DOMAČA ZDRAVILA Močvirski oslad

Na vlažnih ali poplavljenih travnikih in ob robovih rek junija in julija z belimi socvetji že cveti brestovolistni oslad (Filipendula ulmaria L.), znan tudi z imenom močvirski oslad, kakor ga je rad imenoval pater Simon Ašič. Staro latinsko ime za močvirski oslad je tudi Spirea ulmaria L.

Nabiramo cvetočo zel, to je cela rastlina s cvetovi brez korenine, ki jo hitro posušimo, da cvetovi ne porjavijo. Oslad je elegantna rastlina, visoka do metra in pol. Steblo je nekoliko rdečkasto, na njem je veliko dlakavih listov. Drobni, snežnobeli cvetovi, ki rastejo v gostih socvetjih, nežno dišijo. Gojimo ga lahko tudi na domačem vrtu, potrebuje le vlažen in malo senčen prostor.

Močvirski oslad pomaga pri putiki.

Močvirski oslad vsebuje eterično olje (0,2%), čreslovine, sluzi ter salicilno kislino in druge spojine. Pomembna je salicilna kislina. Njen učinek izkoriščamo v čajnih mešanicah, kjer želimo doseči protivnetni in analgetični učinek (zmanjša se občutek bolečine) ter znižanje telesne temperature. Zato ga dajemo v čajne mešanice proti revmi, putiki in pri vročičnih stanjih. Npr. čajna mešanica proti putiki (PutiSIT patra Simona Ašiča) vsebuje: zel močvirskega oslada, rmana, njivske preslice, divje mačehe, list velike koprive in breze, skorjo vrbe, korenino velikega omana, cvet jegliča in korenino velikega omana.

Z rednim vsakodnevnim pitjem (dva do trikrat dnevno) tega čaja zmanjšujemo bolečino, ki je prisotna pri putiki, ter hkrati povečamo izločanje sečne kisline iz telesa. Močvirski oslad namreč deluje tudi diuretično, poveča količino izločenega urina iz telesa. Pri putiki se v krvi in v tkivih ter urinu nahaja preveč sečne kisline, ki lahko tudi kristalizira v sklepih, zato le-ti postanejo boleči in pojavi se vnetje. Salicilna kislina v močvirskem osladu pa, kot smo že dejali, zmanjšuje vnetje. Skorja vrbe v čajni mešanici prav tako vsebuje salicilno kislino. Čaj proti putiki lahko pijemo tudi pri revmatskih obolenjih ter pri vnetjih sklepov. Pripravimo si ga kot poparek. 1 čajno žličko čajne mešanice prelijemo z vrelo vodo, pokrijemo, pustimo stati 10 minut, precedimo in popijemo. Najbolje je, da čaj pijemo po jedi. Piti pa ga ne smejo ljudje z gastritisom ali želodčno razjedo.

Zdravilo Aspirin je dobilo ime po močvirskem osladu.

Grški zdravnik Hipokrat je že 400 let pr. Kr. pisal o uporabi vrbove skorje proti bolečini in glavobolu. Ker pa salicilna kislina v vrbovi skorji draži želodec, je leta 1899 nemški kemik Felix Hoffman, ki je bil zaposlen v farmacevtskem podjetju Bayer, poskušal kemijsko spremeniti salicilno kislino, da bi manj dražila želodčno sluznico. To mu je uspelo: nastala je acetilsalicilna kislina. Rodilo se je zdravilo aspirin, ki vsebuje acetilsalicilno kislino. Ime zdravilo ni dobilo po vrbovi skorji, ampak po močvirskem osladu (spirea), ki vsebuje salicilno kislino. Začetna črka a v aspirinu pa pove, da je salicilna kislina acetilirana.

Močvirski oslad je zdravilna rastlina, ki jo je dobro imeti doma v domači lekarni. Ne le za čajno mešanico proti putiki ampak tudi pri navadnem prehladu nam bo čaj iz močvirskega oslada pomagal. Znižal nam bo povišano telesno temperaturo, zmanjšal glavobol, če ga bomo imeli, ter povečal potenje in tako olajšal izločanje strupov iz telesa.

Barbara Kozan, mag. farm.

Sveti Duh na Polževem

Večina Svetemu Duhu posvečenih cerkva stoji na samotnih krajih, kjer so nekoč v preteklosti prebivali poganski duhovi, pa so se morali umakniti Svetemu Duhu. Tudi naš Sv. Duh na Polževem je dokaj samoten, včasih je bil pa še bolj. Cerkvica stoji na zemlji, ki sodi pod krško župnijo, obe lipi pred njenim vhodom pa sta na višenjskih tleh.

Binkošti so bile za kmeta pomemben praznik. Po nekaterih vaseh je vaški mežnar na binkoštno soboto že popoldne ob štirih podil ženske z njiv. Za Binkošti so se vedno oskrbeli z blagoslovljeno vodo. Z njo so na binkoštni večer hodili gospodarji ali gospodinje na polje in blagoslavljali vsak svoje njive. Nekateri so v zemljo zatikali križce narejene iz lesa cvetnonedeljske butare. Tudi molili so. Binkoštno vodo so prihranili še za poletje. Z njo so škropili, kadar se je bližala huda ura. Hkrati so zažgali nekaj vejic iz cvetnonedeljske butare.

Gospodinje v Kriški vasi so skuhale za Binkošti kos suhega svinjskega mesa imenovanega zajec, v dolini pod Višnjo Goro pa žolico iz zadnjih kosov suhega mesa, ki so bili še pri hiši. Manjkati tudi ni smel svinjski jezik, kajti Sveti Duh se je apostolom prikazal v obliki gorečih plamenčkov, podobnih jezikom. O Binkoštih so bile tudi birme, saj so birmanci deležni posebnih darov Svetega Duha. Za obiskovalce, sorodnike, tudi za botre, če je bil kakšen birmanec v družini, so spekle veliko orehovo potico in mnogo drobnega peciva. Nekdaj so dobili naši birmanci darila po žegnu. Kdor je žegen zamudil, je to pomenilo slabo za njegovo pamet. Dobili so veliko, rdeče pisano moško ruto, v njej pa zavezanih mnogo reči - odvisno kako premožen je bil boter: orglice, lect, nožič, molek, mašno knjižico, morda celo uro ali srebrn tolar za 5 kron. Deklicam je bilo najbolj všeč, če so jih botre lepo oblekle.

Botre so domači zelo spoštovali. Ti so se tudi pozneje spomnili svojega birmanca s kakim darilom, pa tudi molili so zanj in ga pomagali vzgajati.

Povedala Mihaela Jarc iz Višnje Gore, r.l. 1916.

Muljavska Marija

Tukaj, kjer je zdaj Muljava, je bila včasih sama voda. Potem je voda odtekla.Za oranje zemlja še dolgo ni bila dovolj suha. Le tu pa tam je rasel kakšen šop trave. Živina je tisto mulila, pa so kraju rekli Muljava. Sčasoma so se na malo dvignjenem svetu v okolici naselili ljudje. Vendar so se vedno bali, da bo voda spet zalila dolino. Zato so poslali v Rim denar, da bi brali mašo s prošnjo, da se Muljava ne bi pogreznila. V Rimu so res brali mašo za Muljavce, hkrati pa so jim sporočili, naj na kraju, kjer je bilo nekoč jezero, sezidajo cerkev in jo posvetijo Devici Mariji. Muljavci so naredili tako in ostali na suhem do današnjih dni. Stara pesem, ki so jo že vsi pozabili, pa se začenja takole:

Na dobravi, na Muljavi

pri Mariji na jezeru.

Povedala Marija Trunkelj Nahtigal, rojena na Potoku pri Muljavi l. 1877.

VALERIJINE VRSTICE Črnelsko žegnanje

Ko je iz naših krajev odšla Napoleonova vojska, je pustila za sabo obubožano deželo. Ljudje po dolenjskih vaseh so umirali od lakote, izčrpanosti in oslabelosti. Toda počasi so si opomogli. Ko niso bili več lačni, so postali objestni – še posebno, če sta jim pri tem pomagala šmarnica in tepkovec. Ob žegnanjih so si včasih privoščili zabavo, ki duhovnikom ni bila po volji. Posebno grdo so se obnašali leta 1834 ob godu sv. Marjete v Malem Črnelu. Tedaj je bilo v vasi sedem kmetij: Jeretova, Undrova, Poličarjeva, Blekova, Pavlova, Žigčeva, Rojčeva, Boštkova (kasneje Zotlerjeva) in mežnarija. Toda nereda so bili verjetno krivi prišleki, ne domačini. Med mašo so namreč vdrli v cerkev in oponašali verske obrede. Zato so patri iz stiškega samostana Črnelcem prepovedali maše in slovesnosti. To je trajalo dolgo let. Ko so se spokorili in obljubili, da se bodo poboljšali, so jim verske obrede spet dovolili. In zdaj so tako radi prihajali k maši, da je bila cerkev premajhna. Zato so ji prizidali lopo, ki še dandanes nudi zavetje pred dežjem ali soncem, ko se zberemo na žegnanje ob sv. Marjeti.

.Leopoldu Kavšku,/ rojen l938,/ je to povedala babica, Škufčeva iz Velikega Črnela. V zapisu jo je ohranil Viktor Steska.

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (16)

V drugem delo sobane je bila velika pozlačena vitrina. V njen je bila neka skulptura, ki je sprva nisem razumel. Velik zlat pav je čepel na pozlačenem deblu. Spodaj je rastla gobica, ki je imela na klobuku številko. Na deblu je sedela še sova, prav tako vsa iz zlata. Vse je sijalo v razkošju. Okoli vitrine je bila nepopisna gneča. Zdelo se mi je, da mora biti to nekaj več kot samo pav, goba in sova v vitrini. Začel sem se tlačiti naokoli. Na eni strani sem videl nekaj fotografij, na katerih je imel pav razprta krila. Bil je videti imeniten. Peresa so bila tako skrbno izdelana iz zlatih ploščic, da si lahko strmel z odprtimi usti. Toda še bolj imenitno je bilo, da so se ta peresa premikala.

Ugotovil sem, da je bila to ena sama razkošna ura. Na klobuku od gobe je bilo okence in tista številka, ki se je v okencu prikazala, je označevala, koliko je ura. Iz slik sem ugotovil, da ta ura še vedno deluje. Na gobi se vidi koliko je ura. Ko je polna ura, se pavu razpnejo peruti, ki so tako narejene, da se zlata peresa v obliki ploščic razprejo.

Tako me je prevzelo, da bi kar čakal, da bo polna ura. Rad bi videl, in seveda slikal pava z razprtimi krili. Pav je označeval dnevne ure, sova pa nočne. Nisem mogel ugotoviti ali sova tudi razpre peruti ali ne. Mogoče se ob vsem tem slišijo še kakšni glasovi, kaj veš?

Na zlatem drevesu je sedel še velik petelin skoraj v nravni velikosti, ravno tako ves v zlatu. Kaj se je z njim dogajalo, ne vem. Možno je, da se je tudi kaj premikal ali mogoče zakikirikal. Tudi drevo je bilo umetnina zase. Tako skrbno je bilo izdelano, da se je videlo vse. Lepa hrastova skorja in celo kakor pravi listi na vejah, seveda vsi iz zlata.

Tisti, ki je to uro naredil, je moral biti res neke vrste genij. Jasno mu je moralo biti, kako se bodo peresa obračala in gibala, ko bo pav razprl peruti. Poudariti moram, da to nikakor ni bilo lahko in enostavno. Peresa namreč niso bile same ravne ploščice in vse približno enako obrnjene. Bile so vsaka drugače kriva in zelo podobna pravim ptičjim peresom.

Nisem smel čakati, saj bi moji sobratje duhovniki gotovo odšli naprej. Vsi so občudovali uro, a vsi niso bili tako radovedni kakor jaz. Moral sem spet močno prijeti za uzdo mojega radovednega fotografskega konjička ter ga pomakniti naprej, naslednjim čudom naproti.

Ni bilo treba daleč. Samo nekaj korakov naprej so bile okrogle mize. Vse so bile narejene iz kamna. S tako čudovitimi intarzijami, da sem kar ostrmel. Cvetovi vrtnic so bili tako skrbno narejeni, da si imel občutek, kakor da plavajo v steklu potopljene vrtnice. Cvetni listki so bili tako skrbno obdelani, obrnjeni in brušeni, da so bili tam, kjer so se stikali, bolj temno rožnati, v sredi pa bolj svetli. Kot prava vrtnica, ki bi jo lahko prijel.

Vedel sem, da jih ne bom mogel prav fotografirati, ker nisem bil v pravi višini. Potrebno bi jih bilo fotografirati z vrha. Ko jih fotografiraš s strani, je en cvet oster in razločno viden, drugi pa je že meglen in neoster. Toda kaj moreš, tako pač je! Vsega ne moreš shraniti na kartico v najboljši možni obliki. Vedno ostanejo netočnosti in pomanjkljivosti. Mize so bile pokrite s ploščami iz pleksi stekla. Le to je bilo že malo obdrgnjeno, saj veliko ljudi skuša kamnite cvetove na mizah potipati in pobožati.

Cvetovi na mizah pa niso bili samo vrtnice marveč vse vrste cvetja in v zelo različnih barvah in oblikah. Cvetja je bilo za cele kite, ki so se pele v kolobarjih po mizi. Okoli cvetja pa so bili še razni drugi okraski, ki so se lepo ujemali s cvetnimi kitami. Na posameznih poljih, bolj v sredi mize, so bili celo obrazi in razna glasbila. Vse je bilo izdelano tako natančno in skrbno, da bi človek mislil, da je naslikano s čopičem. V sredi mize se je celo bohotila sijajna konjska vprega z vojakom na vozu.

Reka ljudi me je kar nesla v naslednjo sobo. Tu je bilo malo manj drenja. Za ograjo je bila ogromna vaza. Bila je visoka skoraj dva metra. Toda nič posebnega ne bi bila, če ne bi bila izdelana iz dragocenega malahita. Tu sem imel možnost, da sem prišel čisto blizu. Hotel sem si ogledati, kako so kamenčki zloženi, da tvorijo tako harmonično celoto. Opazil sem, da so različnih oblik. Eden kvadratast, drugi trikoten, tretji rombast. Ker je kamen imel proge in vijuge v različnih odtenkih zelene, je umetnik ponekod dodal pravokoten kamenček, drugje trikotnega, zopet drugje rombastega. Vse je združil v celotno umetnino, ki daje videz, kot da je vsa vaza iz enega samega kosa. Črtice med kamenčki sploh ne motijo. Občutek dobiš, kot da gledaš vazo iz starega kamna, ki je že na drobno razpokan. Črte med kamenčki delujejo podobno kot razpoke na starih slikah na platno. Nič ne motijo, celo neko posebno patino dajejo umetnini. Torej bili so res vrhunski mojstri. S tako različnim izborom koščkov so lahko porabili veliko več materiala, ki so ga imeli na voljo, bilo je manj odpadka. Vse, kar so zlepili in sestavili, so potem še spolirali, da je predmet zasijal v vsem lesku.

Ko bi hotel opisati še naprej vse dvorane in nekatere znamenitosti, bi moral napisati več debelih knjig. Toda to lahko najdemo v raznih katalogih.

Pomikali smo se skozi dvorane z raznimi slikami na platno, ikonami, kipi. Tu in tam so bile na ogled velike tapiserije in celo vrata. Le ta so bila kakor ena sama slika, toliko je bilo na njih čudovitih intarzij.

Veliko slik je bilo z nabožnimi motivi. Posebej Marijinih je bilo veliko. Bile so delo najrazličnejših mojstrov iz vse Evrope. Videti je bilo, da so imeli carji velik posluh za umetnost. Nakupovali so od raznih umetnikov in spremljali delo novih, ki še niso bili tako znani. Ponekod so bile cele dvorane ena sama zbirka istega avtorja. Drugod spet zbirke slikarjev iz iste dežele.

Bilo je ogromno paše za oči in dušo. Nekatere upodobitve Jezusa in Marije so spregovorile prav na srce. Ob njih si se počutil nagovorjenega. Kakor da bi začutil Marijo ali še bolje, začutil, kako se je ob naslikanem dogodku ona počutila.

Fotografirati teh umetnin ni bilo lahko. Veliko je bilo odbojev svetlobe na platnih. Ponekod se je svetlikalo s strani od svetlobe, ki je prihajala skozi okno, drugod spet od luči. Nekaj slik je imelo celo zaščito iz plastike.

V eni od velikih dvoran smo se zbrali in naredili skupinski posnetek. Ne vem, zakaj so se tam slikali še drugi. Mogoče je ta sobana imela kakšen poseben pomen. Tudi druge skupine so se tam fotografirale.

p. Branko Petauer