Božje usmiljenje nas rešuje v času stiske

Na soboto pred nedeljo Božjega usmiljenja, leta 2005, se je s tega sveta poslovil papež Janez Pavel II., danes že sveti. Že je za nami 15 let od te smrti svetnika Božjega usmiljenja. Njegova velika zasluga je, da je v jubilejnem letu 2.000 sestro Favstino Kowalsko razglasil za svetnico. Hkrati je nedeljo po veliki noči, belo nedeljo, razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja. Od tega pogumnega karizmatičnega dejanja je minilo 20 let. Bil je res papež Božjega usmiljenja. Prva svetnica, ki jo je razglasil v novem, tretjem tisočletju, Favstina Kowalska, je bila glasnica in je zdaj svetnica Božjega usmiljenja. S tem je dal poseben pečat 21. stoletju in tretjemu tisočletju.

Leta 1997 je na kraju, kjer je sestra Favstina živela in zdaj čaka vstajenja, sv. Janez Pavel II. rekel: »Sporočilo o Božjem usmiljenju je nekako zaznamovalo podobo mojega papeževanja.« Dejal je tudi: »Sporočilo o Božjem usmiljenju mi je postalo blizu in ljubo. Tako je, kakor da bi ga zgodovina vpisala v tragično izkušnjo druge svetovne vojne. V teh težkih letih je bilo to sporočilo posebna pomoč in neizčrpen vir upanja, ne le za ljudi v Krakovu, ampak za celotni poljski narod. To je bila tudi moja osebna izkušnja, ki sem jo vzel s seboj na Petrov sedež in ki v nekem smislu zaznamuje podobo mojega papeževanja.«

Pri svojem zadnjem obisku na Poljskem, leta 2002, je posvetil novo baziliko v Łagiewnikih, svetišče Božjega usmiljenja. Takrat je rekel: »Kako nujno današnji svet potrebuje Božje usmiljenje. Iz globine človeškega trpljenja se na vseh koncih sveta dviga klic po usmiljenju. Kjer vladata sovraštvo in maščevanje, kjer vojna povzroča trpljenje in smrt nedolžnih ljudi, povsod tam je nujno potrebna milost usmiljenja, da bi spravila duha in srce ljudi ter vzpostavila mir. Kjer ne spoštujejo življenja in dostojanstva ljudi, je nujna usmiljena Božja ljubezen. V njeni luči se izraža nedojemljiva vrednost vsakega človeka. Potrebujemo usmiljenje, da se vsaka krivičnost konča v sijaju resnice.«

Takrat je ta véliki papež izrekel tudi naslednje besede, ki so kakor nekakšna oporoka: »V tem svetišču bi zato danes rad slovesno posvetil svet Božjemu usmiljenju z iskreno željo, da sporočilo o usmiljeni Božji ljubezni, ki jo je tu oznanjala sestra Favstina, doseže vse ljudi sveta in napolni njihova srca z upanjem. To sporočilo naj bi se iz tega kraja razširilo povsod v naši ljubljeni domovini in v svetu. Naj bi se izpolnila obljuba Gospoda Jezusa Kristusa: od tukaj bo izšla iskra, ki pripravlja svet na moj končni prihod. To iskro Božje milosti moramo razžariti in ta ogenj usmiljenja podariti naprej svetu. V Božjem usmiljenju bo svet našel mir in človek srečno blaženost! Vam, dragi bratje in sestre, zaupam to nalogo. Bodite pričevalci usmiljenja!«

Kaj to pomeni za nas v tem času svetovne preizkušnje? Najprej, da sami zaupamo v Božje usmiljenje. Božje usmiljenje, to je prizanesljiva Božja ljubezen do nas slabotnih ljudi. Nikoli ne smemo obupati, ampak v še tako težki situaciji recimo in kar naprej ponavljajmo: Jezus, vate zaupam!

Hkrati pa moramo biti usmiljeni drug do drugega. Še posebej v času sedanje stiske. Bog je do nas usmiljen, mi pa hočemo biti usmiljeni drug do drugega. Tako bomo pričevalci usmiljenja! Tako bomo reševali današnji svet, ki je tako zelo potreben Božjega in našega usmiljenja. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli! Amen! Aleluja!

»Rožni venec je luč v temnem zaporu.«

Kristian Briones je kot otrok občudoval kriminalce, ki so napadali kamione s hrano, da bi jo delili lačnim. Ker je živel v revščini, ni ušel peklenski spirali, ki ga je vodila v alkohol in prestopništvo. Na koncu je pristal v različnih ječah za mladostnike. »Postal sem odvisen od mamil in vedno bolj nasilen«, je priznal. Vendar se je, kar je nenavadno, razglašal za »svojevrstnega katoličana«.

V čilskih zaporih je vladalo neizrekljivo nasilje in kmalu je prejel dvajset vbodov z nožem in po tretjini telesa je imel opekline tretje stopnje. Njegovo življenje se je po zaslugi rožnega venca korenito spremenilo.

Vključil se je v program združenja Atelier du Rosaire za vnovično vključitev v družbo, ki je bil izdelan prav za prestopnike. Pričel je izdelovati rožne vence. V tistem času je Kristian Briones prvič v svoji duši začutil globoko ganjenost. »Rožni venec je luč v temnem zaporu,« zatrjuje danes.

Kot svoboden človek sedaj vedno bolj utrjuje svojo vero. Skupaj z drugimi osmimi bivšimi zaporniki je pričel prodajati rožne vence po avtobusih in si prizadevati za socialno delovanje. Pri združenju Atelier du Rosaire je postal celo učitelj.

Vir: aleteia

»Moja hči, tvoja rešitev ni tukaj!«

 

Nekateri kristjani, ki so se oddaljili od katoliške vere in so se potem vrnili vanjo, pripisujejo svojo vrnitev v Cerkev »Marijinemu posredovanju«. Navajamo nekaj primerov številnih pričevanj, ki jih je objavila internetna stran La Croix Africa:

»Potem, ko je zapustil katoliško Cerkev, se je po zaslugi svoje žene Franc, meščan Port Bouëta, ki se nahaja v okraju Abidjan (Slonokoščena obala), pri sedemdesetih letih odločil, da se bo vrnil k svoji izvorni veri. Njegova žena, članica Marijine legije, ga je spodbujala, da bi redno molil k Devici Mariji. Ker je opazil »pozitivne učinke« njenega posredovanja v življenju svoje žene, je Franc začutil željo, da bi tudi on molil rožni venec: 'Takrat sem pričel opažati Marijino poseganje v svoje življenje', pojasnjuje Franc in dodaja: 'Po njeni zaslugi sem spet objel svojo vero.'«

Triintridesetletna Estera je leta 2001 zapustila katoliško župnijo sv. Marka v Yopougonu (Slonokoščena obala). Od vere jo je oddaljil prepir s katehistom: »Ker nisem uspela sprejeti ponižanja, sem se odločila, da se bom oddaljila od katolicizma in bom molila drugje.« V letih oddaljenosti od katoliške Cerkve je Estera ohranila odnos do Device Marije: 'Ko sem spala, se je pred menoj pojavila Devica Marija. Rekla mi je: 'Hči moja, tvoja rešitev ni tukaj. Prosim te, da se vrneš v katoliško Cerkev, kjer si bila prej.'«

P. Jean Alla, župnik v Grand Bassamu (Slonokoščena obala) zatrjuje, da bodo morale te osebe biti vodene in izpovedati vero, ker so v preteklosti zanikale katoliško vero.

Magloire Madjessou (Abodjan)

Vir: La Croix

č) Povezanost z dnevi v tednu

Pa se kaj zahvaljujemo z rožnim vencem? Za vse, kar nam je dano DANES, dan za dnem? Meni se je zazdelo, da premalo. Pa bi se morali. Hvaležnost je bistvena. In tako se je rodil »moj« zahvaljevalni del RV, ki ga molim ob torkih. Za sedanjost. Za danes. In čez čas, ko mi je bila dana posebna milost, sem obljubila, da bom ne glede na to, kateri dan v tednu je, vsak dan, po svoji jutranji molitvi na prvo mesto dala to eno desetko rožnega venca, v zahvalo.

Potem nekega leta, ko se je iztekalo cerkveno leto, sem bila še posebej »ponosna«, da imam takega Kralja! Ko sem se ozirala na pretekla leta, sem videla, kako me je varno vodil skozi valove in med čermi, kako me je zasidral prav v tistih lukah, kjer sem se dobro počutila, kako se mi je vse na videz slabo sčasoma izkazalo za dobro in potrebno in koristno ... In ne le meni. Vsepovsod okoli sebe človek lahko to vidi, če se zares potrudi. In še in za vedno sem si želela občutiti in se spominjati takega Kralja, njegove vladavine, njegove pomoči, njegovega vodstva na vseh področjih življenja ... In izoblikoval se mi je kraljevski del rožnega venca, ki ga molim ob sredah.

Vzkliki s priprošnjami, ki jih molim po namenu pred vsako desetko, so se mi v nekem trenutku zdeli premalo, pa sem se tako odločila, da bom kar vsaki desetki dodala skrivnosti, s katerimi bom Jezusu in Mariji posvetila in priporočila vse izražene želje in potrebe, na način, kot se to pravzaprav že dogaja, če le zaupamo. In tako je nastal posvetitveni del rožnega venca, ki ga molim ob sobotah.

Šele pred nekaj leti sem v roke dobila tudi molitev Rožnega venca Božjega usmiljenja. Dotaknil se me je, kot Jezusovo usmiljenje samo. To moram moliti, sem si rekla! A vsi moji dnevi so bili že »zasedeni« z rožnim vencem za tisti dan. Kaj zdaj? Odločila sem se, da bom petkov žalostni del rožnega venca kombinirala z rožnim vencem Božjega usmiljenja, ker nekako najbolj spada tja. Gospodovo trpljenje za nas. In usmiljenje, ki iz Njega izhaja.

Tako skozi vse dneve tedna prepletam vseh 7 delov rožnega venca.

O.

c) Povezanost z našim časom

Potem ko sem premišljevala skrivnosti 4 delov rožnega venca, sem dobila občutek, da govorijo o Jezusovem in Marijinem življenju zgolj z vidika vsega, kar se je zgodilo pred 2000 leti. In to se nam lahko pri molitvi zdi oddaljeno, daleč od današnjega aktualnega časa, v katerem živimo. A mi danes iščemo in častimo Boga in Njegovo Mater ... Naš Odrešenik in naša Mati sta vendar z nami tudi danes, sta živa in prisotna danes z nami in med nami in imata na naše življenje velik vpliv, če jima to le dovolimo, če se tega le zavedamo in ju prosimo ... Sedanjost. Saj res – spomnila sem se, da Beseda govori, da moramo prositi tako, kot da smo že dobili. V tem je zaupanje. In ponižnost. Takrat in tako, kot bo Bog hotel. A zgodilo se bo. Gotovo. Ko bo čas. Tako kot prosimo, ali drugače – bolje za nas. Ker naša pota in naše misli niso Božja pota in Božje misli. In za to moramo biti iskreno hvaležni.