Tri spomladanske razstave v Muzeju krščanstva na Slovenskem

Ko smo 5. maja 2020 ponovno odprli vrata muzeja, ki je bil zaradi pandemije covida -19 od 13. marca 2020 zaprt, smo v kratkem času odprli kar tri načrtovane občasne razstave. Dve od njih bosta na ogled še tekom poletja.

12. junija 2020 smo odprli razstavo Upanje, ki jo je pripravil Branko Žunič v sodelovanju z Društvom likovnega ustvarjanja Ribnica in z Javnim skladom za kulturne dejavnosti OI Ribnica. Na ogled je bilo šest lesenih skulptur, ki jih je avtor poimenoval Veliki pok. Osrednje delo je bil vstajajoči Kristus, simbol upanja in boljšega življenja v prihodnosti. Prvič pa smo lahko videli tudi njegovo najnovejše delo, Svet na križu, ki je nastalo v času pandemije in na katerega ni razpel telesa trpečega Kristusa ampak zemeljsko kroglo.

Kot skupni imenovalec vseh Žuničevih del je križ z dodanimi elementi. Z njimi avtor želi povedati, da človek potrebuje nekaj, v kar verjame in kar mu pomaga, da lažje prenaša breme današnjega življenja. Branko Žunič vse življenje živi in diha z gozdom, z naravo, ki jo opazuje in mu ni vseeno, kaj se z njo dogaja. Tudi njegova dela govorijo predvsem o tej temi, z njimi želi povedati, da je človek tudi duhovno bitje in bi se moral temu primerno obnašati. Pri izdelavi skulptur večinoma uporablja les, ki ga kombinira tudi z ostalimi materiali, kot so kovina, glina in podobno.

Likovna kritičarka Anamarijia Stibilj Šajn je za to razstavo med drugim zapisala: “Branko Žunič je človek čutenj – človeka in narave. Je človek razmišljanja, s katerim grebe vse do bistva. In je človek likovnih dejanj, s katerimi vse to svoje notranje bogastvo »utelesi« in deli z gledalcem. Njegova ikonografija je samosvoja, izrazito intimna in utemeljena na simboliki, razpeti med občim in njemu lastnim. Kljub posredni in z avtorju lastno filozofijo podani sporočilnosti pa pretanjenim dušam gledalcev seže v globine, tja, od koder prihaja.«

Razstava je bila na ogled do 28. junija 2020.

22. junija 2020 smo v t. i. Humekovi galeriji odprli gostujočo razstavo Slovenci, začenjajo se novi časi … (1918–1920). Razstavo so pripravile sodelavke Zgodovinskega arhiva Ljubljana leta 2018 in z njo obeležile 120 let delovanja te pomembne ustanove s področja zbiranja in hranjenja arhivskega gradiva ter stoletnico konca prve svetovne vojne in začetka nove države.

Razstava je zadnja v ciklu treh razstav, ki jih je Zgodovinski arhiv Ljubljana v preteklih letih pripravil na temo 1. svetovne vojne in obdobja neposredno po njej. Po premierni predstavitvi v Ljubljani je v naslednjih dveh letih gostovala v različnih krajih po Sloveniji; tokratno gostovanje v Stični je že deseto po vrsti. Na otvoritvi je razstavo predstavila Judita Šega, vodja enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki, slovesno pa jo je odprl njihov direktor, mag. Mitja Sadek. Razstava je na ogled do 30. avgusta 2020.

Kot so zapisale avtorice, se razstava osredotoča na prva leta po koncu vojne, ki je prinesla razpad habsburške monarhije in rojstvo nove države južnih Slovanov, v katero so se vključili tudi Slovenci. V središču razstave je mali človek, ki je najbolj občutil posledice minule vojne in političnih sprememb, ki so odločilno krojile njegov vsakdan. Avtorice so iz bogatega spisovnega in fotografskega gradiva izbrale nekaj ključnih dokumentov, ki najbolj prepričljivo odražajo duh in problematiko obdobja med letoma 1918 in 1920, ki ga nista zaznamovala le težko pričakovani konec vojne in prehod v novo državo, temveč tudi boleča izguba Primorske in boj za severno mejo. Pereča je bila problematika številnih beguncev in vojnih invalidov, razsajale so španska gripa in nalezljive bolezni, denar je izgubljal veljavo. Zunanjo podobo države so krojili novi državni simboli in nova vladarska imena – kralj Peter in regent Aleksander, ki je junija 1920 prvič obiskal Ljubljano in Gorenjsko. Slovenski jezik je dokončno izpodrinil nemščino, Slovenci smo dobili svojo univerzo. Za številnimi očeti in sinovi pa je ostal le boleč spomin ter veliko število vojnih sirot in vdov.

2. julija 2020 smo odprli razstavo z naslovom Potujoča misijonska razstava, ki so jo pripravili sodelavci Misijonskega središča Slovenije v sklopu »Izrednega misijonskega meseca oktobra 2019«. Pripravili so jo z namenom ozaveščanja javnosti in z njo gostovali že v osmih krajih po vseh slovenskih škofijah. Na otvoritvi v Stični so spregovorili Matjaž Križnar, direktor Misijonskega središča Slovenije in župnik v Župniji Jarše, dr. Marko Frelih, kustos v Slovenskem etnografskem muzeju, slovesno pa jo je odprl Silvester Gaberšček, vodja Sektorja za nepremično kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo RS.  Razstava je na ogled do 30. avgusta 2020.

Razstava ponuja svojevrsten pogled v zgodovino misijonov od 14. stoletja do danes. Tako bogatega pregleda slovenskih misijonarjev po svetu do zdaj še nismo imeli priložnosti videti. Kot so zapisali avtorji, je razstava zato odlična priložnost, da se seznanite z več kot 600 misijonarji, ki so izšli iz našega maloštevilnega naroda. Nanje smo lahko izjemno ponosni, saj ravno oni podirajo stereotipe o »zapečkarskih« Slovencih in nas predstavljajo kot pravi kozmopolitanski narod. Na ogled je tudi izbor zanimivih etnoloških in verskih predmetov iz vseh celin sveta, ki so jih misijonarji v zadnjih desetletjih prinesli Misijonskemu središču Slovenije.

Gostovanje razstave v Muzeju krščanstva na Slovenskem je še ena v nizu razstav, na katerih predstavljamo pomembne slovenske misijonarje v okviru Informacijskega središča za misijonologijo, ki ga v muzeju razvijamo zadnjih 20 let.

Dobrodošli v Muzeju krščanstva na Slovenskem!

mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Urednikova beseda

Vsi smo pod vtisom ponovnega prodiranja novega koronavirusa, ki zdaj že ni več tako nov. Navodila, ki jih dobivamo od civilnih in cerkvenih oblasti, naj bi nas in vse druge obvarovala pred okužbo. Držali se jih bomo, da ne bomo ne sebi ne drugim povzročili škode. Ljubezen do sebe in bližnjega to narekuje, pa tudi ljubezen do Boga, ki je stvarnik, odrešenik in posvečevalec vseh. Pri tem je potrebna krepost prilagodljivosti, prave modrosti, potrpežljivosti, ponižnosti in vztrajnosti. Kljub temu da se vsi borimo proti temu virusu, pa se lahko tudi česa naučimo. Naj bo navedenih nekaj misli.

Človek je postal ob velikem napredku na vseh področjih domišljav, da vse zmore. Mali koronavirus ga bo učil majhnosti, ponižnosti in skromnosti. Doživljamo, kako smo krhki in ranljivi. Novi koronavirus nas bo prisilil k bolj skromnemu življenju. To je težko sprejeti, ker smo se v marsičem razvadili in zato niti hrane niti drugih potrebščin ne znamo prav ceniti.

Hkrati naj bi se poglobili v Jezusov nauk, da človek ne živi samo od kruha. Na Boga in duhovno življenje je človeštvo v večini pozabilo. Vsi naj bi se zamislili ob vprašanjih: Od kod smo in kam gremo? Kaj je smisel našega življenja? Ali ima kakšen pravi pomen naše pretirano pehanje samo za materialnim napredkom? Vsi kristjani bi morali na dnevni red postaviti molitev. Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda, pravi pregovor. To razburkano »morje« nam prinaša novi koronavirus.

Imeti bomo morali bolj pozorne oči, pripravljene roke in čuteče srce za ljudi, ki so in bodo v različnih stiskah in potrebah.

Naj nam Mati Marija, ki je Zdravje bolnikov, Tolažnica žalostnih in Sedež modrosti, pomaga na vseh naših potih, da bomo premagali vse težave in skupaj napredovali na poti svetosti do končnega Cilja, ki je Bog sam.

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Zdravilne rastline pri depresiji

Depresija ali potrtost je stanje, ko smo žalostni, jokavi, pretirano zaskrbljeni, brez volje do življenja. Zdravilne rastline, ki so nam pri tem v pomoč, so zel šentjanževke in korenina baldrijana, ki dokazano delujeta najmočneje, ter cvet sivke, lipe in kamilice, list rožmarina, melise in poprove mete, plod ovsa, storžek hmelja, rastlina materine dušice, pasijonke in druge.

Zdravilni pripravki

Pri potrtosti pijemo čaj z imenom VeselSIT, ki je izvleček iz rastlin šentjanževke in pasijonke, cvetov sivke, listov melise in korenine baldrijana.

Pomembno je vedeti, da pripravkov iz šentjanževke ne sme uživati vsakdo, saj šentjanževka poveča aktivnost nekaterih jetrnih encimov (CYP-3A4). Zdravila, kot so npr. triptani za zdravljenje migrene, kontracepcijske tablete, zdravila za zmanjšanje strjevanja krvi in druga, se ne smejo kombinirati s šentjanževko, ker se le-ta presnavljajo z omenjenimi encimi, in se zato koncentracija teh zdravil v krvi lahko usodno zmanjša. Torej, prej pri zdravniku ali farmacevtu preverimo ali lahko jemljemo šentjanževko.

Pri živčni izčrpanosti pater Simon Ašič priporoča, da spremenimo način življenja. Izogibajmo se vznemirjanj, nepotrebnih skrbi in naglice. Če kadimo, pijemo kavo ali alkohol, poskušajmo to opustiti. Telesu dajmo tudi dovolj nočnega počitka. Ob tem si pripravimo čaj iz listov melise, zeli rmana in divje mačehe, cvetov sivke in korenine baldrijana. ki ga pijemo trikrat dnevno. Jemljemo lahko tudi baldrijanove kapljice, vodno etanolni izvleček korenin baldrijana. Trikrat dnevno si 15 kapljic nakapamo v čaj ali kozarec vode. Čeprav baldrijan pomirja, ne povzroča odvisnosti pri daljšem jemanju ter ne vpliva na sposobnost koncentracije, reakcijski čas, torej na sposobnost upravljanja z vozili ali s stroji, ali na jutranjo budnost. Učinek baldrijana nastopi postopoma, po dveh do štirih tednih jemanja ustrezno visokega odmerka.

Pri nervoznih stanjih pater Simon Ašič priporoča tudi masažo celega telesa z razredčenim jabolčnim kisom vsak večer pred spanjem. Lahko si pripravimo tudi kopel: v 5 litrov vode zavremo 250 g mešanice, ki vsebuje cvetove in liste gloga, zel rmana ter liste melise in poprove mete. Odstavimo za eno uro, precedimo in vlijemo v vodo za kopanje. Kopamo se 20 minut dvakrat tedensko, zvečer pred spanjem 14 dni.

Včasih depresijo spremlja nespečnost, v ta namen si pomagamo s čajem z imenom NočSIT, ki vsebuje storžke hmelja, liste melise, rastline pasijonke, materine dušice in korenine baldrijana. Pol ure pred spanjem spijemo eno skodelico tega čaja, ki nas bo pomiril in zmanjšal pretirano zaskrbljenost, ki se lahko pojavi, ko ležemo v posteljo.

Ob izgubi apetita pri depresiji pijemo čaj z imenom Za dober tek, ki vsebuje: korenine rumenega svišča, zeli rmana, tavžentrože in majarona, cvetove kamilice ter plodove kumine in janeža. Čaj pijemo trikrat dnevno pol ure pred jedjo in ga ne sladkamo. Čaj je grenkega okusa, ker vsebuje grenčine, le-te pa spodbudijo povečano izločanje želodčnih sokov, ter smo zato bolj lačni.

Barbara Kozan, mag. farm.

Mistikinja Magdalena z Gore in župnik Jožef iz Stične

V zadnjem času je zelo naraslo zanimanje za mistikinjo Magdaleno Gornik (1835–1896) z Gore nad Sodražico. Dvanajstletna je doživela prvo srečanje z Marijo. Sledilo je še več mističnih doživetij, pa tudi preizkušnje s hudimi bolečinami. Znano je, da 43 let ni uživala zemeljske hrane, ampak le hostijo in bela zrnca, ki so prišla do nje po zraku. Ljubljanski škof Wolf je naročil župniku Jožefu Lesjaku v Sodražici, da zadevo razišče. Župnik se je z raziskavo zelo potrudil. Natančno je popisal njena zamaknjenja, videnja in stigme, lebdenja in mistično obhajilo. Njegovi izčrpni zapiski bodo vsekakor zelo pomemben vir v postopku za Magdalenino beatifikacijo. Zato je prav, da povemo, kdo je bil Jožef Lesjak.

Ob cesti malo pred Stično je še do nedavna stala starodavna Vrbetova hiša. Na Jožefinskem vojaškem zemljevidu  s konca 18. stoletja še ni bila vrisana, na Franciscejskem katastru iz leta 1825 pa se že vidi, da je bila to premožna domačija. Takratni lastniki so se pisali Lesjak, po domače se je reklo pri Poljskem Boltiču. (Pri Boltiču, od koder je rodbina najbrž izhajala, in je bil gostilničar v Stični ter občasno tudi župan, se je reklo pri Starem Boltiču.) No, pri tej hiši se je leta 1808 rodil sin Jožef, ki so ga dali študirat za duhovnika. Posvečen je bil leta 1834, nato je kot kaplan služboval v Idriji, Postojni in Trebnjem. Leta 1850 je bil imenovan za vikarja v Sodražici; od 1862 pa do smrti 1875 je bil tamkajšnji župnik. Bil je zelo dejaven na verskem, pa tudi gospodarskem področju. Med njegovimi verniki je bila tudi Magdalena Gornik z Gore. Pripovedovanje o njenih zamaknjenjih in stigmah se je hitro razširjalo in ljudje so množično prihajali na njen dom. To je vznemirilo svetne oblasti, ki so zahtevale pojasnilo od cerkvenih oblasti. Leta 1852 je župnik Lesjak po škofovem naročilu izvedel preiskavo v Sodražici. Magdalena je bivala 40 dni v župnišču in ob koncu preiskave je lahko poročal: »Pri vseh svojih opazovanjih nisem mogel odkriti nobene prevare.« Povejmo še, da je bil župnik Lesjak strog, pošten, realen in delaven človek.

P. s. :Duhovnik je bil tudi Jožefov nečak Anton Lesjak (1857–1942). Ta je posebno znan po knjigah, ki jih je napisal o krajih, kjer je služboval: v Dobrovi pri Ljubljani in Šentjerneju. Svoje počitnice in proste dneve ob praznikih pa je večinoma preživljal pri stricu v Sodražici.

Valerija Ravbar