ZA ZIDOVI SAMOSTANA

Urednikova beseda

Pred nami sta praznika Srca Jezusovega (19. junija) in Marijinega brezmadežnega Srca (20. junija). Kaj nam pomenita? Srce je znamenje, simbol ljubezni. Jezus in Marija nas neizmerno ljubita. Želita, da bi se tudi naša srca ogrela v ljubezni do Boga in do vsega Božjega, zlasti do vsakega človeka. V ljubezni do Boga in bližnjega je naša svetost. Prebodeno Jezusovo srce je znamenje, da nas je on ljubil do konca, do žrtvovanja svojega življenja za nas. Papež sv. Janez Pavel II. je dejal: »Prebodeno srce je znamenje celostnosti te ljubezni v njeni navpični in vodoravni razsežnosti, kar ponazarjata pokončno in prečno bruno križa.« Ko je Mati Marija stala pod križem, je po Simeonovi prerokbi njeno dušo, njeno srce, prebodel meč bolečin. V tej uri našega odrešenja je prva počastila Jezusovo Srce. Svojega mrtvega Sina je z vso ljubeznijo darovala nebeškemu Očetu za naše odrešenje.

Odslej bodo v Stični naša srečanja v zvezi s fatimsko pobožnostjo, Bernardovo družino, češčenjem Jezusovega in Marijinega Srca ter dušami žrtvami takole:

- Fatimska pobožnost v cerkvi ostane in je vezana na 13. dan v mesecu, od maja do oktobra. Kadar je trinajstega sobota, je pobožnost na predvečer, torej dvanajstega, kakor je bilo doslej (zaradi dolgih samostanskih molitev v soboto). Zato je v juniju fatimska pobožnost v petek, 12. junija. Vedno se začne eno uro prej kot doslej: torej ob 18.30 z rožnim vencem; ob 19.00 je sv. maša z nagovorom, nato fatimska pobožnost, ki bo junija še brez procesije, ter bo vse v cerkvi pred fatimsko Marijo. Sodelovali bodo pevci na koru med mašno daritvijo in petjem litanij. Na koncu bomo obnovili posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in prejeli blagoslov z Najsvetejšim.

- Bernardova družina, častilci JMS in DŽ imajo shod 4. nedeljo v mesecu! (če ni kakšne ovire) ob 15.00! Tako bo prvo srečanje po korona virusu v opatovi kapeli 28. junija ob 15.00. - Tako bi rešili težavo, da ne bi bili fatimska pobožnost in to srečanje preblizu skupaj. Srečanje pol ure pozneje (ne ob 14.30 ampak ob 15.00) bo bolj ugodno za oddaljene. Od maja do oktobra bosta v Stični dve srečanji (fatimsko v cerkvi in drugo v opatovi kapeli), druge mesece pa bo samo eno (v opatovi kapeli).

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Zdravilne moči česna

Česen (Allium sativum L.) sodi v družino lukovk. Njegova najbližja sorodnika sta čebula in čemaž, ki sodita v isto družino.

Pri nas, v Sloveniji, je česen danes nepogrešljiv pri pripravi zelenjavnih jedi. Menim, da je dobro, da je tako, saj ima številne ugodne učinke na naše telo. Čebulica česna vsebuje encime, eterično olje, ajoen, aliin, terpene, aminokisline, minerale, vitamina A in C, maščobe ter selen v zelo majhnih količinah.

V zdravilne namene v ljudski medicini uporabljamo česen za zatiranje zajedavcev, za zniževanje maščob v krvi, za zniževanje povišanega krvnega tlaka, za zmanjševanje krčev gladkih mišic (npr. pri menstrualni bolečini), za zniževanje maščob in slabega holesterola ( LDL holesterola) v krvi itd.

Nekaj nasvetov patra Simona Ašiča o uporabi česna

V času prehlada ga npr. lahko uživamo za zatiranje razmnoževanja bakterij v dihalnih poteh.

Česen deluje tudi proti virusom. Dobro je, da ga zdaj v času epidemije pogosto uživamo. Lahko ga zaužijemo surovega ali pa v pripravkih, kot je npr. jabolčni kis s česnom ali pa česnova tinktura. Ko česen zaužijemo surov, naj le-ta, ko ga zdrobimo, nekaj časa stoji, 10-15 minut. Saj pri mehanski poškodbi česna v njem s pomočjo encimov nastaja spojina alicin, ki je koristna. Zdrobljen česen »diši« po žveplu, to pomeni, da so v česnu žveplove spojine, ki delujejo proti virusom.

Česen še poveča nastanek sluzi v dihalnih poteh in olajša izkašljevanje, zato ga pri kašlju, kjer nastaja izmeček, lahko zaužijemo z medom.

Pri astmi si odrasli pomagamo tako, da damo v 1 liter vode nekaj strokov česna, limonin sok ene limone, eno polno žličko listov navadne mete ter prav tako eno polno žličko listov žajblja. Vse skupaj kuhamo 5 minut, odstavimo, ohladimo do toplega ter dodamo en deciliter jabolčnega kisa. Precedimo in pijemo 2 skodelici dnevno. Otrokom tega pri astmi ne dajemo, ampak naj otrok vsak večer zaužije en zdrobljen strok česna, ki smo ga prej zmešali z medom. Lahko pa to mešanico dodamo kamiličnemu čaju in otrok jemlje po 1 žličko trikrat dnevno.

Bolna mesta na koži, npr. glivično obolenje, natiramo s svežim česnovim sokom dvakrat dnevno. To potrpežljivo ponavljamo; če ne pride do izboljšanja, obiščemo zdravnika.

Priprava česnove tinkture za zniževanje krvnega tlaka: 2 tedna namakamo 3 velike žlice svežih in olupljenih sesekljanih strokov česna v 1 l dobrega žganja. Nato stroke stisnemo in odstranimo. Pijemo 15 kapljic pred kosilom ali večerjo.

Za krepitev las in njihovo pospešeno rast si pripravimo izvleček iz česna. Nekaj strokov narežemo, namočimo v žganje in damo za en teden na sonce na toplo. S tem pripravkom si lasišče natiramo dvakrat tedensko.

Ljudje, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, morajo biti previdni pri uživanju česna, saj česen tudi zavira strjevanje krvi.

Za zdravega človeka je dovolj, da dnevno zaužije en strok česna. Menim, da Bog namenoma ni ustvaril česna velikega kot jabolko, saj nam ga k vsakdanji prehrani ni potrebno dodati v tako veliki količini kot je jabolko veliko.

Barbara Kozan, mag.farm.

Pot v svet

Ves moj svet je bil moj dom in dolina, ki sem jo videla skozi okno: polje, ki sta ga na obeh straneh omejevala grička. Tam daleč, kjer sta se griča stikala, sta se med njima iz doline izvila potok in cesta ob njem. Tu je bila edina pot v svet. Nisem hrepenela po njej. Nekoč mi je padel v potok prazen kolešček za sukanec, s kakršnimi smo se otroci radi igrali. Priljubljene igračke nisem hotela izgubiti, zato sem tekla za njim ob potoku. Bila sem bosa in pravkar pokošena trava me je zbadala v podplate. Vendar sem kar tekla in tekla, a potok je bil hitrejši. Kolešček je izginil izpred mojih oči, morda so ga valovi odnesli daleč tja do Krke ali pa se je zapletel v grmovje na obrežju. Bilo mi je jasno, da nima smisla teči naprej, kajti zagledala sem staro kapelico, ki je nekako označevala nam znani del polja do koder smo še šli kdaj s starši. Kakor vsako znamenje je imelo tudi to svojo zgodbo. Davno nekoč, ko niti naših staršev še ni bilo na svetu, so mladi fantje iz naših krajev začeli odhajati s trebuhom za kruhom v svet, predvsem v Ameriko. Saj najbrž si niti niso predstavljali, kakšno bo življenje v tujem svetu. Edino kar so vedeli, so bile pripovedi o bajno bogati deželi, kjer se dolarji valjajo po cestah. To je prepričalo tudi fanta s premožne domačije konec vasi. Starši so mu branili, saj je imel doma dovolj dela in kruha. Toda on je hotel več. Čakalo ga je neljubo presenečenje. Fant, vajen s soncem obsijanih travnikov in njiv, je moral poprijeti za delo v rudniku. Vendar je stisnil zobe in sklenil, da bo vzdržal. Nekoč bodo že prišli boljši časi. Ampak nekega dne se je v rudniku zgodila nesreča. Ko je dolge ure ždel v temi zasut z zemljo in premogom, prestrašen in obupan, se je v pričakovanju zadnje ure zatekel k molitvi.

Spomnil se je večerov v domači hiši. Kot otrok je spal v podstrešni sobi s starimi starši. Čeprav je po večerji družina že skupaj zmolila rožni venec, je moral starim staršem zmolili dolgo vrsto molitev: od kesanja do angela varuha. Našteti je moral tudi šest resnic in glavne grehe. Na podstrešju je bilo malce strašljivo, saj so sumljivo škripala lesena stopnišča in ograje. Najraje bi potegnil odejo čez glavo in zaspal. Toda zbrano sta ga poslušala in popravljala, kadar se je zmotil. Ko ga je mlajši brat zamenjal v spalnici starih staršev, se je preselil k hlapcu na svisli. Nekaj časa je še molil, potem pa počasi na molitev povsem pozabil. Toda zasut v rudniku je nevede začel ponavljati molitvice s podstrešja. Nazadnje je že povsem obnemogel ponavljal samo še klic k Mariji: »O, preblaga Devica, še nikoli ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila …« Ko se je v bolnišnici prebudil, je na njegovih ustnicah še vedno trepetalo Marijino ime. Potem je poslal domov denar in pismo s prošnjo, naj v zahvalo za njegovo rešitev postavijo tam, kjer se je še zadnjič ozrl na domačo vas, kapelico posvečeno Mariji.

Od takrat je minilo več kot sto let. Kapelica je komaj še vredna tega imena, saj je kar nekako zlezla vase. Vdrta streha je več ne brani pred dežjem. Polomljena vrata visijo s tečajev, skozi razbita okna vleče veter. Veter ali mački so prevrnili Marijin kip, odbiti kosi ležijo po tleh. Okolico kapelice je prerasel španski bezeg, ki na zunaj zakriva ruševine. Komaj kdo se še ozre nanje, saj zdaj namesto stare poti ob potoku vodi iz doline asfaltirana cesta.

Tudi jaz sem odšla po tej cesti, ko sem čez mnogo let zapustila domačo dolino. Imela sem srečo, da sem vedno v življenju naletela na križišča s kapelicami in znamenji, ki so mi povedala, da je konec varne poti in se je treba obrniti.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE V Šentlovrencu prva fatimska kapelica v Sloveniji

Prve vesti o Fatimi so se v našem časopisju začele pojavljati v letu 1930, višek pa je poročanje doseglo ob 25 - letnici Marijinih prikazovanj leta 1942. Že naslednje leto, maja 1943, je bila v Ljubljani posvetitev našega naroda brezmadežnemu Srcu Marijinemu v luči fatimskih naročil.

Leta 1943 pa smo dobili v Sloveniji tudi prvo kapelico posvečeno fatimski Mariji. Časopis Bogoljub poroča takole:”Prva slovenska kapela na čast Fatimski Mariji je bila blagoslovljena na binkoštni ponedeljek v Št. Lovrencu na Dolenjskem. Novi kip so prenesla dekleta ob veliki udeležbi domačih in vnanjih vernikov v dolgi procesiji na določeno mesto v prostorni kapeli, sezidani na pobudo domačega župnika g. A. Oblaka.”

V župnijski kroniki piše tudi, da je načrt zanjo naredil škofijski kancler Josip Dostal, sezidal pa jo je mojster Filip Ovnik s Primskovega. Pri posvetitvi je govoril dr. Ciril Potočnik, prof. asketike. Sodeloval je tudi župnik Janez Filipič iz Naklega, ki je v tistem času veliko pisal o Fatimi.

Ta kapelica stoji še dandanašnji, in sicer poleg zakristije med cerkvijo in starim župniščem. Marijin kip, ki se mu pozna 77 letna patina, je odet v bogato okrašeno ogrinjalo. Namesto krone Marijo krasi le venec zvezd. Na čast fatimski Gospe je bilo včasih v Šentlovrencu več maš.

Valerija Ravbar

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (14)

Skozi druga vrata smo izstopili iz cerkve. Zunaj nam je dal Silvo še nekaj časa, da smo si cerkev lahko ogledali še od zunaj. Tudi zunaj je bilo veliko zanimivega. Najlepši del zunanjosti je ob Gribojedovem kanalu. To je čisto blizu mesta, kjer so umorili carja. Na zunanji steni je tam narejeno veliko razpelo. Izdelano je seveda v tehniki mozaika. Nad njim je lep nadstrešek, ki je oblikovan zelo bizantinsko. Obok na nadstrešku ni pravilno okrogel marveč nekoliko šilast. Njegova oblika malo spominja na loke in oboke pri mošejah. Križ pod nadstreškom je visok nekaj metrov, tri gotovo. Kraki križa se proti koncu razširijo. Ozadje za križem je zlato. Križ je obrobljen s posebno obrobo, kar ti še bolj daje čutiti, da je križ ikona in ne kip. Križani je zelo natančno izdelan. Kamenčki raznih barv so tako umetelno zloženi, da je skoraj kakor slika. Vidiš lahko vsako podrobnost. Celo sence na Jezusovih prsih so tako dobro izdelane, da je moč slutiti rebra, ki so pod kožo. Kristus na križu je kakor živ. Nič ni okrvavljen in tudi sledovi bičanja niso vidni. Občutek sem dobil, da Kristus trpi z nekim posebnim dostojanstvom. Kot da bi bil dvignjen nad bolečine in zlo, ki ga je obdajalo. Krvave sledi so vidne samo pri žebljih, kjer so pribite roke in noge. Glavo ima rahlo nagnjeno na desno stran. Tudi rane na njegovi desni strani še ni. Se pravi, da še ni bil mrtev. Obraz ne izraža neke hude bolečine. Ko sem gledal njegovo obličje sem dobil bolj občutek zaskrbljenosti. Kot da bi Jezus gledal nekam v daljavo preko vsega zla, ki ga je obdajalo. Kot bi hotel reči, da je zaskrbljen, ker ga niso sprejeli. Presenečen, da je bila njegova ljubezen zavrnjena, da Ljubezen ni bila ljubljena.

Lahko bi rekel, da njegov obraz govori. Govori tistim, ki ga ogledujejo. Hoče tudi njim povedati, da je prinesel ljubezen na svet. Hotel nam je razodeti Očeta in njegovo ljubezen, a nismo bili pripravljeni sprejeti njegovega razodetja. Trudil se je z nami na vse načine. Ozdravljal nam je bolezni, izganjal je hude duhove iz nas, nasičeval nas je, ko smo bili lačni. Dal nam je sebe vsega, a ga nismo hoteli sprejeti. Celo obsodili smo ga in pribili na križ. Ni se upiral, čeprav bi se lahko. Lahko bi pokazal, da se mu godi krivica. Celo, da mi ljudje nimamo pravice soditi Boga, ki je naš Stvarnik. Kako smešno: lonec se je dvignil proti lončarju in mu očital: »Nisi me prav naredil«! Čudno! Nerazumljivo!

Jezus gleda v daljavo in misli na vse, kar nam je dobrega naredil. Ali je bilo mogoče premalo čudežev? Ali je premalo ljudi ozdravil? Ali je premalo pridigal in govoril o Očetu? Ali so bile njegove besede premalo privlačne? Ali so bile premalo razumljive. Toda saj nam je govoril kot eden izmed nas. Govoril je po človeško, kot naš brat, kot eden izmed nas.

Ali je premalo jasno povedal, kdo je? Da, ko je hotel povedati, da je prišel iz nebes, da je njegov Oče sam Bog, ga nismo hoteli poslušati. Obsodili smo ga, češ, izrekel je bogokletje, in mu zaprli usta. Začeli smo ga zasledovati in mu groziti, da ga bomo umorili. Ni se umikal, toda njegova ura še ni prišla. Ni ga bilo mogoče prijeti, ni bilo mogoče imeti oblast nad njim. Da, dokler se sam ni izročil nam v roke. Izročil pa se je takrat, ko je napočila njegova ura. Ko je bil čas velikonočne daritve, čas, ko so klali velikonočno jagnje. Pokazal nam je, da je on tisto pravo jagnje. Jagnje, ki odjemlje grehe s sveta. Jagnje, ki je moralo biti darovano, da je izmilo grehe sveta. Jagnje, ki je bilo darovano Očetu, ki je zahteval odkupnino za človeške grehe. Morala je biti poravnana krivda za to, kar smo Bogu krivega naredili. Toda zanimivo: Ravno s tem, kar smo Bogu najbolj krivega naredili, je Sin poravnal, zadostil za našo krivdo. O srečna krivda! Klicala je po zadostitvi. Sam Sin Božji je poravnal za našo krivdo in sprostil ogromne zaklade milosti, ki jih je Bog hotel človeku že prej podariti.

Da, Jezusov obraz je zaskrbljen. Zaskrbljen, ker človeka pušča samega. Zaskrbljen, ker ve, koliko stranpoti bo lahko človeku v pogubo. Skrbi ga, ali bo človek vsaj njegov zadnji izraz ljubezni znal razumeti. Ali bo razumel, da ne umira kot zločinec, ki bi bil kriv velikega zločina? Ali bo razumel, da umira za njega. Da umira zato, da bi človek živel! Da bi človekovo življenje ne bilo s smrtjo končano, da bi se nadaljevalo v večnosti. S križem odpira vrata v večnost, ki so bila zaradi nepokorščine v raju zaprta. Angelom, ki so stražili vhod v raj, je ukazal, naj ga ne stražijo več. Iz rok jim je vzel ognjene meče in jim povedal, naj gredo na razpotja človeštva in tudi oni vabijo na nebeško gostijo, saj je svatba že pripravljena. Žrtveno Jagnje je že darovano.

Kljub temu, da je njegov obraz nekoliko zaskrbljen in njegovo čelo nagubano, njegove oči razodevajo neizmerno ljubezen. Da, človek, čeprav si me obsodil na smrt, te jaz ne bom obsodil. Vem da si ravnal iz nevednosti. Vem, da nisi razumel mojih izrazov ljubezni. Vem, da si se trudil razumeti, a tvoje oči in tvoje srce je bilo polno tebe samega. Vem, da si mislil nase in na svoje ugodje. Vem, da si se držal predpisov, ki si jih moji postavi ti dodal. Škoda, da so ti bili tisti drobni predpisi tako dragi! Škoda, da si zaradi njih pozabil na glavno: Ljubi svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in vso močjo, in svojega bližnjega kakor samega sebe.

Jezusove oči gledajo toplo. Razodevajo ljubezen. Čeprav si me zavrgel, čeprav nisi hotel sprejeti moje pomoči, čeprav si hotel ostati sam, te vendar ne bom zapustil. S teboj bom ostal. Čeprav odhajam k Očetu, bom vendarle ostal s teboj. Ko boš odprl moje prsi, ko boš ranil mojo stran, bo zate začel izvirati nov veletok ljubezni. Veletok, ki te bo umival, te pojil in te hranil. Veletok ljubezni, ki te bo nosil, kakor da bi plaval na krilih. Ni se ti treba bati, v ta veletok ne more vdreti nič hudega. Hudobni duh se vanj ne more vriniti. To je veletok Božje ljubezni. Ta veletok ti dajem, da te bo varoval. Te nasičeval, te krepil in te vodil v Očetovo naročje. Toda nekaj moraš pomniti: Še vedno sem ti pustil popolnoma svobodno voljo. Še vedno imaš možnost, da se ogneš veletoku ljubezni in hodiš po temnih krajih. Tam je nevarno, tam te hudobni duh lahko ujame. Pa še nekaj moraš vedeti. Tvoji ponovni grehi te trgajo iz mojega veletoka ljubezni. Oni pomagajo, da zate moj veletok ljubezni usiha. Toda pomni, tudi ob uri greha nisi sam! Tudi tam sem s teboj. Tudi v grehu sem ti blizu. Sem ob tebi, da bi začutil toplino Božjega Srca. Tudi takrat pljuska v tebe reka ljubezni. Tudi takrat te umiva in očiščuje. Toda spet sem tebi prepustil odločitev. Ponujam ti kopel, hočem te umiti, zato mi moraš pustiti, da te umijem. Lahko te umijem samo, če ti to želiš. Ne morem te umivati na silo. Umazanija greha se te tako drži, da te ne morem umiti. Vidiš, to je moja skrb! Zato je moj obraz zaskrbljen in moje čelo nagubano. Bojim se samo tega, da spet ne boš hotel sprejeti moje ponudbe. Bojim se, da boš raje mislil, da boš sam uredil vse težave. Bojim se, da se boš spet zagledal vase in mislil, da si ti bog.

Vem, da bi bil rad velik. Vem, da hrepeniš po veličini. Vem, da bi bil rad gospodar. Saj sem ti izročil zemljo in ti rekel, da si jo podvrzi in ji gospoduj. Toda mislil sem, da bova sodelovala. Mislil sem, da ti bom lahko pomagal. Toda ti si me odslovil, me postavil na stran, ker si se bal, da bom jaz ugrabil tvojo veličino. Da te bom ogrozil, da ne boš mogel biti prvi in edini gospod.

Prav zato sem želel, da bi sodelovala, da bi te lahko dvigal in te naredil velikega. Nisi me razumel! Nisem ti hotel vzeti veličine, dati sem ti jo hotel. S teboj sem želel biti samo zato, da bi te dvigal, da bi ti dajal moč. Želel sem te povzdigniti v pravo neminljivo veličino, toda ti si hotel imeti minljivo slavo.

Želel sem ti pokazati, kako delaj. Toda ti si mislil, da ti želim ukazovati, te podjarmiti. V resnici pa sem ti želel služiti. Od trenutka, ko sem te ustvaril, sem ti služil, in služil ti bom vse do konca tvojega časa.

Tudi reka ljubezni, ki ti jo točim iz odprtih prsi, je moje služenje tebi. Kličem te, da se potopiš v to reko in zaplavaš vanjo. Če boš tudi ti ljubil, boš razumel, da je reka Božje ljubezni zate prostor, kjer najlažje uspevaš. Tvoj življenjski prostor je. Potopi se vanjo, da boš imel življenje. Življenje v obilju in ne životarjenje ter iskanje kratkotrajnih drobcev sreče.

Reka ljubezni je reka Svetega Duha, ki je dih življenja. Samo on, ki ti ga bom poslal, je tisti, ki te bo ohranjal živega. On bo v tebi dihal, on bo tvoj dih. On bo v tebi snoval in te vodil, on bo tvoja moč na vsakem koraku. On bo tvoja ljubezen, ki jo boš razlival na svoje brate in sestre. Trudi se, da ji ne boš zapiral poti. Ne boj se, da bo usahnila, če jo boš delil. Bolj ko jo boš delil, več ti jo bom poslal. Takoj, ko jo boš hotel zadržati zase, ne bo več ljubezen. Zato jo razlivaj, razlivaj v obilju, tako kot jo jaz razlivam, da teče po vsem stvarstvu. Vse, kamor priteče, oživlja in vse napaja. Tudi ti boš lahko napajal suhe duše, če boš imel odprto srce.

Vidiš, to pomeni imeti odprto srce. Moje srce si prebodel, postalo je odprto. Odprlo se je okno ljubezni, ki se ne bo nikoli več zaprlo. Odprlo se je okno, ki sega v nebesa. Okno, ki povezuje dva svetova: minljivega in neminljivega.

Sulica tvojega egoizma je ranila moje Srce. Odprla ga je. Iz odprte strani pa je privrela ljubezen. Vidiš, to pomeni odpuščanje. Ranil si me, jaz pa ti odpuščam in te hočem umiti tvojega greha, tvoje sebičnosti. Tudi ti tako delaj. Tistemu, ki te bo ranil, odpusti. Ko mu boš odpustil, mu boš umil rano greha. Končno, ko je grešil zoper tebe, ni ranil tebe, ranil je sebe. Ni ranil tebe, ranil je samo tvoj napuh. Ti si ostal nepoškodovan, da, celo koristno ranjen. Pusti, da skozi rano tvojega srca izteka ljubezen. Ko odpuščaš, usmerjaš ljubezen iz svojega srca in umivaš bližnjega. Kadar ne odpuščaš, ko te kdo rani, pa izlivaš nanj svojo sebičnost, zato bližnji ne more ozdraveti. Ne more biti očiščen. Sebičnost rani kakor puščica. Vsak, ki jo občuti se zapre v svoj oklep in postane nedosegljiv. Lahko se tudi naježi in začne streljati svoje puščice nate, da boš še bolj ranjen. Ne pusti, da bi krvavel sebičnost. Dovoli pa, da boš krvavel ljubezen. Ko boš krvavel ljubezen, boš ozdravil ti in tvoj bližnji.

Zdelo se mi je, da bi lahko v nedogled gledal v Jezusov obraz. Bil je tako pričevalen, tako zgovoren, da mi je brez besed mnogo povedal.

Ob Jezusovi glavi sta bila na obeh krakih upodobljena oba, ki sta stala pod Jezusovim križem. Na njegovi desni njegova Mati. K njej je imel nagnjeno glavo. Skupaj z njo je želel odreševati človeštvo. Hotel jo je imeti za pomočnico. Zato je nagnil glavo, da bi oba čim bolj enako videla. Da bi bil Jezusov pogled tudi Marijin pogled. Da bi Mati in Sin gledala z enakim usmiljenjem, z enako ljubeznijo.

Jezus na križu ni bil sam. Poleg Matere in učenca, ki ga je ljubil, so na križu upodobili tudi Očeta in Svetega Duha. Na zgornjem kraku je mogočno sedel Oče. V roki je držal zemeljsko kroglo in imel oči obrnjene navzdol k Sinu. Sodeloval je pri Sinovi daritvi, sprejel jo je in ji dal neminljivo vrednost. Angeli so mu pletli prestol, držali so ga, da je lebdel nad Sinom, ko je ta opravljal najsvetejšo daritev. Lahko bi rekel, da sta bila Oče in Sin eno. Očetovo obličje se razodeva kot zaposleno. Ves je poglobljen v Sinovo dejanje. Skupaj delata. Sin se daruje, Oče sprejema Sinovo daritev. Njuno dejanje je eno samo dejanje, ena sama odrešenjska daritev. V tej odločilni uri sta bila eno.

Očetovo delo se vidi tudi v poslanju Svetega Duha. Oče ne gleda samo Sina ampak gleda tudi Svetega Duha, ki je že na poti k Sinu. Ni več nad Očetom, tako kot so ga običajno upodabljali. Spustil se je in je že nad Sinovo glavo.

Na tem križu je upodobljena vsa Sveta Trojica. To pomeni, da je delo odrešenja delo vse Svete Trojice. Sinova daritev na križu ni samo Sinovo delo, je delo vse Svete Trojice. Skupaj so delovali. Istočasno so delali, saj je Sveta Trojica en sam Bog. Tri Božje osebe, združene v enem samem dejanju ljubezni.

Pod levim in desnim krakom križa je umetnik namestil še dve pravokotni ikoni. Katera svetnika sta upodobljena ne vem. Bolj bi moral poznati ikonografijo vzhodnih cerkva.

Ta čudoviti križ je postavljen nekako v sredino stene, če gledamo po širini. Na isti strani sta še dve zanimivi posameznosti. Na obeh straneh sta neke vrste kapelici. Kaj je spodaj, si nisem tako zapomnil. Mogoče ni bilo nič posebnega. Bolj zanimivi so trikotni nadstreški teh kapelic. Na levi je upodobljeno križanje, nad desno kapelico pa snemanje s križa.

p. Branko Petauer