavla: 'Oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti' (Ef 4,24).
Če hočemo torej nov, boljši red, moramo prej postati novi, boljši ljudje. Če hočemo doživeti mir, moramo biti miru vredni in sposobni, da ga v svoje zveličanje prav uporabljamo. Če bomo grešili naprej kakor doslej, ne bomo miru vredni, ne sposobni ga sebi v dobro obrniti. Tedaj ne bomo doživeli pravega miru, kvečjemu le kratek odmor, po katerem bo prišla zopet nova, še hujša vojna, kakor je to Mati Božja v Fatimi napovedala.«
p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (5) Ljubitelj rožnega venca in slovenskega naroda

Kako je škof Rožman cenil rožni venec in kaj vse je pričakoval od te dragocene molitve za slovenski narod, vidimo iz njegovih besed leta 1942:
»Predragi v Gospodu! Kajne, vsi želite konec stisk in boljših, lepših časov. Vsi hočete živeti in želite, da ostane naš narod pri življenju in bi lahko mirno delal na vseh poljih človeškega udejstvovanja, se razvijal in rastel in tako vestno vršil nalogo, ki mu jo je Bog dal na zemlji v zboru drugih večjih narodov. Če to resno hočete, potem ubogajte Marijo in storite, kar nam naroča: Molite sv. rožni venec!
Ljubite ga, kakor ga ljubi Marija! Saj je tako zelo lepa molitev, nikdar dolgočasna, če ga znamo prav moliti. Molimo pa ga prav tako, da mislimo na skrivnost, ki je pravkar na vrsti, medtem ko desetkrat ponovimo angelski pozdrav: Zdrava, Marija. Usta izgovarjajo besede, misli pa se nam mudijo pri dogodkih iz Jezusovega življenja, ki so razdeljene v veseli, žalostni in častitljivi del rožnega venca.«
Škof posebej priporoča molitev rožnega venca za mir in za spreobrnjenje grešnikov:
»Moliti pa hočemo v tiste namene, katere je Marija v Fatimi napovedala in kateri so tudi za nas, zlasti v sedanji stiski, najbolj važni: za mir in za spreobrnjenje grešnikov, da nehajo žaliti Boga in izzivati njegove pravične kazni. Tako bodo prenehale tudi Božje šibe in grešniki bodo sebe zveličali.
Tudi med nami se Bog hudo žali, tudi z naše zemlje vpijejo grehi do neba po maščevanju. Nikdar še, odkar so naši davni pradedje sprejeli krščansko vero, v naš narod ni vdrlo brezboštvo in sovraštvo do vsega Božjega v tako strašni obliki kakor v teh bridkih časih. Sovraštvo do Boga je sploh najhujši greh, ki ga človek more storiti, in pritegne nase tudi najtežje kazni. Gorje človeku, gorje narodu, ki Boga sovraži, ker njega tudi Bog sovraži in ga čaka samo pogin, časen in večen. Če se je najhujši greh udomačil v našem narodu, ni čuda, da ga spremlja cela vrsta hudih in ogabnih grehov: umori, ropi, tatvine, lažnivo ovaduštvo iz maščevalnosti, obrekovanja in klevete. Vse te grdobije so se razlile kakor povodenj po vsej deželi in žalijo neskončno svetega Boga ter z bridkostjo brez mere napolnjujejo duše, ki že itak dovolj trpe. Iz teh grehov ne morejo dozoreti dobri sadovi; grešno deblo more roditi le zle sadove – in te grenke sadove uživamo zdaj in jih bomo še in vedno več, če se grešniki ne spreobrnejo.«
Posebno pretresljive so Rožmanove besede:
»Zaradi tega vas, predragi verniki, prosim, pri vaši ljubezni do naroda in pri vaši skrbi za lastno zveličanje vas rotim: Združimo se v enotno mogočno družino vnetih molivcev svetega rožnega venca za spreobrnjenje grešnikov. Saj tudi tistim, ki nas sovražijo in morijo, ne želimo drugega, kakor da se spreobrnejo in zveličajo, da bomo nekoč v nebesih pri Bogu Očetu zbrani v edinosti in ljubezni, ki se ne bo več spremenila.
Molitvi pa pridružimo še nadalje pokoro, s katero bomo za svoje in vseh ljudi grehe zadoščevali Božjemu Srcu Jezusovemu. Kakšno pokoro naj opravljamo? Nič ni treba dolgo iskati. To, kar nam vsak dan sproti prinese težkega, neprijetnega, vsako premagovanje, ki ga zahteva spolnjevanje Božjih zapovedi, vse to vzemimo mirno in vdano za pokoro, pa bomo vsak dan vredne zadeve zadoščevanja polagali Jezusu na oltar – take sadove, kakršne On od nas pričakuje.
Molitev svetega rožnega venca v duhu pokore naj postane naša narodna pobožnost, ker le po Mariji bomo deležni Božjega usmiljenja. Zlasti vabim in prosim družine, da uvedejo zopet redno skupno molitev svetega rožnega venca (...)
Ne morem si misliti lepšega prizora, kakor je družina, ki zvečer kleči pred sliko presvetega Srca Jezusovega, kateremu se je posvetila, in z rožnim vencem v roki moli. Dobesedno se v tem trenutku uresničuje, kar je Jezus obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20).
Zvedel sem, da so se v teh hudih stiskah po mnogih vaseh zbirali vsi prebivalci pri vaški kapelici in skupno molili rožni venec. To je prav in gotovo zaupna molitev ni bila zastonj, Bog jo je uslišal tako, kakor on ve, da je za duše najbolj koristno. Tudi farna družina naj se večkrat zbere v svoji farni cerkvi k skupni molitvi rožnega venca (…)
Vsak rožni venec pa molimo – poleg osebnih namenov, ki jih more vsak zase imeti – za mir in za spreobrnjenje grešnikov, zlasti med našim narodom. To bodi vsem skupen namen. Prav nič ne dvomim, da nas bo po Mariji ljubi Bog uslišal in nas storil vredne svojega usmiljenja, ko bomo tako enotni in sporazumni v skupnem namenu molitve. Saj je Gospod tako jasno in odločno zatrdil: 'Če se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih' (Mt 18,19). Če je Jezus to obljubo dal že dvema, ki se zedinita v skupni prošnji, koliko bolj bo veljala, če se ves narod zedini v istem namenu, za katerega vztrajno moli!«

Pomembno obvestilo

Oddaja na Radiu Ognjišče: Pogovor o Fatimi in Marijinem dnevu v Rimu 12. in 13. oktobra 2013.
V soboto, 5. oktobra ob 16.00 bo na Radiu Ognjišče pogovor o fatimskih dogodkih in njihovem pomenu za današnji čas ter o Marijinem dnevu, ki ga je za 12. in 13. oktober 2013 napovedal papež Frančišek in nanj povabil vsa Marijanska združenja. Za to priložnost, ko bo izvršil posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, je papež v Rim povabil tudi Fatimsko Marijo Romarico. Vabljeni k poslušanju!

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA Bratu sta se prikazala Jezus in Marija

V samostanu Fontmorigny je živel brat konverz z imenom Robert. Tja so ga poslali iz Clairvauxa in ni pozabil Pravila ter strogosti, ki se jih je tam naučil, ampak je dajal bratom tega samostana zglede kreposti in vdanosti v vsem svojem vedenju. Imel je navado, da se je posvečeval z vdano službo blaženi Božji Materi Mariji in spominu svojega posebnega pokrovitelja sv. Bernarda. Ko je končno dopolnil tek sedanjega življenja, je spoznal gotovost svojega zveličanja in celo dan svoje smrti.
Pet dni pred smrtjo je zagledal v nekem videnju Gospoda Jezusa Kristusa in njegovo Mater skupaj z blaženim Bernardom, ki so stali v nekakšnem vrtu, katerega lepota in sijaj sta bili tako neizmerna, da to ni mogoče razložiti s človeškimi besedami. Brat pa, ki je to videl, je stal od daleč in ponižno prosil Božjega usmiljenja. Tedaj je rekla predobra Mati svojemu Sinu: “Gospod, moj Sin, kaj boš naredil s tem svojim služabnikom?” In Gospod Njej: ”Vse, kar ti ugaja, Mati!” Zaščitnica ubogih in tolažnica revnih je rekla: “Hočem torej, da ga pošlješ na kraj miru.” On pa Njej: “Naj se mu zgodi, kot hočeš!” Blažena Devica ga je vprašala: “In kdaj se bo to zgodilo?” Gospod je odvrnil: “Peti dan bo prišel in bo rešen.” Ko je videnje izginilo, je brat sporočil drugim to, kar je videl in slišal, in vsi so bili začudeni ter v napetem pričakovanju. Da pa bi dokazal resničnost razodetja, je brat, ko je zbolel in se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo po Gospodovi besedi, zapustil telo na peti dan, kot je rekel Gospod, ter bil sprejet v spokojnost in mir, ki presega vsak razum, in ki mu ga je deviška Božja Mati milostno pripravila s svojimi pobožnimi prošnjami.
Blaženi so vsi, ki ji zaupajo in se njej izročijo z živo predanostjo, kajti v svoji velikodušnosti bo nasula v njihovo naročje bogato, polno, prepolno zvrhano mero. V ostalem pa so bili bratje tega samostana zelo spodbujeni po tako srečnem sprejetju božjega moža v nebesa. Tudi sami so se navdušili za strogost Clairvauxa, katero so videli v njem in se posvetili češčenju sv. Božje Matere, naše Gospe, toliko bolj vneto, čim bolj so spoznavali, da vse, kar lahko zanjo naredijo, ni zgubljeno.

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013 - OKTOBER

4. ob 20.00 vigilija za mlade v cerkvi
5. – 6. Skupnost Emanuel
11. – 13. P. Andrej Benda, zakonci z otroki
13. ob 14.30 Bernardova družina
13. ob 19.30 fatimska pobožnost
18. – 20. Ciril Čuš, molitvena skupina za duše v vicah
18. – 20. Aleš Makovac, pevski zbor
20. popoldne molitvena skupina za duše v vicah
25. – 27. Marko Brozovič, Vera in luč
25. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O videnju, po katerem je bil samostanski novinec osvobojen skušnjav

Neki klerik iz reda regularnih klerikov je prišel v cistercijanski samostan Clairvaux (izg. Klervó) v želji po strožjem in bolj svetniškem življenju. Sprejeli so ga lepo, pa tudi sam se je potrudil, da je okrasil čas noviciata s prijetno dišečimi cvetlicami svojega življenja. Ko se je z velikim trudom odvadil prijetnostim prejšnjega življenja in izvolil novo, trdo življenje, ki je manj ugajalo njegovi notranjosti, so se vzdignili v njegovem srcu viharji različnih skušnjav. Pred očmi njegovega srca so se vrstile predstave, ki jih je imel, ko je bil še v svetu. Zviti sovražnik mu je prišepetaval, da so razumne in častne. Pred cistercijanskimi pravili pa, po katerih se je moral sedaj ravnati, je bežal njegov še neoblikovani duh in se jih je ustrašil, ker so bila zanj surova in neprijetna. Toda Božje usmiljenje je potegnilo ubogo, sem in tja omahujočo ovčico v svoji dobroti z zmotnega pota in jo okrepilo z dobrim sklepom.

Imel je nočno videnje, in glej, na oblakih neba je prišel veličastni Gospod, da bi sodil svet v pravičnosti in vsakomur poplačal po njegovem zasluženju. Medtem je videl red cistercijanov, ki se je postavil ločen od drugih, z velikim številom članov in v njegovi sredi je stal sijajen svetnik, okrašen z nebeško slavo. Ko se je ta svetniški zbor pomaknil od svojega prostora naprej, da je stopil pred Boga, je stopal omenjeni svetnik na čelu sprevoda z velikim navdušenjem. Drugi redovi so dali prihajajočemu prostor z velikim spoštovanjem in se mimoidočim priklonili. Zdelo se je, da so jim čestitali k njihovemu prednostnemu mestu. Tudi sam Gospod Jezus je potegnil svetnika k sebi s poljubom miru ter odlikoval njega in vse njegovo moštvo. Novinec, ki je to videl, se je z velikim začudenjem vprašal, kakšna je tista skupnost pravičnih, ki je zaslužila, da jo je Gospod tako počastil s posebno prednostjo pred drugimi redovi. In rečeno mu je bilo, da je to cistercijanski red, tisti sijajni svetnik pa sv. Bernard, prvi opat v Clairvauxu. Takoj ko je to slišal, je prišel k sebi kot iz zamaknjenja in rekel samemu sebi: "Ali nisem bil kot novinec v cistercijanskem redu, v tistem velikem samostanu v Clairvauxu? Zakaj sem v svoji nedelavnosti tako ohromljen in ne hitim, da bi se pridružil tej slavni skupnosti, da bi z njimi bil deležen večne blaženosti?" In pri teh besedah je z vsemi močmi pospešil korak, toda nekaj ga je zadrževalo, da ni bil v stanju pomikati se naprej. Neka zavita in grčava veja se je namreč tako ovila okoli njegovih nog od vseh strani, da se je zaman trudil, čeprav se je napenjal, da bi to oviro odstranil. Zato se je jezil sam pri sebi, da mu je s to veliko oviro onemogočeno tako veliko dobro. Ko se je gibal z vsem telesom, da bi se osvobodil, se je zbudil, se zavedel videnja, obrnil moško jezo, ki jo je čutil v spanju, v budnem in razumnem stanju proti vezem skušnjave, s katero je bil privezan. Nato je odstranil iz zavesti prejšnje navade, ki jih je bil sprejemal z užitkom in s pomočjo katerih je nečistoval, s tako veliko strogostjo iz svojega srca in ni več privolil, da bi ga obvladale. Svete predpise cistercijanov pa si je prilastil z vsem hrepenenjem svojega srca in dosegel z njimi po strmi in ozki poti venec večne blaženosti.

Spreobrnjenje apostola Pavla (9) Savel jezdi na oslu

Možje, ki so hodili z njim, so videli samo svetlobo. Niso pa nikogar videli, ne slišali. Ko so opazili Savla, kako je ves iz sebe, ves spremenjen, so se čudili. Pomagali so mu na osla, da bi hitreje in bolj varno prišli v mesto. Vse skupaj ni trajalo dolgo. Ko je Savel padel na tla in je posvetila čudovita rumena svetloba, jih je postalo strah. Pokleknili so poleg Savla, da bi mu pomagali, če bi se mu kaj hudega zgodilo. Savel je bil na pol pokonci in je gledal v nebo. Imeli so občutek, da se z nekom pogovarja in nekoga gleda. Glasu iz njegovih ust niso slišali. Sami pri sebi so mislili, da je videl prikazen.

Savel je bil ves oslabel od tega dogodka. Ni mogel hoditi, ker je bil kot slep. Oči je imel normalno odprte, videl ni nič. Na oslu so razporedili prtljago, ki jim je še ostala, in nanj položili Savla. Ta je ves tih in zamišljen sedel na oslu in gledal v daljavo. Pot do mesta so prehodili skoraj molče. Nič ga niso vpraševali, kaj se je z njim zgodilo. Šli so tiho drug ob drugem in le poredko so izmenjali kakšno besedo.

Savel je bil od tega čudovitega dogodka ves prevzet. Ni mu bilo do tega, da bi govoril. Pred njim je bil še vedno živ Jezusov obraz. V duhu ga je gledal. Samo Jezus je bil v njegovih mislih. Skušal je iskati po spominu, kar je vedel o Jezusu. Ni vedel veliko. Tu in tam se je spomnil kaj malega, kar mu je pripovedoval Štefan. Ni rad poslušal. Nejevoljen je bil na prijatelja, da mu je govoril o Jezusu. Bil je istih misli kot veliki duhovniki in farizeji, da ta človek dela zmedo med ljudmi in jih odvrača od vere očakov. Slišalo se je, kako je zbiral velike množice, ki so ga poslušale z odprtimi usti. Za mnoge so pravili, da so se spreobrnili. Nekatere je ozdravil različnih bolezni. Slišati je bilo, da je celo hude duhove izganjal. Veliki duhovniki so se jezili nad njim, ker je odpuščal grehe. To vendar more samo Bog. Pravili so, da se je delal Božjega Sina. Kako vendar? Saj Jahve nikoli ni razodel, da ima Sina.

Glava je bila polna misli in vprašanj. Toda eno mu je bilo jasno. Jezus, ki ga je srečal, je nekdo, ki je velik. Pred njim bi pokleknil vedno, kadar bi ga videl. Tako veličasten je in tako preprost hkrati. Iz njegovega pogleda je sijala dobrota, ki je osvajala. Ni bil kakor drugi dostojanstveniki. Ti so bili vzvišeni in tu in tam so kateremu izmed ljudstva namenili skromen pogled. Jezus pa ga je gledal z ljubeznijo. Ni mu očital, da je preganjal njegove učence, čeprav mu je rekel, da preganja njega. Savel ni mogel razumeti, da je Jezus sam v vseh svojih učencih. To je bilo zanj nekaj novega.

Vedno je mislil, da je Jahve nekje daleč od ljudi. Od zgoraj jih strogo in vestno opazuje, ter hitro posreduje, če delajo slabo. Podoba o Jahveju je bila strah vzbujajoča. Jezus pa je bil tako drugačen. Nič se ga ni bal. Vedno bi ostal pri njem. Vse drugo bi pozabil, zapustil, samo da bi bil z Jezusom. Nekoč mu je bilo nekaj groznega, da bi pomislil, da je Jezus Bog. Kaj takega bi niti v sanjah ne upal. Toda danes? Vse bolj ga preveva misel, da je Jezus res Bog. Božji Maziljenec, ki je prišel na svet. Torej so se časi obiskanja dopolnili. Bog je res prišel med svoje ljudstvo. Preroki so to pogosto napovedovali. A njihove napovedi so bile vse drugačne. Dan Gospodovega prihoda so slikali kot dan groze in strašnih dogodkov. Izaija ga slika kot dan krutosti in gorja:

Glej, dan GOSPODOV prihaja, poln je krutosti, togote in srdite jeze, da deželo spremeni v puščavo in iztrebi njene grešnike iz nje. Kajti zvezde neba in njegova ozvezdja ne bodo več dajala svoje svetlobe, sonce bo otemnelo že ob svojem vzhodu in luna ne bo več odsevala svoje svetlobe. Kaznoval bom svet za njegovo hudobijo, krivičnike za njihovo krivdo, uničil bom napuh prevzetnih, ponižal bom ošabnost nasilnih.

Joel v svoji prerokbi pravi, da bo to dan, ki bo strašen. Gospod bo naredil popolno razdejanje: Da, blizu je dan GOSPODOV, kot razdejanje prihaja od Mogočnega.

Prerok Amos svari ljudi, naj ne hrepenijo po dnevu Gospodovega prihoda:

Gorje vam, ki hrepenite po dnevu GOSPODOVEM! Čemu vam bo dan GOSPODOV? Tema bo in ne luč: Kakor človek, ki beži pred levom, pa ga naskoči medved, pride domov in se z roko nasloni na steno, pa ga piči kača. Mar ni dan GOSPODOV tema in ne luč, mrak brez svetlobe v njem.

Če je Jezus res Gospod, ki mora priti, se je dan Gospodov že zgodil, že se je uresničil. Nič ni bilo razdejanja, nič strahote, nič groze, ki so jo napovedovali preroki. Prišel je čisto tiho, neopazno in bil med ljudmi. Danes lahko Jezusu čisto mirno reče, da je Božji Sin. Kaj se je v njem spremenilo?

p. Branko

LETO VERE - POGLABLJANJE V VERI (19) Vera je Božji dar

Vera je najprej in predvsem Božji dar, dar Svetega Duha človeku. Sveti Duh nagiblje srce in ga s pomagajočo milostjo obrača k Bogu.

Tisti, ki že imajo globoko vero, se večinoma zavedajo prvenstva Božjega daru. Kdor se za svojo vero še bori, pomen Božje milosti za vero težje razume. Mirko na svojem primeru dobro pokaže, kako samo naravni razlogi za vero ne zadostujejo:

"Zakaj jaz verujem? Zakaj moj brat, ki je imel iste starše, enako vzgojo, iste brate in sestre, isto naravno okolje, veruje manj trdno kot jaz? Zakaj ne veruje moj sošolec, s katerim sva skupaj prebila leta in leta, imela podobne interese, isti prostor za razvedrilo? Zakaj ne veruje prijatelj iz vajeniških let? On, ki me je vedno očaral s svojo plemenitostjo, razumnostjo, možatostjo, pred katerim sem zardeval, ko sem videl, kako podlih misli in nagibov sem bil zmožen v položaju, v katerem je on pokazal vso lepoto in izoblikovanost svojega značaja. Zakaj on ne veruje, jaz negodnik pa imam to srečo? ...

Gotovo vere ne bo mogoče pogojevati samo z dobro vzgojo, dobrim okoljem, dobrim ... Vera je veliko več in ni odvisna samo od teh preprostih pogojev, ki jih more vzpostaviti in zagotoviti človek sam. Vere tudi ne morejo vliti v človeka razlogi, ki bi jih bilo mogoče samo razumsko razložiti. Razlogi, ki so bili zame dokazi in potrditev v veri, so bili drugim brez pomena ...

Ne vzgoja ne zgled staršev ne prijatelji ne verouk ne kake druge okoliščine mi ne bi mogli dati vere, če me ne bi Bog sam poklical ... Vero sprejemam v življenju kot Božji dar, podobno kakor oko svetlobo ... Vera je v meni kot dar, katerega nisem sam zaslužil, dar, ob katerem se bom vedno čutil dolžnika.

Danes tega daru ne bi mogel več zavreči, postal je bistveni del mojega življenja, brez njega bi moje življenje izgubilo svoj smisel, ne bi bilo več življenje, ampak životarjenje."

Noben človek ne bi mogel v krščanskem pomenu besede verovati, če tega daru ne bi prejel od Boga. Vera je predvsem dar Boga, ki se nam razodeva. Je pa tudi odgovor človeka na ta Božji dar. Vera ni samo nekakšen nazor, prepričanje o obstoju Boga in o resničnosti verskih resnic. Vera je mnogo več.

Bog se je v zgodovini človeštva na različne načine razodeval, na najpopolnejši način v Jezusu Kristusu. Treba je, da objektivno razodevanje, priobčevanje Boga človek na neki način osebno zaznava, spoznava, sicer ne bo mogel priti do osebne vere.

To spoznavanje Boga se dogaja v Cerkvi, v Božjem ljudstvu. Jezus je navzoč sredi svojega ljudstva. Tu ga najlaže odkrijemo. V bratski in sestrski skupnosti smo pri odkrivanju Boga in izročanju Bogu drug drugemu v oporo.

Pisatelj Pisma Hebrejcem govori o pomenu vere: "Je pa vera temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo" (Heb 11,1).
Kardinal Newman utemeljuje nezadostnost umskih razlogov za verovanje in potrebnost volje in zlasti milosti pri verovanju:
"Dokazi in razlogi za vero ne prisilijo nikogar, da veruje – kakor razlogi za dostojno vedenje nikogar ne prisilijo, da se dostojno vede.
Poslušnost sledi iz volje, biti poslušen, in vera iz volje za verovanje.

Sami moremo uvideti, kaj je prav, tako v verskih zadevah kakor glede poslušnosti; toda hoteti, kar je prav, tega ne zmoremo brez milosti, ki jo podarja Bog ...

Ni potrebno dejanje vere za pritrditev resnici, da je dvakrat dve štiri. Ne moremo drugače, kakor da temu pritrjujemo; zato pri tem tudi ni nobenega zasluženja. Zaslužno pa je, če verujemo, da je Cerkev od Boga, kajti čeprav je tu močnih razlogov na pretek, bi ob njih konec koncev le lahko nergali, se pritoževali, da niso dovolj jasni, lahko bi s pritrditvijo odlašali, lahko dvomili, če bi hoteli. Tu le milost lahko preobrazi zlo voljo v dobro."

Včasih Bog preseneti z milostjo vere tudi takega človeka, ki se je iz vere celo norčeval. Morda je kdo za takega človeka veliko molil. Ali mu je Bog poslal poseben križ, ki ga je zresnil.

Francoski pesnik Jean Richepin (+ 1926) je izdal zbirko bogokletnih pesmi. V pesmi Molitev bogotajca pripoveduje, kako je šel sam v cerkev, pokleknil na mrzli kamen in govoril Bogu: "Tajim te in nikakor ne bom uklonil ponosnega tilnika pod tvoj jarem ... Poglej me; naredi konec mojim dušnim bojem. Če res si, tedaj pošlji nadme svojo strelo in me vredno kaznuj za mojo nevero! – Pa glej, strele ni in jaz lahko spet vstanem zdrav in zapustim tvoj hram! Kratko malo: tebe ni!"

Čez nekaj let so ljudje v časopisih brali čisto kratko novico: Jean Richepin je stopil v Alžiru v – najstrožji red trapistov.

Marsikdo se sprašuje: "Če je vera Božji dar, zakaj Bog ne da tega daru vsem ljudem? Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, za zveličanje pa je potrebna vera v Boga. Pismo Hebrejcem govori o potrebnosti vere za zveličanje:

"Brez vere pa ni mogoče biti [Bogu] všeč; kdor namreč prihaja k Bogu, mora verovati, da jè in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik" (Heb 11,6).

Drugi vatikanski koncil uči, da je milost vere ponudena vsakemu človeku, čeprav s tem ni rečeno, da bo na viden način postal kristjan in član Cerkve:

"Ker je namreč Kristus za vse umrl (prim. Rim 8,32) in ker je poslednja človekova poklicanost v resnici samo ena, to se pravi Božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti" (CS 22,5).

Kdo je tega milostnega povabila deležen že v jutru svojega življenja, drugi v svojem življenjskem poldnevu, tretji ob večeru svojega življenja. Francoski mislec Gustave Thibon lepo pravi:

"Brez dvoma je vera tudi dar; mislim, da je ponuden vsakomur vsaj enkrat v življenju. Vprašanje je le, če ga zna sprejeti in ceniti. Morda je v življenju človeka, ki ne veruje, trenutek, ko je prezrl ali zavrnil Božje povabilo."

Francoski pesnik in pisatelj Paul Claudel pravi: "Luč ni nikoli odrečena tistemu, ki jo z iskrenim srcem išče."
Merton piše v delu Življenje in svetost:
"Vera je zastonjsko prostovoljni Božji dar. Podarjena je tistim, ki so ta dar pripravljeni sprejeti v preprostosti in ponižnosti srca, ki ne stavljajo svojega upanja na veljavo politične oblasti ali človeškega ugleda, ampak na besedo Boga, ki govori v svoji Cerkvi. Bog pa vero odreka tistim, ki se zakrknjeno oprijemajo človeških predsodkov in bajk plemenskega, narodnostnega ali razrednega napuha."
Mati Terezija pravi:

"Stvar posameznika je, kateri Cerkvi pripada. Če misli in verjame, da je ta zanj edina pot k Bogu, je to pot, po kateri prihaja Bog v njegovo življenje. Če ne pozna nobene druge poti, če nima dvomov, da bi čutil potrebo po iskanju, takrat je to njegova pot k odrešenju. Ampak v trenutku, ko ima duša možnost spoznanja in hoče vedeti več o Bogu, več o zaupanju, več o religiji, mora začeti z iskanjem, in če ne išče, potem zablodi. Bog da vsaki duši, ki jo je ustvaril, priložnost soočiti se z njim, da ga sprejme ali zavrne."

Ker je vera darovana, se je ni mogoče naučiti, kakor se v šoli naučimo raznih podatkov, čeprav je za vero potreben tudi pouk. Na ta dar je treba tudi čakati, znati potrpeti, predvsem pa po njem neprestano hrepeneti in zanj prositi.

Veliko ljudi pride do osebne vere v Boga po krajši ali tudi daljši poti mučnega iskanja. So pa tudi izredni primeri nenadnega spreobrnjenja in spoznanja Boga. Sv. Pavel je skoraj v trenutku iz preganjalca kristjanov postal največji misijonar za Kristusa. Tudi v najnovejšem času se dogajajo nenadna spreobrnjenja. So otipljiv dokaz za Božje bivanje in delovanje.

Zelo znan primer nenadnega odkritja Boga je književnik André Frossard, ki je svoje trenutno spreobrnjenje popisal v knjigi Bog biva, srečal sem ga:

"Srečal sem ga nepričakovano – slučajno, bi dejal, če lahko pri takšnih dogodkih sploh govorimo o slučaju – in strmel sem, kakor bi strmel človek, ki bi v Parizu za cestnim ovinkom zagledal pred seboj namesto znanega trga ali križišča morje, ki bi pljuskalo v hiše in se pred njim razprostiralo v neskončnost.

To je bil trenutek osuplosti, ki traja še danes. Na Božje bivanje se še zdaj nisem navadil.

Ob sedemnajsti uri deset minut, ko sem iskal nekega prijatelja (ki je za kratek čas v cerkvi molil), sem vstopil v majhno cerkev v Latinski četrti in jo zapustil ob sedemnajsti uri petnajst minut obogaten s prijateljstvom, ki ni bilo od tega sveta.

Vstopil sem kot skeptik in ateist, kot skrajni levičar; še večja kot moj skepticizem in ateizem pa je bila moja brezbrižnost; zanimale so me drugačne stvari, kot je nekakšen Bog, o katerem mi ni prišlo niti enkrat na misel, da bi ga bil zanikal, tako zelo se mi je že od nekdaj zdelo, da je le plod človeškega strahu in nevednosti. Nekaj minut kasneje sem izstopil kot 'katoliški, apostolski, rimski' kristjan, prerojen in povzdignjen; čutil sem, kako me prešinja nekaj novega, kako me odnaša s seboj val neizčrpnega veselja.

Dvajset let mi je bilo, ko sem vstopil. Ko sem odhajal, sem bil na krst pripravljeni otrok ..."

Danes popoldne, ob 16h bo Medjugorsko srečanje v stolnici na Dunaju

Prenos v živo si lahko ogledate na  http://www.marytv.tv Prikazanje Matere Božje bo ob 18.40.

V tvoje roke, Mati, izročamo papeža Frančiška

13. marca letos je bil izvoljen za papeža kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof iz Buenos Airesa v Argentini, ki si je izbral ime Frančišek. Izvolitev novega papeža nas je presenetila, saj je prvi papež iz Latinske Amerike. Tudi ime nas je presenetilo, saj je prvi papež z imenom Frančišek. Čeprav se zavedamo, da je pri izbiri tega imena igral odločilno vlogo sveti Frančišek Asiški, ne moremo prikriti našega veselja, da je papež izbral ime enega izmed fatimskih vidcev, ki so gojili veliko ljubezen do svetega očeta in so veliko molili zanj.

Takoj po izvolitvi je prišla do izraza papeževa pobožnost do Device Marije, saj je že naslednji dan poromal v baziliko Marije Velike in molil pred njeno milostno podobo. Ta pobožnost in vdanost Mariji ga je nagnila, da je prosil patriarha iz Lizbone, kardinala Josea Polikarpa, naj posveti njegov pontifikat fatimski Mariji. Kardinal je to papeževo prošnjo razodel portugalskim škofom na seji škofovske konference na začetku aprila, ko je dejal, da ga je po konklavu papež Frančišek kar dvakrat prosil, naj posveti njegovo petrinsko službo fatimski Mariji. Že v svojem prvem govoru je namreč papež povedal kardinalom, da izroča svoj pontifikat mogočni priprošnji Matere Marije, ki je naša Mati in Mati Cerkve.

Kot odgovor na to prošnjo papeža Frančiška je zbor portugalskih škofov posvetil njegov pontifikat fatimski Mariji na mednarodnem romanju 13. maja 2013. Portugalski škofje so k udeležbi pri dejanju posvetitve povabili celotno Božje ljudstvo. Vernike so povabili k posnemanju fatimskih pastirčkov, ki so čutili veliko odgovornost, da molijo za svetega očeta. Ta edinost s papežem, ki jo izražamo predvsem v molitvi, je namreč sestavni del fatimskega sporočila.

p. Carlos Cabecinhas – rektor fatimskega svetišča

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Papeževa povezanost z Marijo v Fatimi

V nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja je papež Frančišek 17. marca 2013 v kontekstu svojega razmišljanja o Božjem usmiljenju omenil obisk Fatimske Romarice v Argentini leta 1992. Po informacijah iz arhiva našega svetišča, se je papež skliceval na romanje od maja do februarja 1992-1993, ko je Fatimska Romarica obiskala Argentino in Urugvaj. Kip se je potem še enkrat vrnil v Argentino in obiskal obe državi ter ga je ob prihodu slovesno sprejel mons. Bergoglio, sedanji papež Frančišek.

V Fatimskem svetišču smo se zelo razveselili, da je papež ob svojem prvem angelovem češčenju omenil Fatimsko Romarico. S škofom na čelu smo mu poslali naslednje sporočilo: »Škof in romarji iz škofije Leiria – Fatima Vam izražamo globoko edinost, vdanost in ljubezen. Tukaj izročamo Vas in Vašo službo Fatimski Gospe, medtem ko z ganotjem pričakujemo, da Vas nekega dne pozdravimo kot romarja v Fatimi. Že sedaj Vam kličemo: »Dobrodošli, papež Frančišek«

revija Luz e Paz.

Šopek Materi Mariji - Sv. Bernard o Mariji

Kdo je ta devica, tako časti vredna, da jo pozdravlja angel; tako ponižna, da se je zaročila s tesarjem? Kako čudovito zlitje devištva in ponižnosti! Kako ugaja Bogu ta duša, v kateri ponižnost zvišuje dragocenost devištva in je devištvo kras ponižnosti. Si predstavljaš, kakšnega spoštovanja je vredna ta, pri kateri ponižnost povzdiguje rodovitnost, porod pa posvečuje devištvo? O njej slišiš, da je devica, slišiš, da je ponižna; če ne moreš posnemati devištva ponižne, posnemaj ponižnost device. Seveda je devištvo hvalevredna krepost, a ponižnost je bolj potrebna; prva je svetovana, druga zapovedana; k prvi si povabljen, druga ti je ukazana. O prvi je rečeno: Kdor more doumeti, naj doume; o drugi pa: Kdor ne postane kakor ta otrok, ne pride v nebeško kraljestvo; prva je torej zasluženje, druga dolžnost.

Šopek Materi Mariji - Izvor češčenja Matere Usmiljenja v kraju Ajaccio

V 6. stoletju se je kmetu po imenu Tonio Botta iz kraja Sveti Bernard blizu Savone v Italiji, medtem ko je delal na polju, prikazala Devica Marija. Videl jo je na veliki skali, ki je štrlela iz hudournika, s pogledom uprtim v nebo in razširjenimi rokami, kot pravo posrednico. Izgovorila je le eno besedo: »Usmiljenje!«

Vest o tem prikazanju je razveselila ljudi po vsej pokrajini. Češčenje Matere Usmiljenja se je naglo razširilo po vsej takratni Genovski republiki.

Sto let kasneje je neki kapitan, velik častilec Device Marije, po imenu Orto, postavil na vhodna vrata svojega posestva blizu Ajaccia kip Device Marije. Nekega dne, ko se je med tamkajšnjimi prebivalci vnel spor in je grozilo prelitje krvi, se je nenadoma zaslišal svarilni ukaz, ki je prihajal iz kipa. Prestrašeni udeleženci spora so takoj odnehali.

Pobožni kapitan je takoj naročil nov še lepši kip od prejšnjega. Ta kip Matere Usmiljenja je prispel v Ajaccio iz Genove leta 1645.

Un minuto con Maria

Šopek Materi Mariji - Naša afriška Gospa, prosi za nas in za muslimane

Na alžirskem gričevju, v baziliki Naše afriške Gospe, je pod glavnim oltarjem nameščen napis: »Naša afriška Gospa, prosi za nas in za muslimane!«

Te priprošnje k Devici Mariji ni nikoli nihče izbrisal. Tako muslimani kot kristjani prihajajo na ta kraj, da bi se zatekli k Mariji, in ji prinašajo cvetje.

Poleg tega napisa pa je tam še en napis z besedami svetega Avguština (+ 430), in sicer v francoskem, arabskem in kalibskem jeziku: »Bratska ljubezen izhaja iz Boga in je Bog sam!«

Le kdo lahko premišljuje te besede in še naprej verjame, da ima pravico ubijati v imenu Alaha? 

Pod Marijinim plaščem na Ptujski Gori, v zavetju Jezusovega in Marijinega Srca

V večnost se je zapisala že skoraj polovica dni za mnoge Slovence zelo težkega, a za mnoge Slovence tudi zelo milostnega, lahko rečem kar Marijinega leta 2013. Eden izmed takih dni je bil tudi v soboto, 8. junija, ki ga je Bog po Mariji naklonil slovenskim vernikom, zlasti tistim, ki smo se v zavetju Jezusovega in Marijinega Srca zbrali pod Marijinim plaščem na Ptujski Gori, da bi se kot častilci Jezusovega in Marijinega Srca znova mogli zavestno posvetiti in izročiti njunima Srcema, da bi z njuno pomočjo ohranjali svoja srca čista ter bi po njuni neskončni ljubezni in usmiljenju do človeka mogli rasti v ljubezni do njiju, posnemali njune kreposti, skrbeli za molitev, zadoščevali za grehe in živeli po evangeliju.
Ko smo se romarji vzpenjali po peš poti k svetišču, kjer se človek ob skrivnostih rožnega venca lahko že prične poglabljati v Božjo ljubezen, da bi lahko odprtega srca in odprtega duha vstopil v baziliko, nas je že od daleč pozdravila Marija in nas nežno objela s pesmijo, ki je odmevala izza debelih cerkvenih zidov. Že zbrani številni romarji so prepevali Mariji v čast in slavo. Gorska Mati Božja je svoj mogočni plašč razpirala kot običajno, a kot steber novega upanja človeštvu kazala na Srci Jezusa in Marije, spletena iz rož, na katerih je stala. Svetišče je bilo polno, še posebej čudovit je bil pogled na množico otrok, ki se je posedla kar po tleh pred glavnim oltarjem. Čutila sem Marijino veselje ob pogledu na te otroke, morda je katerega od teh otrok dosegel njen glas: »Dragi otroci, vas in vaših čistih src sem najbolj vesela, računam na vašo vero in vašo ljubezen do mene.«
Ker je bila ta dan prva sobota, smo pred sveto mašo opravili prvosobotno pobožnost z molitvijo rožnega venca na fatimski način, med desetkami smo delali družbo Mariji s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca ter kratkimi mislimi o fatimskih dohodkih in sporočilih pastirčkom Luciji, Frančišku in Jacinti. Te misli so nas opomnile na potrebo po zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Sledila je sveta maša, ki jo je ob somaševanju štirinajstih duhovnikov daroval nadškof dr. Marjan Turnšek. V nagovoru je posebej opozoril na Marijin klic v Fatimi, ko je človeštvo sveta povabila k spreobrnjenju, molitvi in zadoščevanju za žalitve in grehe, s katerimi žalimo Boga. Posebej me je nagovorila njegova misel: » Zadoščevanje je vabilo, da se pridružimo bolečini Jezusa in Marije nad grešniki.« Le kakšna mora biti Tvoja bolečina, o Mati Marija, ko trpiš za vse človeštvo? Meni se kot materi moja bolečina, ko trepetam za svoja dva otroka, včasih zdi neznosna. Čutim, kako resnična je misel, da je ljubezen zemeljske matere v primerjavi z ljubeznijo nebeške Matere Marije le mala neznatna kapljica v oceanu ljubezni.
In prav te male kapljice ljubezni zemeljskih mater in očetov, ki svoje trpljenje darujejo Mariji in Jezusu, pomagajo graditi nov svet in nov čas, čas, ko bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce. Čeprav statistike kažejo, da slovenski narod med srednjeevropskimi narodi najmanj moli, pa čutim, da so srca tistih, ki so se ogrela ob Srcih Jezusa in Marije, zelo goreča, molijo, ne samo za svoje bližnje, ampak tudi za tiste, ki so se najbolj oddaljili od Boga. To je poudaril tudi nadškof Turnšek, ko je dejal: »Prav tisti, ki ste se posvetili obema Srcema, ki obhajate prve petke in prve sobote, ste lahko jedro molivcev v Sloveniji, ki bodo molili za druge, pa tudi nje pritegnili v to skrivnostno dogajanje pogovora z Bogom.« Posebno nas je nadškof Turnšek povabil, da svoje molitve in trpljenje darujemo za novo evangelizacijo, za obnovitev posvetitve Mariji 15. avgusta ob 70. obletnici prve posvetitve našega naroda Mariji, predvsem pa, da bi se posamezniki in družine vrnili k molitvi ter za spravo v slovenskem narodu.
Letošnje leto je izjemno Marijino leto, povezano s to 70. obletnico prve posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pri nas je prvosobotno pobožnost vneto pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Ravno tako kot pred 70. leti, smo tudi letos od januarja do maja vsaj v nekaterih župnijah pričeli z obhajanjem petih prvih sobot kot pripravo na obnovitev posvetitve Mariji. Nekatere župnije so z obhajanjem prvih sobot pričele kasneje in jih bodo zaključile ob slovesni posvetitvi Mariji, 15. avgusta.
Sad teh molitev in opravljanja prvih sobot je gotovo tudi vrnitev pokojnega škofa Gregorija Rožmana v domovino, saj je na to vrnitev čakal kar 68 let. Z upanjem na njegovo veliko priprošnjo pri Bogu za ves slovenski narod smo se od njega poslovili 13. aprila v ljubljanski stolnici.
Da bi bilo sadov obhajanja petih prvih sobot in posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu še več, vsakega izmed nas Marija po obljubi desetletni fatimski vidkinji Luciji vabi k popolnemu zaupanju vanjo z besedami: »Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Ta Marijina obljuba ne velja samo za nas posameznike, to obljubo bo Marija uresničila v družinah, ki so se oz. se še bodo posvetile Njenemu brezmadežnemu Srcu, in nazadnje, to je pot, po kateri se bo prenovil ves slovenski narod.
Rezi Kadunc

FATIMA – OKNO UPANJA (8) Angelček, ti pravim

Zdravnik dr. Karel Mendes je Jacinto 8. septembra 1917 svoji bodoči nevesti Prazeres takole predstavil:
Jacinta je bila »zelo majhna, zelo zadržana, le počasi se mi je približala. Vzel sem jo in posedel na skrinjo. Angelček, ti pravim (…) Na glavi ruta z rdečimi vogali, konci so zavezani zadaj. Ruta je že stara in strgana. Suknjica ni bila lepa niti po pranju. Krilo z rdečkastim odtenkom, a izjemno široko, kakor je običaj v teh krajih. Takšna je obleka našega angelčka. Oči črne in očarljivo živahne; nenavadna celota, ki nas ne vem zakaj privlači. Zelo plašna. Potem ko sem se nekaj časa zadržal z njo, je prišel Frančišek (…) Jacinta se je začela opogumljati. Malo zatem je prišla še Lucija. Ne moreš si predstavljati Jacintinega veselja, ko jo je zagledala. Vsa se je vzradostila, stekla ji je naproti in je ni več izpustila« (BL (22–23).
An

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot - Rešitev prihaja iz Fatime

Rešitev prihaja iz Fatime


Poleg tega, da je škof Rožman fatimske dogodke omenil že septembra 1942 v zvezi z molitvijo rožnega venca, je o njih obširneje spregovoril v oktobrski škofijski okrožnici, kak teden pred odhodom v Rim. Zaskrbljeni pastir takole razmišlja:
»'Kaj naj storimo, bratje?' sprašujemo s poslušalci prve Petrove pridige (Apd 2,37). Kaj naj storimo, da postanemo vredni miru in boljših dni mi in ves narod in vsi kristjani?
Predragi! V velikih stiskah in hudih nevarnostih je bila kristjanom pomočnica vedno Marija, Božja in naša mati. Tudi našim prednikom in nam. K njej se zatecimo in njo vprašajmo, kaj naj storimo.«
Značilno je, da je škof Rožman že takrat spoznal, da rešitev prihaja iz Fatime. Tega leta je v slovenščini prvič izšla knjiga, ki jo je napisal Srečko Zamjen, Fatima, Marijina beseda sedanjemu svetu. Kakor takratnega papeža Pija XII. imenujemo 'papež Fatime', tako bi lahko škofa Rožmana imenovali 'škof Fatime', saj je bil med vsemi dosedanjimi slovenskimi škofi najbolj povezan s Fatimo. Takole je 30. oktobra 1942 prvič nekoliko več uradno poročal o fatimskih dogodkih, medtem ko jih je pred enim mesecem le omenil:
»Pred petindvajsetimi leti, ko je bila prejšnja svetovna vojna na višku, se je v Fátimi na Portugalskem trem pastirčkom prikazovala Mati Božja Marija skozi šest mesecev od maja do oktobra vsakega trinajstega v mesecu. Naročila jim je, naj vsak dan molijo rožni venec v čast Materi Božji v ta namen, da bi se vojna skoraj končala, češ da samo Ona more izprositi ljudem to milost. To naročilo je Marija mesec za mesecem ponavljala, naj ljudje vztrajajo v molitvi sv. rožnega venca, če hočejo doseči konec vojne.
Marija je priporočila molitev rožnega venca, ki ji je najljubša molitev, katero najraje uslišuje. Molijo naj ga za mir, da ga ona čimprej izprosi. – Ali nismo še v težji stiski, kakor leta 1917, – in z nami skoraj ves svet? Nihče drug nam milosti miru ne more izprositi kakor Marija, Kraljica sv. rožnega venca in Kraljica miru.


Še drug namen je Mariji posebno pri srcu. Ob prikazovanju meseca avgusta je Mati Božja še to dodala: 'Molite, veliko molite in darujte žrtve za grešnike! Vedite, da pade mnogo, prav mnogo duš v pekel, ker ni nikogar, ki bi se žrtvoval in molil zanje.' Tako opominja Marija tudi nas, da molimo za spreobrnjenje grešnikov, da bi nobena duša ne bila pogubljena, ampak bi se vsak grešnik spreobrnil in svojo dušo rešil za nebesa.
In še nekaj je Marija z resnim in žalostnim glasom povedala:'Ljudje naj se poboljšajo! In molijo naj za odpuščanje svojih grehov! Naj ne žalijo več našega Gospoda, ker je že preveč žaljen! Če ljudje ne bodo nehali žaliti Boga, se bo razvnela druga, še hujša vojna. Bog bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, z lakoto in s preganjanjem Cerkve in papeža … dobre bodo mučili, več narodov bo uničenih.'

Tako je Marija napovedovala pred petindvajsetimi leti – in mi zdaj doživljamo Božjo kazen, ker se ljudje niso spreobrnili, ampak so po zadnji vojni Boga še huje žalili kakor prej.«

FATIMA – OKNO UPANJA Vedno mi je prinesla lilijo

Jacintino prijateljstvo z Lucijo je bilo nekaj izrednega. Po Marijinih prikazovanjih Frančišek in Jacinta, zaradi vedno pogostnejših obiskov radovednih ljudi, po mamini določitvi nista hodila z Lucijo na pašo, da sta odgovarjala na različna vprašanja obiskovalcev. Lucija piše v prvem Spominu:
»Na pobočju hriba je bilo mnogo različnega cvetja, med njimi je bilo mnogo lilij, ki jih je imela Jacinta zelo rada. Kadar me je zvečer prišla čakat na pot, mi je vedno prinesla lilijo, če pa je ni našla, pa kakšno drugo cvetlico. Zanjo je bilo največje veselje biti poleg mene, obirati cvetne listke in jih metati name.
Moja mati se je začasno zadovoljila s tem, da mi je določila pašnik. Tako je vedela, kje sem, da me je po potrebi lahko poklicala. Kadar je bil pašnik blizu, sem svojima prijateljema sporočila in sta prišla k meni. Jacinta je tekla vso pot proti meni. Nato je izčrpana sedla, me klicala in ni nehala, dokler ji nisem odgovorila in ji stekla naproti.«

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (4)

Apostol rožnega venca


Dne 25. septembra 1942 je v Ljubljanskem škofijskem listu škof Rožman, ko je najprej povabil, naj pobožnost prvih petkov »postane naša ljudska pobožnost«, pozval vernike in pri tem omenil tudi Fatimo:
»Tej pobožnosti prvih petkov pridružimo še molitev rožnega venca. Zakaj? Prepričani moramo biti, da samo Marija, Kraljica miru, more svetu izprositi mir. Da nam Bog po Marijini priprošnji podeli mir, moramo postati miru vredni in sposobni mir sprejeti in ga zveličavno uporabljati, ne pa tako kakor po zadnji vojski, ko se je mir zlorabljal za še hujše žalitve neskončno svetega Boga. Miru vreden in sposoben ga uporabljati v svoje zveličanje bo naš narod tedaj, ko se bo resno in resnično spreobrnil. Zaradi tega moramo mnogo, mnogo moliti za spreobrnjenje grešnikov. Dva razloga posebno sta, ki nas morata nagibati, da molimo za grešnike. Enega je posebno poudarila prebl. Devica Marija sama, ko se je pred 25 leti prikazovala trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem. Rekla je, da gre mnogo duš v večno pogubljenje zato, ker verniki ne molijo za njihovo spreobrnjenje; nedolžne pastirčke je opominjala, naj pogosto molijo sveti rožni venec za spreobrnjenje grešnikov. Pomislimo samo, kako strašno je, če duša pade v večno pogubljenje, iz katerega ni rešitve – in če je ta duša istega rodu, nam v sorodstvu jezika in krvi in nam tako najbližja! Ali nismo dolžni, moliti za spreobrnjenje grešnikov med nami, da bi se nobena duša za večno ne pogubila?
Ko bi se grešniki med nami spreobrnili, bi bile skoraj vse težave in bridkosti odstranjene. Ne bilo bi več prelivanja krvi, umorov in ubojev, ne več krivic, laži, ropov in tatvin, ne bilo bi več nevoščljivosti, mržnje in sovraštva, vladala bi pravica in krščanska ljubezen. Koliko mirnejše in lepše bi bilo življenje že na tem svetu. – To je drugi razlog, da poživimo med verniki pobožno molitev rožnega venca.
Rožni venec naj postane zopet redna skupna molitev vseh krščanskih družin – tudi farne družine! Priporočajte družinam, da molijo vsak dan skupno rožni venec – če ni mogoče celega, vsaj eno desetko (eno skrivnost), da se bo tako ves narod združil v eno samo molitveno armado za mir in za spreobrnjenje grešnikov. Zlasti letošnjo rožnovensko pobožnost porabimo v to, da poživimo in razširimo družinsko molitev svetega rožnega venca. Če bo priložnost dana, bom objavil še točnejša navodila za to 'rožnovensko akcijo'.

Z rožnim vencem hitimo k Mariji, Srednici vseh milosti, s prošnjo za mir in za spreobrnjenje grešnikov, presvetemu Srcu Jezusovemu pa zadostujmo za vse žalitve – potem pa brez strahu pričakujmo bodočnost, ki bo v vsakem slučaju nam in dušam nam v vodstvo izročenih v zveličanje.«

FATIMA – OKNO UPANJA (8) Jacintini beli jagenjčki

Lucija, Frančišek in Jacinta so bili v vsakem pogledu normalni otroci in se niso razlikovali od drugih fatimskih otrok enake starosti.
Zaradi sorodstvenih vezi so se Lucija, Frančišek in Jacinta sicer povezovali med seboj, a ta povezanost je postala mnogo tesnejša šele tedaj, ko so začeli skupaj pasti in jih je leta 1916 obiskal in nagovoril angel miru. Že v jeseni leta 1915, ko je Lucija začela pasti, sta jo Frančišek in Jacinta počakala, da je prignala čredo domov. Takrat so se na dvorišču Lucijinih staršev začeli skupaj igrati. Lucijo sta imela raje kakor druge otroke in sta zlasti po prikazovanjih angela in Marije iskala le Lucijino družbo. Lucija pa se pred letom 1917 ni raje družila z njima kakor z drugimi otroki. Jacintina družba ji je bila včasih celo zoprna zaradi njenega malenkostnega značaja, ker je hitro »pasla trmo in se cmerila«, Frančišek pa se ji je zdel premalo živahen.
Ker bi se Frančišek in Jacinta s svojo sestrično rada igrala tudi v času paše, sta po mnogih prošnjah dosegla od svoje mame, da jima je zaupala ovce, verjetno zato, da se je znebila tolikšnega moledovanja. Lucija v prvem Spominu poroča:
»Z neznanskim veseljem sta mi prišla povedat novico in domenili smo se, kako bomo vsak dan združili čredi (…) Pridobili smo si prijateljstvo ovčic, ker smo jim razdelili svojo malico. Zato smo se lahko brezskrbno igrali, ko smo prišli do pašnika, saj se ovce niso oddaljile od nas. Jacinta je zelo rada poslušala odmev glasu iz globoke doline. Radi smo posedli po velikih skalah na vrhu gore in se zabavali z glasnim klicanjem imen. Marijino ime je najbolje odmevalo. Jacinta je včasih prevpila vso zdravamarijo in pri tem izgovarjala naslednjo besedo šele, ko je utihnil odmev prejšnje.«
Zelo radi so peli in plesali. Doma so jim priporočili, naj po malici molijo rožni venec.
Kako se je Jacinta povezovala z Jezusom, kaže naslednja Lucijina pripoved v prvem Spominu:
»Jacinta je rada stiskala k sebi bele jagenjčke, jih objemala in poljubljala, zvečer pa jih je v naročju nosila domov, da se ne bi utrudili.
Nekega dne se je na poti domov postavila v sredo črede.
'Jacinta, zakaj hodiš tam sredi med ovcami?' sem jo vprašala.
'Da delam tako kot Jezus na podobici, ki sem jo dobila: tudi on stoji sredi mnogih ovac, eno pa drži v naročju.'«

Svetniki častijo presveto Srce Jezusovo (2)

Sv. Janez Eudes (+ 1680), véliki častilec Srca Jezusovega, je prvi sestavil besedilo za molitveno bogoslužje in mašno daritev na čast Srcu Jezusovemu in je odločilno pripomogel k temu, da so 20. oktobra 1672 z odobritvijo mnogih francoskih škofov prvikrat slovesno praznovali praznik Srca Jezusovega. Zapisal je: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti enakega duha, enako dušo, enako življenje, enaka čustva, enako srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje, vaše vse.« Svetnik je vedno povezoval češčenje Marijinega in Jezusovega Srca. Je začetnik liturgičnega češčenja Srca Jezusovega in Marijinega.
Sv. Marjeta Marija Alacoque (Alakok, + 1690), sestra reda Obiskanja svete Marije, je bistveno pripomogla k razširitvi češčenja Srca Jezusovega. V videnjih je prejela naročila Jezusa samega, naj se širi češčenje njegovega Srca in naj bo na petek po osmini praznika sv. Rešnjega telesa uveden praznik Srca Jezusovega. Na osnovi teh prikazovanj se je po mnogih ovirah, nasprotovanjih in ponižanjih ob koncu njenega življenja razvilo češčenje Srca Jezusovega najprej znotraj njene redovne skupnosti, nato pa postopoma po vsej Cerkvi.
Na osnovi njenih zapisov in zapisov sodobnikov se je izoblikovalo tako imenovanih »12 obljub ali sadov Srca Jezusovega«, ki so jih deležni častilci Srca Jezusovega. Močno se je razširila pobožnost prvih petkov, posvetitev družin in posameznikov ter zadostilna pobožnost.

V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem leta 1956 papež Pij XII. poudarja, da je po zaslugi sv. Marjete Alacoque pobožnost do Srca Jezusovega postala splošno razširjena v Cerkvi.

Ko je Marjeta v osmini praznika sv. Rešnjega telesa leta 1675 klečala pred Najsvetejšim, ji je Božji Učenik pokazal svoje Srce in dejal:

»Glej to Srce, ki je ljudi tako silno ljubilo, da si ni ničesar prizaneslo ter se je popolnoma izničilo in použilo, da jim izpriča svojo ljubezen; v zahvalo pa prejemam od večine le nehvaležnost, ki jo kažejo s svojim nespoštovanjem, bogoskrunstvi, mlačnostjo in prezirom, s kakršnim se obnašajo do mene v tem zakramentu ljubezni. Kar pa me še najbolj žali: celo meni posvečena srca se tako obnašajo. Zato zahtevam od tebe, naj bo prvi petek po osmini sv. Rešnjega telesa poseben praznik, posvečen časti mojega Srca, katerega naj slave s prejemanjem svetega obhajila, z vračanjem časti in s pokoro, da mu tako zadoščujejo za nečast, ki mu je bila storjena, ko je bilo izpostavljeno na oltarjih. Obljubim ti, da bo moje Srce bogato obsipalo s svojo ljubeznijo vse tiste, ki mu bodo izkazovali to čast in bodo skrbeli, da se mu zadoščuje.«

Poljski mistikinji sv. Favstini Kowalski (+ 1938) se je Srce Jezusovo razodelo kot polnost Božjega usmiljenja. Postala je glasnica Božjega usmiljenja. Bila je tesno povezana s Srcem Jezusovim in ga v svojem Dnevniku večkrat omenja. Za čas težav in skušnjav je svetovala: »Včasih je dobro zateči se brez besed v prebodeno Srce Jezusovo. S tem je sovražnik že premagan« (št. 145). V molitvah in pesmih, ki jih je sama sestavila, je doživljala Srce Jezusovo kot polno usmiljenja.

Sv. Favstini se je Odrešenik prikazoval v drugačni podobi kakor sv. Marjeti Mariji Alakok. Ta je v videnju gledala skupaj z Jezusom tudi njegovo prebodeno telesno srce, obdano s trni; iz njega so švigali plameni ljubezni, nad srcem pa je bil križ. Na podlagi takšnega videnja je Srce Jezusovo tudi upodobljeno na slikah in kipih.

Sv. Favstina je videla skupaj z Jezusom le dva pramena žarkov, ki sta izhajala iz nevidnega Jezusovega srca. Označevala sta kri in vodo, ki sta pritekli, ko je vojak prebodel Jezusovo srce. Globlji pomen teh dveh pramenov žarkov je enak kakor pri apostolu Janezu, ki govori o vojakovem prebodu Jezusove strani (prim. Jn 19,33–37). Svetnica je po Jezusovem naročilu poskrbela, da je slikar na podlagi njenega videnja naslikal podobo Božjega usmiljenja z napisom spodaj: »Jezus, vate zaupam!« Ko je bila podoba izpostavljena za javno češčenje, so jo ljudje imeli za posebno upodobitev Srca Jezusovega. Ta podoba je bliže svetopisemski resničnosti na Kalvariji kakor klasična podoba. V globini gre pri obeh podobah za isto stvarnost, za Presveto Srce Jezusovo in njegovo ljubezen do človeštva. Pri sv. Favstini je Srce Jezusovo poudarjeno kot simbol neizmernega Božjega usmiljenja.

Na kratko, kakor na platnu, smo si ogledali nekaj svetnikov in njihov odnos do presvetega Srca Jezusovega. Oni so duhovno bogastvo in upanje Cerkve za vse čase. Papež Janez Pavel II., ki bo kmalu prištet k svetnikom, je seznam svetnikov in blaženih znatno povečal, saj je v času svojega pontifikata razglasil 482 svetnikov in 1.338 blaženih. Zdaj se veseli v njihovi družbi!

An

Fatimska pobožnost 2013

Fatimsko pobožnost bomo obhajali v stiški baziliki z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato bo ob 20.00 mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo:

• v petek 13. septembra in v 
• nedeljo 13. oktobra.

Svetniki častijo presveto Srce Jezusovo (2)

Sv. Albert Veliki (+ 1280), učitelj sv. Tomaža Akvinskega, ni bil le velik naravoslovec in filozof ter teolog, ampak tudi častilec Srca Jezusovega. Povezoval ga je s sveto evharistijo. Zapisal je: »Saj evharistija, ki nam jo je naklonil s toliko ljubeznijo svojega Srca, ni najmanjši del njegovega Srca.«

Dejansko najlažje in najbolje častimo Srce Jezusovo v sveti evharistiji. Mnogi svetniki so tako ravnali. Mistiki, npr. sv. Marjeta Alakok (+ 1690) in sv. Favstina Kowalska (+ 1938), so doživljali razodetja Božjega Srca prav v zvezi s češčenjem Najsvetejšega ali pri mašni daritvi.
Nemški mistik bl. Henrik Suzo (Seuse) (+ 1366) je v svojem življenju dobro posnemal kreposti Jezusovega Srca, njegovo češčenje pa je širil tudi s svojimi spisi. Češčenje Srca Jezusovega je pri bl. Henriku povezano s sotrpljenjem z Jezusom, saj se je z njim povezoval prav po poti trpljenja, ki ga je bil v svojem življenju v obilni meri deležen, zlasti, ko ga je neka ženska lažno obtožila, da ima z njo nezakonskega otroka. Pogosto je premišljeval Kristusovo trpljenje v Getsemaniju. Bl. Henrik Suzo nas uči, kako naj se v najbolj bolečih trenutkih še posebej povežemo s Srcem Jezusovim.
Sv. Katarina Sienska (+ 1380), sozavetnica Evrope, je v posebnem videnju na mistični način doživela zamenjavo svojega srca z Odrešenikovim Srcem. V prikazanju ji je Gospod dejal: »Glej, moja ljuba, zvesta hči, vzel sem ti tvoje srce in ti izročil svojega.« Po hudih notranjih preizkušnjah je imela mistično videnje Jezusovega Srca in neke vrste zaroko z Jezusovim Srcem.
Sv. Peter Kanizij (+ 1597), drugi apostol Nemčije, avtor znanih katekizmov, je leta 1549, nekaj ur pred svojimi slovesnimi zaobljubami, imel posebno duhovno videnje Srca Jezusovega. V svoj Duhovni dnevnik je zapisal: »Moja duša je na nek način ležala na tleh, povsem lenobna, nečista, popačena od grehov in strasti. O Zveličar, tedaj si mi odprl tako rekoč svoje Presveto Srce. Naročil si mi, naj pijem iz tega vira. Vodo zveličanja naj bi zajemal iz tvojega vira. Tedaj sem začutil vročo željo, da bi se name razlili iz tega vira potoki vere, upanja in ljubezni. Žejalo me je po uboštvu, čistosti in pokorščini. Drznil sem se približati tvojemu Presvetemu Srcu in potešiti svojo žejo. Nato si mi obljubil oblačilo, ki naj bi pokrilo mojo golo dušo. Oblačilo je bilo sestavljeno iz treh kosov: miru, ljubezni in stanovitnosti.«
Cerkveni učitelj in zavetnik pisateljev in časnikarjev, sv. Frančišek Saleški (+ 1622), je v neki pridigi o sv. Janezu Evangelistu dejal: »Dva razloga hočem navesti, zaradi katerih nam je Gospod hotel odkriti svojo sveto stran. Prvi je ta, da lahko beremo misli njegovega Srca, ki so le misli ljubezni do človeka. Odpreti nam je hotel svojo stran, da spoznamo, kako zelo nam želi podariti prebogate milosti svojega Božjega Srca in Srce samo. Drugi razlog je, da se skrijemo in odpočijemo v njegovi strani, v njegovem Srcu, ki se nam je odprlo, da nas sprejme z neizrekljivo ljubeznijo in dobroto ter nam služi kot zatočišče v vseh naših bridkostih.«

Ko je s sv. Frančiško Šantalsko ustanovil red Obiskanja svete Marije, je dal redovnicam nalogo, naj bodo posebne častilke presv. Srca. V grbu, ki ga je določil zanje, je upodobljeno Jezusovo Srce, prebodeno z dvema puščicama in obdano s trnjevo krono. Prav v ta red je kasneje vstopila sv. Marjeta Marija Alakok in kot redovnica prejela znana razodetja Srca Jezusovega. 

Pridite in poglejte!

Ne pozabite na duhovne vaje, ki se začno v stiškem samostanu
jutri, v petek, 6. septembra, ob 18.00 in se končajo v nedeljo, 8. septembra, po kosilu.
Snov po dokumentu: Pridite in poglejte.
Spremljevalec: p. Anton Nadrah
V nedeljo ob 8.30 veliko presenečenje!

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ko je papež Frančišek ob svetovnem dnevu mladih 2013 v Braziliji prispel v Svetišče Aparecida, da bi daroval sveto mašo s škofi te pokrajine, se je kratko zadržal v dvorani Dvanajsterih apostolov pred kipom Device Aparecide in tam zmolil naslednjo molitev:
Mati Aparecida, kot Ti nekega dne tako se danes počutim pred Teboj in Bogom, ki mi izroča življenjsko poslanstvo, katerega obrisov in meja ne poznam in njegovo zahtevnost komaj slutim. Toda v svoji veri, po zaslugi katere »pri Bogu ni nič nemogoče«, se Ti, Mati, nisi obotavljala, in se tudi jaz ne morem obotavljati.
Zbor: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.
S Teboj in po Tvojem zgledu tudi jaz sprejemam svoje poslanstvo. V tvoje roke izročam svoje življenje. Pojdiva: Ti – Mati, in jaz – sin hodiva skupaj, verujva skupaj, bojujva se skupaj in skupaj zmagujva, tako kot sta vedno hodila skupaj Ti in tvoj Sin.
Zbor: Žena, glej, tvoj Sin, glej, tvoja Mati.
Mati Aparecida, nekega dne si prinesla v tempelj svojega Sina in ga posvetila Očetu [per consacrarlo al Padre], da bi bil popolnoma razpoložljiv za svoje poslanstvo. Prinesi danes mene k istemu Očetu, posveti me Njemu z vsem kar sem in kar imam [consacrami a Lui con tutto quello che sono e con tutto quello che ho].
Zbor: Tukaj sem, pošlji mene!
Mati Aparecida, izročam v tvoje roke in prinašam pred Očeta naše in tvoje mlade, svetovni dan mladih: koliko moči, življenja in naboja tli in prekipeva v njih in je lahko v službi življenja in človeštva.
Zbor: Oče, sprejmi in posveti [santifica] svojo mladino.
In končno, Mati, te prosim, ostani tukaj in vedno sprejemaj svoje sinove in hčere, ki romajo k Tebi, vendar pojdi tudi z nami, stoj nam vedno ob strani, spremljaj poslanstvo velike družine vernikov, zlasti ko križ postane težak, podpiraj naše upanje in našo vero.
Zbor: Bodi zvest do smrti in dal ti bom krono življenja. Amen.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V času od prejšnje številke smo napredovali za štiri zrna. Vsem naj dobri Bog na Marijino priprošnjo obilno povrne. Vztrajajmo še naprej! Pregovor pravi: »Od zrna do zrna pogača, od kamna do kamna palača.« Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujejo za nove duhovne poklice.
Molitev naj velja tudi za vse štiri nadškofe, ki so v zadnjih letih odstopili in za oba nova nadpastirja ter sploh za Cerkev na Slovenskem in vse njene duhovnike.

Kdor more, bo kdaj dal tudi za svete maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal. 

Svetovni dan mladih 2013 – posvečen fatimski Devici

Dne 13. maja, na praznik naše Fatimske Gospe, je nadškof Ria de Janeira in predsednik Krajevnega organizacijskega odbora za izvedbo Svetovnega dneva mladih 2013, msgr. Orani Joao Tempesta, posvetil romarje in prostovoljce Devici Mariji med mašo, ki jo je daroval v Marijinem svetišču v Fatimi na Portugalskem. Msgr. Tempesta je molil z naslednjimi besedami:

»O Fatimska Devica, kot romar na portugalski zemlji, s srcem polnim veselja, posvečam Tvojemu brezmadežnemu Srcu vse mlade, ki se pripravljajo na Svetovni dan mladih 2013 v Rio de Janeiru. Ponižno Te prosim, posreduj pri Bogu za Krajevni organizacijski odbor, za vse prostovoljce, ki so angažirani v različnih službah tega velikega dogodka. Prosim Te, o Kraljica, da ščitiš Svetovni dan mladih, da bi mogel biti zanje močna izkušnja srečanja s Tvojim ljubljenim Sinom. Prosim Te tudi, da vsak dan vliješ v srce vsakega izmed njih globoko ljubezen do Tvojega Sina, ki edini more dati smisel našemu življenju. Prosi ga, naj pokliče mlade učence in misijonarje za to naglo spreminjajočo se družbo.«

Nadškof je prosil tudi za Cerkev in za papeža Frančiška:

»Še naprej posreduj za Cerkev, Kristusovo nevesto, in za papeža Frančiška, da bi vsi mi mogli pričevati svetu, kako zelo nas Bog ljubi in hrepeni po tem, da bi mu ljubezen vračali!«

S kardinalom iz Brazilije je somaševal kardinal patriarh iz Lizbone, 37 škofov in 390 duhovnikov.

Luz e Paz