TAKOLE MOLIM Češčenje Najsvetejšega

Molitev je zame tako potrebna kot dihanje. Če bi prenehala moliti, bi prenehala duhovno živeti. Skupaj s psalmistom vzklikam: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu!« To žejo lahko poteši le molitev, ki ni zgolj izgovarjanje besed in molitvenih obrazcev, ampak je ljubeč odnos z Bogom, srečanje z Njim, prijateljevanje in zrenje Njegovih velikih del v mojem življenju. Od vseh oblik molitve mi je najbolj pri srcu adoracija pred Najsvetejšim. V naši župniji Ljubljana Polje jo imamo vsak četrtek eno uro pred večerno sv. mašo. S septembrom 2005 adoracijo oblikujejo vse skupine, ki delajo in živijo v župniji. Tako smo hoteli poudariti molitveno edinost in medsebojno povezanost v Gospodu. Jezus je pri zadnji večerji posebej molil, da bi bili vsi, ki vanj verujemo, eno » kot sta Sin in Oče eno«. Danes je edinost najmočnejše pričevanje vere v Jezusa Kristusa.

In kaj mi pomeni adoracija? Zelo so me nagovorile besede papeža Benedikta XVI., ki je mladim v Kölnu dejal, naj se vrnejo k češčenju Najsvetejšega v sv. evharistiji. »Adoracija je poljub ljubezni Odrešeniku«, je mladim očetovsko spregovoril papež. Tudi meni je adoracija srečanje dveh ljubezni-moje in Jezusove. Moja ljubezen je nepopolna, šibka, omahljiva, Jezusova ljubezen pa je zvesta, močna, brezpogojna. Ko gledam belo hostijo v monštranci, se sprašujem: »Kdo si, Gospod? Tvoja ponižnost je pretresljiva! Ne razumem, a verujem. Ne vidim, a zaupam. V tem koščku kruha je tvoja neskončna ljubezen do mene in do vsakega človeka. Slavim te, moj Bog, nauči me ljubiti!«

Adoracijo oblikujemo tako, da je v njej vedno tudi čas tišine, ko lahko vsakdo od navzočih Jezusu govori s svojim srcem in posluša navdihe Svetega Duha, namenjene samo njemu. Kako čudovito je, da nas Bog ljubi osebno! Zanj smo enkratni, neponovljivi. Včasih mi je dovolj, da sem pred Jezusom v popolni tihoti, brez besed. Večkrat sem občutila veliko radost v bližini Najsvetejšega. To veselje lahko preplavi skrbi, s katerimi pridem v cerkev. Doživljam, da je Bog izvir resničnega veselja, ker je njegova navzočnost vedno ljubezen. Nočem se prepuščati čustvenim občutkom. Čutim, da Bog od mene ne pričakuje zanesenih, čustvenih molitev, ampak zvestobo, odprtost, razpoložljivost. Zato pri adoraciji rada odprem Sveto pismo in berem, kaj mi Bog govori. Božja beseda je močna. Tudi v molitveni suši odžeja in nahrani. V češčenje Najsvetejšega je vedno vključeno tudi češčenje Jezusovega Srca. Ker sem sama posvečena Srcu Jezusovemu in Marijinemu, vidim v adoraciji najlepši odgovor Božji ljubezni. Pogosto molim za tiste, ki te Ljubezni še niso spoznali in so oddaljeni od Boga in Cerkve. Rada bi jim odkrila radost vere. Prosim Gospoda, naj tudi njim podari milost vere. Danes vidim veliko ljudi, ki so zbegani, prestrašeni, zmedeni v duhu. Čutim odgovornost, da molim zanje. Adoracija je lahko globoko dejanje ljubezni do bližnjega. V resnici je izvir ljubezni. »Pritegni nas k sebi, Gospod, da bo potešena tvoja in naša žeja, da spet najdemo polnost življenja, ki je v tebi in v prijateljstvu s teboj!«

Nataša Ahčin

TAKOLE MOLIM Češčenje Najsvetejšega

Molitev je zame tako potrebna kot dihanje. Če bi prenehala moliti, bi prenehala duhovno živeti. Skupaj s psalmistom vzklikam: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu!« To žejo lahko poteši le molitev, ki ni zgolj izgovarjanje besed in molitvenih obrazcev, ampak je ljubeč odnos z Bogom, srečanje z Njim, prijateljevanje in zrenje Njegovih velikih del v mojem življenju. Od vseh oblik molitve mi je najbolj pri srcu adoracija pred Najsvetejšim. V naši župniji Ljubljana Polje jo imamo vsak četrtek eno uro pred večerno sv. mašo. S septembrom 2005 adoracijo oblikujejo vse skupine, ki delajo in živijo v župniji. Tako smo hoteli poudariti molitveno edinost in medsebojno povezanost v Gospodu. Jezus je pri zadnji večerji posebej molil, da bi bili vsi, ki vanj verujemo, eno » kot sta Sin in Oče eno«. Danes je edinost najmočnejše pričevanje vere v Jezusa Kristusa.

In kaj mi pomeni adoracija? Zelo so me nagovorile besede papeža Benedikta XVI., ki je mladim v Kölnu dejal, naj se vrnejo k češčenju Najsvetejšega v sv. evharistiji. »Adoracija je poljub ljubezni Odrešeniku«, je mladim očetovsko spregovoril papež. Tudi meni je adoracija srečanje dveh ljubezni-moje in Jezusove. Moja ljubezen je nepopolna, šibka, omahljiva, Jezusova ljubezen pa je zvesta, močna, brezpogojna. Ko gledam belo hostijo v monštranci, se sprašujem: »Kdo si, Gospod? Tvoja ponižnost je pretresljiva! Ne razumem, a verujem. Ne vidim, a zaupam. V tem koščku kruha je tvoja neskončna ljubezen do mene in do vsakega človeka. Slavim te, moj Bog, nauči me ljubiti!«

Adoracijo oblikujemo tako, da je v njej vedno tudi čas tišine, ko lahko vsakdo od navzočih Jezusu govori s svojim srcem in posluša navdihe Svetega Duha, namenjene samo njemu. Kako čudovito je, da nas Bog ljubi osebno! Zanj smo enkratni, neponovljivi. Včasih mi je dovolj, da sem pred Jezusom v popolni tihoti, brez besed. Večkrat sem občutila veliko radost v bližini Najsvetejšega. To veselje lahko preplavi skrbi, s katerimi pridem v cerkev. Doživljam, da je Bog izvir resničnega veselja, ker je njegova navzočnost vedno ljubezen. Nočem se prepuščati čustvenim občutkom. Čutim, da Bog od mene ne pričakuje zanesenih, čustvenih molitev, ampak zvestobo, odprtost, razpoložljivost. Zato pri adoraciji rada odprem Sveto pismo in berem, kaj mi Bog govori. Božja beseda je močna. Tudi v molitveni suši odžeja in nahrani. V češčenje Najsvetejšega je vedno vključeno tudi češčenje Jezusovega Srca. Ker sem sama posvečena Srcu Jezusovemu in Marijinemu, vidim v adoraciji najlepši odgovor Božji ljubezni. Pogosto molim za tiste, ki te Ljubezni še niso spoznali in so oddaljeni od Boga in Cerkve. Rada bi jim odkrila radost vere. Prosim Gospoda, naj tudi njim podari milost vere. Danes vidim veliko ljudi, ki so zbegani, prestrašeni, zmedeni v duhu. Čutim odgovornost, da molim zanje. Adoracija je lahko globoko dejanje ljubezni do bližnjega. V resnici je izvir ljubezni. »Pritegni nas k sebi, Gospod, da bo potešena tvoja in naša žeja, da spet najdemo polnost življenja, ki je v tebi in v prijateljstvu s teboj!«

Nataša Ahčin

TAKOLE MOLIM Kako moliva

Moja prva misel, ko se zbudim, je pozdrav presveti Trojici s prošnjo, naj posvetí vsak trenutek dneva, ki je pred nama. Zahvaljujem se za Božje varstvo ponoči in za ljubezen, ki naju ohranja.

S podobnimi mislimi se prebuja tudi mož. Nato se v zgodnjem jutru zbereva k skupni molitvi, k spontanemu zahvaljevanju za vse, kar čutiva in nosiva v srcu. Združena sva z vsemi najbližjimi – z najinimi otroki, brati, sestrami, s sorodniki in sosedi, z vsemi, s katerimi se srečujeva. Vse izročava Gospodu, in najina molitev postane občestvena; ne moliva sama, z nama so vsi, ki jih vključujeva v molitev. V notranji zbranosti – s hvalnicami in psalmi slaviva Gospoda, z Marijo se poglabljava v skrivnosti rožnega venca in z vsako zdravamarijo se razliva Božji blagoslov kot nevidno valovanje v prebujajoče se jutro in se razliva na vso vas, na vse ljudi dobre volje, ki jih na ta način vk1jučujeva v molitev. Tako začenjava že pred svitom svoj novi dan z željo, da bi bil vsak trenutek dneva v Božji navzočnosti molitev – slavljenje in zahvaljevanje za vse, kar nama je podarjeno.

V tem razpoloženju mineva dan. Zvečer se zopet iz srca zahvaliva za vse milosti, ki sva jih bila deležna, za vse dogodke dneva, za vse ljudi, ki sva jih čez dan srečala, posebej za Božjo navzočnost pri delu in molitvi. Molitev zahvale privre iz najinih src spontano in s hvaležnostjo. Vsak dan se izročiva z molitvijo zahvale in prošnje v varstvo Božjih src, katerima sva se že pred leti izročila. S to molitvijo izročava tudi družine naših otrok.

Najino veselje do molitve izvira že iz otroških let. Rada se spominjava, kako so nas starši učili moliti, kako smo v domači družini molili in skupno izročali svoja srca Gospodu.

Vse to je raslo v srcih in dozorevalo ob raznih dogodkih in preizkušnjah. A najgloblje se naju je dotaknilo, ko sva se srečala s Prenovo v Duhu in začela na poseben način doživljati Božjo navzočnost in spoznanje, da Jezus živi, da nas sprejema in posluša. V najinih srcih se je rodila najlepša – slavilna molitev. Jezus je na poseben način zaživel v najinem življenju. To se je zgodilo pred dvajsetimi leti.

Oh tedenskih srečanjih na našem domu (zbere se nas okrog 20) se z brati in sestrami iz Prenove združujemo v molitvi in dvigamo svoja srca s spontanim slavljenjem, s petjem in ob Božji besedi h Gospodu in čutimo predokus nebes.

Hvala in slava ti, Gospod, za vse!

Tončka in France Perčič

JEZUS NAS UČI MOLITI (26) Skupna molitev

Veliko molitev molimo v skupini. Takšna molitev, če je dobra, v medsebojni ljubezni in edinosti, ima Jezusovo zagotovilo: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,19sl.).

Za molitev je zelo pomembno, da smo v edinosti z vsemi. Medsebojno odpuščanje vodi do takšne edinosti. Če smo zbrani v medsebojni ljubezni in edinosti, je med nami Jezus, ki je srednik naše molitve pri Očetu. Če prosi Jezus, ga bo nebeški Oče gotovo uslišal.

Apostol Janez piše o pomenu medsebojne ljubezni za dobro molitev:

»Boga ni nikoli nihče videl. Če drug drugega ljubimo, živi Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna ... Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 4,12.16). »Kdor se drži njegovih zapovedi, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 3,24).

Bog se razodeva tistemu, ki ga ljubi: »Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi; kdor pa me ljubi, ga bo ljubil moj Oče, pa tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21).

Sv. Pavel pri tem upošteva vidik različnega sodelovanja, ki bogati skupno molitev: »Kadar se shajate, vsak nekaj prispeva: ta pesem, oni nauk, eden razodetje, drugi dar jezika, tretji razlaganje. Vse pa naj bo v spodbudo« (1 Kor 14,26).

Skupna molitev je predvsem po družinah, redovniških in drugih skupnostih, molitvenih skupinah in po cerkvah. Redovnica piše:

»Lepo je, ko molimo skupaj s sestrami. Lepo je, ko druga drugi pripovedujemo Božjo besedo in se stavki prepletajo v čudovit mozaik Božje ljubezni do človeka, v veletok zgodovine odrešenja.

Lepo je, ko ob večerih skupaj molimo z vso Cerkvijo in polagamo pred Gospoda naše prošnje za svet. Prinašamo vse trenutke dneva, vse ljudi, s katerimi smo se srečale, vse stiske, ki smo jih videle, o njih slišale ali brale, vse muke človeštva, ki še trpi v porodnih bolečinah. Takrat, ko vse izročimo Gospodu, se v nas naseli mir v zaupanju; karkoli prosimo Očeta v Kristusovem imenu, se bo zgodilo. Verujemo, da Božji Duh sam vpije v nas in prosi z neizrekljivimi vzdihi tisto, česar same ne znamo prav prositi.«

Večina molitev je v množini. Molimo kot skupnost, Božje ljudstvo, Kristusovo telo, Cerkev. S tem seveda ni rečeno, da ne smemo moliti tudi zase, za svoje potrebe, moliti v ednini, čeprav molimo skupaj. Takšna molitev ima bolj oseben, prisrčen značaj. Če je prava, je vedno odprta za sočloveka, je povezana s Cerkvijo, je cerkvena. Čeprav jo opravljamo posamezno, vključuje edinost z brati in sestrami ter dobiva svojo učinkovitost od Cerkve in Kristusa samega, ki živi v Cerkvi kot njena glava. Nobena prava molitev, ki jo opravljamo zasebno, ni popolnoma zasebna, saj smo vedno člani Cerkve.

Druga redovnica izpoveduje: »Ko sestre molimo psalme, skupaj premišljujemo ali molimo rožni venec, me to ne povezuje le z Bogom, temveč tudi s skupnostjo, z našo redovno provinco, Cerkvijo na Slovenskem, vesoljno Cerkvijo. Včasih, ko sem pri molitvi raztresena, pomislim, da mogoče prav zdaj toliko svetih kristjanov po svetu z vso gorečnostjo slavi Boga – in postane me sram moje malomarnosti. Če zmorejo ti in oni, zakaj ne bi tudi jaz?«

Skupne molitve so lahko liturgične ali ne. Liturgične so le tiste, ki jih kot takšne zaradi njihove posebne narave določi Cerkev. Različne litanije in rožni venec niso liturgične molitve, čeprav jih molimo v cerkvi in jih Cerkev zelo ceni.

Velik pomen imajo molitvene skupine. Študentka piše: »Bili smo skupina mladih, veselih, odprtih ljudi; polni načrtov, duha, poleta, ljubezni. Vse je prekipevalo v nas. In naša skupna molitev – nekaj čudovitega! Poglabljala nas je, bogatila, dvigala. Ne znam povedati, koliko so mi pomenili ti dnevi. Njihov sleherni trenutek je bil tako bogat, da se mi je včasih zdelo, da ni resničen, da ni mogoče doživeti tako resnične notranje sreče.

Skupina je bila zame velik Božji blagoslov. Moja molitev je tako počasi dozorevala in še dozoreva. Vem, da danes brez nje ne bi mogla več živeti, saj mi pomeni vse tisto, kar je za živo bitje hrana, voda, zrak, svetloba, toplota, dihanje in še mnogo več. Iz molitve črpam moč za vsakdanje življenje; daje mi mir, varnost, sproščenost, gotovost.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Naša bralka je pred leti zapisala: »Že dolgo čutim željo in potrebo, da molim za vse duhovne in redovne poklice ter stanovitnost že poklicanih. Kljub velikim oviram, ki so se postavljale na pot, mi je bilo po Božji milosti in Marijini priprošnji dano, da sem uspela opraviti pobožnost prvih devet petkov ter prvih pet sobot. Srčno upam in želim, da mi bo tudi vnaprej to možno v kar največji meri. Mislim, da je sveta Marija Marjeta Alakok nekje zapisala, kako lepi so prvi vikendi v mesecu in kako jih komaj čaka. Tudi jaz sem se vsak prvi vikend tako počutila … Vsak dan znova želim vstopati po poti spreobrnjenja. Vsak dan znova se posvečam Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter prosim za pomoč kot otrok Brezmadežne.«

Napredovali smo za dve zrni. Hvala vsem za sodelovanje.

 

 

PO MARIJI K JEZUSU Svetinjica se je odtrgala sama od sebe

Dne 10. novembra 1939 sem kot vojak imel nalogo, da bi odkril, kje se nahajajo nemške čete. S tremi vojaki smo šli k področju, kjer naj bi Nemci po naših podatkih napredovali. Okrog desnega zapestja sem nosil svetinjico naše Gospe Zmagovalke, od katere se nisem nikoli ločil. Bilo je okrog polnoči. Eden od mojih mož je imel s seboj baterijo. Hodil je pred mano in se ustavljal ob najmanjšem šumu. Občasno nas je rafal mitraljeza opozoril, da so bili Nemci še tam.

Ko smo se ustavili, sem na tleh opazil rahlo lesketanje. Sklonil sem se, da bi videl, kaj je temu vzrok. Ko sem povesil glavo, sem nad seboj v višini, kjer bi bila moja glava, zaslišal žvižg rafala mitraljeza. Če se ne bi sklonil, bi bil pri priči mrtev.

Kaj je bil ta blesk, ki je pritegnil mojo pozornost? Svetinjica naše Gospe Zmagovalke! Pogledal sem na svoje zapestje. Svetinjice ni bilo na njem. Padla je k mojim nogam. Še bolj presenetljivo pa je bilo, da je bila verižica nepoškodovana. Noben njen člen ni bil zlomljen ali razprt. Svetinjica je padla na tla sama od sebe.

Letopis naše Gospe Zmagovalke, junij 1967

PO MARIJI K JEZUSU Devica Marija obiskuje vse nesrečne

Devica Marija, nosilka upanja, je blizu vsem tistim, ki so deležni križa njenega Sina. Šestletni otrok Rafael je imel prirojeno napako, zaradi katere je bil zapisan smrti. Ko je svojim staršem, ki ga niso hoteli pustiti samega, zaželel lahko noč, je še rekel: »'Devica Marija vsak večer pride k moji postelji. Ob njej mi je zelo prijetno!' 'Ali je ta večer že bila pri tebi?' 'Ne, še ne! Sedaj obiskuje vse nesrečne. Njena pot je zelo dolga. Šele potem bo prišla k moji postelji!'«

Oče Nicolas Buffet, Famiglia Cristiana, 27. maj – 2. junij 2017