Marija in evropska zastava

Število zvezd na evropski zastavi ni slučajno. Zastava je simbol edinosti, trdnosti, vrednot, po katerih je Evropa hrepenela v času, ko so zasnovali zastavo: to je bilo manj kot deset let po koncu druge svetovne vojne. Idejni pobudnik Arsène Heitz je trdil, da ga je med izdelovanjem skic navdihnila Devica Marija. Jezusova mati je pogosto upodobljena s krono iz dvanajstih zvezd, ki je v zvezi z navedbo sv. Janeza v knjigi Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1).

Kaj pa barva? Modro ozadje evropske zastave predstavlja barvo neba, še posebej svoda nad evropsko celino. Tudi v tem je navzoč verski pomen: modrina je barva Device Marije.

Le Figaro

Glej to Srce (14) Posvetitev duhovnikov in redovnih skupnosti

Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je še posebej smiselna za duhovnike in redovne skupnosti, in sicer zaradi njihove posebne povezanosti z Jezusom in Marijo in posebne poklicanosti.

Duhovnik je po duhovniškem posvečenju na izrazit način upodobljen po Kristusu duhovniku in je deležen njegovega duhovništva. Vsak dan je delivec njegovih skrivnosti, posebej svete evharistije, ki je najodličnejši dar Jezusovega prebodenega Srca, dar njegove ljubezni. Zato mora biti s tem evharističnim Srcem kar najtesneje zedinjen. To mu omogoča popolna in nepreklicna posvetitev in izročitev Srcu Jezusovemu ter življenje iz te posvetitve.

Zaradi svojega posebnega poslanstva je duhovnik tesno povezan tudi z Materjo Marijo. Skupaj z njo posreduje ljudem Kristusa in njegovo milost. Čim bolj bo povezan z njo, srednico vseh milosti, Materjo duhovnikov in Materjo Cerkve, tem bolj bo učinkovit njegov apostolat. Posvetitev in popolna trajna izročenost Marijinemu Srcu, skupaj s posvetitvijo in neprestano izročenostjo Jezusovemu Srcu, ga bo vodila v globine rodovitne Božje ljubezni. Tu je vir prenove najprej duhovnika samega, po njem pa tudi vernikov, ki so mu izročeni.

Sv. Marjeta Marija Alacoque je v pismu svojemu rodnemu bratu Jakobu, duhovniku in župniku, izrazila svoje prepričanje, da ni nobene krajše poti do popolnosti in nobenega bolj gotovega sredstva za zveličanje kakor posvetitev Srcu Jezusovemu in češčenje tega Srca.

Po redovniški karizmi in po zaobljubah je vsak redovnik tesno povezan z Jezusovim in Marijinim Srcem. Kot vsaka karizma je tudi redovniška dar Svetega Duha v korist Cerkve in človeštva, dar za služenje, dar za nesebično ljubezen. Pri posvetitvi Srcu Jezusovemu in Marijinemu in pri življenju v tej neprestani izročenosti pride redovniška karizma do največjega razcveta, kajti v zameno za redovnikovo izročitev se mu podarita tudi Jezus in Marija z vso svojo ljubeznijo. S tem zelo pomnožita njegovo zmožnost za nesebično ljubezen do Boga in do vsakega človeka.

Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je za redovnika tudi znatna poživitev njegovih zaobljub. Pri redovniških zaobljubah gre za posebno posvetitev Bogu, za razcvet krstne posvetitve. Redovnik se odloči za bolj radikalno hojo za deviškim, ubogim in pokornim Kristusom in njegovo Materjo. Da bo v soglasju s to izročitvijo tudi živel, ga morata podpirati Jezus in Marija z vso svojo ljubeznijo. Z njima mora biti zavestno in prijateljsko povezan. Izkušati mora ljubezen njunih Src, da ga ne bo premagala kakšna neprava ljubezen. Bogastvo njune notranjosti mu bo pomagalo, da se ne bo navezoval na svetno bogastvo. Popolna predanost najbolj pokornima Srcema bo tudi njegovo srce osvobodila za predano pokorščino.

Če se bo redovna skupnost kot družina po dobri pripravi izročila Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter bo v skladu s to izročenostjo tudi živela, se bodo v njej znatno izboljšali medsebojni odnosi, kajti Jezus in Marija bosta z vso svojo ljubeznijo globlje vstopila v redovno družino in člane povezala med seboj.

Sv. Marjeta Marija Alacoque priporoča, naj zlasti redovne osebe častijo Srce Jezusovo in se mu izročajo, ker jim bo to pomagalo, da bodo prišle do prvotne gorečnosti in zvestobe v izpolnjevanju redovnih pravil in do svetosti.

Pogoj za svetovni mir

Sestra Lucija si je zelo prizadevala pri svojem škofu Jožefu da Silva, da bi uvedel pobožnost petih prvih sobot. Dne 4. novembra 1928 je pisala duhovnemu voditelju patru Apariciu:

»Upam torej, da bo naš dobri Gospod navdihnil njegovo ekscelenco z ugodnim odgovorom in da bom, med mnogim trnjem, lahko ubrala ta cvet, da bom naposled videla na zemlji češčenje materinskega Srca presvete Device. To je sedaj moja želja, ker je to tudi želja našega Gospoda. Največja radost, ki jo lahko doživim, je v tem, da vidim, da je brezmadežno Srce naše najnežnejše Matere priznano, ljubljeno in potolaženo s to pobožnostjo.«

Dne 31. marca 1929 je ponovno pisala istemu patru:

»Spoštovani, ne morete si predstavljati, kako velika je moja radost ob misli na tolažbo, ki jo bosta prejeli presveti Srci Jezusa in Marije s to ljubečo pobožnostjo, in na veliko število duš, ki bodo rešene s pomočjo te ljubeče pobožnosti.«

Ko je škof škofije Leiria Jožef da Silva 13. oktobra 1930 fatimske dogodke potrdil kot pristne, si je sestra Lucija še bolj vztrajno prizadevala, da bi potrdil in naročil širiti tudi pobožnost petih prvih sobot. Iz mesta Pontevedra v Španiji je 28. oktobra 1934 pisala patru Gonsalvesu:

»Prevzvišeni leirijski gospod škof mi je obljubil, da bo prihodnje leto začel širiti zadostilno pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca; upam, da dobri Bog računa tudi z Vašim sodelovanjem.«

Dne 26. maja 1935 se je zopet obrnila na istega patra:

»Dne 10. maja 1935 sem pisala gospodu škofu in ga spomnila na obljubo, ki mi jo je dal, da bo letos začel širiti zadostilno pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Bog daj, da bi to bil trenutek, ki ga je Bog določil za širjenje tega, o čemer menim, da je Božja volja. Upam, da boste Vi eden glavnih delavcev na tem Gospodovem polju …«

Fatimska vidkinja se je zavedala, da je tudi od pravočasne razširitve prvosobotne pobožnosti odvisna preprečitev druge svetovne vojne in preganjanje Cerkve.

Dne 19. marca 1939 je v pismu patru Apariciu glede pobožnosti petih prvih sobot zapisala:

“Od obhajanja te pobožnosti in z njo povezane posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu sta odvisni vojna in mir na svetu. Zato sem tako želela, da bi se širila, in še bolj zato, ker je to volja našega dobrega Boga in naše ljubljene nebeške Matere.”

Istemu patru je 20. junija 1939 sporočila:

»Naša Gospa je obljubila, da bo bič vojne odložila na pozneje, če se bo ta pobožnost širila in obhajala. Vidimo jo, kako odlaša to kazen toliko dlje, kolikor bolj se trudimo za širjenje te pobožnosti. Vendar me je strah ob misli, da bi mi mogli storiti več kot naredimo in da bo Bog, ki je malo zadovoljen z nami, odtegnil roko svojega usmiljenja in dopustil, da se svet uniči v tej strašni kazni, ki bo, kot ni bila še nikoli, strašna, strašna!«

Ludovik Ceglar misli, da je pobožnost prvih sobot, ki so jo mnogi začeli obhajati, povzročila, da se je druga svetovna vojna v vsej svoji grozoti razmahnila pozneje, kot bi se sicer, če ljudje ne bi obhajali te pobožnosti.

Leirijski škof je kljub vztrajnim prizadevanjem sestre Lucije pobožnost petih prvih sobot razglasil v Fatimi šele 13. septembra 1939, trinajst dni po vdoru Hitlerja na Poljsko in s tem uradnega začetka druge svetovne vojne. To je bilo več kot leto in pol, odkar je 'neznana svetloba' napovedala drugo svetovno vojno. Škof je dal natisniti podobice naše Gospe z razlago te pobožnosti. Pobožnost prvih sobot se je začela širiti med ljudmi po škofijah in župnijah, ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod. Soba prikazanja je bila pozneje spremenjena v kapelo.

p. Anton

Obhajanje petih prvih sobot hoče Jezus

Ko je Lucija o Marijinem naročilu poročala predstojnici in spovedniku, nista bila navdušena za uvedbo nove pobožnosti. Zato se je za njeno uvedbo zavzel sam Jezus. Lucija piše, kako je 15. februarja 1926 nesla smeti iz vrta. Tam je srečala dečka, ki jo je vprašal:

»'Si razširila po svetu tisto, za kar te je prosila nebeška Mati?'

In v tem trenutku se je spremenil v sijočega Dečka. Ko sem spoznala, da je bil Jezus, sem rekla:

'Moj Jezus! Ti dobro veš, kaj mi je rekel moj spovednik v pismu, katerega sem ti brala. Rekel je, da je potrebno, da se tisto videnje ponovi, da so potrebna dejstva, da bodo verovali vanj in da mati predstojnica sama ne more širiti tega dogodka.'

'Res je, da mati predstojnica sama ne more nič; vse pa premore z mojo milostjo. Dovolj je, da ti spovednik da dovoljenje in da tvoja predstojnica uvede pobožnost, ne da bi drugi vedeli, komu je bila razodeta.'

'Toda moj spovednik je rekel v pismu, da ta pobožnost na svetu ni potrebna, saj je že veliko duš, ki te prejemajo na prve sobote na čast naši Gospe in petnajstih skrivnosti rožnega venca.'

'Res je, moja hči, da mnogo duš začne, toda le malo jih konča; in tiste, ki končajo, delajo to z namenom, da bi dobile tamkaj obljubljene milosti. Tiste duše, ki opravijo pet prvih sobot v gorečnosti in z namenom zadoščevanja Srcu tvoje nebeške Matere, so mi bolj všeč kakor tiste, ki to napravijo petnajstkrat, a mlačno in ravnodušno.'«

»V nekem razodetju okrog marca 1939 mi je naš Gospod rekel:

'Prosi, vztrajno prosi, da se razglasi zadostilno obhajilo v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu na prve sobote. Bliža se trenutek, ko bo strogost moje pravičnosti kaznovala hudodelstva raznih držav. Nekatere bodo uničene. Končno bo strogost moje pravičnosti padla z večjo težo na tiste, ki hočejo razdejati moje kraljestvo v dušah.'«

Kadar gre za napovedi kazni, so napovedane pogojno. Marija prihaja prav s tem namenom, da bi človeštvu pokazala pot, po kateri bi se moglo rešiti časnih in večnih kazni. Omenila je tri glavne pogoje, da se svet reši vojne in drugih kazni: spreobrnjenje človeštva, posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu in obhajanje petih prvih sobot na fatimski način.

Msgr. Bertone pravi v komentarju k tretjemu delu fatimske skrivnosti o kaznovanju:

»Ne recimo, da je Bog tisti, ki nas tako kaznuje; nasprotno: ljudje si sami pripravljajo kazen. Bog nas zaskrbljeno opozarja in kliče na dobro pot, spoštujoč svobodo, ki nam jo je dal; zato so ljudje odgovorni.«

Pontevedra 1925 in pet prvih sobot

Jezusovo in Marijino naročilo

Ko je bila Lucija v mestu Pontevedra v Španiji pri sestrah dorotejkah v postulatu, da bi se pripravila na redovniško življenje, je 10. decembra 1925 v svoji mali sobi videla Marijo z Jezuščkom v naročju. Marija ji je dala naročilo glede širjenja zadostilne pobožnosti petih prvih sobot in obljubila tistim, ki jo bodo obhajali, milost zveličanja. To je vélika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca. To obljubo je Marija napovedala Luciji že 13. julija 1917, v drugem delu fatimske skrivnosti. Kot smo že videli, je Marija med drugim rekla:

»Da bi to preprečila [drugo svetovno vojno, lakoto in preganjanje Cerkve ter svetega očeta], (…) bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote.«

To besedilo razodeva, da obhajanje prvih sobot na fatimski način (skupaj s posvetitvijo Rusije) ni le sredstvo zveličanja, ampak tudi pot do svetovnega miru.

Konec leta 1927 je videnje v Pontevedri in véliko obljubo zveličanja po naročilu duhovnega voditelja patra Aparicia DJ, v tretji osebi, zapisala takole:

Vidkinja je 13. junija 1917 prosila Marijo, da bi jih »vzela v nebesa. Presveta Devica je odgovorila:

'Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.'

'Bom ostala tu sama?' je z žalostjo rekla.

'Ne, hčerka. Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.'

Dne 10. decembra 1925 se ji je prikazala Presveta Devica v svetlečem oblaku in ob strani držala Jezuščka. Presveta Devica mu je položila roko na ramo in pokazala s trnjem obdano srce, ki ga je držala v drugi roki. Jezušček je istočasno rekel:

'Imej sočutje do Srca tvoje presvete Matere, obdanega s trni, s katerimi ga nehvaležni ljudje nenehno prebadajo, ne da bi kdo napravil eno samo spravno dejanje, da bi jih izvlekel.'

Nato je Presveta Devica rekla:

'Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.'«

Sobota kot Marijin dan

Devici Mariji je posvečena vsaka sobota. V Direktorij za ljudske pobožnosti in liturgijo je zapisano: »Med dnevi, ki so posvečeni blaženi Devici, izstopa sobota, ki je povzdignjena na stopnjo spomina svete Marije. Ta spomin gotovo sega v karolinško dobo (9. stoletje).« Sobota je »spomin blažene Device, njene materinske drže in drže učenke, ki je na veliko soboto, ko je Kristus ležal v grobu, edina močna v veri in upanju ter je edina med vsemi učenci čuječe pričakovala Gospodovo vstajenje.« Sobota je »preludij in uvod v obhajanje nedelje, ki je glavni praznik in tedenski spomin na Kristusovo vstajenje; je znamenje vsakega tedna, da je 'Devica nenehno navzoča in delujoča v življenju Cerkve'.

Tudi ljudska pobožnost je pozorna na ovrednotenje sobote kot Mariji posvečenega dneva« (CD 102, 188).

Posebej so poudarjene prve sobote vsakega meseca. Treba je razlikovati dvoje: pobožnost prvih sobot na splošno in pobožnost petih prvih sobot na fatimski način. Pobožnost prvih sobot vsakega meseca je nastala v Franciji v času francoske revolucije 1789. Začetnik te pobožnosti je ustanovitelj Hčera brezmadežnega Marijinega Srca Picot de Clorovière. Z njo zadoščujemo Mariji za krivice in kletvine, s katerimi jo mnogi žalijo. Posebej je priporočen pobožen prejem svetega obhajila v duhu zadoščevanja. V tem duhu naj bi preživeli vsako prvo soboto. Molili naj bi za duhovne poklice in svetost duhovnikov. Obhajanje prvih sobot je zelo priporočal zlasti papež sv. Pij X.

V skladu s fatimskim razodetjem pa gre za pobožnost petih prvih sobot na fatimski način. Marijina vélika obljuba, da bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, se nanaša na tiste, ki vsaj enkrat v življenju pet zapovrstnih prvih sobot izpolnijo vse naštete pogoje. To je najpopolnejša oblika prvosobotne pobožnosti. Glede na sadove je podobna obhajanju devetih prvih petkov.