Brata Florijana ni več na samostanski porti

Dne 21. marca obhajamo cistercijani praznik sv. Benedikta, njegov odhod (transitus) v nebesa. To je bilo davnega leta 547 na Montecassinu v današnji Italiji. Letos, prav na ta dan, na prvi dan pomladi, se je poslovil s tega sveta redovni brat Florijan Stepan, ki je pri sv. krstu dobil ime Benedikt. Vse od prvih redovnih zaobljub 1966 pa do svoje smrti, do dneva natančno 53 let, je bil nadvse skrben in zvest cistercijanski brat. Odlikoval se je v molitvi in delu, kar se je pokazalo še zadnji dan njegovega zemeljskega življenja, ko se je ves onemogel odpravil k opoldanskim meniškim kornim molitvam in omagal prav pred stranskim oltarjem sv. Benedikta, ki predstavlja svetnikovo smrt. Lepše smrti si niti ni mogoče predstavljati: v baziliki Žalostne Matere Božje, pred oltarjem svojega krstnega zavetnika sv. Benedikta, prav na njegov praznik, med potjo k molitvi, po 53 letih zvestega izpolnjevanja gesla sv. Benedikta: Moli in delaj! Rojen je bil 2. oktobra 1936 v vasi Stepani, v cistercijanskem samostanu v Stični je dobil redovno obleko novinca na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1965, prve redovne zaobljube je izpovedal na praznik sv. Benedikta, 21. marca 1966, umrl je 21. marca 2019, pogrebni obred s somaševanjem je vodil opat Janez Novak 23. marca 2023 v samostanski baziliki in na samostanskem pokopališču, kjer z drugimi sobrati pričakuje drugi Kristusov prihod in svoje poveličano vstajenje. Večina se ga spominja kot zvestega in prijaznega samostanskega vratarja. Naj sledi nekaj odmevov:

»Takšnih redovnih bratov ne boste več imeli« (zaslužni opat Kassian Lauterer iz Mehreraua v Avstriji, nekdanji opat predsednik Mehrerauske kongregacije).

»Danes ob pogrebu br. Florijana sem bil v duhu in molitvi še posebej povezan z vašo samostansko družino in sem se br. Florijana prav posebej spomnil pri molitvi križevega pota in drugih osebnih molitvah ter molil za mir in pokoj njegove duše. Ob prvi priložnosti, ko bom uspel priti v Stično, bom seveda tudi pomolil na njegovem grobu. Br. Florijana se s hvaležnostjo spominjam kot skromnega, tihega in delavnega brata; posebej pa moram izpostaviti njegovo vestno in natančno opravljanje vratarske službe. Kadarkoli sem prišel ali odšel iz samostana, je bil on vedno tisti, ki sem ga prvega srečal in mi je vedno namenil nekaj kratkih besed ter se zanimal, kam grem oz. kje sem bil. Kakor je on vedno nam vestno odpiral samostanska vrata, tako naj tudi njemu zdaj ob smrti nebeški Gospod na stežaj odpre vrata večnosti!« (p. Benedikt).

»Misel na smrt br. Florijana, za katerega sem opravil requiem [mašno daritev za pokojne], nekako dobi druge razsežnosti ob pogledu na Boji grob, ki je prazen. Ravno Božji grob, celotna bazilika iz Heleninih časov, posebej pa »kapelica«, v katero se zgrinjajo nepregledne množice krščanskih romarjev iz vseh mogočih Cerkva in narodov, je name do sedaj naredil največji vtis. Tukaj pravzaprav vedno odmeva Aleluja, Gospod je vstal« (p. Nikolaj ob obisku Svete dežele).

»Ga bomo prav pogrešali: bil je taka prijetna in značilna prisotnost. Nekakšen obraz samostana za tiste, ki smo prihajali na duhovne vaje in podobno. Tudi naši otroci so ga imeli radi. Bomo kaj zmolili za njegovo dušo« (Ivo).

»Naj počiva in se veseli v Bogu. Vsa leta, kar hodim v Stično, me je zmerom prijazno sprejel. Upam,da bo tako tudi takrat, ko bo prišel moj čas« (Marija M.).

»Še vedno ne morem sprejeti, da ga ni več med nami! Vidim ga še vedno, kot je bil nekaj dni pred smrtjo. Rada sem se z njim pogovarjala. Bil je razumen in imel je še spomin. Molim zanj, čeprav vem, da je že v nebesih in bo naš priprošnjik!« (Ana).

»Br. Florjan je bil tudi meni zelo simpatičen. Kadar sem se oglasila na porti, mi je podaril šopek razglednic z motivom samostana. Ravno dva dni pred njegovo smrtjo sem poiskala eno izmed njih, da sem poslala prijateljici kratko sporočilo. Nasmehnila sem se ob misli nanj, a niti malo nisem pomislila, da ga nekega dne ne bo več« (Valči).

»Tudi jaz se pridružujem molitvi za brata Florijana: vedno nas je razpoložljivo sprejemal, naj ga Gospod takoj sprejme v svoja bivališča« (Dragan).

»Zelo zelo prijazen in prijateljski je bil do mene« (Pavel).

»Naj vam pokojni brat iz nebes izprosi novega vratarja po Jezusovem Srcu« (Mojca).

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Urednikova beseda

Marija je v Fatimi naročila trem pastirčkom po njih pa nam, naj vsak dan molimo rožni venec. Da bi tudi naša revija k temu nekaj prispevala, že drugo leto objavljam zglede molivcev z različnih koncev sveta. Rožni venec je imel vsak dan v rokah tudi naš zvesti samostanski vratar brat Florijan Stepan, ki se je v 83. letu zemeljskega romanja poslovil s tega sveta. Dne 21. marca 2019 se je javil pri nebeškem vratarju sv. Petru, ki ga je, kakor upamo, z veseljem spustil v sijaj nebeške slave k samemu Bogu. Zdaj Gospoda vsega stvarstva prosi za prihod novega vratarja, kajti zelo ga pogrešamo.

Ob pogrebu 92-letne Frančiške v Domžalah, matere duhovnika in stare matere drugega duhovnika, me je prevzela župnikova beseda: »Kadarkoli sem prišel na njen dom, vedno je imela rožni venec v rokah.« Blagor narodu, ki bo imel in dokler bo imel veliko takih mater!

Smo v letu stoletnice smrti fatimskega pastirčka Frančiška, ki je odlično izpolnil Marijino naročilo, da bo pred svojim odhodom v nebesa moral izmoliti še veliko rožnih vencev. Ravno 4. aprila 1919 je prestopil prag nebeških vrat. Frančišek in Jacinta sta imela molek vsak dan v rokah, večkrat na dan pa v svoji zadnji bolezni. Njuna mati je povedala, da sta zmolila tudi po sedem do osem rožnih vencev na dan. Neki duhovnik mi je rekel, da mora človek najprej spoznati vrednost rožnega venca in ga vzljubiti, sicer se mu bo zdel dolgočasen.

Med dogajanji v našem Domu duhovnosti je vredno omeniti, da se je v februarju in marcu v več tečajih skupaj zvrstilo preko 600 birmancev. Bog daj, da bi jim te duhovne vaje pomagale, da bi vzljubili Jezusa in mu tudi po sv. birmi ostali zvesti.

Od 7. do 9. aprila je bila v samostanu redna vizitacija, ki jo je opravil novi opat samostana Mehrerau in predsednik Mehrerauske kongregacije Vinzenz Wohlwend. V to mednarodno cistercijansko kongregacijo spada tudi naš samostan.

V baziliki popravljajo dotrajane klopi in tlake pod njimi. V prihodnosti bo potrebna izolacija stropa, da se skozi njega pozimi ne bo izgubljala toplota. Stara dotrajana streha nad samostanom tudi čaka obnove.

Nekateri ste že voščili za velikonočne praznike, kakšen pa še bo. Naj zadostuje skupna zahvala vsem. Samostanska družina z gospodom opatom Janezom Novakom želi vsem bralcem in domačim polnost velikonočnega veselja in upanja. Gospod je vstal, Gospod živi; z njim vstali bomo tudi mi! S to željo naj vas spremlja tudi naša molitev.

p. Anton Nadrah

ODMEVI

Že veliko let sem članica Bernardove družine. Dokler sem mogla, sem se udeleževala vaših srečanj. Sedaj v starosti in večletni bolezni pa ne zmorem več. Ko dobim vašo revijo, jo z veseljem takoj preberem. Veliko molim za razne namene, vsak dan več rožnih vencev. Ker imam blizu svetišče, grem še vsak dan k sveti maši. Ko je še živel moj pokojni mož, sva veliko darovala za misijone. Trem bogoslovcem sva plačevala celotno šolnino. Dva sta iz Afrike. Vsak dan molim zanje, da bi bili goreči duhovniki. Drage žene in matere, žrtvujte se za duhovnike in molite zanje, tudi jaz sem ga izprosila. Srečna sem, srečna sva oba. Zahvaljujem se Bogu, ker mi je v življenju preprečil več nesreč. Večkrat sem bila v veliki nevarnosti, zato se sedaj nič ne bojim. Zaupam v njegovo varstvo.

Marija

Ljudje danes na različne načine iščejo svoj mir. Kaj je zame mir? Kako ga najdem? Ljudje nismo samo fizična bitja, smo tudi duhovna bitja, zato je za nas zelo pomemben naš notranji mir. Zame je mir Božji dar. Prinaša ga tesna povezanost z Bogom, da čutim njegovo bližino. Takrat je v moji duši pomlad. Če je moje kesanje popolno, čutim, da mi je Bog grehe odpustil. Tudi takrat začutim mir v duši. Tudi kadar se zavem, da sem v Božjem objemu, ko prejmem sveto obhajilo, je v duši sreča, Božji mir. Ko sem v harmoniji, skladnosti z Božjo voljo, sem v duši mirna. Jezus je rekel svojim učencem in zagotavlja tudi nam: »Svoj mir vam dam. Ne kakor ga daje svet.« Jaz svoj mir najdem v molitvi in v zaupanju v Boga.

Kati

VALERIJINE VRSTICE

Papiga Device Marije

Vsi poznamo zgodbico, kako so cistercijanski menihi prišli v naše kraje z volovsko vprego, a se niso mogli odločiti, kje bi se ustavili in zgradili samostan. Pa je priletel ptiček, ki je zaklical: "Sit hic!" kar naj bi pomenilo "Tu naj bo." Tako je kraj dobil ime Sittich (Stična), papiga pa je prišla v grb.

Papigo ima v svojem grbu tudi mesto Zwönitz ( Zvonica) v Nemčiji blizu češke meje, kjer so nekoč živeli Lužiški Srbi. Mesto je grb prevzelo od bližnjega cistercijanskega samostana, ki se je imenoval Sittichenbach, včasih so zapisali tudi samo Sittich.

Ena izmed razlag o nastanku imena pravi, da se je nek menih vračal s križarske vojne. S seboj je iz tuje dežele prinesel papigo. Ko je počival, mu je papiga ušla in sedla na vejo ob bližnjem potoku. Menih je to smatral kot znamenje iz nebes in je na tistem mestu postavil samostan. Kraj je imenoval Sittichenbach-Stiški potok bi rekli mi. Papiga je potem še dolgo živela v samostanu in so jo upodobili celo v grbu.

V resnici je samostan ustanovil leta 1141 nek plemič. Prvi opat se je imenoval Volkun in ga še danes slavijo kot svetnika. Papigo je imel samostan ne samo v grbu, ampak tudi na pečatu in na kovancih. To ni bila katera koli papiga, ampak psittacula kramer ali mali aleksander. Ta ptica je bila v srednjem veku simbol devištva in brezmadežnega spočetja ter atribut Device Marije. Velikaši so upodabljali na svojih grbih sokole, orle, greife, krokarje in podobne ptice, cistercijani pa papigo.

Vir:Richard Jackel, Sagen und Geschichten der Heimat, Querfurt 1940

Najstarejši zapisi Marije v slovenskem jeziku

Kako zelo smo Slovenci povezani z Marijo, ne izpričujejo samo številne njej posvečene cerkve, božje poti in ljudske pesmi. Tudi v najstarejših treh dokumentih, v katerih je bila prvič zapisana slovenska beseda, je ohranjeno Marijino ime. Najbolj znani in najstarejši so Brižinski spomeniki. Nastali so v 10. stoletju ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem, našli pa so jih v začetku leta 1807 med spisi v Freisingu. Služili so kot pripomoček nemškim duhovnikom pri širjenju krščanstva med Slovenci. V molitvah je Marija vedno omenjena pred vsemi drugimi svetniki.

»Bog, Gospod milostljivi, Tebe milosti prosim za te naštete grehe in za druge mnoge, in večje in manjše, ki sem jih storil Tebe milosti prosim, in sveto Marijo, in vse svete …«

Drug tak dokument je Rateški ali celovški rokopis, ki je nastal v drugi polovici 14.stol.

»Češčena si maria gnade polna gospod s tabo žegnana si mej ženami ino žegnan je sad tvojga

telesa Jezus Kristus. Amen.«

V Stiškem rokopisu so slovenska besedila vpisana v kodeks z latinskimi besedili. Slovenski prevod latinske marijanske pesmi Salve Regina je zapisal verjetno češki menih (pribežnik zaradi husitskih vojn) okoli leta 1428.

Češčena bodi, kraljeva mati milostna,

življenja sladkosti, in naša tolažba.

Češčena si; k tebi kličemo mi

tegobe nezabne otroci Evini;

k tebi vzdihujemo, tožeč

in jokajoč iz doline solz.

Zato, ti naša zavetnica, ti k nam

obrni svoje milostne oči,

in Jezusa, blagoslovljeni sad svojega

telesa, ti nam prikaži, zatem

to isto. O častita, o milostiva,

o sladka mati Marija.

Povejmo še, da pa se Trubar huduje v svojem Katekizmu iz leta 1575, da »katoličani bolj na svetnike in Marijo kličejo, kakor na Boga«.

Brižinski spomeniki, znanstveno kritična izdaja SAZU,1993

Slovenska književnost, Ljubljana 1996

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (4)

Končno se nam je pridružil Silvo Novak z našo vodičko Emilijo, ki nas je nameravala voditi po mestu.

Odšli smo za njima iz zgradbe. Nedaleč proč nas je čakal avtobus. Naložili smo svojo prtljago in se namestili na sedeže. Med vožnjo v mesto nas je vodička lepo pozdravila in nam zaželela dobrodošlico. Silvo je vse prevajal, saj dobro govori rusko. Sam sem se trudil vsaj nekaj razumeti, a moje znanje ruščine je že precej splahnelo. Bral sem napise in gledal, kje smo se vozili. Ceste so bile široke in prostorne.

Vreme je bilo kolikor toliko lepo. Pihal je veter in bilo je okoli petnajst stopinj. Gospa, ki nas je vodila, je bila iz agencije »Eksta«. Z njimi se je Silvo dogovoril, da nam organizirajo bivanje v mestu. Sam ne moreš. Potrebno je, da imaš neko uradno agencijo, da te vodi.

Mesto Sankt Peterburg je zgrajeno na ustju reke Neve. Pravzaprav na samem močvirju. Toda potrudili so se, da so tla uredili. Naredili so kanale med manjše reke in Nevo. Mesto je podobno zgrajeno kot italijanske Benetke. Leži na štiridesetih otokih. Med otoki so kanali in reke, ki imajo seveda svoja imena. Mesto ima zelo evropski videz, saj so carji vabili v mesto vse vrste evropskih umetnikov, da so tam zgoraj ustvarjali.

Vodička je poudarila, da je pomembno ime mesta prav razumeti. Ime nima po carju Petru ampak po apostolu svetem Petru. Bilo je prestolnica Rusije. V njem je bilo vse uradništvo. V Moskvo so prestolnico preselili šele v času komunizma. Zato je Moskva razmeroma mlada prestolnica.

Stanovali smo precej v centru mesta. Namestili smo se v katoliško bogoslovje za vso Rusijo. Ker imajo manj študentov in veliko sob praznih, so se odločili, da bodo začeli sprejemati romarje in popotnike, da bodo vsaj nekaj dobili za prazne sobe.

To je ulica Druga XXX. Velika stavba, ki ima vhod z dvorišča. Namestili smo se po sobah, ki jih je bilo še preveč za nas. Z nami je bila še skupina španske mladine, ki je menda nekaj pomagala v hiši. Ker je bila kuhinja trenutno v prenovi, smo si hrano poiskali sami. Bilo je vse zelo blizu. Takoj na drugi strani ulice je bil mali lokal, kjer so pripravljali zajtrke, kosila in večerje. Tudi cene so bile ugodne za nas.

Sobe so bile čedne in dovolj velike. Po dve sta imeli skupne sanitarije. Pred obema sobama je bila mala predsoba in od tam je bil dostop do sanitarij. Čedno urejeno in uporabno. V vsakih sanitarijah tuš, umivalnik in stranišče. Iz predsobe je bil vhod v vsako sobo posebej. Kar me je presenetilo, so bili pragovi. Vsepovsod jih je bilo polno. Sredi hodnika v nadstropju je bil več kot deset centimetrov visok prag. Iz hodnika v predsobo je bil prag. In še iz predsobe v sobo je bil spet prag. Ker nismo navajeni toliko pragov, je bilo treba kar paziti, da se nisi spotaknil. Ne vem zakaj so tako naredili? Po mojem mišljenju bi se dalo tako urediti, da pragov ne bi bilo.

V vsaki sobi sta bili dve postelji, omara ena miza in dva stola. Vse je bilo preprosto, uporabno in snažno. Bil sem vesel, da sem bil tako nameščen. Ker je bilo sob na pretek, je bila sosednja soba prazna. Imel sem božji mir in nikogar nisem motil, tudi če bi prišel pozno. Dobili smo ključe od sob in ključ od vhodnih vrat. Zato smo imeli popolno svobodo gibanja.

Ker je bilo še svetlo, smo se domenili, da gremo najprej nekaj pojest. Razdelili smo se na oba lokala. Kot sem že rekel, je bil eden takoj na drugi strani ulice, drugi pa tudi na isti strani, mogoče dvesto metrov naprej. Šel sem s skupino, ki je šla v onega malo bolj oddaljenega. V prvem prostoru je bilo mogoče izbrati, nabrati in plačati jedila. V drugem prostoru, pa smo se posedli za mize in v miru pojedli. Poleg hrane je bilo na voljo tudi nekaj pijače: čaj, kompot in sok. Tudi sladic ni manjkalo. Cene so bile zelo ugodne. Na primer za zajtrk sem plačal običajno okoli tri evre. Seveda smo plačevali v rubljih. Pa sem se vedno pošteno najedel. Vzel sem si dve pečeni jajci, nekaj kosov kruha, eno ali dve ocvrti salami, sladico in še pijačo. Izbira ni bila ravno velika, a je bilo vsega dovolj. Zadaj so imeli kuhinjo in so sproti donašali, če je česa zmanjkalo. Navadil sem se na tisti lokal in sem ga redno obiskoval vsak dan.

Začudilo pa me je, da je bila tam v bližini bogoslovja velika samopostrežba odprta tudi vso noč. Tudi tja smo hodili in kupovali sadje, vodo in sokove. Cene v samopostrežbi pa so bile primerljive z našimi. Vsaj tako se mi je zdelo. Nabavil sem si sok in ga odnesel v sobo. Ob dogovorjeni uri smo se dobili pred bogoslovjem in šli na večerni sprehod po Nevskem prospektu. Najprej sem mislil, da je to kakšno sprehajališče ob Nevi. Potem pa sem zvedel, da je več prospektov v mestu. Ugotovil sem, da so to glavne ulice, ki vodijo skozi mesto. Nevski prospekt je tako znana ulica, da jo mora spoznati vsak, ki pride v mesto.

Seveda sem vzel fotoaparat s seboj in tudi stojalo, ker sem vedel, da gre proti večeru in se bo kmalu stemnilo. Glede teme sem se nekoliko uštel, saj je sonce tam zgoraj na severu zašlo šele ob enajstih. Ker so noči zelo kratke, saj sonce vzide že ob treh, so te noči dobile posebno ime. Poznamo jih pod imenom bele noči v Sankt Peterburgu. V času komunizma se je mesto imenovalo Leningrad. Toda o tem imenu ni danes ne duha ne sluha. Zelo dobro so opravili s komunistično preteklostjo.

Peš smo se podali do konca ulice. Tam je v enem izmed vogalov postavljen Tehnološki inštitut. Velika zgradba, ki je ponoči lepo osvetljena. Nasproti te zgradbe je bil vstop v podzemno železnico. Kupili smo si žetone, ki so stali po 45 rubljev, to je malo več kot pol evra. Pri vhodu v območje podzemne smo seveda oddali žetone. Toda avtomati niso bili čisto brezhibni. Če je bilo kaj narobe so piskali in piskanje je bilo slišati zmeraj. Nekaterim gospodom je avtomat žeton vzel odprl pa ni prehoda. K sreči pa so bili tam dežurni delavci, ki so človeku pomagali iz zagate.

V podzemlje so vodile izredno dolge tekoče stopnice. Ljudi je bilo vedno veliko. Kolikor sem lahko razbral iz obnašanja ljudi, je veljalo na tekočih stopnicah neko nenapisano pravilo. Če se ti ne mudi, stoj ob strani. Če pa se ti mudi, lahko po prosti strani stopnic še hodiš, da hitreje prideš dol ali gor. To smo spoznali kaj hitro, saj so nas tisti, ki se jim je mudilo kmalu naučili, naj stojimo ob strani, da so imeli ob prosti strani hiter prehod naprej.

Spodaj, na koncu stopnic, je bila kabina z dežurno delavko. Kaj je tam počela ne vem. Mogoče je pazila, da bi pomagala, če bi se kdo ujel med stopnice ali kaj. Mogoče je ta služba še celo ostanek iz časa komunizma, ko so vse nadzirali.

Na dnu so se odprli veliki in svetli prostori. Res čedno urejena podzemna železnica. Tako globoko je najbrž zato, da gre pod vsemi rekami in kanali. Čakati ni bilo treba dolgo, saj so vlaki vozili zelo pogosto. Potrebno pa je bilo, da smo se držali skupaj. Morali smo paziti na Silva. On je mesto že poznal in je dobro vedel, kam želimo priti in kako se tja pride.

Vožnja s podzemno ni bila dolga, saj smo izstopili že na drugi postaji. Zunaj smo prispeli na Nevski prospekt. To je torej tista ulica, po kateri se mora vsak obiskovalec sprehoditi. Je zelo prometna in pelje proti Veliki Nevi. Tam je večina največjih znamenitosti. Počasi smo šli po ulici. Tudi ljudi je bilo veliko. Moral sem prav paziti, da nisem ostal kje zadaj ali se celo izgubil, ko sem hotel narediti čim več fotografij. Nekaj mi pa v mestu ni bilo všeč: Bilo je polno kablov in žic. Popolnoma nemogoče je bilo napraviti posnetek, brez kablov in žic. Napeljane so bile iz ene strani ulice na drugo in vzdolž po ulicah. Na njih so visele luči, ki so bile velike kot sonce. Po ulicah so vozili tramvaji, ki so bili na električni pogon. Zaradi njih je bilo kablov, kolikor si hotel.

Ulica je bila lepa. Veliko lepo urejenih hotelov in prenovljenih zgradb. Bilo je veliko paše za oči. Ker se je že večerilo, so bili časi za fotografiranje precej dolgi. To sem izkoristil, da sem naredil posnetek ravno takrat, ko so se avtomobili premikali. Na ta način dobiš bolj prazno ulico in še lepe črte rišejo avtomobili, ko hitijo mimo.

Malo več časa smo se ustavili na mostu čez Gribojedov kanal. Tam smo lahko veliko videli. Pred nami je bila lepa cerkev, ki je imela v ospredju kolonade tako kot pri svetem Petru v Rimu. Razumljivo je, da so bile kolonade manjše, toda zelo slovesno so objemale cerkev, ki je stala v sredini. Kolonade so se pele v loku k cerkvi, ki je bila od ulice nekoliko umaknjena. Všeč mi je bila. Polkrožni prostor med cerkvijo in ulico so kolonade uokvirjale v lep park. Vanj so namestili vodomet, ga zasadili z lepimi gredicami cvetja, pušpana in z nizkimi pinijami.

Na drugi strani mostu se je bohotila čudovita cerkev, ki je imela tako oblikovane čebulaste zvonike, kot so oni v moskovskem Kremlju. Pravijo, da je to tatarski način gradnje. Ena kupola je bila lepša od druge in v dokaj mirnem kanalu so se zrcalile v različnih barvah. Zvoniki so bili odeti z živahnimi barvami.

Na ulici je bilo veliko življenja. Na več mestih so prodajali sladoled in druge sladkarije. Tudi uličnih igralcev je bilo več skupin. Ljudje so se ob njih na kratko ustavili, malo gledali in šli naprej. Tu in tam se je kdo spomnil in jim spustil kakšen rubelj v klobuke, ki so jih imeli nastavljene na vogalih.

Potrebno je bilo iti naprej. Silvo se je potrudil in nam razlagal, a jaz nisem veliko slišal ne razumel. Bil sem vedno bolj na robu, da sem lažje fotografiral. Šli smo čez reko Mojko in čez nekaj časa zavili v stransko ulico, desno od Nevskega prospekta. Tudi ta je bila živahna. Po risbah, ki so bile na tleh, sem spoznal, da so bili tu risarji, ki so risali s kredo po tleh. Njihove umetnine niso bile več dobro vidne, saj so bile razmazane. Mogoče so jih risali pred nekaj dnevi in jih je deževje razmočilo, pa tudi ljudi je šlo veliko mimo. Ura je bila pol enajstih, pa je bilo še čisto svetlo. Izložbe in nekatere zgradbe so bile že osvetljene.

Skozi mali prehod smo prišli na velikanski trg, ki je imel v sredi velik obelisk ali stolp. Na vrhu pa je bil lep bronast angel. Stolp se imenuje Aleksandrovskaja kolonada, ves trg, ki se je odprl pred nami, pa Dvorcovskaja ploščad. Tu smo ostali v skupini. Bilo je veličastno. Nebo je bilo še modro, oblaki pa so že rdeli v zahajajočem soncu. Silvo nam je povedal, da je veličastna zeleno bela zgradba pred nami slavni Ermitaž ali Zimski dvorec ruskih carjev.

Stali smo in gledali. Zaslišalo se je pokanje. Ne nebu pa so se začele svetiti raznobarvne rakete. Bil je ognjemet. Škoda! Bilo je presvetlo in čudovite barve še niso prišle do izraza. Bolje so se videle le močnejše rakete, ki so naredile obliko palme. Na vrhu so se razpočile v vse smeri. Svetlobni prameni so padali na več strani in risali svetlobne like podobne palmovi krošnji. Dolgo smo bili tam in gledali. Bilo je lepo in veličastno. Pošalili smo se, da so nam za dobrodošlico pripravili ognjemet.

p. Branko Petauer