V mojem otroštvu je bil rožni venec naša
skupna družinska molitev. V najstniških letih in s pojavom televizije pa je žal
tudi molitev začela usihati. Moja svetniška mama se je do konca trudila, da bi
jo ohranila, da bi skupaj zmolili vsaj še kakšno desetko. Toda tudi to je bilo
zaman, ker so mi bile druge stvari pomembnejše. Prišlo pa je sveto leto 2000,
ki je bilo v mojem duhovnem življenju prelomno. Mama je zbolela in so ji zaradi
prekomernega delovanja ščitnice odpovedale dihalne mišice. Tri dolge mesece se
je borila za življenje, ko ni mogla sama ne dihati ne govoriti, ker je bila
priklopljena na respirator (umetna pljuča!). Ko sem spremljal to njeno
trpljenje, se me je dotaknila Božja milost, da sem se odprl Bogu in začel znova
moliti. Po zaslugi staršev je bila, Bogu hvala, nekje globoko v mojem srcu še
vedno ohranjena molitev. Neizmerna ljubezen do mame jo je prebudila, tako da
sem se znova učil moliti rožni venec, ki mi je bil v največjo tolažbo, saj sem
tudi sam zelo trpel, ko sem spremljal mamino umiranje. Potem ko je moja draga
mama dotrpela, je mirno zaspala v Gospodu dne 1. oktobra, na rožnovensko
nedeljo, zjutraj. To je bilo zame še eno znamenje, da me je izročila Gospe
rožnega venca. Tako sem se povsem izročil in posvetil naši nebeški Materi
Mariji kot njen ljubljeni otrok. Kot izgubljeni sin sem se pokesal in se po
svetih zakramentih vrnil v Cerkev in k svojemu nebeškemu Očetu. Marija pa me je
izročila svojemu Sinu, našemu Gospodu Jezusu. Zaradi vseh teh milosti, ki sem
jih začel prejemati po molitvi rožnega venca, sem se ga trdno oklenil in mi je
vsakodnevna opora v vseh preizkušnjah in težavah na moji življenjski poti.
Franci
