V Jezusovi domovini (11)

Toda to ni tisti del Karmela, kjer je živel prerok Elija. Prav tako pa je povezan z prerokom Elijem. Ko je ves Izrael začel malikovati, so tako zelo zašli, da je od Gospodovih prerokov ostal samo še prerok Elija. Sklical je Izraelce in vse poganske svečenike. Ljudstvu je predlagal, naj se odloči, kateremu bogu bo služilo. Ali Jahveju, pravemu Bogu, ali malikom. Ukazal je, naj pripravijo dva vola. Enega je dal poganskim svečenikom in jim rekel, naj ga darujejo maliku. Sam je dobil drugega vola, da bi daroval Gospodu ognjeno daritev. Ker je bilo poganskih svečenikov štiristo, jim je dal prednost, da oni prej darujejo. Ljudstvu je predlagal, naj se oklene tistega boga, ki bo odgovoril z ognjem. Vse so pripravili, ognja pa niso smeli podtakniti.

Poganski svečeniki so okoli oltarja plesali obredne plese, vpili, jadikovali k maliku in ga prosili, naj vrže ogenj z neba. Nič se ni zgodilo. Zvečer je pristopil še Elija in pripravil vse za daritev. Ker se je želel izogniti vsakemu sumničenju, je ukazal, naj na drva in na za daritev pripravljenega vola trikrat vlijejo vodo. Vse okoli oltarja je bilo mokro in voda je stala okoli v kotanjah in žlebičkih. Elija je povzdignil roke in se z vsem srcem obrnil h Gospodu. Ogenj je padel z neba in použil žrtev na oltarju. Polizal je celo vodo v kotanjah in žlebičkih.

Dokazal je ljudstvu, kateri bog je pravi Bog. Velel je poloviti in zgrabiti vse poganske svečenike. Odpeljal jih je drugo stran v ravnino in jih ob potoku Kišonu pomoril.

Tega dogodka se spominjajo na tem kraju. Tu je zgrajena lepa cerkev. Na dvorišču stoji na visokem podnožju velik kip preroka Elija, ki drži v roki ognjeni meč in stoji na truplu poganskega svečenika. Ker je bil že večer in se je sonce nagibalo k zatonu, je Elijev kip žarel kot luč v temini zadaj stoječih pinij. Na podstavku je napis iz Sirahove knjige: »Kakor ogenj je vstal prerok Elija in njegova beseda je bila kakor goreča bakla.« Ob nogah ima postavljen grb karmeličanskega samostana, kar pomeni, da je ob cerkvi tudi karmeličanski samostan.

V cerkvi, ki je novejšega datuma, smo najprej prisluhnili škofovi besedi. Potem smo si nekoliko ogledali cerkev. V cerkvi je na stenah več svetopisemskih izrekov v treh jezikih: hebrejskem, arabskem in latinskem. Pogled mi je pritegnila lepa ikona Karmelske Matere Božje z Jezusom v naročju. V levi roki drži karmelski škapulir. V oltarnem prostoru je v pozlačeni kovini upodobljen prerok Elija na begu, ko je ves obupan in utrujen zaspal pod bodičevjem. Namesto bodičevja je narejena lepa datljeva palma z velikimi grozdi datljev. Angel stoji ob njem in mu ponuja podpepelnik in vrč vode. Na steni je kraljeval lep križ. Korpus je bil pritrjen na čisto preprosti oljčni veji, čisto grobo obdelani.

Iz cerkve smo šli na razgledno teraso. Iz Karmelskega pogorja se je videlo na vzhod v veliko in rodovitno Jezraelsko ravnino, ki se je vsa kopala v rastočem žitu. Med njivami so se svetile velike srebrne lise, kar so bila vodna zajetja. Videti je bilo, da je bilo vode v obilju, pa so jo nalovili za čas, ko je bo primanjkovalo. Poleg njiv je bilo tam še vojaško letališče za izraelska letala.

Škof je pokazal proti dolini in me opozoril na tri ceste, ki so tvorile trikotnik. V sredi tega trikotnika je bilo nekaj podobnega podolgovati jami. Ko sem bolj natančno pogledal, sem lahko opazil strugo majhnega potočka. To je torej potok Kišon, kjer je Elija obračunal s poganskimi svečeniki. Seveda, to njegovo dejanje ni ostalo neopaženo. Kraljica Jezabela, ki je poganske svečenike podpirala in jih hranila, je dala sporočiti Eliju, da bo z njim enako storila, kot je on storil s poganskimi duhovniki. Elija je v strahu za življenje zbežal iz dežele in šel proti jugu ter po štiridesetih dneh prispel na goro Sinaj.

V veži pred trgovinico so bili obešeni lepi reliefi s prizori Elijeve daritve. Umeščeni so v lepe lesene okvire. Videti je, da so že nekoliko starejšega datuma, ker so bili nekoč že razbiti. Lepo so jih sestavili in restavrirali, da jih romarji še vedno lahko občudujejo.

V priročni trgovinici smo nakupili nekaj spominkov. V cerkvi pa sem se spomnil vseh Karmen, ki jih poznam. Od tod namreč izhaja njihovo ime Karmen. Seveda pod tem imenom ne mislimo samo na goro Karmel marveč je to sopomenka za Karmelsko Mater Božjo, ki je na drugi strani Karmelskega pogorja. Na vrtu sem nabral nekaj malih kamenčkov, saj mi je ena od Karmen, ki jih poznam, naročila naj se je spomnim na Karmelski gori in ji prinesem kamenček od tam.

Sonce se je že precej nagnilo k zahodu, ko smo nadaljevali pot še bolj na severni del Karmelskega pogorja. Vozili smo se med pašniki, malimi gozdički in druzovskimi vasicami. Kmalu je spodaj v dolini zasijalo pristaniško mesto Hajfa. Bilo je že na pol v senci.

Ustavili smo se na lepi razgledni točki. Velik del mesta je bil pred nami, kakor na dlani, na osojnem pobočju pod nami pa čudoviti vrtovi. Škof Jurij nam je razložil, da so ti vrtovi last neke muslimanske ločine, ki je zelo miroljubna. Veliko pa se ukvarjajo z vrtovi in parki. Spodaj pod vrtovi imajo svoje svetišče, ki ima lepo pokončno rdečkasto kupolo.

Pogled po pobočju je bil čaroben. Stali smo ob kamniten zidu, ki je bil zgornji rob parka. V dolino je bilo narejenih cela vrsta teras, ki so prehajale z razkošnimi stopnicami ena v drugo. Palme so poživljale vrtove. Zasajenega je bilo mnogo cvetja, pa tudi s travo posejanih površin je bilo veliko. Stopnice so vodile po celem pobočju do templja v dolini. Od templja pa do pristanišča pa je vodila široka avenija, tako da se je njena os podaljševala preko svetišča po stopnicah do razgledne točke na vrhu. Narejenih je pet velikih teras, ki predeljujejo pokončno pot s petimi umetelno kovanimi vrati. Gramoz na teh terasah je rdeče barve, vanje pa so nameščene gredice s cvetjem.

Lepo, človek bi kar obstal in gledal. Še lepše bi bilo počasi in z užitkom stopati po stopnicah v dolino. Ne vem pa, če je dovoljeno. Ko smo zgoraj hoteli priti so zidca, so vsem, ki so kadili, onemogočili vstop. Morali so odložiti cigarete v pepelnik.

Pot smo nadaljevali po vrhu Karmelskega pogorja in se začeli spuščati proti Hajfi. Nismo še bili čisto na dnu, ko smo zavili desno na veliko parkirišče. To je bila naša zadnja postaja tega dne. Pred nami je bil velik karmeličanski samostan Marije zvezde. Mislim, da je tu zibelka karmeličanskega reda.

Ob velikem samostanu smo šli v cerkev. Je nekoliko drugačna kot druge, saj ima prezbiterij in oltar v »prvem nadstropju«. Pod oltarjem je lepa Elijeva votlina. Tudi v tem okolišu je veliko votlin.

Vse kaže, da je del votline tako izklesan, da je bilo v njem mogoče postaviti oltar. Na kamen so naslonjene marmornate plošče, ki tvorijo preprost oltar. Za oltarjem je lep kip preroka Elija z razprostrtimi rokami. Kip je rjav, najbrž lesen.

Nad votlino pa je zgrajen prezbiterij. Tako so mašniki med sveto mašo vsaj dva metra višje od ljudi v cerkvi. Iz cerkve se na oltar zelo lepo vidi.

Za oltarno mizo je lep oltar Karmelske Matere Božje. V naročju ima Jezusa, ki drži v rokicah škapulir. Tudi Marija ima v desni roki škapulir in ga ponuja ljudem.

V cerkvi sem se nekoliko ustavil in v mislih izročil Mariji vse naše sestre karmeličanke. Dobro sem povezan z njimi. Tudi one veliko molijo zame, zato sem čutil dolžnost, da se jih spomnim na njihovem svetem kraju. Da bi imele moč živeti v ločenosti od sveta in bi kljub temu ves svet znale prinašati pred Gospoda. Gospod, daj jim, da bodo sol zemlje, posebej danes, ko je svet tako »razsoljen« in mu prave krščanske slanosti zelo primanjkuje. Tudi preroku Eliju sem jih priporočil. Da bi imele vsaj malo njegove moči in bi znale junaško opozarjati na napake in bi bile luč krščanskega življenja.

Cerkev ni kdove kako velika. Na stropu je narejena lepa kupola, ki je vsa poslikana z freskami. Prizori so povezani z zgodovino karmeličanskega reda in s prerokom Elijem. Pod kupolo pa so na vogalih, na katere je ta naslonjena, upodobljeni štirje evangelisti. V stranskem prostoru sem našel v zidni niši lepe jaslice.

Zunaj je bilo že temno in nekoliko hladno, zato nismo dolgo čakali. Hitro smo se spravili na avtobusa in nadaljevali pot nekoliko severovzhodno proti Nazaretu. Zahodno od Nazareta je malo višje hribovje, tako da leži samo mesto nekoliko nižje. V eni od vasic na tem hribovju je v začetku dvajsetega stoletja živela mala sestra Mirjam. Kot otrok je vedno s hrepenenjem gledala na Karmel. Ta pogled se ji je tako vtisnil v spomin, da ga je nosila s seboj vse življenje. Posebej, ko je postala karmeličanka v Franciji in se je na večer življenja vrnila v Sveto deželo. V Betlehemu je ustanovila nov samostan karmeličank in ga tu sama pomagala graditi. V njem je umrla v sluhu svetosti, danes pa je prišteta med svetnice karmeličanskega reda.

Po ozkih ulicah smo dospeli do hotela v Nazaretu. Tam smo se namestili, povečerjali in odšli k počitku. Res, naše romanje se je nagibalo h koncu. Toda pred nami sta bila še dva bogata dneva romanja po Galileji. Pa tudi mesto Nazaret je čakalo na naš obisk. Tudi tu smo imeli namen se ustaviti nekoliko več, da bi lahko vsaj malo posedeli ob Marijinem in Jožefovem domu. Ob domu, kjer je doraščal Jezus.

Dan smo zgodaj začeli. Opravili smo se proti gori Tabor, ki je bila naša prva postaja. Pod goro je veliko prostora za avtobuse. Tudi spominke je mogoče nakupiti. Ker je gora Tabor precej visoka in ima strmo pobočje, vodi na vrh zelo vijugasta cesta. Z avtobusi se je nemogoče peljati po taki cesti, zato smo spodaj počakali, da so nas z minibusi zvozili na vrh. Pred petindvajsetimi leti sem šel peš na vrh. Eno dobro uro hoda je.

Med čakanjem na prevoz se nam je pridružila skupina romarjev iz Indije. Nekaj besed smo spregovorili z njimi. Seveda ne jaz, ker ne znam angleško, pomagale so mi romarice in Črnuč.

Indijci so zame čudoviti ljudje. Njihova temna polt in lasje, ki so tako črni, da se v soncu kar modro ali zeleno bleščijo. Posebej čudovite so indijske žene z lepimi lasmi in kot oglje črnimi očmi. Toda oči niso ubite, lesketajo se kot zvezde. Naredil sem nekaj fotografij neke indijske žene in njene hčere. Domenili smo se, da bi radi imeli fotografije. Dali so mi elektronski naslov. Poslal se jim slike, a nisem prepričan, da so jih prejele, saj nisem dobil nobenega odgovora.

Končno smo tudi mi prišli na vrsto. Bili smo skoraj zadnja skupina slovenskih romarjev. Težko se je bilo stlačiti v minibus, saj so vsi želeli čim prej priti na vrh.

Po ovinkasti cesti smo počasi lezli proti vrhu. Vedno lepši pogled se je odpiral. Najlepše je bilo na vrhu. Pogled proti vzhodu in jugu je bil prekrasen. Toda najprej smo morali poiskati škofa Jurija in našo skupino.

Našli smo jih ob cerkvi pod neko streho. Mislim, da so bile tam neke izkopanine. Škof nam je razlagal odlomek iz evangelija, ki govori o Jezusovi spremenitvi na gori. Preden je trem učencem napovedal svoje trpljenje, jih je odvedel na to goro in jim dal vsaj do neke mere doživeti svojo nebeško slavo. Popolnoma je ni mogoče dojeti s človeškimi očmi, saj so preskromne, da bi jo mogle zaznati v vsej njeni veličini. Izbrani apostoli so bili tako prevzeti, da je Peter hotel kar tam ostati in postaviti tri šotore. Toda Jezus jih je prebudil iz zamaknjenosti in jim nazaj grede prvič napovedal, da bo moral trpeti od starešin ljudstva in bo umorjen. Apostoli tega niso razumeli, a pogled v Jezusovo nebeško slavo jim je bil neke vrste moč, da so mogli vztrajati ob njem.

Škof Jurij nam je povedal, da se v evangeliju po Janezu trikrat oglasi Bog Oče. Pri krstu v Jordanu, enkrat vmes in še na gori Tabor. To trojno javljanje Boga Očeta, na nek način nadomešča tri Jezusove napovedi trpljenja, ki pri evangelistu Janezu manjkajo.

Po razlagi smo si ogledali še cerkev. Velika je in z dvema krepkima zvonikoma. Notranjost je dokaj preprosta. Stene so neometane, vidijo se kamni, iz katerih je zgrajena cerkev. Stropa nima, zato se vidi leseno ostrešje. Tudi v cerkvi na gori Tabor je oltar nekoliko višje, ker je pod oltarjem kripta. V kripti je lepo barvno okno z dvema velikima pavoma. Nad glavnim oltarjem je v vrhu prezbiterija narejen lep mozaik, ki prikazuje dogodek spremenjenja na gori. Večina ozadja je zlata. V sredini je nekoliko od tal upodobljen Jezus, vsa njegova oblačila so bela. Na njegovi desni strani je Mojzes s tablama postave v rokah, na Jezusovi levi pa prerok Elija, ki ima v rokah dolg trak. Na tleh stojijo apostoli, eden na Jezusovi desni in dva na njegovi levi.

Cerkev je bila zasedena. Neka nemška skupina je obhajala sveto mašo. Kolikor se je dalo, smo si cerkev ogledali, bolj od zadaj in iz strani. Lepo je bila razsvetljena. Stene iz golega kamna so bile razsvetljene, sprednji mozaiki pa so človeka popeljali v skrivnost našega življenja, ki se razteza v dva svetova. Prvi je ta zemlja, na kateri živimo, drugi je večnost, ki jo nosimo kot seme v svojem srcu. To sta različna svetova, ki med seboj nista najbolj združljiva. Saj nam je težko razumeti, kako bo v večnosti, ko bodo premagane vezi tega minljivega življenja. Gotovo bo lepo. Tudi učenci, ki so se z Jezusom povzpeli na sveto goro, so začutili lepoto večnosti. Peter je bil tako navdušen, da bi kar tam postavil tri šotore. Toda ni bil še njihov čas. Potrebno je bilo še bolj globoko vstopiti v bolečino in trpljenje te solzne doline. Jezusovo trpljenje je bilo pred njimi. Jezus sam jim je napovedal, da se že približuje. Ko so ob Jezusovem trpljenju dozoreli in jih je moč Svetega Duha postavila nazaj na noge, so morali doživeti še svoje trpljenje. Toda bilo jim je lažje, saj niso bili sami. Jezus je bil z njimi in jim dajal moč, pa tudi Tolažnik Sveti Duh jih je krepil, da so lahko oznanili Jezusovo vstajenje po vsem tedanjem svetu.

Bilo mi je lepo v cerkvi. Kako rad bi se usedel in bil z Jezusom, ki se je tukaj spremenil. Škoda, ker so naša romanja tako kratka. Slaba dva tedna tako hitro mineta. Usedel bi se in preprosto bil tam ter skušal premisliti in podoživeti svete trenutke. To so vendar sveti kraji, kjer Bog na poseben način spregovori. Skoraj zavidal sem starim romarjem, ki so pred petnajstimi ali še več stoletji romali na te svete kraje in si vzeli čas, da so doživeli vso Božjo bližino in moč teh milostnih krajev. Nikamor se jim ni mudilo. Danes pa tako hitimo in tekamo iz kraja v kraj. Ne znamo se ustaviti in uživati čas, ki nam ga Bog podarja.

Malo sem se pa le ustavil in v mislih poletel skoraj dve tisočletji nazaj, ko se je Jezus razodel svojim izbranim učencem. Na to goro sem v srcu prinesel vse, ki so me prosili, naj se jih spomnim na svetih krajih. Pa tudi vseh tistih, ki iščejo svojega Boga. Naj se jim Jezus razodene kot Bog ljubezni, da ga bodo mogli vzljubiti in živeti z njim. Gospod, ki se razodevaš, blagoslovi vse moje domače in prijatelje, daj jim svojih milostnih darov v izobilju, da bodo zmogli življenje oblikovati po tvojih besedah.

Zunaj smo se povzpeli še na teraso ob cerkvi. Bil je lep razgled daleč v doline. Ne vem točno, v katere smeri se je videlo, saj premalo poznam Sveto deželo. Sonce nas je lepo grelo, a toplo kljub temu ni bilo. Bilo je vetrovno.

Toda časa ni bilo na pretek. Kombiji, ki so nas zvozili na vrh gore, so začeli odvažati romarje nazaj v dolino. Ker sem prišel med zadnjimi na vrh, sem sklenil, da bom med zadnjimi tudi odšel v dolino. Pregledali smo še trgovinico, ki so jo vodili bratje frančiškani. Nisem imel kakše posebne želje nakupovati, a nekaj se je našlo. Kupil sem si ličen križ iz oljčnega lesa. Spominkov tako ali tako ni dovolj; ko prideš domov, ti je vedno žal, zakaj nisi nakupil še kaj, da bi lahko razdelil med tiste, ki so pričakovali kakšen oprijemljiv spominek.

p. Branko Petauer

Razmišljanja ob zmedi

28. Želje

Pohlep in zavist sta brezumna sadova

sebičnih in neomejenih želja ter vzroka nemira.

Kdor danost hvaležno sprejema, željé omeji,

si črpa veselje iz majhnih stvari,

bolj ceni življenje od mrtvih reči,

stori, kar je prav, ne le kar se splača,

se v stvarnost skrivnostno poglablja,

prejeto ljubezen goji in povrača.

Ko manjša se sila željá, se veča prisotnost dobrote,

ki vir je miru med ljudmi in v duši človeka.

29. Opora upanju

Ko se v življenja šoli človek strezni,

spozna, da v času in prostoru, ki smo ju prejeli,

ne bomo mogli izpolniti vseh željá;

takrat se skrčijo boleče upanja,

katera smo mordá gojili.

Da se tedaj, kar je od upanja ostalo,

ne izrodi v brezup,

oporo potrebuje vere in ljubezni.

30. Sreča

En sam smehljaj osreči bolj

od smeha tisočev ljudi,

ker sreča, ki je najti ni

ne v hrupu, ne v številu,

doma je v neslišnem dotiku srcá.

Marko Kremžar

Vir največje moči - Moč molitve je odvisna od našega zaupanja

Večja ali manjša učinkovitost naše molitve temelji v našem večjem ali manjšem zaupanju. V podobi to izrazimo z vzvodovo oporo, ki je daljša ali krajša. Vse, kar zmanjšuje naše zaupanje, zmanjšuje tudi uspeh molitve. Uspešnost molitve je torej odvisna od moči našega zaupanja«.

Poglejmo vzroke, ki zaupanje zmanjšujejo. Ne gre za zaupanje v molitev samo, temveč za zaupanje v Boga. Vse, kar nas kakorkoli oddaljuje od Boga, zmanjšuje tudi naše zaupanje vanj. Smrtni greh, ki nas od Boga ne le oddalji, temveč celo napravi za njegove sovražnike, je prva ovira, da naše zaupanje ni tisto, kar naj bi bilo, da bi naša molitev bila učinkovita.

Res je, četudi bi bili največji grešniki, gotovo moremo in moramo moliti. Tukaj ne gre za to. Pač pa, če smo grešniki in se tega zavedamo, seveda pri svojih prošnjah ne moremo imeti tistega zaupanja, ki bi ga sicer imeli, če bi bili Božji prijatelji.

Pri tem pa moramo takoj razlikovati dve stvari: a) ali Bog grešnike usliši ali ne, če ga kaj prosijo, in b) ali more grešnik sam na sebi imeti zaupanje, da bo njegova molitev uslišana. Sleporojeni, o katerem pripoveduje sveti Janez (Jn 9, 31), ko pred farizeji brani Kristusa, ki ga je ozdravil, navaja dokaz, da Bog grešnikov ne usliši: »To je vendar čudno, da vi ne veste, odkod je (Kristus namreč), pa je meni oči odprl! Vemo, da grešnikov Bog ne usliši, marveč, če je kdo bogaboječ ali spolnjuje njegovo voljo, tega usliši.« V vsem tem je dobri slepi človek s čudovito zdravo razsodnostjo farizejem dokazal, da tisti, ki mu je oči odprl, ni mogel biti grešnik. In to je popolnoma gotovo in potrjuje, kar smo povedali. Noben grešnik sam na sebi ne more imeti toliko zaupanja v Boga, da bi od njega mogel doseči, da bi Bog zanj storil čudež, kakršen je bil ta, ko je sleporojenemu povrnil vid. To pa Boga ne ovira, da ne bi uslišal tudi molitev grešnikov, če svoje grehe obžalujejo, kakor vidimo pri javni grešnici in pri desnem razbojniku.

Rekli smo, da greh, zlasti kadar je greh iz navade, v grešniku zmanjšuje zaupanje, ki je potrebno, da bo njegova molitev učinkovita. To je tudi potrjeno s Kristusovim naukom o tem. So grehi, ki jih Bog posebno sovraži: to so grehi zoper ljubezen in zoper pravičnost. Kristus nas uči, da moramo svojim sovražnikom odpuščati, in nam je zapovedal moliti za tiste, ki nas preganjajo in obrekujejo. Tega pa ni učil zgolj s svojo besedo, marveč tudi s svojim zgledom: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Če torej njegovih zapovedi ne ubogamo, je čisto naravno, da ni voljan nas uslišati, in zato nas je učil v Gospodovi molitvi: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Prav posebno nam pojasni to prekrasna prilika, ki nam jo pripoveduje sveti Matej: »Kralj je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. In ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov (20.000.000 dolarjev). Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal gospod prodati njega, njegovo ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je predenj padel in ga prosil: 'Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem'. Usmilil se je gospod tega hlapca, ga oprostil in mu dolg odpustil. Ko pa je ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarijev (en dolar), in ga zgrabil ter davil, govoreč: 'Plačaj, kar si dolžan!' Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: 'Potrpi z menoj in vse ti povrnem'. Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler ne bi plačal dolga. Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves ta dogodek povedat svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: 'Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil tudi ti dolžan, usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se jaz usmilili tebe?' In razsrdil se je njegov gospod in ga izročil mučiteljem, dokler ne bi poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu« (Mt 18, 23–35).

V evangeliju je še eno mesto, ki se nanaša na molitev in ki dokazuje, kako zoprn je Bogu greh zoper ljubezen: »Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodbo … Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem, in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,22-25).

Če pomislimo, kako zoprni so Bogu grehi zoper ljubezen in pravičnost, kdo si bo še drznil imeti dovolj zaupanja, da bo njegova molitev učinkovita, ko pa vidi, da njegovo vest obtežujejo prav ti grehi? Pa se vendarle še najdejo kristjani, ki s tako obteženo vestjo Boga zase in za svoje prosijo prav posebnih dobrot; in, če jih ne dobijo, se jezijo na Boga, ki jim ni hotel dati, kar so ga prosili. »Pusti svoj dar tam pred oltarjem, in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, potem pridi in daruj svoj dar.« Potem ne bo nobene ovire več, ki bi nujno zmanjševala tvoje zaupanje.

Najhujše pa je, da so ljudje, ki mislijo, da imajo zaupanje, pa imajo le »predrzno zaupanje«. Marsikdo namreč predrzno zaupanje zamenjuje s pravim zaupanjem, ker je predrzno zaupanje tudi vrsta zaupanja, toda predrzno in domišljavo, ki človeka nagiblje, da od Boga kaj pričakuje, pa brez razloga ali upravičenega vzroka. O takem primeru nam poroča sveti Matej: »Potem ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: 'Ako si Božji Sin, se vrzi dol, zakaj pisano je: 'Svojim angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.' Jezus pa mu je rekel: 'Pisano je tudi: 'Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!« (4,5–6).

To, kar je hudič našemu Gospodu predlagal, češ da je dejanje zaupanja v Boga, sklicujoč se celo na Sveto pismo, ni bilo v resnici nič drugega kot dejanje predrznosti. Ta obžalovanja vredna zamenjava uničuje pravo zaupanje, ki je za učinkovito molitev potrebno.

Kar naše zaupanje še bolj manjša, kar ga s korenino vred uniči, je nezaupanje in oklevanje. Če kaj Boga prosimo s takim zaupanjem, češ »bomo videli, ali se bo posrečilo,« smo svojo molitev docela uničili.

Na svetu je le malo ljudi, ki bi res vedeli, kaj hočejo. In to, da ne vemo, kaj pravzaprav hočemo, je vzrok omahovanja in zato tudi nezaupanja. Druga vrsta kolebanja pa je marsikdaj, kadar bi radi prejeli dve ali več stvari, ki so si nasprotne ali protislovne.

Še nekaj je, kar naše zaupanje zmanjšuje, to je malodušnost, ki se nas prime, če takoj ne dobimo, kar prosimo. Večkrat začnemo zaupno moliti; če pa dalj časa na svojo molitev ne dobimo ugodnega odgovora, se začnemo vdajati nezaupanju, nastopi oklevanje.

Kar pa molitev samo končno in popolnoma uniči, je pomanjkanje vere. Nekdo je kot otrok goreče molil, da bi mu Bog dal denarja, da bi pomagal očetu, ki je bil bolan. Denarja pa ni bilo, in oče je umrl. Nato je takole sklepal: »Bog me ni uslišal, ker ga ni!« In končno je postal brezbožnik. Jasno je, ko je vero izgubil, da tudi molil ni več. Vzvodova opora se je skrčila na – nič.

C. M. de Heredia

Tistega 6. januarja 1942 sem se z roko dotaknil »svete Rusije«

Med drugo svetovno vojno, v kateri so se Rusi borili proti Nemcem, je na praznik Svetih treh kraljev nemški vojaški bolničar Karl, ki je bil na ruski fronti, vstopil v kapelo sredi gozda, da bi se udeležil mašne daritve. Zagledal je pravoslavnega duhovnika in njegovo ženo, ki sta nameravala obhajati sveto mašo. Karl se je v ruščini predstavil: »Sem frančiškanski redovnik. Ali sem lahko pri maši?« »Pridi,« mu je odgovoril pop. Trije udeleženci so ganjeni: glej, nevarnosti gnusne vojne so v evharistiji združile pravoslavne in katoličane, Ruse in Nemce! Vsa nebeška mehkoba je preplavila tri srca, ki so postala eno samo srce v Kristusu.

Proti koncu verskega obreda so vojaki Rdeče armade, ki so šli po Karlovih sledeh, nenadoma obkolili kočo in grozili popu: »Izroči nam ga, sicer streljamo!«

Ne da bi se zmedel, je pravoslavni duhovnik položil roko na ramo Nemca in razložil: »Je frančiškanski redovnik, starec!« (Starci so puščavniki, ki živijo v ruskih gozdovih in se posvečajo molitvi in pokori.) Dediščina stare »svete Rusije« je pričela prevzemati srca Stalinovih vojakov, ki so bili vzgojeni v čistem ateizmu. Pri besedi starec so se vojaki iz spoštovanja instinktivno priklonili.

Pravoslavni duhovnik je nadaljeval: »Starec je prišel, da bi z menoj molil. Prosim vas, da ga zdravega varno pripeljete do meje nemške fronte.« Z migljajem glave je ruski podoficir pokazal, da bo izvršil prejeto nalogo, in vojaki so nemškega redovnika pripeljali nazaj k njegovemu bataljonu. Ta dogodek se je pripetil blizu mesta Orel, ki leži 250 km južno od Moskve. Karl je danes misijonar na Japonskem. Nikoli ni pozabil tistega 6. januarja 1942, praznika Svetih treh kraljev, dneva, ko se je z roko dotaknil »svete Rusije«.

Véronique Gariel, v: Catacombes, januar 1983

Misli sv. Bernarda o krepostih

Človek si zaman prizadeva pridobiti kreposti, če jih pričakuje od drugod, ne pa od Gospoda vseh kreposti, kajti njegov nauk je sadovnjak razsodnosti, njegovo usmiljenje delo pravičnosti, njegovo življenje ogledalo zdržnosti, njegova smrt pa dokaz junaštva.

Vir vseh vrelcev in rek je morje, Gospod Jezus pa je vir kreposti in vednosti. Zdržnost telesa, gorečnost srca in pravilno hotenje izvirajo iz tega vira. Poleg tega izvira od tam tudi vsak bister um, bleščeč govor in prijeten značaj, tudi znanje in modro govorjenje, ker so tam skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (prim. Kol. 2,3).

Bog je ljubezen in nobena reč ne more napolniti bitja, ki je ustvarjeno po Božji podobi, razen Bog ljubezen, ker je edino on večji od ustvarjenega bitja. Kdor ljubezni še ni dosegel, živi v največji nevarnosti, čeprav bi se zdelo, da se odlikuje v mnogih drugih krepostih. .

Da izrazimo medsebojno nežnost med Besedo in dušo, nimamo slajših besed, kakor sta ženin in nevesta. Če je med poročencema najvažnejša ljubezen, pravilno pravimo, da zasluži ime »nevesta«vsaka duša, ki ljubi. Kako močna je ljubezen! Kakšno zaupanje v duhu svobode! Vsekakor je popolnoma res, da popolna ljubezen odganja strah. Sveti Duh ne vnema radovednosti, ampak podžiga ljubezen. Boga popolnoma ne spoznaš, če ga popolno ne ljubiš.

VEČ IN BOLJE MOLITI (42) Za kaj naj prosimo (2. del)?

7. Za starše in predstojnike. Dobri otroci molijo za svoje starše, žive in pokojne. Prav tako molimo za cerkvene predstojnike in državne poglavarje. Apostol Peter je bil v ječi. Grozilo je, da bo mlada Cerkev izgubila svojega vidnega poglavarja. Zato je Cerkev zanj goreče molila k Bogu in apostol je bil čudežno rešen (prim. Apd 12,1–19). V liturgiji je veliko molitev za cerkvene predstojnike in državne voditelje. Pri vsaki mašni daritvi se v evharistični molitvi spominjamo papeža in svojega škofa.

Uslužbenka pripoveduje o svoji molitvi za mamo:

»Še en dogodek mi je iz otroške dobe ostal živo v spominu. Ko se je mama, strta zaradi očetove nezvestobe, sesedla na stol, je njen jok obupa zarezal vame prvo hromeče spoznanje o človeški nemoči ob bolečini najdražjih. Tedaj sem pograbila rožni venec, ki je visel na steni, in začela glasno moliti. Mama se je počasi umirila, verjetno predvsem zaradi nas, otrok, jaz pa sem postala bogatejša za spoznanje, da v brezupnih položajih edino molitev pomaga.«

8. Za otroke in tiste, za katere smo posebej odgovorni. Ko molimo za druge, imajo nekateri ljudje prednost pred drugimi. To so tisti, za katere smo že po svojem stanu in poklicu posebej dolžni skrbeti. Mnogi starši za svoje otroke veliko molijo. To je poleg lepega zgleda najboljša dota, ki jo lahko dajo svojim otrokom. Poznan je zgled sv. Monike, ki je sprosila spreobrnjenje svojemu sinu Avguštinu. Ni pa poznan zgled sv. Jute, druge sv. Monike, ki je tudi sprosila spreobrnjenje svojemu globoko zabredlemu sinu. Zašel je v slabo družbo, ki ga je popolnoma pokvarila. Juta je zanj molila, jokala in se hudo pokorila. Sin je zapustil mater in odšel od doma. V tujini je imel neko noč težke sanje. Stal je pred večnim Sodnikom, zaslišal je Božjo obsodbo in začutil peklenske muke. Tedaj se je pojavil angel in ukazal hudobnim duhovom: »Nehajte z mučenjem! Zavoljo zaslug in molitev njegove matere mu je dovoljen odlog treh let. Morda se v tem času poboljša.« Fant se je zbudil, se napotil domov k materi in začel novo življenje. Stopil je v cistercijanski red, postal menih in sveto živel.

Oče je prišel s svojim sinom k župniku in potožil:    »Povedati vam moram, da je moj sin silno zloben. Opominjal sem ga, svaril, pretepal, moral se je postiti, toda ostal je hudoben.«

»Ali niste uporabljali nobenih drugih vzgojnih sredstev?«

»Večkrat sem ga zapodil ven, da je zmrzoval na mrazu.«

»Ali ste zanj kdaj molili? Ste tudi njega naučili moliti? Ste molili skupaj z njim?«

»Ne, tega pa ne.«

»Potem se prav nič ne čudim, da pri svoji vzgoji niste uspeli. Naš najboljši učitelj in vzgojitelj je Jezus. Zato se je treba pogosto nanj obračati v molitvi.«

Drugače je ravnala mati našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Vse življenje si je zapomnil njene besede:

»Ali veš, kaj si sinoči zamudil? Gledala sem in čakala, nazadnje pa si zaspal. Nič nisi molil sinoči; še pokrižal se nisi. Truden si bil, ali ne tako truden, da bi roka ne dosegla čela.«

Sv. Leonida, mučenec iz začetka 3. stoletja, je v Aleksandriji v Egiptu zelo skrbel za krščansko vzgojo svojih sedmih otrok. Še posebej se je zavzemal za najstarejšega Origena, poznejšega velikega krščanskega učenjaka. Ponoči ga je spečega v zibelki večkrat poljubljal na prsi. Nekoč je pojasnil, zakaj tako dela: »Molim Svetega Duha, ki je v duši mojega otroka.«

Mati piše o svoji molitvi za moža in otroke:

»Vsak dan znova izročam moža in otroke v Božje varstvo in kličem nanje Božji blagoslov in milost, da bi mogli ohraniti vero, utrditi zaupanje v Božjo Previdnost in ostati zvesti vse dni življenja. Otroci rastejo in odraščajo, prišel bo trenutek, ko se bodo samostojni odpravili na svoja pota. Kamorkoli bodo odšli in kjerkoli bodo živeli, povsod jih bo spremljala moja molitev. Po tej molitvi bom najtesneje povezana z njimi, ker bom z njimi povezana v Bogu.«

Podobno se dobri predstojniki zavedajo, kako so brez molitve pri svoji vodstveni službi nemočni. Izprositi si morajo milosti zase, pa tudi za tiste, katerim so predstojniki.

9. Molitev zakoncev drug za drugega. Mož in žena naj bi molila drug za drugega. Še posebej je molitev potrebna za tistega, ki je v težavah, ali celo zaide na pota nezvestobe.

Neka žena je opazila, da jo mož vara. V obupu se je zatekla k molitvi. Po molitvi je prišla do spoznanja, da mora verovati v Božje delovanje v srcu svojega nezvestega moža. Pokazati mora svoje zaupanje. Moža ne sme gledati kot grešnika, ampak kot takšnega, kakršen bo, ko se bo vrnil z grešne poti. Vztrajno je prosila Boga in od njega dobila moč, da je gledala na moža v novi luči:

»Gospod, vem, da se boš dotaknil srca mojega moža in da bo postal spet to, kar mora biti: moj mož in oče, ki ga bodo moji otroci spoštovali. Pomagaj mi, da ga bom že danes gledala v tem stanju. Po tvoji milosti ga tako vidim, Gospod.«

Na ta način možu ni ničesar očitala, ampak ga je še naprej ljubila. Ob junaškem zgledu žene je moža začela tako močno peči vest, da se je skesan vrnil k ženi in ji bil zopet zvest.

10. Za napredovanje v svetosti. Na poti svetosti ne moremo napredovati, če redno in dobro ne molimo. Tihamer Toth pravi, da »molitev človeka poduhovi, očisti, poboljša in okrepi«. Na podlagi naših molitev nam Bog naklanja milosti, ki so potrebne za dosego svetosti. V Hoji za Kristusom beremo:«Nobene svetosti ni, če ti, Gospod, odtegneš svojo roko.«

Sv. Alojzij Gonzaga, zavetnik mladine, pravi: »Popolnosti in svetosti ni mogoče doseči brez molitve.«

Sv. Janez Krizostom je oznanjal: »Kakor riba ne more živeti brez vode, tako tudi človek ne more ostati in napredovati v življenju milosti brez molitve.«

11. Za uspeh apostolata. Molitev je odlično sredstvo apostolata. Sv. Ignacij Lakonijski iz 18. stoletja, preprost samostanski brat, je med pobiranjem miloščine na Sardiniji štirideset let zelo goreče apostolsko deloval. Ko se je zvečer utrujen vračal domov, je ure in ure preklečal pred Najsvetejšim in molil. Sad njegove molitve so bili izredni darovi v duhovno korist bližnjih. Videl je ljudem v srce, gledal v prihodnost in ozdravljal bolnike.

V Bratih Karamazovih ruskega pisatelja Dostojevskega je Aljoša takole molil: »Gospod, usmili se vseh, s katerimi sem danes govoril. Obvaruj jih v njihovih nesrečah in pokaži jim pravo pot. Ti si ljubezen, ki pošiljaš vsem tudi radost.«

12. V stiskah. Na Boga se človek najlažje obrne, če je v različnih stiskah. To je spoznala tudi ljudska modrost: »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda.«

Molitev nas zelo umirja in usposablja za prenašanje različnih težav. Mahatma Gandhi je rekel: »Nisem kakšen znan pisatelj ali učenjak. Preprosto poskušam biti mož molitve. Da kljub trpljenju nisem brez notranjega miru in ravnotežja, je zato, ker sem oboje dobil v molitvi.«

13. Za duhovne poklice. Molitev ima velik pomen pri odločanju za duhovni poklic in pri vztrajanju v njem. Škof dr. Stanislav Lenič, velik Marijin častilec, se je pri duhovniškem posvečenju popolnoma izročil Mariji. V svojo beležko je zapisal:            »Marija, v tvoje roke izročam svoje duhovništvo. Ti, ki si mi mati in srednica, si me pripeljala do oltarja. Ti hodi z menoj še naprej, pri vsem mojem delu me podpiraj. Mati Marija, tako se nate zanesem, nase pa prav nič, s teboj bom zmogel vse. Marija, moja mati si in moraš ostati, tvoj duhovnik hočem biti!«

Neka redovnica piše:

»Molitev mi je bila že od otroških let v veselje. Ne le skupna, tudi osebna. Rada sem ostajala po maši v polmraku prazne cerkve in govorila z Njim, ki me je že klical: »Hodi za menoj!«

Lahko rečem, da mi je bila tudi kasneje kot redovnici molitev vedno vir moči, tolažbe, novega poguma, opora v preizkušnjah, pa tudi čas spoznavanja sebe, kesanja, včasih trenutki globokega doživljanja lastne bede, nemoči, grešnosti.«

14. Za velike potrebe Cerkve in človeštva. Pri molitvi ne bi smeli pozabiti na velike potrebe Cerkve in človeštva. Vsi velikani duhovnega življenja so prepričani o odločilnem vplivu molitve na vso Cerkev in ves svet. Nemški pisatelj in novinar Herman Bahr to takole pove: »Čim bolj poznam svetovno zgodovino in kolikor več razmišljam o dogajanjih po svetu, toliko bolj sem prepričan, da je molitev najmočnejši dejavnik zgodovine človeštva.«

15. Za srečno zadnjo uro in za pokojne. Najbolj odločilna je človekova zadnja ura. Marijo vsak dan prosimo, naj prosi »za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«. Sv. Avguštin pravi, da je molitev pravi nebeški ključ. Ko molimo za srečno smrt, prosimo predvsem za to milost, da bi umrli v prijateljstvu z Bogom, to je v posvečujoči milosti, brez smrtnega greha, pa tudi brez malih grehov. Cerkev veliko moli za pokojne, da bi prišli k Bogu, če so morda v stanju očiščevanja, v vicah. Kdor umrje v smrtnem grehu, pride v pekel. Takemu tudi z molitvijo ni več mogoče pomagati. Prav je, da molimo tudi za tiste, katerih življenje je bilo usmerjeno proti Bogu in njegovim zapovedim. Bog je lahko vnaprej upošteval našo sedanjo molitev zanje in jim je zato ob smrti dal posebno veliko milost, da so se spokorili in se odločili zanj. Bog daje v življenju vsakemu dovolj milosti in možnosti, da bi se zveličal. Prav do smrti je čas, da človek obžaluje svoje še tako velike grehe in zanje dobi od usmiljenega Boga odpuščanje. Za katoličane je to redno v zakramentu sprave ali spovedi, nekristjani pa imajo možnost popolnega kesanja. Popolno kesanje imamo takrat, kadar nam je resnično žal, da smo razžalili dobrega Boga. Kdor umrje v malih grehih ali pa še ni dovolj zadostil za pretekle grehe, se očiščuje v vicah. Pomagamo mu z mašno daritvijo, odpustki in molitvijo.