ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Intervju z nadškofom dr. Marjanom Turnškom

1. Letos mineva 20 let od obhajanja velikega jubileja dvatisočletnice Jezusovega rojstva. Da bi se na to nadvse pomembno obletnico dobro pripravili, je v Sloveniji približno ena tretjina župnikov v svojih župnijah s posebno pripravo organizirala posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Iz posvetitve je treba živeti. Gospod nadškof, kaj nam lahko pomaga, da na posvetitev ne bomo pozabili?

Kaj mami pomaga, da ne pozabi na svojega dojenčka? Odnos ljubezni do njega in redno ukvarjanje z njim. Na posvetitev ne bomo pozabili, če je nastala res iz živega odnosa vere, upanja in ljubezni do osebe Jezusa in do osebe Marije. In če po deju posvetitve to posvetitev, ki je tudi določena obljuba zvestobe (v molitvi, v zadoščevanju za žalitve, v redni spovedi in v zadostilnem obhajilu), vsak dan živimo in jo ob prvih petkih in prvih sobotah obnavljamo, poživljamo in poglabljamo. Potem je ne bomo pozabili. Sicer, če obljube posvetitve v vsakdanjem življenju ne uresničujemo redno, počasi zbledi in potone v pozabo. Kot vsi drugi odnosi, če jih ne gojimo.

2. Pred 10 leti smo imeli v Celju prvi slovenski evharistični kongres. Kako sta sveta Evharistija in češčenje Jezusovega in Marijinega Srca med seboj povezana?

Jezusovo Srce je simbolni izraz za osebo Jezusa Kristusa. Isti Kristus je resnično, stvarno in bistveno, zatorej tudi telesno, navzoč v sveti Evharistiji. Zato je med češčenjem Jezusovega Srca in obhajanjem in češčenjem svete Evharistije notranja povezanost. Pri obojem smo osredotočeni na Jezusovo ljubezen (Srce) do nas, ki jo je zgodovinsko do konca uresničil v svojem trpljenju, smrti in vstajenju, kar pa je skrivnostno ponavzočeno pri sveti Evharistiji. Marijino Srce pa je tudi simbolni izraz za Marijino ljubezen, s katero je sprejela Božjo Besedo, da se je v njej učlovečila, in s katero je na njej lasten način navzoča v Jezusovem zemeljskem in še toliko bolj v poveličanem življenju. Zato je tudi njeno mesto v sveti Evharistiji enkratno in edinstveno glede na druge ljudi. Zato ni mogoče v duhu in resnici častiti Jezusovega Srca brez zavesti, da je v tem češčenju na svojski način navzoča tudi ona.

3. Pred 10 leti je bil v Celju razglašen za blaženega tudi slovenski mučenec Alojzij Grozde. Znana je njegova zavzetost za češčenje obeh Src. Kaj lahko današnjemu človeku pove o pomenu povezanosti z Jezusom in njegovo ter našo materjo Marijo?

Bl. Alojzij Grozde je nedvomno mučenec Jezusovega in Marijinega Srca, saj ga je mučeništvo doletelo prav na poti poslanstva obojnega češčenja. V času epidemije novega virusa še zdaleč nismo bili v enako kritičnih razmerah, kot so bile vojne razmere za Grozdeta, a vendar smo morda lahko prav zaradi doživljanja stiske jasneje začutili, kako pomembno je ohranjati živo vez z Božjo ljubeznijo ob Marijini pomoči in posredovanju v kritičnih časih in trenutkih življenja. Bl. Alojzij nas uči, da je ta odnos dobro imeti živ že prej in ga skrbno gojiti, saj nas v krizi sicer lažje zagrabi panika in strah, kar gotovo ni od Boga. Ta mladi mučenec pa nam daje zgled, da vzamemo resno škofe, ko povabijo k posebni gorečnosti in molitvi ali posvetitvi (kot je takrat škof Rožman), in da se je takrat potrebno odzvati in postati velikodušni apostoli molitve in dobrodelnosti tudi za veliko ceno.

4. Kateri poudarki v življenju iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu bi lahko pomagali pri poglabljanju krščanskega življenja v Sloveniji?

Prvi pomembni poudarek se mi zdi na poglabljanju žive osebne vere v Jezusa, v njegovo resnično navzočnost v sveti Evharistiji, brez katere se to češčenje ne more uresničevati. Drugi poudarek vidim v cerkvenostni razsežnosti te pobožnosti, saj vključuje občutek za župnijsko občestvo, za povezanost s papežem in škofom ter ne nazadnje z vsemi, ki potrebujejo molitveno podporo. Pri tem so posebej izpostavljeni »ubogi grešniki« v povezavi z zadoščevanjem za žalitve Jezusovega in Marijinega Srca, ki se zgodijo z našimi grehi in grehi drugih. S tem se razvija in ohranja tudi občutek za greh in grešnost, ki v veliki meri izginja iz povprečnih kristjanov. Ker nas posvetitev navaja k redni in poglobljeni molitvi, je lahko učinkovit odgovor na krizo molitve, ki izginja iz družin in osebnega življenja mnogih. Podobno velja za uresničevanje telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki nujno izhajajo iz pristne posvetitve in so »protistrup« proti individualizmu in potrošnemu načinu življenja, ki vodi po papežu Frančišku h (ne)kulturi odmetavanja (odpadkov).

5. Za širitev in poglabljanje češčenja najsvetejših Src skrbi poseben odbor, župnije in (nad) škofije pa predstavljajo posebni animatorji. Gospod nadškof, kakšna naj bi bila po vašem mnenju njihova naloga?

V Cerkvi vedno srečujemo organizirano občestveno življenje, ki se v zgodovini kaže v različnih oblikah. Vsem pa je skupno, da vključuje poslanstvo, ki izhaja od Kristusa, ki izbere in razpošlje svoje apostole in učence, da nadaljujejo njegovo delo. In oni organizacijsko postopajo enako. Postavijo starešine in v občestvu porazdelijo različne naloge in službe. V tej organizirani sinodalni logiki vidim tudi poslanstvo Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki pomaga, da počasi po župnijah raste zavest posvetitve, da se posvetitev zgodi in da dobi tudi neko »operativno« obliko, ki pomaga župniku ali upravitelju župnije, da ta oblika pobožnosti lahko na župniji živi in se poglablja. Saj konkretnega življenja ni mogoče spodbujati centralizirano. Zato je tem animatorjem potrebno nuditi pomoč in oporo pri njihovi duhovni rasti, jih postopoma izobraževati na tem področju, da bodo na župniji sposobni prenašati duha posvetitve naprej, organizirati srečanja, pridobivati nove kandidate za posvetitev, tudi nove sodelavce, kajti s povečevanjem števila posvečenih in celo posvečenih družin v župniji, se poveča tudi potreba po ožjih sodelavcih, da morejo posvečeni svojo posvetitev vedno bolj poglobljeno živeti.

+ Turnšek

Rak je izginil

Poročamo o izredni novici, ki nam jo je posredoval župnik iz škofije Lyon. Omenjeni duhovnik duhovno spremlja paraplegično ženo, pri kateri so zdravniki v začetku septembra 2017 ugotovili maligni tumor na jajčnikih. Žena je s svojim duhovnim voditeljem verjela, da ji bo pomagala devetdnevnica z naslovom: Premagati raka z Zélie Martin in s smehljajočo Devico Marijo. Žena se je s tesnobo v srcu obrnila k nebesom in je pričela opravljati devetdnevnico. V začetku oktobra je imela obisk pri onkologu, da bi ji predpisal nadaljnji potek zdravljenja. Med pregledom je prišlo do neverjetnega presenečenja! Na jajčnikih ni bilo nikakršnega sledu o tumorju. Rak je izginil! Žena je takoj obvestila župnika, ki po posvetu s sobrati duhovniki ni mogel storiti drugega, kot priznati, da se je zgodil čudež. Seveda Cerkev vsak tak primer podrobno razišče, preden razglasi, da se je zgodil čudež.

Redakcija La Nef

Life-editions

Ni šlo za pretiravanje pri češčenju Božje Matere.

»Ko sem bil mlad teolog – bilo je še pred koncilom –, sem imel nekaj pomislekov o nekaterih starih nazivih o Mariji, kot na primer o zelo znani trditvi: De Maria numquam satis (O Mariji nikoli ne bomo povedali dovolj). Zdela se mi je pretirana.

Sčasoma mi je stežka uspelo razumeti pravi smisel druge zelo znane trditve (v Cerkvi so jo uporabljali od prvih stoletij naprej po znameniti razpravi, ko je koncil v Efezu leta 431 Marijo imenoval Theotókos, Božjo Mater), da je Devica Marija »sovražnica vseh herezij«.

Zdaj, v tej zmedeni dobi, v kateri se zdi, da vsakršna vrsta heretičnega odklona pritiska na vrata prave vere, razumem, da ni šlo za pretiravanje častilcev Matere Božje, ampak za resnico, ki je danes bolj kot kdaj koli verodostojna.«

Kardinal Joseph Ratzinger

Odlomek iz: Rapporto sulla fede di Vittorio Messori (Izjava o veri, Vittorio Messori),

Založba San Paolo, 2005

PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (4) V Svetem pismu se Marija zavzema za človeka.

Evangelist Luka poroča, da je Marija vse besede, ki so jih povedali pastirji o Jezusu, »ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Ob najdenju Jezusa v templju isti evangelist še enkrat dostavlja: »Njegova mati je vse te stvari ohranila v svojem srcu« (Lk 2,51). Ta svetopisemski pisatelj je tako opozoril na skrito življenje in misli Marijinega Srca, ki so bile vse posvečene Kristusu in skrivnosti odrešenja človeštva. Isti evangelist je zapisal Marijine besede angelu Gabrijelu: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Te besede najlepše razodevajo, kako je bila Devica Marija prva, ki se je popolnoma posvetila Jezusu, njegovemu Srcu. Ona je z ljubeznijo zanj skrbela in ga vzgojila.

Sv. Luka, ki je evangelist Marijinega Srca, je zapisal tudi čudovito Marijino hvalnico Moja duša poveličuje Gospoda, ki zelo lepo razodeva, kakšno je Marijino notranje življenje, njeno Srce.

O Marijinem Srcu govori tudi Simeonova napoved: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč –, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,35). Že Origen, duhovni pisatelj iz 3. stoletja, pravi, da sta tu duša in srce eno.

Marijino Srce je pri evangelistu Luku označeno kot središče njenega dušnega in duhovnega življenja. Ko govorimo o njenem Srcu, mislimo zlasti na njeno ljubezen do Boga in ljudi ter na njeno notranje življenje razuma, čustev in volje. Marijino Srce je izvir njene globoke in čiste vere, iskrene ponižnosti in dejavne ljubezni. Je središče Marijinega notranjega življenja in njenih kreposti. Obenem pa je to Srce imelo prvenstveno vlogo pri učlovečenju, ob Kristusovem trpljenju pa je bilo pridruženo odrešilni kalvarijski daritvi. Ob udeleženosti pri Jezusovi odrešilni smrti na križu je globoka notranja usmerjenost Marijinega Srca dozorela do zadnje najgloblje dovršenosti.

Razpoloženje brezmadežnega Marijinega Srca se razodeva tudi v njenem govorjenju, o katerem Sveto pismo sedemkrat poroča. Dvakrat govori Marija z angelom, dvakrat s sorodnico Elizabeto, dvakrat z Jezusom, enkrat s strežniki v galilejski Kani. Sv. Bernardin Sienski pravi, da je brezmadežno Srce Marijino ognjišče Božje ljubezni, od koder prihaja sedem plamenov ljubezni, izraženih v sedmih Marijinih besedah. In zadnje Marijine besede, o katerih poroča Sveto pismo, so kakor oporoka Marijinega Srca nam vsem: »Kar koli vam (Jezus) reče, storite!« (Jn 2,5). Marijino Srce je zaradi svoje edinstvene brezmadežne čistosti zaslužilo celo to, da je smelo nuditi Božjemu Sinu svojo lastno kri.

Marijino brezmadežno Srce dobro razodevajo vsa njena dejanja, predvsem njen odnos do Jezusa, kateremu se je popolnoma posvetila, od spočetja ob angelovem oznanjenju pa vse do vznožja križa. Globina njenega Srca pride lepo do izraza tudi v njenem odnosu do ljudi, v njenem nesebičnem služenju, na primer: ko hiti na pomoč k sorodnici Elizabeti, ko opazi zadrego v Kani in posreduje pri Jezusu, da napravi prvi čudež.

Marijino življenje lahko premišljujemo ob Jezusovem življenju: od učlovečenja Božjega Sina v njenem telesu pa do konca Jezusovega vidnega življenja na zemlji, pa tudi do Marijinega vnebovzetja. Lahko si pomagamo z vsemi štirimi deli rožnega venca. Čeprav ni vse zapisano v Svetem pismu, se ob Jezusu zlahka vživimo tudi v njegovo Mater. To je zelo koristno za naš duhovni napredek.

p. Anton

»Zaradi tvojih molitev je prispel tja, kamor je moral priti.«

Žena in mati Marie-Andrée je živela brez Boga. Življenje nepremičninske posrednice je bilo prazno do trenutka, ko je njen mož Michel po dvajsetih letih skupnega življenja iznenada umrl. Ta travma je povzročila, da je odkrila vero.

Marie-Andrée pripoveduje: »Spoznala sem, da je Devica Marija še posebno povezana z rožnim vencem. Marija dušam, ki se k njej zatekajo, podeljuje to, za kar jo prosijo. V svoji preprostosti in zaupanju sem se odločila, da bom molila rožni venec za Michela, ki je umrl pred štirimi tedni. V svoji notranjosti sem prosila, da bi se zbudila ob šestih zjutraj in zmolila polovico rožnega venca. Če sem zvečer zaspala, preden sem dokončala še drugo polovico, sem prosila, da bi se zbudila in zmolila rožni venec za tisti dan. Kakšno presenečenje! Molitev deluje, in to prav vsak dan. Ne glede na svojo utrujenost, se zbudim vsako jutro in tudi vsak večer, če slučajno zaspim, preden do konca zmolim rožni venec!

Približno štiri tedne kasneje sem nekega večera jasno slišala glas, ki mi je rekel: 'Lahko prenehaš moliti zanj. Zaradi tvojih molitev je prispel tja, kamor je moral priti. Zdaj moli zase.' Kakšno veselje! Kakšna nagrada!«

Marie-Andrée sedaj organizira konference v čast in slavo Device Marije.

Božji okusi, ateistka pripoveduje o svojem spreobrnjenju, Marie-Andrée Rinck, založba Rassemblement à son Image, izdano aprila 2017.