Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 12. november 2023

VALERIJINE VRSTICE Opat Ludvik baron pl. Raumschüssel (1623–1687)

400 let se nam zdi daleč nazaj, pa vendar je bilo marsikaj podobno kot danes. Tedaj je divjala v Evropi tako imenovana tridesetletna vojna. Vanjo so bili vpleteni tudi ljudje z dežele Kranjske, med njimi baron Ludvik Raumschüssel. Rodil se je leta 1623 na gradu Kolovrat pri Vačah. Kakor mnoge plemiške sinove je tudi njega odneslo v vrtinec bojev na Nemškem, kjer se je pod cesarjem Ferdinandom III. bojeval proti Švedom. Kdo ve, kakšne travme so tisti dogodki zapustili v inteligentnem nežnem mladeniču, da je sklenil posvetiti življenje Bogu. Stopil je v stiški samostan in leta 1655 položil zaobljube. Četrt stoletja kasneje je postal 47. stiški opat. Dobro je skrbel za duhovno življenje tako samostanke družine kot samostanskih župnij. Bil pa je tudi sposoben gospodarstvenik. Trajen spomenik si je postavil z velikansko žitnico, ki je pred 340 leti sprejela pod svojo streho prvo žito s samostanskih polj. V njej je bilo dovolj hrane tudi za podložnike, kadar so bile slabe letine. O tem priča napis, ki ga je dal opat vklesati nad vhodom: »Od prvin svojih pridelkov daj ubogim in tvoje žitnice se bodo polnile z obilnostjo in mošt bo prekipeval iz tvojih kadi.« Toda prišli so časi, ko je mogočna stavba služila povsem drugim namenom. Med francosko okupacijo je bila v njej posadka Napoleonovih vojakov, sredi 19.stol. je avstrijski vojvoda Maximilijan, poznejši mehiški cesar, v njej zbiral svoje vojake. Med 1. svetovno vojno je tu prebivalo 400 avstrijskih vojakov, hkrati je bilo velikansko skladišče za dragocenosti goriške škofije, ki so jih prinesli s seboj goriški begunci bogoslovci. Po 2. vojni so v njej našla skladiščni prostor številna okoliška podjetja.

Po knjigi: Jože Gregorič, Cistercijani v Stični, pripravila Valerija Ravbar

 

sobota, 11. november 2023

V bunkerju »Ljubljana«

Nekaj let se je zapeljalo čez slovenske dežele. Svet je postajal čedalje bolj nemiren. Nemčija je priključila Avstrijo in zavzela Poljsko. Tudi za druge dežele je bilo vprašanje, kdaj bodo prišle pod jarem tujih sil. Strah je vladal po vsej pokrajini. Ljudje so se bali, kaj se bo zgodilo. Ali se bo vojno dogajanje razširilo na vso Evropo?

Tudi menihi v stiškem samostanu so občutili strahove ljudi. Z njimi so bili povezani, z njimi bodo morali deliti vso usodo, pa naj bo še tako težka. Že od prvih začetkov, ko so menihi prišli v stiško dolino, so bili vedno tesno povezani z okoliškim prebivalstvom. Zanje so živeli in jim v stiskah stali ob strani. Tako bodo ravnali tudi v prihodnje, pa naj se zgodi karkoli.

Nemčija je Jugoslaviji napovedala vojno. Šestega aprila 1941 so bombniki v velikem številu spuščali na Beograd svoj smrtonosni tovor. Mesto so razdejali. Za njimi so prišli vojaki in v hitrih akcijah zavzeli vse dežele. Jugoslovanska vojska je bila slabo organizirana, zato je kapitulirala že v dobrem tednu dni.

Slovenske dežele so bile razdeljene na tri dele. Čisto vzhodni del, to je Prekmurje, so zavzeli Madžari. Štajersko, Gorenjsko in del Dolenjske so zasedli Nemci. Preostali del Dolenjske in Notranjsko pa so priključili Italiji. Stiška opatija je pripadla italijanski zasedbeni coni. Nastala je Ljubljanska pokrajina, ki je imela najvišje oblasti v glavnem mestu. Že v prvih dneh vojne so bile težave. Tudi Nemci bi radi imeli Stično pod svojo oblastjo. Utaborili so se v bližini in čakali, kaj bo. Italijani so jih potisnili malo nazaj, tako da je ostala Stična do kapitulacije v Ljubljanski pokrajini.

Vojaki so se naselili v delu samostana, ki leži ob potoku. Tudi del velike kašče so zasedli. Naravno, da je bilo to moteče za menihe. Ni bilo prijetno, ko so okoli hiše in še po hodnikih videli oborožene vojake.

Nemci so se svojega dela lotili bolj temeljito. Iz vseh župnij so izgnali slovenske duhovnike. Kolikor je bilo mogoče, so na njihova mesta nastavili nemško govoreče duhovnike. Ubogi slovenski duhovniki so tavali po domovini kakor izgubljeni. Opat Avguštin Kostelec je v dogovoru z ljubljanskim škofom Rožmanom ponudil tem duhovnikom streho nad glavo. Naselili so jih v Nazaret, ki je bil pred nekaj leti dograjen. Bilo jih je okoli petdeset. Bolj bolehnim in starejšim pa so odkazali sobe nad križnim hodnikom.

Duhovniki so pomagali pri dušnem pastirstvu, kolikor so mogli. Nekaj posebnega za stiško baziliko je bilo, da so bile v tistem času svete maše vse dopoldne. Kadar koli dopoldne je kdo prišel v cerkev, je »ujel« vsaj eno sveto mašo. Duhovniki so bili hvaležni opatu, da jih je sprejel pod streho. Živeli so skromno in veliko molili. Veliko je bilo bolehnih. Zdravil seveda ni bilo mogoče dobiti. Pater Simon je skušal svoje znanje o zdravilnih zeliščih koristno uporabiti. Pomagal je bolnim duhovnikom in jim pripravljal zdravilne čajne mešanice. Ko je opazil, da jim je uspešno pomagal, je dobil še večje veselje do zdravilnih zelišč.

Ob nastopu vsake vojne se začne gorje tudi za vse ljudstvo. Ljudje so trpeli in se bali. Italijani so marsikoga vpoklicali in ga oblekli v vojaško suknjo. V takih razmerah so komunistične skupine dobile idealne razmere za svoje delo. Organizirali so Osvobodilno fronto, ki naj bi združila vse protiokupatorske sile. Seveda so si pridržali največji vpliv zase. Oklicali so se za edine prave branilce okupirane domovine. Drugim skupinam, ki ne bi delovale v okviru te fronte, so celo prepovedali vsakršno delovanje. Hoteli so imeti največji vpliv, ker so vojno skušali izkoristiti tudi za revolucijo.

Nabirali in organizirali so partizanske enote, ki so tu in tam napadale italijanske skupine in jim plenile orožje. Največji trn v peti pa so bili partizanom verni in pokončni ljudje, ki so bili med ljudmi spoštovani. Pogosto se je zgodilo, da so taki ljudje izginjali. Seveda tudi Italijani niso stali križem rok in gledali. Prepovedali so vsak odpor in upor. Tja, kjer so zvedeli, da so se partizani zadrževali, so šli nemudoma pogledat. Običajno so jo partizani prej že popihali na varno, ljudje pa so ostali sami in brez moči. Pogosto so se italijanski vojaki maščevali tako, da so požgali nekaj domačij v vasi, včasih pa celo vas. Začeli so poizvedovati, kdo sodeluje s partizani. Ko so za koga izvedeli, so ga nemudoma poslali v internacijo daleč v Italijo.

p. Branko Petauer

 

petek, 10. november 2023

Veseli del rožnega venca

Prva in druga vrstica sta povzetek navodil papeža sv. Janeza Pavla II., kako naj molimo rožni venec v povezanosti z našo materjo Marijo (napev: 'Kraljica venca rožnega').

 

1.Marija, s tvojimi očmi

zrem angela, ki sporoči:

»Tvoj sin po Duhu bo spočet,

in vladal bo brez konca let.«

 

2. Marija, s tvojimi očmi

zrem srečanje, ki se zgodi

z Elizabeto, Janezom,

Odrešenikom Jezusom.

 

3. Marija, s tvojimi očmi

zrem Jezusa, ki se rodi;

častijo ga vsi angeli,

pastirji, kralji, tudi mi.

 

4. Marija, s tvojimi očmi

zrem Jezusa kot luč v temi;

ga v templju darovala si,

darujmo zdaj ga tudi mi.

 

5. Marija, s tvojimi očmi

zrem Jezusa, ga našla si;

učitelje je spraševal,

jim vse odgovoriti znal.

 

Svetli del rožnega venca

1.Marija, v tvoji šoli smo,

privesti hočeš nas v nebo;

zato nas vodiš k Jezusu,

ki bil je krščen v Jordanu.

 

2. Marija, v tvoji šoli smo,

privesti hočeš nas v nebo;

tvoj Sin zdaj v Kani to stori,

da vodo v vino spremeni.

 

3. Marija, v tvoji šoli smo,

privesti hočeš nas v nebo,

v kraljestvo Božje Jezusa,

ki vztrajno vsem oznanja ga.

 

4. Marija, v tvoji šoli smo,

privesti hočeš nas v nebo.

Vesel nas Jezus bo sprejel;

na gori se je razodel.

 

5. Marija, v tvoji šoli smo,

privesti hočeš nas v nebo;

do tja je sebe dal na pot

v podobi kruha nam Gospod.

p. Anton

 

četrtek, 9. november 2023

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (1) (Iz knjige: Gôvori o Visoki pesmi)

Iz najpomembnejše knjige sv. Bernarda 'Gôvori o Visoki pesmi' bomo v več nadaljevanjih objavljali kratka besedila, ki se nanašajo na posamezne teme, čeprav so bile nekatere misli že kdaj objavljene. Številke v oklepaju za besedili pomenijo poglavja in pododdelke poglavij  v knjigi. Glavni svetnik cistercijanskega reda in cerkveni učitelj na duhovni način razlaga starozavezno knjigo 'Visoka pesem'. Vsa njegova razlaga je usmerjena na duhovno življenje, na prisrčno povezanost med dušo in Bogom (Kristusom). Pri pisanju zelo pogosto navaja Sveto pismo. Tistim, ki želijo v duhovnem življenju napredovati, bodo Bernardove misli zelo pomagale. Potrebno jih je brati počasi in ob njih premišljevati.

 

Lepota Kristusa v večnosti, učlovečenega in vstalega

Kako lep si svojim angelom, Gospod Jezus, v Božji podobi, v svoji Božji naravi, v svetem sijaju rojen pred zgodnjo Danico, odsvit in odsev Očetovega bistva, večen in nepopačen sij večnega življenja ! Moj Gospod, kako lep si prav pod tem vidikom svoje slave!

Ko pa si se izničil, ko si odložil svojo naravno neminljivo svetlobo, mi je tvoja dobrota še bolj zablestela, tvoja ljubezen še bolj zasijala in tvoja milost še bolj zažarela. Kakor svetla zvezda si vzšel iz Jakoba, kakor jasna mladika si pognal iz Jesejeve korenike, kakor prijetna luč si me obiskal v moji temi – Vzhajajoči z višave! Kako so celo nebeške moči strmele nad tvojo krasoto, ko si bil spočet od Svetega Duha, ko si se rodil iz Device, ko si brezmadežno živel, ko si lepo učil, ko si delal znamenite čudeže in se razodeval s svojimi zakramenti!

Kako si potem, Sonce pravice, po svojem zatonu bleščeč vstal iz osrčja zemlje. In kako si se končno, krasen v svoji obleki, kot Kralj veličastva vrnil v nebeške višave !

Kako ne bi za vse to moje kosti rekle: » Gospod, kdo ti je enak« (Ps 34,10), (št. 45,9).

 

Jezusova ljubezen do nas, naša ljubezen do Jezusa

Govor začnimo z učiteljevimi besedami: »Če kdo ne ljubi Gospoda Jezusa, naj bo izobčen« (1 Kor 16,22). Res bi moral močno ljubiti tistega, po katerem sem, živim in umevam. Če sem nehvaležen, sem tudi nevreden. Smrt zasluži, kdor se upira živeti tebi, Gospod Jezus, in je že mrtev; kdor tebe ne umeva, je neumen. Kdor ne želi živeti zaradi tebe, je nič in za nič. Končno, kaj je človek, če mu ne bi bil ti tega naznanil? O Bog, vse si naredil zaradi sebe in kdor hoče bivati sebi, a ne tebi, postaja nič med vsem stvarstvom. »Boga se boj in spolnjuj njegove zapovedi, to je namreč cel človek« (Prd 12,13). Če je torej v tem cel človek, je brez tega človek nič. Nagni k sebi, Gospod, to neznatno bitje, kakršnega si me ustvaril! Prosim te, vzemi od mojega revnega življenja preostale dneve (Iz 38,10), za tiste pa, ki sem jih v življenju zgubil, ker sem živel zgubljeno, o Bog, ne boš zavrgel skesanega in ponižnega srca (Ps 51,19). Moji dnevi so se nagnili kakor senca in minili brez sadu (Ps 102,12). Ni jih mogoče priklicati nazaj, a sprejmi, da jih pred tvojim obličjem še enkrat premislim z bridkostjo v duši (Iz 38,15). Pred teboj je vse moje hrepenenje ter nameni mojega srca in odslej bom vso modrost, če je bom kaj dosegel, ohranil zase. Toda, o Bog, ti poznaš mojo nespamet, če ni morda pametno prav to, da jo po tvojem daru tudi jaz spoznam. Pomnoži mi ta dar, saj se bom trudil, da bi bil čim manj nehvaležen za darilce, in skrbel, da bi nadomestil to, kar še manjka. Iz vseh teh razlogov te ljubim, kolikor morem (št. 20,1).

Nekaj pa me še bolj nagiba, sili in vnema. Predvsem te ljubim, o dobri Jezus, zaradi keliha, ki si ga pil, da si nas odrešil. Zaradi tega Zveličar lahko zahteva zase vso našo ljubezen. To. pravim, prijetneje privlači našo pobožnost, jo pravičneje zahteva, tesneje pritegne in silneje razvname. Res se je Zveličar za to močno trudil in pri stvarjenju vsega sveta se ni tako utrudil. Ko je rekel, je nastalo, ko je ukazal, je bilo ustvarjeno. Za odrešenje pa je moral zdržati pri svojih besedah pred nasprotniki, pri delih pred opazovalci, pri mukah pred zasmehovalci in v smrti pred zasramovalci. Glejte, kako je ljubil! K temu premisli, da te ljubezni ni vrnil, ampak jo je navrgel. Ali mu je kdo prej kaj dal, da bi moral dobiti povračilo (Rim 11,35)? Evangelist Janez pravi: »Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga, on nas je vzljubil« (Jn 4,10). Ljubil nas je, ko nas še ni bilo, in dodal, da nas je ljubil, ko smo se mu upirali, kakor priča apostol Pavel: »Ko smo bili še sovražniki, nas je smrt njegovega Sina spravila z Bogom« (Rim 5,10). Sicer pa, če ne bi bil ljubil sovražnikov, ne bi imel prijateljev in, če ne bi bil ljubil tistih, ki jih še ni bilo, ne bi nikoli imel nikogar, ki bi ga ljubil (št. 20,2).

 

sreda, 8. november 2023

TAKOLE MOLIM Mojo molitev hrani Sveto pismo

Poleg redne vsakdanje molitve, h kateri spada tudi rožni venec, gojim bolj notranjo molitev. Pri tem so mi v oporo stavki iz Svetega pisma, zlasti tisti, ki jih je povedal Jezus. Že večkrat mi je veliko pomagal in dajal hrano moji notranji molitvi stavek, ki ga je Jezus namenil višjemu cestninarju Zaheju: »Zahej, danes moram ostati v tvoji hiši« (Lk 19,5). Jezus v moji hiši, Jezus na poseben način v mojem srcu, ko ga prejmem pri svetem obhajilu, Jezus v naši skupnosti in v naših medsebojnih odnosih, kako je to nekaj čudovitega! Večkrat čez dan ponavljam: »Danes moram ostati v tvoji hiši.« Ta stavek ogreva moje srce in me vsaj včasih spremlja ves dan. Pomaga mi, da občutim Jezusovo bližino, njegovo ljubečo naklonjenost, kar me zelo osrečuje.

Pridejo pa dnevi, ko me tudi ta stavek pušča hladnega in praznega. Tedaj sem v nevarnosti, da bi začel opuščati notranjo molitev. Pomembno je, da vztrajam in si poiščem kak drug svetopisemski stavek, ki me bo nagovoril. Včasih zelo počasi in s premislekom molim kako ustno molitev, na primer očenaš. Za vsako nočjo pride dan, za vsako zimo pomlad, za vsakim tunelom zopet dnevna svetloba!

Zadnje čase me nagovarja znani stavek svetega Pavla: »V njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28). Kako tolažilna je misel, da živim v Bogu, v Sveti Trojici! Žal, na to zaradi mnogih opravil in skrbi pogosto pozabim. Vendar tudi takrat živim v Bogu. Tudi ko hodim, ko se vozim, ko sem na potovanju, sem v Bogu. Vedno sem v Bogu, ki me je ustvaril, odrešil in me neprestano posvečuje.

Tu pa tam mi Bog da to milost, da njegovo navzočnost izkustveno občutim. Težko je to stanje opisati. Takrat niti ni potrebna vera vanj, saj mi je Bog tako zelo blizu. To so posebno dragoceni in popolnoma podarjeni trenutki. Bog jih da, kadar hoče in komur hoče. Večinoma pa se v skrivnost Božje navzočnosti potapljam z vero, pri čemer včasih doživljam poseben mir, mir, ki ga svet ne more dati. Drugič pa se mi zdi, kakor da se je Bog umaknil od mene. Tega sem zaradi premajhne zvestobe večkrat tudi sam kriv.

Če je molitev dobra, nas mora voditi k spreobrnjenju in rasti v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Pri tem mi je še posebej v oporo Jezusov stavek o pšeničnem zrnu: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Življenje je stalno umiranje svoji sebičnosti, če se hočemo darovati bližnjim, tudi tistim, ki imajo težak značaj. Sebičnost in zvesta služba Bogu ne gresta skupaj. Samo iz smrti vzklije novo življenje!

France